Jedro

Skupno premoženje je tisto premoženje, ki je pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze. Trditveno in dokazno breme, da je premoženje, ki je pridobljeno v času trajanja zakonske zveze, posebno premoženje, je na tožencu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Kratek oris zadeve

1. Pravdni stranki sta razvezana zakonca. Njuna zakonska zveza je trajala od leta 1989 do leta 2008. V tem času sta (kot trdita) pridobivala in odsvajala obsežno premoženje. O različnih sklopih premoženja je teklo in teče več pravdnih postopkov, za razdelitev (neodsvojenega) preostanka pa nepravdni postopek pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani. Tožnica v tej pravdi zahteva plačilo zneska, ki ji po njenem prepričanju pripada, ker predstavlja vrednost dela skupnega premoženja, ki ga je odsvojil toženec.

Odločitev sodišča prve stopnje

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tudi v tretjič ponovljenem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek oziroma njegov preostali del za plačilo 894.227,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 5. 2008. Tožnici je naložilo, da mora tožencu v 15 dneh povrniti 27.658,85 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tokrat je tako odločilo, ker je dokazno ocenilo, da je bilo vse sporno odsvojeno premoženje, pridobljeno s posebnim premoženjem toženca, nekaj pa s premoženjem njegovih otrok, zato ni bilo skupno premoženje pravdnih strank.

Povzetek pritožbenih razlogov in predloga

3. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnica. Predlaga razveljavitev sodbe. Meni, da toženec ni zmogel trditvenega bremena glede posebnega premoženja, saj ni konkretno izkazal, kakšno je bilo njegovo posebno premoženje in kam konkretno ga je vložil, izpovedoval pa je o tem različno. Sodišče prve stopnje se je zadovoljilo s toženčevimi posplošenimi trditvami, stranki pa obravnavalo neenako. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo pravila o dokaznem bremenu, ko je zaključilo, da tožnici ni uspelo dokazati obstoja skupnega premoženja. Toženec ni ponudil konkretnih dokazov o obstoju posebnega premoženja.

Premoženje iz prvega zakona, če ga je kaj bilo, ne more predstavljati neomejenega vira sredstev. Sodišče bi moralo ugotoviti, koliko je bilo zatrjevanih prihrankov in ali so matematično res lahko pokrili vse zatrjevane investicije. Toženec in njegov sin se povsem pavšalno sklicujeta na družinsko premoženje neugotovljene vrednosti.

Sodišče bi tudi moralo upoštevati, da se je toženec od prve žene razvezal v letu 1986, tožnico pa spoznal že v letu 1985 in je v letu 1986 nastala njuna ekonomska skupnost, poročila pa sta se v letu 1989. Toženčeva prva žena je umrla konec leta 1990, torej štiri leta po razvezi, v tem času pa sta pravdni stranki že lahko pridobivali skupno premoženje. Pritožnica je prepričana, da v štirih letih od razveze do smrti toženčeve prve žene do delitve skupnega premoženja ni prišlo, ker takšnega premoženja ni bilo ali pa je šlo le za premoženje prve žene, ki sta ga podedovala toženčeva otroka.

Pritožnica še opozarja, da bi moralo sodišče ob dokazni oceni izpovedi T. L. upoštevati, da njegova izpoved ni verodostojna, ker je toženčev sin in ker tožnice ne mara ter jo krivi za materino trpljenje in prezgodnjo smrt. Pritožnica opozarja, da se sodišče prve stopnje ni vsebinsko opredelilo do pisma toženčeve sestre iz maja 2005, ki tudi potrjuje tožničine navedbe, da toženec pred odhodom v N. ni imel denarja.

Če bi sodišče dokaze ocenilo skrbno in vestno, bi moralo upoštevati, da je toženec glede višine prihrankov iz prejšnjega zakona podal več razlag. Eno na naroku 23. 4. 2014, drugo v nepravdnem postopku. Poleg tega je enkrat trdil, da je iz prihranjenega denarja kupil delnice, drugič pa, da nepremičnine na B. Trditve toženca, da naj bi prihranki izvirali iz preteklega dela v N. in od prodaje hčerinega stanovanja na G. ter sinovega stanovanja na Š. nasprotujejo izpovedi priče T. L., da sta s sestro kupnino od stanovanj porabila za nakup nepremičnine na J., ne pa za nakup nepremičnin na B. ali delnic, kot to zatrjuje toženec.

Dvigi z računa v A. potrjujejo, da je bil toženec, ne sin T. L. tisti, ki je odplačeval kredite. Sin je bil še mlad in brez dohodkov. Ker sodišče ni opravilo poizvedb o prometu na računu v A., je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Dokazna ocena, da je bil račun v A. odprt z namenom upravljanja in razpolaganja z ogromnim premoženjem iz prve zakonske zveze, ni logična. Pritožnica se sprašuje, zakaj bi toženec tak račun odprl v letu 1991 in celo pooblastil tožnico.

To, da sta pravdni stranki v času bivanja v N. kupili dve stanovanji, samo po sebi nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da sta ves dohodek porabila.

Sodišče bi moralo upoštevati tožničine trditve o stekanju provizij na račun v A. 4. Toženec v obsežnem odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba ni utemeljena.

O očitanih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka

6. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse dokaze, predlagane v zvezi z odločilnimi dejstvi. Pritožnica navaja, da ni opravilo poizvedb o prometu na računu v A. v času od leta 1992 do 2008, a ne pojasni, katero odločilno dejstvo bi sodišče z izvedbo takšnega dokaza ugotovilo. S takšnim pritožbenim uveljavljanjem, podrobnejšega preizkusa v luči kršitve 8. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 ne more doseči, saj pritožbeno sodišče na to kršitev ne pazi po uradni dolžnosti, kar od pritožnika terja, da jo uveljavlja obrazloženo in konkretizirano.

7. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe ustrezno opredelilo do dokazne vrednosti posameznih izvedenih dokazov, dokazna ocena pa sledi metodološkim napotkom 8. člena ZPP. To velja tudi za pismo toženčeve sestre, ki ga kot neocenjen dokaz konkretneje izpostavlja pritožnica. Dokazna ocena pisma (priloga A 90), je obrazložena (pravilno tudi v povezavi z drugimi dokazi) v 36. točki na 13. strani obrazložitve izpodbijane sodbe. Očitek, da je izostala, je torej neutemeljen. Obrazložene dokazne ocene pritožnica ne izpodbija. To, da sodišče dokazu oziroma dokazom ni pripisalo takšnega pomena, kot mu oziroma jim ga pripisuje tožnica, ne predstavlja bistvene kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba torej vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in si ne nasprotujejo, tako da jo je mogoče preizkusiti. Očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso bile storjene. Pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo tistih bistvenih kršitev, na kateri v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

O uporabi materialnega prava

8. Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že izčrpno obrazložilo materialnopravna izhodišča, sodišče prve stopnje pa jih je povsem pravilno izpostavilo v 11. do 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, zaradi česar jih pritožbeno sodišče ne bo ponavljalo. Pritožnica tem izhodiščem niti ne nasprotuje, meni pa, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravila o dokaznem bremenu, ker je zaključilo, da tožnici ni uspelo dokazati obstoja skupnega premoženja, ob tem ko gre za zakonsko domnevo, ki je ni treba dokazovati.

9. Pritožbeno stališče ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz izhodišča, da je skupno tisto premoženje, ki je pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze (51. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; ZZZDR). Tožencu je naložilo trditveno in dokazno breme za njegovo tezo, da je bilo sporno premoženje, ki je bilo pridobljeno v času trajanja zakonske zveze, njegovo posebno premoženje (pomešano tudi s premoženjem njegove hčere in sina), ker so viri financiranja izhajali iz posebnega premoženja in iz premoženja otrok.

O ugotovljenih dejstvih

10. Dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec takšno dokazno breme zmogel, je plod natančne analize trditev obeh pravdnih strank in predloženih dokazov. Prav dokazni zaključki sodišča prve stopnje so v resnici tisti, s katerimi se pritožnica ne strinja. Vendar pa poglobljene dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je natančno analiziralo trditve in dokaze pravdnih strank, najprej glede sredstev na bančnem računu, nato pa posebej glede vsake posamezne nepremičnine, ne izpodbija drugače kot s (pretežno) posplošenim vztrajanjem pri svojih stališčih. S tem pritožnica dvoma v dokazno oceno sodišča prve stopnje ne uspe vzpostaviti. Dokazna ocena je namreč tako prepričljiva, kot je, prav zato, ker je plod vestne in skrbne presoje vsakega dejstva in dokaza posebej, nato pa še vseh skupaj, ta presoja je opravljena tudi v luči (konsistentnosti) trditev pravdnih strank, v luči splošnejših vprašanj in tudi v luči konkretnih ugotovitev. Ponavljanje ugotovitev sodišča prve stopnje je nepotrebno in ni na mestu. Pritožbeno sodišče bo v odgovor na pritožbene navedbe kronološko izpostavilo le nekaj bistvenih zaključkov sodišča prve stopnje:

11. V zakonski zvezi toženca s prvo ženo sta bila zaposlena oba zakonca in oba sta prejemala visoki plači2, tako da sta do razveze ustvarila veliko premoženje. Okoliščina, ali je bilo to premoženje razdeljeno v sodnem postopku oziroma, zakaj ni bilo, na to, ali je obstajalo in kakšen je bil obseg tega premoženja, ne pove ničesar, zato ni pomembno, koliko časa je minilo od razveze do smrti toženčeve prve žene. Po drugi strani o obsegu premoženja precej povedo naslednje ugotovitve sodišča prve stopnje: da je družina L. v letu 1981 kupila ¾ nepremičnine na B. in v najem (ob enkratnem plačilu) za 99 let vzela druge nepremičnine3, da je bil toženec lastnik garsonjere s posebnim vhodom v hiši na naslovu R., ki jo je pridobil z izgradnjo v letu 19704, toženčeva otroka pa sta bila solastnika vrstne hiše na J., prej pa nepremičnin na G. in Š.5 in da je družina zmeraj hranila večje zneske gotovine v različnih valutah.

12. Toženec je ves čas ločeval premoženje “družine L.“ in premoženje, ki sta ga ustvarjali pravdni stranki; denarna sredstva so bila na ločenih računih - sredstva družine L. na spornem računu v A.6, sredstva, pridobljena z delom v času trajanja zakonske zveze pa na računu v M.7 Sodišče prve stopnje je poudarilo, da na takšno ločevanje kaže to, da je bil račun odprt kmalu po sklenitvi zakonske zveze s tožnico, pa tudi to, da tožnica, četudi je bila nekaj časa pooblaščena za upravljanje z računom, z njega (neprerekano) ni nikdar dvignila sredstev.8 Tudi tožničina trditev, da toženec iz prejšnje zveze ni prinesel ničesar, ampak je prišel le z enim „kufrom“, potrjuje njegovo strogo ločevanje premoženja iz prve zakonske zveze in premoženja iz druge zakonske zveze.

13. V zakonski zvezi pravdnih strank je zaslužil le toženec, obe pravdni stranki sta skladno izpovedali, da so v tem času veliko porabili, da so bili visoki že stroški življenja v N., da privarčevati nista uspela, da so bili stroški višji od tega, kar je toženec zaslužil, plače (torej sredstva, pridobljena z delom v času trajanja zakonske zveze) pa so se v glavnem porabile.9 Toženec trdi, da v skupno premoženje pravdnih strank spada stanovanje na Ž., dve skupni nepremičnini v N. (ki ju izpostavlja tudi pritožnica) pa sta stranki prodali in si kupnino razdelili.

14. Ob tem, ko tožnica svojih trditev o izjemno visokih provizijah, ki naj bi jih dobival toženec, ni uspela dokazati niti z najnižjo stopnjo prepričanja (dokazne ocene v 32. in. 33. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, pritožnica konkretizirano ne izpodbija, pritožbeno sodišče pa ji sledi) in ob ugotovitvi, da sta kljub temu, da sta oba izpovedovala o visokih stroških in tem, da sta porabila ves zaslužek, v času trajanja zakonske zveze pridobila tri stanovanja (prim. prejšnji odstavek obrazložitve), ter ob hkratni ugotovitvi, da so bili toženec in njegova otroka lastniki več nepremičnin, prodaja in nakup teh pa je bil v družini očitno način plemenitenja denarja10, je prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da v tej pravdi sporno premoženje, ki ga je toženec odtujil, ni bilo skupno premoženje pravdnih strank, ampak je bilo pridobljeno s prihranki iz časa prejšnje zakonske zveze.

15. Podrobne ugotovitve sodišča prve stopnje (o načinu pridobivanja premoženja, verigah pogodb, prejšnjih prodajah nepremičnin, trditvah in dokazih o virih financiranja, neobstoju oziroma nepredložitvi zatrjevano sklenjenih kreditnih pogodb...), nanizane pri vsakem posameznem sklopu spornega premoženja, ki jih pritožnica konkretizirano ne izpodbija, dodatno potrjujejo, da je tožnica za toženčeva razpolaganja vedela11 in (vsaj z nekaterimi) soglašala12. To nakazuje na zaključek, da premoženja (do vložitve obravnavane tožbe v letu 2011) ni štela za skupno. Pritožbene trditve, da toženčev sin tožnice ne mara, zato njegovi izpovedi ne gre verjeti, ter vztrajanje pri tem, da je bil sin premlad, brez dohodkov in zaposlitve, da bi lahko odplačeval kredit (pojasnila sodišča prve stopnje, da sta otroka podedovala premoženje po smrti matere, pritožnica ne izpodbija), dokazne ocene sodišča prve stopnje ne uspejo izpodbiti. Enako velja za pritožbeno izpostavljanje razlik v toženčevih trditvah. Razlike pa niti niso tako bistvene in odločilne, da bi terjale natančnejše opredeljevanje sodišča prve stopnje.

16. Ker torej v izpodbijani sodbi ni zatrjevanih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP, in ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo (določbe 51. člena in naslednjih ZZZDR), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

17. Tožeča stranka s pritožbo zoper sodbo ni uspela. Odgovor tožene stranke na pritožbo ne izpolni kriterijev potrebnosti. Zato pravdni stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

1 Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E) 14. 9. 2017. Po prehodni določbi 3. odstavka 125. člena novele ZPP-E se je postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje nadaljeval po določbah ZPP, ki se uporablja do začetka uporabe ZPP-E. 2 Ugotovitve v 25. in 28. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 Ugotovitve v 43. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. 4 Ugotovitve v 55. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. 5 Ugotovitve v 27., 30. in 61. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. 6 Ta je bil po ugotovitvah sodišča prve stopnje namenjen prodaji in nakupu nepremičnin (ugotovitve v 23. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). 7 Ugotovitve v 23., pa tudi 35. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. 8 Ugotovitev v 35. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. 9 Ugotovitve sodišča prve stopnje v 31. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. 10 Prim. opomba 6. 11 Obrazložitev v 49. točki izpodbijane sodbe. 12 68. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.