Jedro

Škoda zaradi izgube zaslužka je (gledano s časovne točke nastanka škodnega dogodka, iz katerega izvira) bodoča škoda. Odškodnina zanjo tako pomeni vzpostavitev stanja, ki ga sicer še ni bilo, a ki bi, če škodnega dogodka ne bi bilo, po normalnem teku stvari nastopilo. Zato se o povrnitvi te (bodoče) škode odloča (gledano s perspektive trenutka škodnega dogodka) na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 32.078,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2010 dalje do plačila. Nadalje je razsodilo, da je toženka dolžna od 1. 1. 2013 dalje plačevati tožniku mesečno rento v znesku 80% minimalne plače do 15. dne v mesecu za tekoči mesec (do pravnomočnosti dospele mesečne rente mora plačati v 15 dneh), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega obroka do plačila. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je toženka dolžna plačati tožniku pravdne stroške v znesku 3.468,86 EUR.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženka. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zviša soprispevek tožnika na 30%, ustrezno zniža dosojeno odškodnino ter v celoti zavrne zahtevek za plačilo mesečne rente. Podrejeno predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje kršilo določila pravdnega postopka s tem, ko je tožniku odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 64.000,00 EUR, saj iz tožbenega zahtevka izhaja, da tožnik vtožuje odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 54.500,00 EUR. Nadalje meni, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo tožnikov soprispevek pri nastali škodi. Tožnik je opustil ukrepe za lastno varnost, saj je kot sopotnik prisedel v vozilo k vinjenemu vozniku in se ni pripel z varnostnim pasom. Meni, da znaša tožnikov sopripevek k nastali škodi 30%. Nadalje meni, da je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo previsoko odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Primerna in pravična odškodnina iz tega naslova bi znašala največ 30.000,00 EUR. Poudarja tudi, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o zahtevanem plačilu mesečne rente zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnik namreč ni dokazal trditev, da bi se, če ne bi bilo škodnega dogodka, v tem času redno zaposlil. Glede na sedanjo ekonomsko situacijo tega ni realno pričakovati. Sodišču prve stopnje očita, da ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala v zvezi z ugotavljanjem mesečne rente. Ker tožnik še ni bil zaposlen, meni, da mu škoda sploh ni nastala in da zato iz tega naslova nima pravice do odškodnine. Nadalje meni, da tožnik ni izkazal, da ni zaposljiv. Podredno še navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo davčne zakonodaje. Pri mesečni renti je namreč potrebno upoštevati tudi plačilo akontacije dohodnine, ki bi jo morala nakazati toženka.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek o prekoračitvi tožbenega zahtevka. Tožnik je (s tožbenim zahtevkom) zahteval plačilo denarne odškodnine v znesku 54.500,00 EUR (in plačevanje mesečne rente). V tožbi je jasno navedel, da je utrpel nepremoženjsko škodo v višini 72.000,00 EUR in premoženjsko škodo v višini 1.400,00 EUR ter da mu je toženka dne 5. 1. 2010 že plačala nesporni del odškodnine v znesku 18.900,00 EUR. Zato je zahteval plačilo odškodnine (le še) v znesku 54.500,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tožniku na račun nepremoženjske škode prisodilo odškodnino v znesku 64.000,00 EUR. Upoštevaje prisojeno odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 1.400,00 EUR, tožnikov 20% soprispevek k nastali škodi in na dan izdaje prvostopenjske sodbe valoriziran znesek dne 5. 1. 2010 plačanega zneska odškodnine (ki znaša 20.241,90 EUR), je nato odločilo, da je toženka dolžna plačati tožniku (še) odškodnino v znesku 32.078,10 EUR. Tako ni sodišče prve stopnje prav v ničemer prekoračilo tožnikovega zahtevka.

6. Toženka v pritožbi pravilno navaja, da ji ni mogoče naložiti plačila odškodnine za škodo, ki je posledica tožnikove opustitve ukrepov za lastno varnost (saj mora to škodo v skladu s prvim odstavkom 171. člena Obligacijskega zakonika (1) trpeti tožnik sam). Tožnik namreč ni bil pripet z varnostnim pasom (ki bi ga v določeni meri zadržal na sedežu), s čimer je prispeval k večjemu obsegu škode. Poleg tega je privolil v vožnjo z vinjenim voznikom in tako ni ravnal s skrbnostjo povprečnega človeka (ki mora presoditi, ali je vožnja z drugim voznikom varna). S tem je privolil v tveganje, ki iz take vožnje izhaja. Navedeno je sodišče prve stopnje upoštevalo in presodilo, da je tožnik k nastanku in obsegu škode soprispeval 20%. S takšno oceno višine tožnikovega soprispevka se pritožbeno sodišče popolnoma strinja, saj glede na ugotovljeno dejansko stanje (8. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) za višji soprispevek (za kar se toženka neprepričljivo zavzema) ni podlage.

7. Ker se toženka v zvezi z nepremoženjsko škodo pritožuje le zoper višino odmerjene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da pri presoji pravilnosti odmere denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo ni odločilno le, ali je odmerjena pravična odškodnina za vsako od vtoževanih oblik nepremoženjske škode, saj je treba presojati tudi primernost (pravičnost) skupne odmere odškodnine za celotno nepremoženjsko škodo (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 977/2006).

8. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo (179. člen OZ) sta načelo individualizacije (ki narekuje določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu) ter načelo objektivne pogojenosti odškodnine (ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi tega, da se ne bi ugodilo težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom). Njuno konkretizacijo pa z izoblikovanim razmerjem med večjimi in manjšimi škodami ter odškodninami zanje vzpostavlja sodna praksa.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri tožniku nastale nepremoženjske škode ustrezno upoštevalo iz 179. člena OZ izhajajoča merila za odmero odškodnine. Tožniku je tako za vse oblike (postavke) vtoževane nepremoženjske škode skupaj odmerilo odškodnino v znesku 64.000,00 EUR (brez tožnikovega soprispevka k nastali škodi), kar (na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje) predstavlja približno 64 povprečnih neto plač na zaposlenega v RS. Tako odmerjeni znesek je tudi ustrezno umeščen v okvire, ki jih je s prisojo odškodnin v podobnih primerih začrtala sodna praksa (prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 572/2007, II Ips 276/2000, II Ips 331/1998, II Ips 437/1998 in druge), in predstavlja pravično zadoščenje za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo.

10. Tudi glede izpodbijane višine odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 45.000,00 EUR je moč ugotoviti, da tako odmerjena odškodnina predstavlja pravično zadoščenje za škodo, ki jo je tožnik iz tega naslova utrpel. Tožnik, ki je bil v času škodnega dogodka star komaj 19 let, ima zaradi v škodnem dogodku zadobljenih poškodb vratnih vretenc (za 39% ima zmanjšano gibljivosti vratne hrbtenice) in glave (intenzivno ima izraženo simptomatiko psihoorganskega sindroma) trajne posledice. Spričo teh trajnih posledic poškodb je njegova življenjska aktivnost zmanjšana (kar je podrobno obrazloženo v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), zaradi česar nedvomno trpi duševne bolečine.

11. Pritožbeno stališče, da tožnik nima pravice do odškodnine v obliki mesečne rente iz naslova izgubljenega zaslužka že iz razloga, ker še ni bil zaposlen, ni prepričljivo (saj bi bili v skladu z njim do tovrstne odškodnine upravičeni le tisti oškodovanci, ki so bili pred škodnim dogodkom v delovnem razmerju, ne pa tudi tisti, ki jim je prav škodni dogodek preprečil zaposlitev) in mu ni moč slediti. Tožnikov zahtevek na plačilo denarne odškodnine v obliki mesečne rente zaradi izgubljenega zaslužka zaradi nezmožnosti za delo (kot posledice škodnega dogodka) temelji na določilu drugega odstavka 174. člena OZ. Škoda zaradi izgube zaslužka je (gledano s časovne točke nastanka škodnega dogodka, iz katerega izvira) bodoča škoda. Odškodnina zanjo tako pomeni vzpostavitev stanja, ki ga sicer še ni bilo, a ki bi, če škodnega dogodka ne bi bilo, po normalnem teku stvari nastopilo. Zato se o povrnitvi te (bodoče) škode odloča (gledano s perspektive trenutka škodnega dogodka) na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari. Upoštevaje navedeno pa dejstva, da bi škoda res nastala (in v kakšni višini), seveda ni mogoče dokazati z gotovostjo. O njem je mogoče le (z večjo ali manjšo stopnjo verjetnosti) sklepati (prim. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 100/2011).

12. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da bi se tožnik, če ne bi bilo škodnega dogodka, v tem času po vsej verjetnosti (glede na njegovo starost, končano poklicno šolo in dejstvo, da je bil pred škodnim dogodkom zdrav) zaposlil, pri čemer bi prejemal vsaj minimalno plačo. Pritožbene navedbe, da glede na ekonomsko situacijo v državi ni realno pričakovati, da bi se tožnik redno zaposlil, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku (2)). Tega ugovora toženka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni podala.

13. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da tožnik ni dokazal, da ni zaposljiv. Omejitve njegove delovne zmožnosti izhajajo tako iz ugotovitev v tem postopku postavljenih izvedencev, kot tudi ugotovitev Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta RS Soča z dne 25. 7. 2012 (sodišče prve stopnje jih je povzelo v 14. in 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, zato jih pritožbeno sodišče ne ponavlja).

14. Toženkin ugovor, da je potrebno pri izplačilu mesečne rente upoštevati davčno zakonodajo, v tem postopku ni relevanten. Vprašanje njene obveznosti plačila akontacije dohodnine za tožnikov račun ni predmet odločanja v tem postopku oziroma ne sodi v izrek izpodbijane sodbe. Tak ugovor bo lahko (v kolikor bo toženka iz naslova akontacije dohodnine karkoli plačala) predmet presoje kvečjemu v morebitnem kasnejšem izvršilnem postopku zoper njo.

15. Tudi pritožbenemu očitku, da sodišče prve stopnje ni izvedlo (vseh) dokazov, ki jih je toženka predlagala v zvezi z zahtevano mesečno rento, ni moč slediti. Njeni dokazni predlogi v zvezi z omenjenim zahtevkom so se nanašali na višino rente (tožnik je namreč zahteval plačilo mesečne rente v znesku 700,00 EUR). Ker je sodišče prve stopnje višino rente „vezalo“ na minimalno plačo, izvedba teh dokazov ni bila potrebna (kar je pojasnjeno že v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe).

16. Ker očitane kršitve niso podane, prav tako pa pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Toženka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) V nadaljevanju OZ.

(2) V nadaljevanju ZPP.