Jedro

Drži, da je v prvem odstavku 16. člena ZIUOOPE določeno, da se delodajalcu dodeli subvencija skrajšanja polnega delovnega časa na podlagi vloge, ki jo vloži pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje najpozneje v 15 dneh po odreditvi skrajšanega delovnega časa. Vendar ZIUPDV, ki je že veljal v času odločanja tožene stranke, v prvem odstavku 38. člena, naslovljenim Odstop od ZIUOOPE glede roka za vlaganje vlog, določa, da mora delodajalec ne glede na določbe prvega odstavka 16. člena ZlUOOPE vlogo za dodelitev subvencije vložiti pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje najpozneje do 10. 12. 2020. Vloga tožeče stranke, ki jo je vložila 2. 7. 2020, je bila torej pravočasna in jo je tožena stranka nepravilno zavrgla.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijani sklep Zavoda RS za zaposlovanje št. 11069-4650/2020 z dne 22. 9. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrnitvi stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi

III. Tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

_Povzetek izpodbijanega sklepa:_

1. Tožena stranka je kot prepozno zavrgla vlogo tožeče stranke za uveljavljanje pravice do subvencije za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je bilo odrejeno delo s skrajšanim delovnim časom, saj ni bila vložena v 15 dneh (prvi odstavek 16. člena Zakona o interventnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic epidemije COVID-19 (Ur. l. RS št. 80/20, ZIUOOPE)). Tožeča stranka je vlogo vložila dne 2. 7. 2020, delo s skrajšanim delovnim časom pa je odredila že dne 1. 6. 2020. _Povzetek tožbenih navedb:_

2. Tožeča stranka izpodbija sklep iz vseh razlogov iz prvega odstavka 27. člena Zakon o upravnem sporu (ZUS-1). Navaja, da je dne 4. 6. 2020 pravočasno obvestila toženo stranko o odreditvi dela s skrajšanim delovnim časom, nato pa je res zamudila rok za vložitev vloge za priznanje subvencije, vendar iz razlogov na strani tožene stranke. Dne 4. 6. 2020 tožena stranka še ni imela izdelane aplikacije za vnos vlog delodajalcev, tožeča stranka pa je bila prepričana, da jo bo tožena stranka na podlagi 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) pozvala oz. opozorila na dan, ko bo aplikacija aktivirana. Takšnega obvestila tožeča stranka ni nikoli dobila, zato je nekaj dni kasneje sama raziskala in ugotovila, da aplikacija deluje. Dne 2. 7. 2020 je oddala vlogo, dne 22. 7. 2020 pa je pri toženi stranki želela preveriti, kdaj bo vloga obravnavana, ta pa ji je sporočila, da ni predložila odredb delodajalca delavcem. Ker je tožeča stranka sklepala, da je za subvencijo v mesecu juniju prepozna, je odredbe, ki jih je toženi stranki poslala 22. 7. 2020, datirala na način, da so bili delavci napoteni na delo s skrajšanim delovnim časom od 1. 7. 2020 do preklica. Tožeča stranka je želela uveljavljati subvencijo od 1. 7. 2020 dalje in nove vloge ni vložila, saj je sklepala, da bo tožena stranka za mesec julij upoštevala že vlogo z dne 2. 7. 2020. Izpodbijani sklep je tožeča stranka prejela več kot 90 dni po oddaji vloge z dne 2. 7. 2020, tj. 30. 9. 2020, s čimer je tožena stranka prekoračila zakonski rok iz tretjega odstavka 16. člena ZIUOOPE. V tem času tožeča stranka ni vedela, ali bo vlogi ugodeno ali ne. Verjela je, da je njena vloga popolna, saj drugačne povratne informacije ni dobila, tožena stranka pa je pravila glede načina oddajanja vlog večkrat spreminjala in škodila uporabnikom, ki nimajo posebnih znanj. Zaradi dolgega časa odločanja je tožeči stranki nastala škoda, saj je ostala brez subvencije za tri mesece (julij – september 2020), kljub temu da je izpolnjevala vse pogoje. Zaradi zamude instrukcijskega roka tožene stranke in nepravočasne aplikacije, je bila tožeči stranki onemogočeno, da bi se pravočasno seznanila s tem, ali je njena vloga popolna in oddala novo, popolno vlogo za mesece julij-september 2020. Meni, da se glede na sodno prakso (sodba VSL II Cp 3231/2009 z dne 16. 12. 2009) tožena stranka ne more razbremeniti odgovornosti za zamudo zgolj s sklicevanjem, da gre za instrukcijski rok. Tožena stranka se tudi ni opredelila do poslanih odredb delavcem za delo s skrajšanim delovnim časom od 1. 7. 2020 do preklica. Izpodbijani sklep je sprejela le na podlagi podatka o tem, da so bili delavci sprva napoteni na skrajšani delovni čas dne 1. 6. 2020, kakor izhaja iz e-sporočila ter na podlagi datuma poslane vloge za subvencijo, tj. 2. 7. 2020. Tožeča stranka sodišču predlaga, da tožbi ugodi, odpravi izpodbijani sklep in ji prizna subvencijo oziroma podredno, da sklep razveljavi in vrne v ponoven postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

_Povzetek navedb iz odgovora na tožbo:_

3. V odgovoru na tožbo tožena stranka poudarja, da je tožeča stranka vlogo oddala prepozno. Portal je bil za oddajo vlog vzpostavljen 12. 6. 2020, zaradi česar bi tožeča stranka morala oddati vlogo do 27. 6. 2020. Tožena stranka tudi ni prejela odredbe za 8 delavcev za delo s skrajšanim delovnim časom, ki je priložena k tožbi. Če bi jo prejela, bi o zadevi odločila v skladu s 133. členom ZUP in upoštevala odredbe ter pozvala tožečo stranko, da preko portala vlogo ustrezno popravi. Tožeča stranka je za iste delavce dne 22. 9. 2020 oddala novo vlogo za obdobje od 17. 9. do 13. 12. 2020, ki ji je tožena stranka tudi ugodila. Tudi zato bi lahko tožeča stranka uveljavljala subvencijo kvečjemu le do 16. 9. 2020. Glede 15 dnevnega roka za odločanje tožena stranka vztraja, da gre za instrukcijski rok. Predlaga, da se vsi tožbeni zahtevki zavrnejo in tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka.

4. Tožba je utemeljena.

_Glede I. točke izreka:_

5. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožeča stranka s 1. 6. 2020 osmim pri njej zaposlenim delavcem odredila delo s skrajšanim delovnim časom in da je vlogo za uveljavljanje pravice do subvencije vložila 2. 7. 2020. Sporno je, ali je bila ta vloga glede na rok iz prvega odstavka 16. člena ZIUOOPE pravočasna.

6. Drži, da je v prvem odstavku 16. člena ZIUOOPE določeno, da se delodajalcu dodeli subvencija skrajšanja polnega delovnega časa na podlagi vloge, ki jo vloži pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje najpozneje v 15 dneh po odreditvi skrajšanega delovnega časa. Vendar Zakon o interventnih ukrepih za pripravo na drugi val COVID-19 (v nadaljevanju ZIUPDV, Ur. l. št. 98/20), ki je že veljal v času odločanja tožene stranke, v prvem odstavku 38. člena, naslovljenim Odstop od ZIUOOPE glede roka za vlaganje vlog, določa, da mora delodajalec ne glede na določbe prvega odstavka 16. člena ZlUOOPE vlogo za dodelitev subvencije vložiti pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje najpozneje do 10. 12. 2020. Vloga tožeče stranke, ki jo je vložila 2. 7. 2020, je bila torej pravočasna in jo je tožena stranka nepravilno zavrgla.

7. Že iz tega razloga je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani sklep odpravilo in toženi stranki v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo v ponoven postopek, v katerem bo morala tožena stranka upoštevati pravočasnost vloge z dne 2. 7. 2020 in o njej odločiti v 30 dneh od prejema te sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

8. Ker je sodišče tožbi ugodilo že iz zgoraj navedenega razloga, se do tožbenih ugovorih, ki se nanašajo na delovanje aplikacije za oddajo vlog in trajanje odločanja tožene stranke, ni opredelilo.

9. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je bilo treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

10. Tožeča stranka je v tožbi sicer predlagala odločanje sodišča v sporu polne jurisdikcije. Vendar pa v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji iz 65. člena ZUS-11 (podatki postopka ne dajejo za to zanesljive podlage), tožeča stranka pa tudi ne zatrjuje, da bi ji odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pred toženo stranko prizadela težko popravljivo škodo. Zato bo po presoji sodišča dovolj učinkovita tudi odprava izpodbijanega sklepa, upoštevajoč vezanost upravnega organa na stališča sodišča glede uporabe materialnega prava ter obveznost, da izda nov sklep v roku 30 dni (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

_Glede II. točke izreka:_

11. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). V skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika pripadajo tožeči stranki, če je bila zadeva rešena na seji in jo je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, stroški v višini 285,00 EUR. Prisojeni znesek se poveča še za 22% DDV, kar skupaj znaša 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

_Glede III. točke izreka:_

12. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo priglasila in zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Ker po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 tožena stranka trpi svoje stroške postopka celo, če sodišče tožbo zavrne, v obravnavanem primeru pa je sodišče tožbi ugodilo in je tožeča stranka v upravnem sporu zmagala, je jasno, da tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka (prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v povezavi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Prvi odstavek 65. člena ZUS-1: Sodišče sme upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, še zlasti, če: 1. bi odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo; 2. izda pristojni organ potem, ko je bil upravni akt odpravljen, nov upravni akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča ali z njegovimi stališči, ki se nanašajo na postopek.