Jedro

Za začasno odredbo iz prvega odstavka 240. člena ZFPPIPP se uporabljata 270. in 271. člen ZIZ, kar pomeni, da v tem postopku ni mogoče (niti smiselno) uporabiti drugih določb ZIZ, ki bi kakorkoli drugače urejevale ali omejevale začasno odredbo proti stečajnemu dolžniku.

Dolžnik niti ne izpodbija, da se je že večkrat statusno preoblikoval oziroma, da so bile izvedene večkratne pripojitve družb (kot navaja sam, k likvidnostno stabilnejšim družbam). Navedeno samo po sebi ne bi bilo sporno, če se s tem dolžnik ne bi poskušal izogniti odločanju o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka. Izogibanje stečajnemu postopku je sicer dolžnikova pravica, vendar ji sodišče ne more in ne sme dati pravnega varstva, če to hkrati pomeni zlorabo pravil ZFPPIPP in onemogočanje upnikov, ki želijo doseči poplačilo svoje terjatve. Prav številne statusne spremembe so tiste, ki onemogočajo uspešno uveljavitev upnikove terjatve, to pa je okoliščina, ki – kljub temu, da statusno preoblikovanje samo po sebi ne predstavlja nevarnosti v smislu drzugega odstavka 270. člena ZIZ – v konkretnem primeru opravičujejo izdajo začasne odredbe. Povedano drugače: dolžnikova pogosta statusna preoblikovanja so tista, ki otežujejo uveljavitev upnikove terjatve, s tem pa je podana nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

Izrek

I. Pritožbi dolžnika se delno ugodi, izpodbijani sklep se spremeni tako, da se ugovoru dolžnika z dne 26. 2. 2016 delno ugodi in se sklep o začasni odredbi razveljavi v 3. in 4. točki izreka ter predlog upnika v tem delu zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

III. Dolžnik sam nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor dolžnika zoper sklep o začasni odredbi zavrnilo.

2. Zoper navedeni sklep se je pritožil dolžnik, smiselno zaradi bistvene kršitve določb postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je spremembo izpodbijanega sklepa, podrejeno njegovo razveljavitev ter priglasil pritožbene stroške.

3. Upnik je navedbam v pritožbi nasprotoval ter predlagal potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je na predlog upnika izdalo začasno odredbo po 240. členu ZFPPIPP po tem, ko je ugotovilo, da je upnikova terjatev izkazana s stopnjo verjetnosti in je upnik izkazal tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

6. Kot je razvidno iz podatkov v spisu, ima upnik do dolžnika terjatve, ki so bile v postopku na prvi stopnji podrobneje izkazane, del terjatev pa temelji na pravnomočnih in izvršljivih sodnih odločbah. Pritožnik vztraja, da teh terjatev ni mogoče zavarovati z začasno odredbo ter meni, da je v predhodnem stečajnem postopku mogoče zavarovati le tiste terjatve, glede katerih upniki ne morejo vložiti predloga za izvršbo. Pravne podlage za takšno stališče pritožnik ni navedel, tudi sicer pa je nepravilno.

7. Začasno odredbo je mogoče izdati ne le pred uvedbo sodnega postopka in med njim, pač pa tudi po njegovem koncu, vse dokler niso podani pogoji za izvršbo (prim. 267. člen ZIZ). Takšna ureditev upniku omogoča, da spremlja razpolaganja dolžnika in v primeru izpolnjenih pogojev iz 270. in 271. člena ZIZ vloži predlog za zavarovanje z začasno odredbo tudi v predhodnem stečajnem postopku. Dolžnik sklep sodišča prve stopnje izpodbija z navedbami, da bi upnik svojo pravico lahko uveljavil na drug, ustreznejši način (z individualno izvršbo). Čeprav že sam (pravilno) ugotavlja, da to vprašanje za odločitev o ugovoru zoper začasno odredbo ni relevantno, višje sodišče pojasnjuje, da upniku ni mogoče omejiti izbire o tem, katero pravno pot bo izbral za uveljavljanje svoje terjatve. Ob izrecni odsotnosti zakonskih določb, ki bi upnika izključevale kot aktivno legitimiranega za predlaganje začetka stečajnega postopka, s tem pa tudi za vložitev predloga za zavarovanje z začasno odredbo, bi drugačna odločitev pomenila kršitev upnikove pravice do sodnega varstva. Namen izvršilnega in stečajnega postopka je sicer res identičen (poplačati upnika), vendar pa zgolj to še ne zadošča za zaključek, da upnikov položaj v stečajnem postopku ne bo ugodnejši in da tak upnik ne more predlagati zavarovanja z začasno odredbo v predhodnem stečajnem postopku. Pritožnik tudi ni izpodbil ugotovitev sodišča prve stopnje, da upnik poplačila svojih terjatev ne more doseči, ne v tem, ne v drugem postopku. Nenazadnje pa je določilo 240. člena ZFPPIPP tudi sicer povsem jasno: za začasno odredbo iz 1. odstavka 240. člena se uporabljata 270. in 271. člen ZIZ, kar pomeni, da v tem postopku ni mogoče (niti smiselno) uporabiti drugih določb ZIZ, ki bi kakorkoli drugače urejevale ali omejevale začasno odredbo proti stečajnemu dolžniku.

8. Dolžnik niti ne izpodbija, da se je že večkrat statusno preoblikoval oziroma, da so bile izvedene večkratne pripojitve družb (kot navaja sam, k likvidnostno stabilnejšim družbam). Navedeno samo po sebi ne bi bilo sporno, če se s tem dolžnik ne bi poskušal izogniti odločanju o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka. Izogibanje stečajnemu postopku je sicer dolžnikova pravica, vendar ji sodišče ne more in ne sme dati pravnega varstva, če to hkrati pomeni zlorabo pravil ZFPPIPP in onemogočanje upnikov, ki želijo doseči poplačilo svoje terjatve. Prav številne statusne spremembe so tiste, ki onemogočajo uspešno uveljavitev upnikove terjatve, to pa je okoliščina, ki – kljub temu, da statusno preoblikovanje samo po sebi ne predstavlja nevarnosti v smislu 2. odstavka 270. člena ZIZ – v konkretnem primeru opravičujejo izdajo začasne odredbe. Povedano drugače: dolžnikova pogosta statusna preoblikovanja so tista, ki otežujejo uveljavitev upnikove terjatve, s tem pa je podana nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

9. Pritožba pa je utemeljena v delu, v katerem sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je namreč v sklepu o začasni odredbi določilo tudi denarno kazen za primer morebitne kršitve začasne odredbe. Dolžnik pravilno opozarja, da se denarna kazen v skladu z določbo 273. člena ZIZ lahko določi le za zavarovanje nedenarne terjatve (za kar v postopku zaradi insolventnosti ne gre). Tudi sicer pa je v 2. odstavku 240. člena ZFPPIPP izrecno določeno, da se za začasno odredbo iz 1. odstavka navedenega člena ZFPPIPP, uporabljata (le) 270. in 271. člen ZIZ. To pomeni, da zakonske podlage za uporabo 273. člena ZIZ ni, niti je sodišče prve stopnje pri določitvi denarne kazni ni navedlo.

10. Upoštevajoč navedeno, je višje sodišče delno utemeljeni pritožbi ugodilo, kot to izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), saj izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

11. Izrek o stroških temelji na določilu 1. in 2. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP, oba pa v zvezi s 121. členom ZFPPIPP. Ker je dolžnik s pritožbo uspel le s sorazmerno majhnim delom (v delu denarne kazni), zaradi katerega posebni stroški niso nastali, mora sam nositi pritožbene stroške.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.