Jedro

Ob dejstvu, da mora biti poroštvena izjava dana v pisni obliki, kar je bilo v konkretnem primeru izpolnjeno in da je v njej zapisana obveznost toženke povsem jasna, ni bilo nobene potrebe po zasliševanju toženke kot stranke in ugotavljanju njene prave volje ter uporabi določb 2. odstavka 99. člena ZOR o razlagi spornih določil pogodbe, saj je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 1. odstavka 99. člena ZOR določila izjave uporabilo tako kot se glasijo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku v celoti in odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 5.886.587,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.4.2002 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 271.731,87 SIT s pripadajočimi obrestmi.

Proti navedeni odločitvi se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovnimi posledicami. Po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je potrebno menično izjavo in pooblastilo za izpolnitev menice z dne 20.9.2000 šteti za poroštveno izjavo v smislu 998. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Tožena stranka namreč poroštvene izjave nikoli ni dala in njena poroštvena obveznost ni nastala. Tožena stranka je tožeči stranki izročila le menico in menično izjavo s pooblastilom za izpolnitev menice, kar je bila tudi prava volja tožene stranke. V izjavi ni opredeljena poroštvena obveznost kot tudi ne obveznost, na katero se poroštvo nanaša. Tudi v kolikor bi menično izjavo in pooblastilo za izpolnitev šteli za poroštveno izjavo, bi bila le-ta neveljavna. Zgolj dejstvo, da je na menični izjavi in pooblastilu za izpolnitev menice, ki ga je sestavila tožeča stranka, pri podpisu toženke naveden podpis porok, pri čemer pa iz besedila menične izjave jasno izhaja, da gre za pooblastilo za izpolnitev bianco menice, ne dokazuje, da gre za poroštveno izjavo kot to napačno zaključuje sodišče v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko sporne izjave ni razlagalo v smislu določila 2. odstavka 99. člena ZOR in ni zaslišalo toženke kot stranke, saj bi le na ta način lahko ugotovilo pravo voljo tožene stranke, ki je bila dati menično in ne poroštveno zavezo za plačilo obveznosti družbe R. d.o.o. po sklenjeni kreditni pogodbi. Tožena stranka pa ne odgovarja tožeči stranki niti na podlagi menične obveznosti, saj je tožeča stranka menico izpolnila v nasprotju s pooblastilom in ni opravila vseh meničnih opravil, zaradi česar je menica prejudicirana. Tožbeni zahtevek bi bilo zato potrebno zavrniti tudi iz tega razloga. Nadalje pritožnica graja odločitev prvostopnega sodišča glede višine terjatve, saj meni, da je ugotovitev sodišča v izpodbijani sodbi, da je tožeča stranka pogodbene obresti obračunala od 1.7.2001 do 18.9.2001, v nasprotju z listinami v spisu, s čimer je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka po določilu 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pri presoji zakonskih zamudnih obresti, ki so zapadle v plačilo po 1.1.2002 pa bi moralo sodišče ob pravilni uporabi določila 1060. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) uporabljati določila OZ, ki izjeme od prepovedi obrestovanja obresti za kreditne organizacije ne določajo več.

Sodišče prve stopnje pa je nepravilno oblikovalo izrek izpodbijane sodbe. V kolikor je bila terjatev tožeče stranke zoper glavnega dolžnika v celoti priznana na naroku dne 15.9.2003 kot zatrjuje tožeča stranka, potem ima priznanje terjatve v stečajnem postopku enake učinke kot pravnomočno razsojena stvar. V kolikor je sodišče ugotovilo, da je zaveza tožene stranke solidarna, potem bi moralo to biti zajeto v izreku sodbe sodišča prve stopnje. Vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja po določbi 1. odstavka 414. člena ZOR upniku za celo obveznost, ne more pa upnik dobiti plačila dvakrat. Ker sodišče tega v izreku izpodbijane sodbe ni upoštevalo, je napačno uporabilo materialno pravo. Pritožnica zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odstavka 344. člena ZPP vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka predlaga zavrnitev pritožbe, saj meni, da je neutemeljena, ker pritožbeni razlogi niso podani.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje nima pomislekov glede zaključka prvostopnega sodišča, da je listina, v prilogi označena z A5, imenovana "menična izjava in pooblastilo za izpolnitev menice" kljub takšnemu naslovu tudi pisna poroštvena izjava toženke, izdana v smislu 998. člena ZOR.

Nobene listine namreč ni mogoče presojati le po naslovu, pač pa po njeni vsebini. Toženka je to izjavo podpisala na podlagi obveze, ki jo je sprejel glavni dolžnik kot enega od dogovorjenih načinov zavarovanja njegovega dolga, saj se je v točki c) 8. člena zavezal, da bo banki predložil osebno menico toženke s poroštveno izjavo. Ob upoštevanju takšne zaveze in ob presoji izjave toženke po njeni vsebini pa se izkaže zatrjevanje pritožnice, da je izročila tožeči stranki kot upniku le osebno menico z menično izjavo kot zavarovanje dolga glavnega dolžnika, za neutemeljeno. Toženka je namreč izročila osebno menico z menično izjavo za zavarovanje svoje lastne obveznosti, ki jo je prevzela kot porok s podpisom pisne poroštvene izjave. Listina z dne 20.9.2000 je glede na povedano po njeni vsebini tako poroštvena izjava, s katero se toženka zavezuje, da bo poravnala vse obveznosti glavnega dolžnika gospodarske družbe R. d.o.o. L. po pogodbi št. 5294/00-KK in vseh pripadajočih aneksih kot tudi menična izjava, s katero je pooblastila tožečo stranko, da menico v primeru potrebe izpolni v vseh njenih neizpolnjenih delih za znesek zapadlih terjatev do dolžnika. Takšno ravnanje toženke kot direktorice glavnega dolžnika je bilo povsem logično in v skladu z uveljavljeno poslovno prakso. V izjavi je obveznost poroka dovolj jasno opredeljena, saj iz nje izhaja, da se poroštvo nanaša na obveznost gospodarske družbe R. d.o.o., ki jo ima do tožeče stranke na podlagi sklenjene pogodbe o kratkoročnem kreditu št. 5294/00-KK in vseh pripadajočih aneksih, toženka kot porok pa je prevzela obveznost, da bo poravnala vse nastale obveznosti po tej pogodbi.

Zato so pritožbene navedbe, da je izjava neveljavna, ker v njej ni opredeljena poroštvena obveznost, niti ni jasno, na katero obveznost se poroštvo nanaša, neutemeljene. Ob dejstvu, da mora biti poroštvena izjava dana v pisni obliki, kar je bilo v konkretnem primeru izpolnjeno in da je v njej zapisana obveznost toženke povsem jasna, ni bilo nobene potrebe po zasliševanju toženke kot stranke in ugotavljanju njene prave volje ter uporabi določb 2. odstavka 99. člena ZOR o razlagi spornih določil pogodbe, saj je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 1. odstavka 99. člena ZOR določila izjave uporabilo tako kot se glasijo.

Glede na povedano je sodišče prve stopnje ob dejstvu, da je tožeča stranka zahtevala plačilo obveznosti na podlagi poroštva in ne menične obveznosti, dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo.

Pravilno je uporabilo tudi materialnopravne določbe ZOR, ko je izjavo ocenilo kot poroštveno izjavo (998. člen ZOR) in odločilo, da toženka solidarno odgovarja za obveznost glavnega dolžnika, ker je ta prišel v stečaj oziroma, ker gre za obveznost, nastalo iz gospodarske pogodbe, saj v tem primeru porok odgovarja kot porok in plačnik, torej solidarno z glavnim dolžnikom (1004. člen ZOR). Zato so pritožbene navedbe, da tožnikov zahtevek temelji na menični obveznosti tožene stranke in je neutemeljen, ker tožeča stranka menice ni pravilno izpolnila in ni opravila vseh meničnih opravil, neupoštevne.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi višino terjatve, saj je ob upoštevanju določbe 1002. člena ZOR in kreditne pogodbe, sklenjene med tožečo stranko in glavnim dolžnikom, tožeča stranka upravičena od poroka zahtevati plačilo glavnice, pogodbenih in zamudnih obresti ter eventuelnih stroškov. S kreditno pogodbo so bile dogovorjene pogodbene obresti, ki jih je tožeča stranka obračunala v znesku 168.707,80 SIT, kar izhaja iz priloženih obračunov v prilogi A10. S tožbo zahteva neplačane pogodbene obresti od 1.7.2001 do dneva zapadlosti 18.9.2001. Pritožbeni očitek, da je takšna ugotovitev prvostopnega sodišča v nasprotju z listinami v spisu, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP, je glede na povedano neutemeljen. V 5. členu kreditne pogodbe je bilo dogovorjeno, da se bodo kreditojemalcu v primeru zamude plačila obresti ali glavnice, obračunale zakonske zamudne obresti. Te obresti je tožeča stranka obračunala (prilogi A11 in A12) in je do njih upravičena tako na podlagi sklenjene pogodbe kot 3. odstavka 400. člena ZOR, ki ga je v konkretnem primeru glede na določbo 1060. člena OZ potrebno uporabiti, saj je obligacijsko razmerje nastalo pred uveljavitvijo OZ. Pritožbena trditev, da bi moralo sodišče po 1.1.2002 uporabiti določilo 375. člena OZ, ki izjeme od prepovedi obrestovanja obresti za kreditne organizacije ne določa več, je glede na navedeno neutemeljena.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je bila tožba proti glavnemu dolžniku zavržena, ker je bila tožeči stranki v stečajnem postopku, ki je bil uveden proti njemu, priznana celotna vtoževana terjatev, zato nima več pravnega interesa za vodenje te pravde proti prvotno toženemu glavnemu dolžniku. Obveznost glavnega dolžnika in tožene stranke je solidarna, kar ob upoštevanju določbe 1. odstavka 414. člena ZOR pomeni, da vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost, ni pa upnik upravičen do plačila obveznosti dvakrat, kot pravilno ugotavlja toženka v pritožbi. Glede na to, da je sodišče prve stopnje toženki naložilo plačilo obveznosti neodvisno od obveznosti glavnega dolžnika, tožeči stranki pa je bila ista terjatev priznana tudi v stečajnem postopku zoper glavnega dolžnika, za katero se zaenkrat ne ve, v kakšni višini bo ali je bila poravnana, je takšna odločitev prvostopnega sodišča materialnopravno napačna, saj bi imela tožeča stranka dva samostojna izvršilna naslova za izterjavo iste obveznosti od dveh solidarnih dolžnikov. Iz tega razloga je sodišče druge stopnje na podlagi določbe 355. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, saj je zaradi napačne uporabe materialnega prava dejansko stanje o tem, kolikšen del v stečajnem postopku priznane terjatve je dobila tožeča stranka dejansko plačane, ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka je namreč dolžna plačati v tem postopku ugotovljeno terjatev le solidarno z obveznostjo glavnega dolžnika, ugotovljeno v stečajnem postopku. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje to dejstvo ugotovi in o zahtevku znova odloči, pri čemer mora biti solidarna obveznost glavnega dolžnika in toženke jasno opredeljena v izreku sodbe.

Zaradi razveljavitve odločitve o glavnem delu zahtevka je sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, o katerih bo moralo sodišče prve stopnje odločiti znova, upoštevaje tudi pritožbene stroške in stroške nadaljevanja postopka na prvi stopnji.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odstavka 165. člena ZPP.