Jedro

Zakonske znake kaznivega dejanja po 1. kot po 2. odstavku 201. člena KZ se uresniči le s trajnejšim delovanjem storilca, kot izhaja že iz samega zakonskega opisa, ki pri naštevanju izvršitvenih oblik uporablja nedovršne glagolske oblike; zajema niz dejavnosti oziroma ponavljajočih se ravnanj, v takšnem primeru pa je že "po sili zakona" stek izključen.

Storilec kaznivega dejanja nasilništva (v družini) je lahko le član družine (delictum proprium), storjeno pa je lahko le proti družinskemu članu. Občutek ogroženosti kot posledica kaznivega dejanja mora nastopiti vsaj pri enem družinskem članu, ki ni hkrati oškodovanec.

Kazensko-pravne norme mora sodišče razlagati v skladu z ustavnimi določbami, zlasti s tistimi, ki zadevajo človekove pravice; za te pa velja, da je jih je treba razlagati razširujoče. Kazenskopravni pojem družine kot zakonski znak kaznivega dejanja nasilništva je lahko tudi širši od pojma družine, kot ga opredeljuje sedaj veljavni ZZZDR.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene R.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenko se oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Brežicah je R.P. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po 1. in 2. odstavku 201. člena KZ (točka 1) ter kaznivega dejanja nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ (točka 2). Za prvo dejanje ji je na podlagi 2. odstavka 201. člena KZ določilo kazen 5 mesecev zapora, za drugo dejanje 2 meseca zapora in nato izreklo enotno kazen 6 mesecev zapora. Obsojenki je po 66. členu KZ izreklo tudi varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov. Odločilo je tudi, da mora obsojenka povrniti stroške kazenskega postopka in plačati povprečnino 80.000 SIT, vse v šestih mesečnih obrokih. Višje sodišče v Ljubljani je deloma ugodilo pritožbi obsojenkinega zagovornika in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obsojenki izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je za dejanje pod prvo točko določilo kazen 5 mesecev zapora, za dejanje pod drugo točko 2 meseca zapora nato pa po 3. točki 2. odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen 6 mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi 5 let ne bo storila novega kaznivega dejanja in pod nadaljnjim pogojem, če v roku 2 let ne bo opustila obveznega zdravljenja alkoholikov. Po 4. odstavku 95. člena ZKP je bila obsojenka oproščena plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenkin zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP in bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter Vrhovnemu sodišču predlagal, da izpodbijani sodbi spremeni in obsojenko oprosti obtožbe ali pa ju razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti je vrhovna državna tožilka spec. A.M. ugotovila, da zatrjevane kršitve kazenskega zakona in določb kazenskega postopka niso podane. Že sam naslov kaznivega dejanja - zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje - pove, da člen 201 KZ opredeljuje obe izvršitveni obliki hkrati in ne alternativno, torej je mogoče storiti eno kaznivo dejanje z uresničevanjem zakonskih znakov iz 1. in 2. odstavka. Kaznivo dejanje, ki sodi v poglavje zoper zakonsko zvezo, družino in mladino, temelji na kršitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki ureja dolžnosti staršev do otrok oziroma pravice in dolžnosti, ki sestavljajo roditeljsko pravico (2. odstavek 4. člena, 102. in 103. člen). Ta dolžnost je prekršena, če roditelji otroka zanemarjajo tako, da zanj ne skrbijo v skladu s pričakovanji roditeljskih dolžnosti, prav gotovo pa surovo ravnanje ne omogoča zdravega razvoja, kar prav tako predstavlja kršitev starševskih dolžnosti. Po oceni vrhovne državne tožilke je tudi izrek sodbe pravilen, saj vsebuje vse zakonske znake iz 1. in 2. odstavka 201. člena KZ, s čimer je bilo zajeto celotno obsojenčevo ravnanje. Tudi kazen je bila pravilno izrečena na podlagi 2. odstavka 201. člena KZ, ki za opisano kaznivo dejanje predpisuje hujšo kazen. Trditve vložnika zahteve, da se sodišče ni opredelilo do predlaganih in izvedenih dokazov, vrhovna državna tožilka ocenjuje kot njegovo nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, enako kot tudi ugovor zoper kvalifikacijo kaznivega dejanja nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ. Zato predlaga, da naj Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

1.) V zvezi s kaznivim dejanjem zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po 201. členu KZ (točka 1 sodbenega izreka) zagovornik navaja, "da je že v pritožbi izpostavil, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je skušalo združiti (v obtožbi očitani) dve dejanji v eno in pomešalo izvršitveni obliki dveh različnih kaznivih dejanj". Po navedbah zahteve tako naj ne bi bilo jasno, za katero kaznivo dejanje je bila obsojenka sploh obsojena in kaznovana; še zlasti, ker iz izreka sodbe izhaja, da je obsojenka s svojim ravnanjem izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja po 1. in 2. odstavku 201. člena KZ, kaznovana pa je bila na podlagi 2. odstavka 201. člena KZ.

Ob vsebinsko enakih ugovorih v zvezi s pritožbo okrožne državne tožilke je že sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo, da prvostopenjsko sodišče ni kršilo kazenski zakon (4. točka 372. člena ZKP), ko je dve kaznivi dejanji po 1. in 2. odstavku 201. člena KZ, katerih je bila obsojenka obtožena, ne da bi vsebinsko posegala v opis kaznivega dejanja, pravno opredelilo kot eno kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in grdega ravnanja po 1. in 2. odstavku 201. člena KZ in obsojenki zanj izreklo kazen po 2. odstavku te določbe, po kateri je predpisana strožja kazen.

Kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po 201. členu KZ stori roditelj, posvojitelj, skrbnik ali druga oseba, ki zanemarja mladoletno osebo, za katero mora skrbeti, tako da hudo krši svoje dolžnosti, skrbi in vzgoje (1. odstavek). Po 2. odstavku iste določbe pa se kaznuje roditelj, posvojitelj, skrbnik ali druga oseba, ki sili mladoletno osebo k pretiranemu delu ali k delu, ki ni primerno njeni starosti, ali jo iz koristoljubnosti navaja k beračenju ali k drugim dejanjem, ki so škodljiva za njen razvoj ali z njo surovo ravna ali jo trpinči. Kaznivo dejanje po 201. členu KZ je umeščeno v poglavje kaznivih dejanje zoper zakonsko zvezo, družino in mladino. Namen inkriminacije je zaščita mladoletne osebe pred hujšimi opustitvami ali zlorabami dolžnosti tistih, ki jih predpisi zavezujejo k neposredni skrbi in vzgoji mladoletne osebe. Osebe, ki so v zakonu navedene kot možni storilci, lahko to kaznivo dejanje storijo bodisi z zanemarjanjem mladoletne osebe (1. odstavek) ali na več možnih načinov, opisanih v 2. odstavku, med drugim tudi s surovim ravnanjem ali trpinčenjem mladoletne osebe.

Zanemarjanje mladoletnika v okviru obravnavane inkriminacije po 1. odstavku je mogoče na splošno opredeliti kot ustvarjanje stanja resne in trajnejše ogroženosti vzgoje, preživljanja, skladnega osebnega razvoja ali življenja in zdravja mladoletnika; nastanek zanemarjenosti ni zakonski znak kaznivega dejanja. Dispozicija v 2. odstavku 201. člena KZ je alternativno določena, saj navaja več možnih izvršitvenih ravnanj, ki so škodljiva za mladoletnikov razvoj, med njimi tudi surovo ravnanje z mladoletnikom. Z določbo 2. odstavka je zakonodajalec v okviru istega kaznivega dejanja (člena) ustvaril nov dejanski stan, ki se od 1. odstavka razlikuje zgolj po načinu izvršitve; to je tudi razlog za oblikovanje posebnega odstavka istega člena, ki je v primerjavi s 1. odstavkom težje kaznivo dejanje, saj je v zakonu zanj predpisana strožja kazen.

Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti je treba posebej povedati, da je mogoče zakonske znake kaznivega dejanja tako po 1. kot po 2. odstavku uresničiti le s trajnejšim delovanjem storilca. To izhaja že iz samega zakonskega opisa, ki pri naštevanju izvršitvenih oblik uporablja nedovršne glagolske oblike (npr. zanemarja, navaja k beračenju, surovo ravna itd.). V obeh odstavkih so izvršitvena dejanja opisana tako, da pojmovno zajemajo niz dejavnosti oziroma ponavljajočih se ravnanj. V takšnem primeru pa je že "po sili zakona" izključen stek, saj dejanj, bodisi po 1. ali po 2. odstavku, drugače kot s ponavljanjem izvršitvenih dejanj ni mogoče storiti. Po navedenem ni dvoma, da ravnanja, s katerimi storilec uresniči zakonske znake kaznivega dejanja po 1. ali po 2. odstavku, predstavljajo eno kaznivo dejanje.

Zahteva terja odgovor ali tudi hkratno uresničenje zakonskih znakov kaznivega dejanja po 1. in 2. odstavku 201. člena pomeni eno ali več dejanj (stek). Izhajajoč iz smiselne razlage bistva obravnavane inkriminacije in okoliščin konkretnega primera je mogoče zaključiti, da je treba obsojenkino ravnanje presojati kot celoto oziroma kot eno kaznivo dejanje, četudi vsako dejanje (po obtožbi) zase pomeni samostojno kaznivo dejanje.

Na splošno velja, da se vzgoja in skrb za mladoletnika v realnosti praviloma vrednoti kot celovit proces oziroma enoten življenjski dogodek. Že zato je smiselno, da se (praviloma) tudi protipravni napadi zoper mladino kot enoten varstveni objekt, ki pomenijo hudo kršitev dolžnosti in skrbi za mladoletnika, v kazenskopravnem smislu obravnavajo kot enotno dejanje. Zakonodajno-tehnični način, s katerim je zakonodajalec v določbi 201. člena ZKP oblikoval dva različna dejanska stanova v posebnih odstavkih, sam po sebi ne more biti zadosten argument v prid steka kaznivih dejanj. V določenem smislu namreč tudi vse izvršitvene oblike v 2. odstavku pomenijo kršitev dolžnosti skrbi in vzgoje roditeljev in ostalih, kot so določene v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR - UPB 1 - Uradni list RS, št. 69/2004) in ostalih predpisih. Tudi s tega vidika je smiselno, da se na kazenskopravno zaščito mladoletne osebe pred različnimi opustitvami ali zlorabami gleda kot na celoto, ne glede na različno pravno opredelitev takšnih ravnanj v okviru iste kazenske določbe.

V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da je obsojenka v časovnem obdobju od januarja 2000 do 23.1.2002 s svojim sinom, roj. 15.1.1997, na svojem domu grdo ravnala in ga zanemarjala na način, kot izhaja iz opisa kaznivega dejanja. Podana je ozka prostorska in časovna povezanost dogajanja in prepletanje posameznih izvršitvenih oblik (iz obeh odstavkov), ki se manifestira v naklepnem ravnanju obsojenke zoper istega oškodovanca v procesu njegove vzgoje in skrbi za njegov razvoj. Vse to pa so povezovalni elementi (okoliščine), ki z življenjskega in pravnega stališča opravičujejo oceno, da je obsojenka z uresničenjem zakonskih znakov kaznivega dejanja po 1. in 2. odstavku 201. člena KZ storila le eno in ne dveh kaznivih dejanj. Pravna podlaga za izrek kazni v navedenem primeru je določba 2. odstavka 201. člena KZ, ki za storjeno dejanje predpisuje hujšo kazen, saj ta kazen obsega tudi milejšo kazen za dejanje po 1. odstavku 201. člena KZ.

V okviru obravnavanega kaznivega dejanja zagovornik sodiščema prve in druge stopnje tudi očita, da se nista opredelili do predlaganih in izvedenih dokazov (izpovedb prič O., K., S. in Š.). Trdi, da obstaja popolno nasprotje med ugotovitvami sodišča in izvedenimi dokazi glede otrokovega telesnega in duševnega razvoja ter posledic, kar vse naj bi po mnenju zagovornika predstavljalo bistveno kršitev "procesnih pravil oziroma postopkovnega prava".

Zagovornik s takšnimi posplošenimi in nepreverljivimi trditvami z ničemer ne pojasnjuje očitka o kršitvi določb kazenskega postopka, pač pa po vsebini v nasprotju z zakonom izraža nestrinjanje z dejanskim stanjem (2. odstavek 420. člena ZKP). Res je, da sodišče prve stopnje pri razsodbi ni upoštevalo izpovedb omenjenih prič. To pa je ugotovilo tudi višje sodišče (sodba, stran 5) in s tem v zvezi poudarilo, da gre za dokaze, ki so nepomembni oziroma takšni, da ne morejo razvrednotiti za obsojenko obremenjujočih dokazov.

2.) Zagovornik navaja, da kaznivo dejanje nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ (točka 2) naj ne bi imelo vseh zakonskih znakov. Poudarja, da gre za sestavljeno kaznivo dejanje, ki v konkretnem primeru vsebuje tudi očitek grdega ravnanja (kaznivo dejanje po členu 146 KZ). Iz opisa dejanja pa zakonskih znakov grdega ravnanja, točneje prizadetosti, duševne in telesne integritete oškodovanca, ni mogoče razbrati, čeprav bi iz opisa to moralo izhajati. V navedenem zagovornik vidi "kršitev materialnega prava", s čimer smiselno uveljavlja kršitev 1. točke 372. člena ZKP. Zagovornik hkrati tudi zanika, da bi v tem primeru takšna posledica sploh nastala.

Vložnik pravilno ugotavlja, da je kaznivo dejanje nasilništva tako imenovano sestavljeno kaznivo dejanje. Nasilništvo postane hujše, posebno kaznivo dejanje, če kdo v javnosti ali v družini povzroči ogroženost, zgražanje ali prestrašenost, s tem da drugega žali (člen 106 KZ), z njim grdo ravna (člen 146 KZ) itd. Navajanje grdega ravnanja kot ene od izvršitvenih oblik v zakonskem opisu kaznivega dejanja nasilništva je pojmovno vezano na kaznivo dejanje grdega ravnanja in pomeni kriterij za presojo, ali neko dejanje, ki se kaže v fizičnem napadu na oškodovanca, dosega prepovedano posledico v smislu prizadetosti telesne ali duševne celovitosti.

V opisu obravnavanega kaznivega dejanja je obsojenkino grdo ravnanje proti partnerju konkretizirano z navedbami, da je oškodovanca naganjala iz hiše in ga pri tem (v prisotnosti mladoletnega sina) porinila čez prag, da je padel po stopnicah in pri tem razbil kozarec za vlaganje. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje se je oškodovanec pri padcu tudi poškodoval po glavi, kar pomeni, da je bila ugotovljena tudi njegova fizična prizadetost kot ena od možnih posledic grdega ravnanja. Kolikor vložnik zahteve slednje t.j. nastanek poškodbe zanika, v nasprotju z zakonom izpodbija dejansko stanje. V opisu dejanja prizadetost telesne celovitosti kot posledica grdega ravnanja res sicer ni izrecno navedena, vendar zatrjevanje padca po stopnicah že samo po sebi glede na način in intenziteto takšnega ravnanja nujno implicira tudi eno od možnih zakonskih posledic, ta pa je v razlogih sodbe bila ugotovljena. Zato uveljavljena kršitev kazenskega zakona ni podana.

Po mnenju zagovornika višje sodišče nesprejemljivo tolmači zakonske znake kaznivega dejanja nasilništva - javnosti oziroma družine; kot navaja, v konkretnem primeru ni bilo ne enega, ne drugega; J.O. (oškodovanec) ni bil član družine, prestrašenost obsojenkinega sina G. kolikor je sploh obstajala, pa ne zadosti zakonskemu znaku prestrašenosti v družini, saj ni razvidno, "da bi bil prestrašen še katerikoli član družine"; ta pojem pa je znan oziroma jasen, saj ena oseba vsekakor še ni družina. V navedenem vidi kršitev "določb materialnega prava".

Vsebinsko enake ugovore zagovornika je argumentirano in utemeljeno zavrnilo že sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku. Poudarilo je, da je posledice izvršitvenih dejanj nasilništva na javnem mestu treba presojati z drugačnimi merili kot enake posledice v družini; v slednjem primeru namreč zadošča, da nastopi občutek prestrašenosti (ogrožanja, zgražanja) že pri enem družinskem članu. Z ugotovljeno prestrašenostjo obsojenkinega sina zaradi njenega ravnanja proti oškodovancu je bil v konkretnem primeru ta zakonski znak kaznivega dejanja izpolnjen. Pritrditi je treba tudi stališču, da je skupnost obsojenke, njenega sina in J.O., četudi ni otrokov oče, šteti kot družino v smislu zakonskega znaka kaznivega dejanja nasilništva; po ugotovitvah sodišča je namreč njihova skupnost "kazala obrise zunajzakonske skupnosti".

V podkrepitev navedenemu stališču je treba še pojasniti, da je bila z novelo KZ-A (Uradni list RS, št. 23/99) inkriminaciji nasilja na javnem mestu dodana tudi inkriminacija nasilja v družini, zaradi katerega je prišlo do ogroženosti, zgražanja in prestrašenosti v družinskem krogu. Kazenski zakonik je bil v tem smislu dopolnjen zaradi kazensko-pravne zaščite običajno najšibkejših članov družine - predvsem žensk in otrok.

Družina je pod posebno zaščito države. Ustava v 53. členu ureja pravico do spoštovanja družinskega življenja, ki je sicer varovana v okviru splošne pravice po 35. členu Ustave (varstvo pravice zasebnosti in osebnostnih pravic) in še v nekaterih drugih ustavnih določbah (54. člen, 56. člen, itd). Iz te ustavne določbe izhaja dolžnost države, da svojim državljanom z ustrezno pravno ureditvijo in z ustvarjanjem ustreznih razmer omogoča vzpostavitev in varstvo družinskega življenja. Na področju kazenskega prava se to varstvo zagotavlja (tudi) s posebno inkriminacijo nasilja v družini v okviru določbe 299. člena KZ, ki pomeni reakcijo na nedopustno, kriminalno obnašanje v družini. Že na podlagi doslej navedenega je mogoče ugotoviti, četudi iz zakonskega opisa to izrecno ne izhaja, da je storilec kaznivega dejanja nasilništva (v družini) lahko le član družine (delictum proprium) in da je kaznivo dejanje lahko storjeno le proti družinskemu članu. Omenjeno je že bilo, da mora nastopiti občutek ogroženosti kot posledica kaznivega dejanja vsaj pri enem družinskem članu, ki pa ni hkrati oškodovanec - žrtev nasilja; tovrstna dejanja namreč pri oškodovancih praviloma povzročajo občutke ogroženosti, zgražanje ali prestrašenost ali pa vse hkrati. Nastanek takšne posledice pri drugi osebi (družinskemu članu) je pogoj, da izvršitev posameznih oblik nasilja preraste v hujše kaznivo dejanje - nasilništvo po 299. členu KZ.

Pri razlagi pojma družina, ki je zakonski znak kaznivega dejanja, je treba upoštevati vodilno načelo kazenskega prava, da mora sodišče kazensko-pravne norme razlagati v skladu z ustavnimi določbami, zlasti s tistimi, ki zadevajo človekove pravice; za te pa velja, da je jih je treba razlagati razširujoče. Kazenski zakonik pojma družine ne opredeli; pač pa v 6. točki 126. člena KZ enako kot ZZZDR, opredeljuje zunajzakonsko skupnost kot dalj časa trajajočo življenjsko skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze. Na podlagi ustrezne razširujoče razlage, ki izhaja iz načela zakonitosti, objekta zaščite in namena dopolnjene inkriminacije in ki se smiselno naslanja tudi na primarno zakonsko normo (ZZZDR) je kazenskopravni pojem družine kot zakonski znak kaznivega dejanja nasilništva lahko tudi širši od pojma družine, kot ga opredeljuje sedaj veljavni ZZZDR; ta v 2. členu določa, da je družina življenjska skupnost staršev in otrok, ki zaradi koristi otrok uživa posebno varstvo. Kot družino je šteti tudi življenjsko skupnost otroka z obema ali enim staršem ali z drugo odraslo osebo, če ta trajno skrbi za otroka in ima po zakonu do otroka dolžnost in pravice; sem štejejo denimo skupnost otroka z drugimi osebami kot so posvojitelj, rejnik, skrbnik. Kot družino v smislu zakonskega znaka kaznivega znaka nasilništva je mogoče šteti tudi zunajzakonsko skupnost v pomenu citirane razlagalne norme pa tudi druge, tej podobne skupnosti. V slednjem primeru ni pomembno, ali gre za pravno priznano razmerje članov takšne skupnosti; odločilno je zgolj dejansko razmerje skupnega življenja in bivanja članov takšne socialne skupnosti, ki je po svojih osnovnih značilnostih podobna zakonski oziroma zunajzakonski skupnosti.

Po navedenem je moč ugotoviti, da je bila v predmetni zadevi pravilno uporabljena določba 299. člena KZ, saj je obsojenka z nasilnim ravnanjem v prisotnosti otroka, ki je bil zaradi tega prestrašen, proti partnerju, s katerim je živela v skupnosti, podobni zunajzakonski skupnosti, uresničila vse zakonske znake kaznivega dejanja nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ.

Ker je po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člena ZKP).

Odločitev o oprostitvi plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 4. odstavka 95. člena ZKP. Sprejeta je bila na podlagi podatkov o obsojenkinem slabem premoženjskem stanju, kot ga ugotavljata izpodbijani sodbi.