Jedro

Upravni organ je pred izdajo izpodbijane odločbe seznanjal tožnika z ugotovitvami v postopku, vendar bi ga moral konkretneje in jasneje seznaniti, da ni dokazal upravičene odsotnosti zaradi vojnih razmer v BiH. Tega pa tožena stranka ni storila.

Tožena stranka ni upoštevala napotkov Upravnega sodišča o tem, katera dejstva, ki so razvidna iz podatkov v spisu v zvezi z izjavami tožnika in njegovih družinskih članov kot prič, so pravno pomembna in bi jih tožena stranka morala upoštevati, a jih tožena stranka ponovno ni vključila v dokazno oceno v izpodbijanem aktu.

Izrek

I. Tožba se ugodi in se izpodbijana odločba Upravne enote Ljubljana, št. 492-1578/2014-41 z dne 17. 4. 2019, odpravi in zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je Upravna enota Ljubljana na podlagi četrtega odstavka 8. člena Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP, Uradni list RS, št. 99/13) odločila, da se zahtevek A. A., roj. ... 1. 1992 v Ljubljani, za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva Slovenije, zavrne.

2. V predhodnem postopku je drugostopenjski organ organu prve stopnje naložil, da v ponovnem postopku ugotovi, katera evidenca (ročna ali računalniška) izkazuje pravilno dejansko stanje glede prenehanja prijave stalnega prebivališča v Sloveniji. Iz vpogleda v Register stalnega prebivalstva je razvidno, da je bil A. A. dne 26. 2. 1992 izbrisan iz registra stalnega prebivalstva in da je dne 11. 8. 1993 tudi njegov zakoniti zastopnik kot mladoletnemu otroku odjavil stalno prebivališče iz naslova B. na novi naslov C., Bosna in Hercegovina. Slednje je razvidno iz lastnoročno podpisane izjave na obrazcu »prijava, odjava stalnega prebivališča«, ki se hrani v arhivu registra stalnega prebivalstva Slovenije pri UE Ljubljana. Iz vpogleda v register državljanstev Republike Slovenije je razvidno, da je imenovani dne 28. 9. 1992 po zakonitih zastopnikih zaprosil za pridobitev državljanstva Slovenije na podlagi 14. člena Zakona o državljanstvu R Slovenije in da je bila njegova vloga zavrnjena z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 0301-11/09-XVII-330.613 z dne 10. 9. 1998, ki je postala pravnomočna dne 8. 12. 1998. Iz vpogleda v register tujcev ni razvidno, da bi imenovani kadarkoli vložil zahtevek za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanja tujca v Sloveniji.

3. Zaradi ugotavljanja pogoja dejanskega življenja A. A. v Republiki Sloveniji od dne izbrisa 26. 2. 1992 do pravnomočnosti zavrnilne odločbe o pridobitvi državljanstva 8. 12. 1998 je upravni organ zaprosil za pravno pomoč Veleposlaništvo Republike Slovenije v Sarajevu. Veleposlaništvo Slovenije je tožnikovega brata Č. Č. povabilo na razgovor, kjer je dne 3. 2. 2015 na zapisnik št. 3208/14 podal izjavo pod kazensko in materialno odgovornostjo glede svojega dejanskega bivanja v Sloveniji. Iz njegove izjave izhaja, da je Slovenijo zapustil leta 1993 skupaj s celotno družino (oče, mati in brat) in da se nikoli ni poskušal vrniti v Slovenijo. Organ je upošteval še izjavo matere tožnika, podano na zapisnik št. 3208/14 pri Veleposlaništvu Slovenije v Sarajevu dne 3. 2. 2015, iz katere izhaja, da je Slovenijo zapustila v avgustu leta 1993 skupaj s svojo celotno družino (soprog in dva sinova); v začetku devetdesetih let so vložili vlogo za pridobitev državljanstva, odgovora niso prejeli, nato sta oba z možem v letu 1993 ostala brez dela, da niso imeli urejenega statusa v Sloveniji si ga tudi niso poskušali urejati po svojem odhodu iz Slovenije in da ves čas po odhodu iz Slovenije bivajo v Bosni in Hercegovini. Zaradi dodatne razjasnitve okoliščin in vzroka zapustitve Slovenije v letu 1993 je upravni organ zaprosil za pravno pomoč Upravno enoto Laško, da kot pričo zasliši D. D., ki je dne 25. 3. 2015 na zapisnik 021-14/2015-3 podal izjavo. Iz njegove izjave izhaja, da je družina zapustila Slovenijo, ker sta oba z ženo izgubila delo. Pojasnil je, da je on tri mesece po osamosvojitvi v službi, kjer je bil zaposlen, dal odpoved, ker je plača zamujala en mesec, naslednji mesec pa je niso prejeli, ter da je njegova žena G. delala v Sloveniji še do julija oz. avgusta leta 1993 in je bila zaposlena pri E. ter da je ona imela »delovno vizo«. Nadalje je pojasnil, da samo ženina plača ni zadoščala za preživljanje družine, zato je tudi žena dala odpoved v službi in so se odločili za vrnitev v Bosno in Hercegovino. Priča je predložila še listinska dokazila in sicer izpis zavarovanj v Sloveniji zase, iz česar je razvidno, da mu je zaposlitev pri F., d.o.o. prenehala 29. 7. 1991 in fotokopijo delovne knjižice za ženo G., kjer je razvidno, da je ženi zaposlitev v Sloveniji prenehala dne 10. 8. 1993. Priča še navaja, da se je on leta 2008 vrnil v Slovenijo in si uredil status, ostali člani družine pa so ostali v Bosni in Hercegovini.

4. Upravni organ je na podlagi zgoraj naštetih dokazil ugotovil, da A. A. izpolnjuje dva od treh kumulativno določenih pogojev v 2. odstavku 2. člena ZPŠOIRSP in sicer: da je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva RS; da je bila njegova vloga za pridobitev državljanstva, vložena po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva zavrnjena z odločbo Ministrstva za notranje zadeve; ne izpolnjuje pa pogoja dejanskega življenja v Sloveniji od datuma izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pravnomočnosti zavrnilne odločbe o pridobitvi državljanstva Slovenije.

5. Upravni organ je ugotavil, da je odsotnost A. A. iz Slovenije trajala več kot leto dni in da imenovani ni dokazal izpolnjevanja dejanskega življenja v Sloveniji, saj ni izkazal razlogov za upravičeno odsotnost kot jih določa 3. odstavek 2. člena ZPŠOIRSP. Na podlagi izjav stranke in priče je bilo ugotovljeno, da sta G. G. in njen mož prostovoljno dala odpoved v službi iz razloga, ki ni bil posledica izbrisa, da je imela žena še v letu 1993 delovno dovoljenje in je opravljala svojo službo in da se je družina prostovoljno odločila zapustiti Slovenijo in so pred odhodom v letu 1993 tudi uredili odjavo prebivališča v Sloveniji, ter da sta staršem sledila tudi mladoletna otroka Č. Č. in A. A. 6. Stranka je bila preko pooblaščenca D. D. seznanjena z ugotovitvami v postopku, ki je bil vročen pooblaščencu dne 15. 5. 2015. Hkrati ji je bila dana možnost, da se glede ugotovitev opredeli in dokaže nasprotno. V odgovoru na seznanitev stranka ni navedla novih dejstev in predložila novih dokazil, ki bi vplivala na drugačno odločitev.

7. V ponovnem postopku je upravni organ dodatno pridobil fizični izvod ročne evidence, to je gospodinjske kartoteke za družino A. od KU H., iz katerega je razvidno, da je bilo družini odjavljeno stalno prebivališče dne 26. 2. 1992 na podlagi 81. člena takrat veljavnega Zakon o tujcih, ravno tako je zabeležen datum odjave bivališča, iz katerega je razvidno, da je družina odjavila bivališče v Sloveniji dne 11. 8. 1993 z namenom prijave bivališča v Bosni in Hercegovini. Enaki podatki so bili preneseni in zabeleženi tudi v računalniški evidenci registra stalnega prebivališča, kar je upravni organ ugotovil na podlagi pisne preverke z dne 29. 4. 2015 in ponovnega vpogleda v računalniško evidenco registra prebivalstva dne 3. 2. 2016. Kot dejanski datum odjave prebivališča je upravni organ štel datum izbrisa 26. 2. 1992, kar je bilo v skladu s takratno zakonodajo in prakso, osebe, ki so se po izbrisu odločile za selitev v tujino, pa so bivališče ponovno odjavljale z navedenim obrazcem zaradi urejanja bivališča v tujini. Upravni organ je v ponovnem postopku ugotavil, da sta računalniška in ročna evidenca za družino A. usklajeni, da je bila družina izbrisana iz registra stalnega prebivalstva dne 26. 2. 1992 in da je družina odjavila stalno prebivališče v Sloveniji z obrazcem »odjava stalnega prebivališča« dne 11. 8. 1993. V ponovnem postopku organ ni ponovno ugotavljal dejanskega bivanja prosilca v Sloveniji od dneva izbrisa do pravnomočnosti zavrnilne odločbe o pridobitvi državljanstva, saj ocenjuje, da je bilo to dejstvo v postopku že ugotovljeno in stranki tudi dana možnost, da se glede tega izjasni. Ponovno je ugotovljeno na podlagi že naštetih dokazil, da A. A. izpolnjuje dva od treh kumulativno določenih pogojev v 2. odstavku 2. člena ZPŠOIRSP in sicer: da je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva RS; da je bila njegova vloga za pridobitev državljanstva, vložena po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva zavrnjena z odločbo Ministrstva za notranje zadeve; ne izpolnjuje pa pogoja dejanskega življenja v Sloveniji od datuma izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pravnomočnosti zavrnilne odločbe o pridobitvi državljanstva Slovenije. Ugotovljeno je, da je družina A. bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, da je dejansko živela v Sloveniji še do 11. 8. 1993, ko je Slovenijo zapustila na podlagi lastne odločitev in ne iz razlogov, navedenih v 3. odstavku 2. člena ZPŠOIRSP, ki določajo, kaj šteje pod upravičeno več kot enoletno odsotnost iz Slovenije in omogoča izpolnjevanje pogoja dejanskega bivanja v Sloveniji. A. A. bi moral dokazati dejansko bivanje v Sloveniji do datuma pravnomočnosti zavrnilne odločbe o državljanstvu, to je do 8. 12. 1998, česar pa ni dokazal, zato ne more biti upravičenec do odškodnine.

8. Z drugostopenjskim aktom je ministrstvo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Za priznanje statusa upravičenca druge kategorije sta z ZPŠOIRSP poleg pogoja vložene vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, določena še dva pogoja in sicer, da je bila ta vloga vložena po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva in pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Ur. 1. RS, št. 50/10), ki je začel veljati dne 24. 7. 2010 (vloga za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije je torej morala biti vložena po 26. 2. 1992, ko je bila večina državljanov drugih republik nekdanje SFRJ izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in pred 24. 7. 2010) in (tretja alineja), da je oseba v obdobju od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pravnomočne odločbe oziroma sklepa, s katerim je bila vloga za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije zavrnjena, zavržena ali postopek ustavljen, v Republiki Sloveniji tudi dejansko živela. Glede na navedeno, ministrstvo meni, da je ugotovitev organa prve stopnje o tem, da pritožnik sodi v drugo kategorijo upravičencev napačna, saj pritožnik v obdobju od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva (to je od dne 26. 2. 1992) do pravnomočnosti odločbe o zavrnitvi prošnje za sprejem v državljanstvo (to je do dne 8. 12. 1998) v Republiki Sloveniji ni dejansko živel, kar je za priznanje statusa upravičenca iz drugega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP eden izmed pogojev, določenih v treh alinejah te določbe.

9. V ponovnem postopku je organ prve stopnje, po napotilu ministrstva, za pritožnika pravilno ugotovil datum pritožnikovega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, to je 26. 2. 1992. Organ prve stopnje je pravilno ugotovil tudi, da je pritožnik oziroma, da so njegovi starši na podlagi 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije dne 28. 9. 1992 zaprosili za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, in da je bila njegova vloga z odločbo ministrstva št. 0301- 11/09-XVII-330.613, z dne 10. 9. 1998, ki je postala pravnomočna dne 8. 12. 1998, zavrnjena. Pritožnik, kot je razvidno iz registra tujcev in kot je organ prve stopnje tudi pravilno ugotovil, ni nikoli vložil vloge za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. Glede na navedeno je organ prve stopnje že v prvem postopku ugotavljal izpolnjevanje pogoja pritožnikovega dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, ki se kot pogoj za upravičenost do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva zahteva v tretjem odstavku drugega člena ZPSOIRSP, od dne izbrisa, v konkretnem primeru je to od 26. 2. 1992 do pravnomočnosti zavrnilne odločbe, izdane v postopku sprejema v državljanstvo Republike Slovenije, do 8. 12. 1998 in v ta namen zaprosil Veleposlaništvo Republike Slovenije v Sarajevu za pravno pomoč. Pritožnik je podal izjavo na zapisnik, kjer je med drugim navedel, da je Slovenijo zapustil leta 1993, skupaj s svojo družino (starši in bratom) in da se v Slovenijo nikoli ni poskušal vrniti.

10. Tožnikova mama G. G. je povedala, da je Slovenijo zapustila skupaj s svojo družino v avgustu leta 1993, da so v začetku devetdesetih let vložili prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, da odgovora niso prejeli do leta 1993, da sta oba z možem leta 1993 ostala v Sloveniji brez dela, da niso imeli urejenega statusa v Republiki Sloveniji in da si ga po odhodu iz Slovenije tudi niso skušali urediti, ter da ves čas po tem, ko so Republiko Slovenijo zapustili, živijo v Bosni in Hercegovini. Zaradi razjasnitve okoliščin, je organ prve stopnje za pravno pomoč zaprosil tudi Upravno enoto v Laškem, kjer je pritožnikov oče, D. D. 25. 3. 2015, na zapisnik podal izjavo, iz katere med drugim izhaja, da je družina zapustila Slovenijo, ker sta oba z ženo izgubila delo. Pojasnil je, da je sam tri mesece po osamosvojitvi Republike Slovenije v službi dal odpoved, ker so z izplačilom plače zamujali en mesec, naslednji mesec pa mu plače sploh niso izplačali. Njegova žena, G. G. - pritožnikova mati, je bila v Sloveniji zaposlena še do avgusta 1993. Ker samo njena plača ni zadostovala za preživljanje celotne družine, je tudi ona dala odpoved v službi. Celotna družina je odpotovala v Bosno in Hercegovino. Tožnikov oče je še povedal, da si je leta 2008 v Sloveniji uredil status, ostali člani družine pa so ostali v Bosni in Hercegovini.

11. Ministrstvo meni, da je organ prve stopnje na podlagi navedenega pravilno ugotovil, da pritožnik izpolnjuje dva od treh kumulativno določenih pogojev iz drugega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP in sicer, da je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, da so njegovi starši vložili vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije in da mu je bila le-ta z odločbo ministrstva zavrnjena, ne izpolnjuje pa pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od datuma izbrisa iz registra stalnega prebivalstva (26. 2. 1992) do pravnomočnosti zavrnilne odločbe, izdane v postopku sprejema v državljanstvo Republike Slovenije (8. 12. 1998). Tako kot organ prve stopnje tudi ministrstvo meni, da je odsotnost pritožnika iz Slovenije, ki še vedno traja, daljša od enega leta, pritožnik pa tudi ni dokazal razlogov za upravičeno odsotnost iz Republike Slovenije, kot jih v tretjem odstavku 2. člena določa ZPŠOIRSP. Ministrstvo ugotavlja, da iz izjave pritožnika, izjave pritožnikove mame in pritožnikovega očeta, jasno izhaja, da sta oba starša pritožnika v službi sama, prostovoljno dala odpoved in da je pritožnik leta 1993 kot mladoleten, skupaj z družino (njegovimi starši ter bratom) Republiko Slovenijo prostovoljno zapustil. Zapustitev Republike Slovenije torej ni bila posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, saj izguba zaposlitve pritožnikovih staršev ni bila posledica dejstva, da sta bila pritožnikova starša izbrisana, temveč posledica dejstva, da sta sama dala odpoved. Ministrstvo pritožniku še pojasnjuje, da samo navedba razloga pritožnika za svojo odsotnost iz Republike Slovenije v postopku določitve denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, to je, da se ni mogel vrniti zaradi vojnih razmer na območju drugih držav naslednic nekdanje SFRJ, še ne pomeni, da je ta razlog za upravičeno odsotnost tudi izpolnjen oziroma izkazan, ampak ga mora pritožnik tudi dokazati, kar pa pritožnik v postopku določitve denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ni izkazal. Glede na navedeno je organ prve stopnje pravilno ugotovil, da pritožnik ne sodi med upravičence do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, saj pritožnik v obdobju od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva (to je od dne 26. 2. 1992) do pravnomočnosti odločbe o zavrnitvi prošnje za sprejem v državljanstvo (to je do dne 8. 12. 1998) v Republiki Sloveniji ni dejansko živel. 12. V tožbi v prvotnem postopku je tožnik navajal, da je D. D. dal tri mesece po osamosvojitvi odpoved v službi, saj je plača zamujala en mesec, naslednji mesec, pa je ravno tako niso prejeli. Kljub prizadevanju in vztrajnem iskanju ni mogel dobiti zaposlitve. G. G. je še vedno delala v Sloveniji, in sicer do julija oz. avgusta 1993 v E., imela je namreč »delovno vizo«. Ker samo njena plača ni zadostovala za preživljanje družine, otroka sta namreč hodila v vrtec, živeli pa so kot že omenjeno v najemniškem stanovanju, za katerega so plačevali najemnino, je bila tudi ona prisiljena dati odpoved in zapustiti Slovenijo. V začetku devetdesetih let so namreč vsi v družini vložili vlogo za pridobitev državljanstva Slovenije, odgovora pa do leta 1993, ko sta oba starša ostala brez dela, ni bilo. Zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva tako tudi brata Č. Č. niso mogli vpisati v 1. razred osnovne šole, saj ta ni imel državljanstva. Takšne krute življenjske okoliščine in neurejen status tožeče stranke in njenih družinskih članov v Sloveniji zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, so tožečo stranko in njeno družino prisilil v to, da so v letu 1993 vsi skupaj zapustili Slovenijo in se vrnili v BiH. Vrniti so se morali v BiH, C., kjer je bila vojna. Potni listi so jim potekli, novih pa niso mogli dobiti.

13. Glede na navedeno je jasno, da v predmetni zadevi ne gre za prostovoljno odločitev tožeče stranke in njene družine zapustiti Slovenijo, ampak je ta v celoti in izključno posledica izbrisa. Tožeča stranka je namreč že dne 28. 9. 1992 zaprosila za državljanstvo Slovenije, o čemer pa do odhoda v letu 1993 ni bilo odločeno, pred tem pa je bil izbris že opravljen in tako ni imela niti zakonite podlage za bivanje v Sloveniji. Logično in razumljivo je, da se ostali člani družine in tožeča stranka sama, niso mogli vrniti v Slovenijo sočasno z očetom, saj je bil tožnik takrat še nepreskrbljen otrok v BiH, poleg tega pa tudi ni imel skupaj z mamo in bratom ustreznih dokumentov, ki bi mu to omogočalo. Iz teh navedb izhaja, da je izpolnjen tudi 3. odstavek istega člena (pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji), in sicer tako prva, kot tudi četrta alineja. V tožbi se sklicuje tudi na odločbo, s katero je bila tožnikovemu očetu priznana odškodnina zaradi izbrisa.

14. Zaradi vsega navedenega tožeča stranka naslovnemu sodišču predlaga, da odpravi odločbo in da se organu naloži, da izda pozitivno odločbo o dodelitvi odškodnine z obrestmi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

15. Upravno sodišče je s sodbo v zadevi I U 822/2016-6 z dne 29. 8. 2018 tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Upravno sodišče je izpostavilo določena pravo relevantna dejstva iz izjav tožnika in prič in sicer, da je priča D. D. na izrecno vprašanje uradne osebe, ali so Slovenijo zapustili zaradi izbrisa, odgovoril, da so Slovenijo zapustili zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva in tudi, ker sina Č. Č. ni mogel vpisati v 1. razred osnovne šole, ker ni imel državljanstva. V nadaljevanju zaslišanja je priča še povedala, da je „_zaradi izbrisa imel težave glede zaposlitve_“ in da so bili prisiljeni oditi v BiH, čeprav je bila tam vojna. Upravno sodišče je razsodilo, če bi tožena stranka kljub tej izjavi, ki je drugačna, kot sta jo povzela organa v upravni odločbi, vseeno odločila negativno, bi morala po sprejetem stališču Upravnega sodišča to izjavo, tako kot je bila ta izjava podana, vključiti v dokazno oceno, pa je ni. Upravno sodišče je nadaljevalo, da je skladno s prvo pričo izpovedala tudi druga priča - tožnikova mama - in sicer, da do sredine leta 1993 niso prejeli nobenega odgovora glede prošnje za državljanstvo. Navedla je: „_Tako nismo imeli urejenega statusa in smo morali zapustiti Slovenijo_.“ Tudi ta izjava, ki pa je tožena stranka niti ni vključila v dokazno oceno, kaže na to, da so morebiti tožniki zapustili Slovenijo „_zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva_.“ Na posebno vprašanje, ali ste prostovoljno zapustili Slovenijo, je tožnikova mama odgovorila, da so Slovenijo morali zapustiti, ker jim je poteklo bivalno dovoljenje.Tožnik je bil v času izbrisa star 1 mesec in je v izjavi na zaslišanju povedal, da so mu starši povedali, da so Slovenijo zapustili, ker niso mogli dobiti slovenskega državljanstva. Ker je upravni organ, kljub tem izjavam prič in tožnika, ugotovil, da tožnik ni zapustil Slovenije zaradi posledic izbrisa, pri čemer zgornjih dejstev, ki sicer govorijo v prid tožnikovi vlogi, ni vključil v dokazno oceno, ni upošteval načela materialne resnice (1. odstavek 8. člena ZUP), po katerem je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje, za kar pa je treba upoštevati načelo proste presoje dokazov (10. člena ZUP). To načelo pa pomeni, da mora dokazna ocena upravnega organa temeljiti na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj.

16. Upravno sodišče je v sodbi v zadevi I U 822/2016-6 izpostavilo tudi, da se je tožnik že v opredelitvi do ugotovitev organa z dne 22. 5. 2015, ki jih je tožnik poslal organu pred izdajo prvostopenjskega akta, skliceval na dejstvo, da je upravni organ z odločbo priznal odškodnino zaradi izbrisa tožnikovemu očetu. Omenjeno odločbo je kot dokaz označil s številko in datumom in iz podatkov v spisu izhaja, da naj bi jo predložil. Nanjo se je skliceval tudi v pritožbi, a je drugostopenjski organ kršil določbo 2. odstavka 245. člena ZUP, ker na ta pomemben pritožbeni argument ni odgovoril. Tožnik se na omenjeno odločbo sklicuje tudi v tožbi. Tožena stranka tako ni odgovorila na argument, kako to, da je bila očetu priznana odškodnina zaradi izbrisa, oziroma ni pojasnila, v čem je temeljna razlika med okoliščinami tožnikovega očeta in tožnika, kajti če je organ v zvezi s tožnikovim očetom priznal, da je Slovenijo zapustil zaradi izbrisa, to posledično pomeni, da je bil tožnik, ki je bil v času izbrisa star komaj 1 mesec, v enakem položaju, kot je bil njegov oče. S tem, ko upravni organ ni odgovoril na omenjeni argument tožnika, mu je tudi nedopustno omejil pravico do izjave oziroma obrambe v postopku. Po določbi 1. odstavka 9. člena ZUP mora stranka dobiti možnost, da je izjasni o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločitev pred izdajo upravnega akta. V konkretnem primeru pa je bila ta pravica tožnika v navedenih elementih zgolj navidezna.

17. Z izpodbijanim aktom, ki ga je tožena stranka izdala v ponovljenem postopku, je tožena stranka ponovno zavrnila zahtevek tožnika. Zavzela je stališče, da je bil glavni razlog zapustitve Slovenije to, da jim je zmanjkalo sredstev za preživetje. A. A. po ugotovitvi tožene stranke Slovenije ni zapustil takoj, ko je bil izbrisan, spomladi 1992, ampak je ostal, dokler ni zmanjkalo sredstev za preživetje, poleti 1993. Iz priloženega izpisa zavarovanj v Sloveniji je razvidno, da je oče prosilca delal do 29. 7. 1991, torej je dal odpoved že pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in ne po njem, torej izbris ni bil celoten krivec, da nove službe ni dobil. Tožena stranka pravi, da tožnikov oče spada v I. kategorijo izbrisanih, saj je po izbrisu pridobil dovoljenje za stalno prebivanje dne 27. 8. 1993 na podlagi takrat veljavnega Zakona o tujcih oziroma po petih letih neprekinjenega bivanja v Sloveniji. Vloge za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD pa ni podal, tako da se upravni organ s tem, da bi tožnikovemu očetu priznal, da je zapustil Slovenijo zaradi izbrisa, ni ukvarjal. Z ugotovitvami je organ seznanil pooblaščenko tožnika dne 7. 2. 2019, zato da bi se izjasnila o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo. V odgovoru je stranka navedla, da je organ nenatančno povzemal izjave prosilčevih staršev, da ni upošteval izjav prosilca na zapisnik. Tožena stranka nato ponovi temeljne ugotovitve in sklene, da tožnik v Sloveniji v obdobju od 26. 2. 1992 do 8. 12. 1998 v Sloveniji ni dejansko živel in tudi ni izkazal razlogov upravičene odsotnosti iz tretjega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP.

18. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. Ob povzemanju napotil Upravnega sodišča je v izhodišču odločbe izpostavil, da je organ moral ponovno ugotoviti, ali tožnik izpolnjuje pogoj dejanskega življenja v Sloveniji oziroma je moral ugotoviti dejanski vzrok za tožnikovo zapustitev Slovenije. Meni, da bi tožnik moral dokazati, da je zaposlitev dejansko izgubil, ker ni imel več prijavljenega stalnega prebivališča. Tožnikov oče zaposlitve ni izgubil zaradi izbrisa. Tudi tožnikova mati ni zaposlitve izgubila zaradi izbrisa, zaposlena je bila do 10. 8. 1993, ko ji je potekel delovni vizum, iz uradnih evidenc pa ni razvidno, da bi si poskušala urediti dovoljenje za bivanje oziroma za podaljšanje dovoljenja. Pritožnik se po odhodu iz Slovenije ni poskušal vrniti in ves čas živi v BiH. Skupaj s staršema je prostovoljno zapustil Slovenijo. Izjava pritožnikovega očeta v postopku določitve denarne odškodnine, da se družina ni mogla vrniti zaradi vojne v BiH in drugih državah naslednicah Jugoslavije, še ne pomeni, da je razlog za upravičeno odsotnost tudi izpolnjen oziroma izkazan, ampak ga mora pritožnik tudi dokazati. V zvezi s tem se sklicuje na četrto alinejo tretjega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP. Vojna v navedenih državah je lahko razlog za upravičeno odsotnost, če oseba dokaže, da se je poskušala vrniti v Slovenijo, pa so ji vojne razmere to preprečile. Pritožnik pa se z družino, kot je tudi sam izjavil, ni nameraval vrniti v Slovenijo. Ni potoval, ni poskušal potovati proti Sloveniji, tudi po koncu vojne se ni poskušal vrniti v Slovenijo. Zato se ne more sklicevati na vojne razmere v BiH. Vojne razmere v BiH mu niso preprečile vrnitve v Slovenijo. Pritožnikov oče je bil upravičen do odškodnine, ker je zaprosil in dobil dovoljenje za stalno bivanje, med tem ko pritožnik ni pridobil tega dovoljenja niti ni zanj zaprosil niti ni bil sprejet v državljanstvo Republike Slovenije.

19. Drugostopenjski organ se v nadaljevanju sklicuje tudi na sodbi Upravnega sodišča v zadevah I U 711/2016-8 z dne 17. 5. 2017 v zvezi s pritožnikovo mamo in sodbo v zadevi I U 821/2016-7 z dne 17. 5. 2017, ki se nanaša na pritožnikovega brata, s katerima je sodišče tožbi zavrnilo in potrdilo odločitvi upravnih organov. Vrhovno sodišče pa je reviziji zavrglo. Zato meni, da je izpodbijana odločba zakonita.

20. V tožbi tožnik izpostavlja, da je v prvotnem postopku upravni organ vlogo zavrnil z odločbo z dne 10. 9. 2015, ker je ugotovil, da sta starša tožnika prostovoljno odpovedala delovno razmerje in da sta prostovoljno zapustila Slovenijo. Po odločitvi drugostopenjskega organa in vrnitvi zadeve na prvo stopnjo odločanja, je organ iz istih razlogov kot prvič vlogo zavrnil. Po izdani sodbi Upravnega sodišča je upravni organ v ponovnem postopku vlogo zavrnil iz drugega razloga in sicer, da je iz izjav tožnikovih staršev razvidno, da je bil glavni razlog za zapustitev Slovenije pomanjkanje sredstev za preživljanje in da izbris iz registra prebivalstva ni bil celoten krivec. Tožnik odločbo izpodbija iz vseh razlogov in predlaga, da sodišče tožbi ugodi, odpravi odločbo, izda sodbo, s katero ugodi tožbi in podredno razveljavi izpodbijano odločbo in vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. V tožbi med drugim pojasnjuje, da tožnikov oče ni mogel dobiti druge zaposlitve, za kar je bil ključen razlog, kljub njegovem prizadevanju, izbris. Vsi družinski člani so po izbrisu zaprosili za državljanstvo Republike Slovenije. Organ je o njihovih vlogah odločal kar 6 let in je vloge zavrnil. V tem času so bili brez urejenega statusa, kar je življenje družine postavilo na glavo. Izhod iz Slovenije je bil torej izključno posledica izbrisa, ne pa pomanjkanja sredstev za preživljanje in nikakor to ni bila prostovoljna odločitev. Tožnikovega brata ni bilo mogoče vpisati v šolo, ker ni imel državljanstva in ni logično, da bi odšli prostovoljno v BiH, če je tam bila vojna. Vztraja, da so ugotovljena dejstva v nasprotju z dejansko podanimi izjavami v postopku. Zaradi vojne se niso mogli vrniti, potekli so jim potni listi, zato niso imeli pravice vstopiti v Slovenijo. Oče ni uspel urediti statusa za otroka in ženo, ker niso imeli ustreznih dokumentov, ki bi jim omogočali vrnitev v Slovenijo. Predlaga zaslišanje mame, brata in očeta. Meni, da organ ni upošteval napotkov sodišča, da je dokazna ocena ostala na pavšalni ravni in da je selektivna (kršitev določil 8. in 10. člena ZUP). Konkretne napotke oziroma napake v povzemanju dejstev tožnik na strani 5 tožbe posebej izpostavlja.

21. V tožbi tudi uveljavlja, da ni jasno, zakaj tožena stranka ni upoštevala izjave tožnika z dne 3. 5. 2015 o tem, kaj sta mu povedala starša glede razlogov za zapustitev Slovenije. Ni tudi jasno, na kakšen način bi tožnik lahko izkazal, da se zaradi vojne družina ni mogla vrniti nazaj. Razlogi v zvezi z zapustitvijo Slovenije s strani tožnikovega očeta so relevantni tudi za njegovega sina. Če je njegov oče dobil odškodnino zaradi izbrisa, jo je lahko dobil, če je Slovenijo zapustil zaradi izbrisa, enako kot tožnik, ki je očetu sledil zgolj kot otrok. Predlaga, da sodišče toženi stranki naloži, da mora v 30 dneh izdati odločbo in dodeliti denarno odškodnino v znesku 12.9000 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17. 9. 2014 za škodo povzročeno zaradi izbrisa. Zahteva povrnitev stroškov postopka. Podrejeno pa predlaga, da sodišče tožbi ugodi,m izpodbijano odločbo razveljavi in vrne zadevo organu v ponovno odločanje.

22. V odgovoru na tožbo tožena stranka pojasnjuje, da je odgovorila na vse pritožbene ugovore in se sklicuje na izpodbijani akt ter omenjeni dve sodbi Upravnega sodišča z dne 17. 5. 2017. 23. V pripravljalno vlogi z dne 2. 12. 2019 tožnik pravi, da se tožena stranka pavšalno sklicuje na sodbi Upravnega sodišča z dne 17. 5. 2017 in da sta ti dve sodbi brezpredmetni glede na sodbo Upravnega sodišča v tem upravnem sporu pod opr. št. I U 822/2016 z dne 29. 8. 2018. Upravno sodišče je v postopkih tožnikove mame in brata Č. Č. kršitve, ki jih je Upravno sodišče ugotovilo v zadevi I U 822/2016, spregledalo.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

24. Tožba je utemeljena.

25. Po izdaji izpodbijanega akta in po pripravljalni vlogi tožnika je Ustavno sodišče dne 19. 5. 2022 v postopku ustavne pritožbe zoper sodbi I U 821/2016 in I U 711/2016 z dne 17. 5. 2017, ki se nanašata na istovrstna zahtevka tožnikove mame in brata, razveljavilo obe omenjeni sodbi Upravnega sodišča in zadevi vrnilo Upravnemu sodišču v ponovni postopek. V ponovnem postopku je Upravno sodišče v obeh zadevah tožbi ugodilo, izpodbijana akta odpravilo in zadevi vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.1 Vendar to ni razlog, zaradi katerega je sodišče v tej zadevi tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

26. Sodišče bo obrazložitev te sodbe gradilo od manj do bolj pomembnega argumenta. Tožeča stranka ima prav, da je v predmetni zadevi skozi vse postopke tožena stranka deloma spreminjala razlog, zaradi katerega je zavrnila tožnikov zahtevek. V prvotnem postopku je tožena stranka izhajala iz ugotovitve, da je tožnik z družino prostovoljno zapustil Slovenijo in ne zaradi izbrisa. V naslednjem postopku, ki je predmet preizkusa zakonitosti v tem upravnem sporu je deloma spremenila stališče in sprejela razlog, da so zapustili Slovenijo, ker jim je zmanjkalo sredstev za preživljanje in da izbris ni bil celoten krivec za zapustitev Slovenije. Poleg tega je iz prvostopenjske odločbe razvidno, da tožnik ni izkazal upravičene odsotnosti iz tretjega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP, med tem ko je iz drugostopenjske odločbe mogoče bolj jasno razbrati, da tožnik ni „dokazal“, da se je poskušal vrniti v Slovenijo, pa so mu vojne razmere to preprečile.

27. To pomeni, ker je upravni organ pred izdajo izpodbijane odločbe seznanjal tožnika z ugotovitvami v postopku, kar je sicer pravilno z vidika 5. točke tretjega odstavka 145. člena ZUP,2 potem bi ga v vlogi z dne 7. 2. 2019 moral konkretneje in jasneje seznaniti, da ni dokazal upravičene odsotnosti zaradi vojnih razmer v BiH. Tega pa tožena stranka ni storila v omenjenih pojasnitvah, saj je iz dolge seznanitve razvidno le, da je organ razbral, da je bil glavni razlog zapustitve Slovenije to, da v tožnikovi družini niso imeli sredstev za preživljanje, da se po odhodu iz Slovenije ni več poskušal vrniti in da ni izkazan pogoaj dejanskega bivanja skladno z določbo tretjega odstavka ZPŠOIRSP. Vendar ta neustrezna uporaba določbe 5. točke tretjega odstavka 145. člena ZUP, ki ima vpliv tudi na uresničevanje pravice do izjave in obrambe v upravnem postopku (prvi odstavek 9. člena ZUP; prvi odstavek 138. člena ZUP) ni edini in nikakor ne glavni razlog za ugoditev tožbi.

28. Druga nezakonitost v izpodbijanem aktu je ta, da tožena stranka ni upoštevala napotkov Upravnega sodišča (v smislu četrtega odstavka 64. člena ZUS-1)3 o tem, katera dejstva, ki so razvidna iz podatkov v spisu v zvezi z izjavami tožnika in njegovih družinskih članov kot prič, so pravno pomembna in bi jih tožena stranka morala upoštevati, a jih tožena stranka ponovno ni vključila v dokazno oceno v izpodbijanem aktu. V tem elementu gre za kršitev načela pravne države iz 2. člena Ustave in načela delitve oblasti iz drugega odstavka 3. člena Ustave.

29. Tretja nezakonitost izpodbijane odločbe, ki se nanaša na uporabo materialnega prava, je posledica druge omenjene nezakonitosti. Toženi stranki bi namreč morala biti poznana sodna praksa Upravnega sodišča iz preteklosti glede razlage dveh pravnih določil in sicer tistega določila, ki govori o „_zapustitvi Slovenije zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva_,“ in določila, ki se nanaša na ravnanja osebe, ki kažejo na to, da se je v času odsotnosti „_poskušala vrniti v Slovenijo_“. Tem pojmom je namreč Upravno sodišče že v sodbi opr. št. I U 917/2014-5 z dne 23. 6. 2015 dalo pravno razlago ob upoštevanju sodbe Velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi _Kurić in ostali proti Sloveniji_. Ta razlaga se je sicer nanašala na pojma oziroma pravna elementa iz Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD). Vendar pa oba pravna pojma oziroma elementa iz ZUSDDD ustrezata pogojem, ki ju je tožena stranka morala uporabiti v konkretnem primeru na podlagi prve in četrte alineje tretjega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP.

30. Zato sodišče v nadaljevanju povzema pravno interpretacijo Upravnega sodišča iz sodbe v zadevi I U 917/2014-5 z dne 23. 6. 2015, ki je relevantna za razlago in uporabo določb prve in četrte alineje tretjega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP, ki ju je tožena stranka nepravilno uporabila v izpodbijanem aktu.

31. „_Ker je namen ZUSDDD v določenem delu odpraviti nezakonitost, ki je bila povzročena osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva v letu 1992, je Upravno sodišče v sodbah v zadevah I U 1930/2012-12, I U 1841/2012-7 z dne 13. 11. 2013 ter I U 1555/2013-13 za izhodišče interpretacije ZUSDDD in uporabe tega zakona na konkretnih okoliščinah primera postavilo, da sodišče upošteva 1. odstavek 46. člena Protokola št. 11 h Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Zakon o ratifikaciji Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v nadaljevanju: MKVČP, Uradni list RS, št. 7/94 – MP, Uradni list RS, št. 33/94) in da zakonitost izpodbijanega akta presoja v luči sodbe Velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Kurić in ostali proti Sloveniji z dne 26. 6. 2012. 4 V zadevi Kurić in ostali je namreč bila izdana t.i. pilotska sodba za šest pritožnikov po 61. členu Pravil ESČP. ESČP pilotsko sodbo izda v primerih ugotovljenih sistemskih ali strukturnih problemov uresničevanja MKVČP in ko obstajajo še odprti primeri na ESČP ali je pričakovati pripad istovrstnih sporov na ESČP. To pomeni, da v pilotskih sodbah ESČP presojo ne omeji na okoliščine konkretnih pritožnikov, ampak primer obravnava tudi s perspektive splošnejših ukrepov, ki bi morali biti sprejeti zaradi zavarovanja interesov (pravic) potencialno prizadetih oseb (Kurić in ostali proti Sloveniji, odst. 413). ESČP je v zadevi Kurić in ostali ugotovilo, da so „izbrisani“ kot državljani bivše SFRJ zakonito bivali v Sloveniji več let in so imeli več pravic socialne in politične narave; izbris iz registra stalnega prebivalstva pa jim je povzročil ukinitev osebnih dokumentov, izgubo zaposlitvenih priložnosti in zdravstvenega zavarovanja, nezmožnost obnovitve dokumentov, težave pri ureditvi pokojninskega varstva (Kurić in ostali proti Sloveniji, odst. 356). ESČP je v tej zadevi ugotovilo (poleg kršitve pravic do učinkovitega pravnega sredstva in prepovedi diskriminacije v zvezi z 8. členom MKVČP) tudi samostojno kršitev pravice do zasebnosti iz 8. člena MKVČP (Kurić in ostali proti Sloveniji, odst. 360-362).5 Kršitev pravice do zasebnosti je bila s stani ESČP ugotovljena, ker izbris kot poseg v pravico do zasebnosti ni bil predpisan z zakonom, pri čemer se je ESČP oprlo na odločitve Ustavnega sodišča RS (Kurić in ostali proti Sloveniji, odst. 341-349); ukrep je po mnenju ESČP sicer imel legitimen cilj v oblikovanju „telesa slovenskih državljanov“ (Kurić in ostali proti Sloveniji, odst. 351-353), vendar pa ni bil nujen, saj bi bilo mogoče legitimen cilj zavarovati tudi s tem, da bi tisti, ki so morda želeli dobiti državljanstvo drugih republik bivše SFRJ in ne Slovenije, imeli možnost v Sloveniji obdržati stalno bivališče (Kurić in ostali proti Sloveniji, odst. 354-359). Sodba v zadevi Kurić in ostali je pomembna tudi zato, ker je Veliki senat ESČP upošteval, da dejstvo naknadne izdaje dovoljenj za stalno prebivanje pritožnikom (Kurić, Mezga, Ristanović, Berisha, Ademi in Minić) ne predstavlja ustreznega in zadostnega varstva (Kurić in ostali proti Sloveniji, odst. 267-268) na državni ravni zaradi omenjenih kršitev pravic in je v operativnem delu izreka sodbe Veliki senat ESČP državi Sloveniji naložil tudi sprejem ustrezne kompenzacijske sheme za žrtve omenjene kršitve (Kurić in ostali proti Sloveniji, odst. 415 in 9. točka izreka sodbe). V tej luči je treba po mnenju Upravnega sodišča pristopiti k razlagi ključnih zakonskih določil, na katera je tožena stranka oprla odločitev o zavrnitvi prošnje za izdajo stalnega dovoljenja – torej instituta, s katerim je slovenski zakonodajalec hotel odpraviti del nezakonitosti povzročene z izbrisom; gre za določili 3. in 4. odstavka 1.č. člena ZUSDDD_.“6

32. To mednarodno-pravno izhodišče je treba upoštevati tudi v tem upravnem sporu oziroma bi ga morala upoštevati tožena stranka v izpodbijanem aktu. Upravno sodišče pa je v sodbi v zadevi I U 917/2014-5 nadaljevalo, in je podalo razlago pojma /.../ „_če je oseba zapustila Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva_“/.../. Izpeljalo je interpretacijo, da ta pogoj pokriva tudi situacijo, ko je oseba v času izbrisa bila začasno v drugi republiki bivše SFRJ in se zaradi posledic izbrisa ni mogla vrniti. Kajti pogoja, če je oseba zapustila Slovenijo zaradi posledic izbrisa, oziroma, če je oseba zapustila Slovenijo ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje, v luči omenjene sodbe v zadevi Kurić in ostali, „_ni mogoče razlagati ozko in dobesedno v tem smislu, da je pogoj izpolnjen samo, če je oseba zapustila Slovenijo neposredno po izbrisu in neposredno zaradi izbrisa_.“ V okvir omenjenega določila namreč spadajo tudi situacije, ko je oseba bolj ali manj slučajno ali pa načrtno zaradi različnih možnih razlogov, kamor vsekakor lahko spada tudi razlog dopusta ali obiska, začasno zapustila Slovenijo pred izbrisom iz registra, pa se kasneje ni mogla vrniti zaradi tega, ker ni več imela ustreznih dokumentov, ker je izbrisana.7 V predmetni zadevi celo sama tožena stranka ugotavlja, da izbris ni bil „_v celoti kriv_“ za to, da je tožnikova družina zapustila Slovenijo. Če bi tožena stranka upoštevala izjave prič in tožnika v njihovi celovitosti, kot je to toženi stranki naložilo Upravno sodišče že v sodbi z dne 29. 8. 2018, potem bi tožena stranka (lahko) prišla do zaključka, do katerega je prišlo tudi Ustavno sodišče na zadnjo stopnji sojenja v zadevi Up-430/19-13, Up-432/19-14 z dne 19. 5. 2022 in sicer, „_da odločitev družine, da zapusti Republiko Slovenijo ni bila prostovoljna_“.8

33. Enako kot Upravno sodišče že leta 2013 v sodbi v zadevi I U 1930/2012-12, kar je kasneje še utrdilo v sodbi v zadevi I U 917/2014-5 z dne 23. 6. 2015, je tudi Ustavno sodišče v nedavni odločbi Up-430/19-13, Up-432/19-14 z dne 19. 5. 2022 razlago prava postavilo v kontekst cilja poprave kršitve človekovih pravic in izvršitev sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi _Kurić in ostali proti Sloveniji_.9 Upoštevajoč navedeno je Ustavno sodišče štelo za pravno relevantna dejstva, da so pritožniki navedli, da so Slovenijo zapustili avgusta 1993, ker zaradi izbrisa niso imeli več pravne podlage za bivanje v Sloveniji, da tožničin mož zaradi izbrisa ni mogel dobiti nove zaposlitve in da zato niso imeli ustreznih sredstev za preživljanje, da je bil sinu zaradi izgube dovoljenja za bivanje zavrnjen vpis v osnovno šolo, da so jim potekli potni listi in da se niso mogli več vrniti v Slovenijo, vrnitev pa jim je preprečevalo tudi vojno stanuje v BiH.10 Ustavno sodišče je torej v omenjeni odločbi posledice oziroma okoliščine, ki so sledile izbrisu, interpretiralo široko, kot razne oblike socialne in ekonomske negotovosti, in jih ni razlagalo ozko,11 in iz česar je izpeljalo, da je različen splet teh okoliščin nedvomno lahko vplival na odločitev posameznika, da zapusti Slovenijo.12

34. V tem delu je torej tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo iz prve alineje tretjega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP.

35. Kar zadeva razlago pojma „_ravnanja osebe, ki kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v Slovenijo_,“ kar se ujema s pogojem iz četrte alineje tretjega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP, pa je Upravno sodišče v sodbi v zadevi I U 917/2014-5 izpeljalo (upoštevajoč starejše sodbe v zadevah I U 1930/2012-12, I U 1555/2013-13), da je to precej odprt oziroma nedoločen pojem, ki ga je mogoče razlagati od zelo restriktivnega (omejenega pomena) do zelo široke razlage omenjenih ravnanj. Tako bi lahko bil po široki razlagi že na primer pogovor med družinskimi člani ali sorodniki, prijatelji, znanci o možnostih vrnitve in njihova ocena o nezmožnosti vrnitve iz objektivnih razlogov, na katere stranka nima vpliva, dovolj v smislu ravnanj, ki merijo na poskus vrnitve; lahko pa bi sodišče zavzelo tudi bolj restriktivne razlage in sicer do stopnje, da bi tožnik moral vložiti določen zahtevek v upravnem postopku ali pa pritožbo zoper materialno dejanje zavrnitve vstopa za to, da bi izkazal zahtevano „_ravnanje_“ v smislu 4. odstavka 1.č. člena ZUSDDD.

36. Sodišče je v zadevi I U 917/2014-5 zavzelo stališče, da bi bila druga varianta preveč restriktivno zavzeta razlaga določila 4. odstavka 1.č.) člena ZUSDDD. Že v sodbi v zadevi I U 1930/2012-12 je sodišče zavzelo stališče, če bi zakonodajalec imel namen za predmetna „_ravnanja_“ upoštevati vložitev zahtevka zaradi uveljavljanja določenega pravnega interesa ali pa vložitev pravnega sredstva zoper materialni akt zavrnitve vstopa, ali materialni akt, kot je poskus nezakonitega vstopa v Slovenijo, potem bi to predpisal, pa ni. Z vidika teleološke razlage je pomembno, da je v zakonodajnem gradivu, vezanem na proces sprejemanja zakona, navedeno, da gre za „_ravnanja in aktivnosti, predvsem npr. po prenehanju razloga, zaradi katerega je zapustila Republiko Slovenijo_.“13 To pa kaže na bolj široko razlago pojma „_ravnanja_“. V tovrstnih zadevah je Upravno sodišče zavzelo stališče, da med takšna ravnanja spadajo tudi izkazane želje oziroma volja oziroma na nek način izkazana aktivnost, da bi se oseba vrnila nazaj (I U 919/2014-7 z dne 10. 12. 2014).

37. Poleg jezikovne razlage in razlage po namenu zakonodajalca, ki je razviden iz omenjenega zakonodajnega gradiva v zvezi z določbo 4. odstavka 1.č.) člena ZUSDDD, ki ne kažeta na pravilnost restriktivne razlage, je Upravno sodišče v zadevi I U 917/2014-5 v luči sodbe v zadevi _Kurić in ostali_ upoštevalo, da je Veliki senat ESČP zavzel stališče, da dejstvo, da 6 pritožnikov ni pred vložitvijo pritožbe na ESČP vložilo ustavne pritožbe na Ustavno sodišče, ne pomeni, da niso izčrpali pravnih sredstev v Sloveniji. ESČP je namreč ob tem upoštevalo, da je večletno nespoštovanje odločb Ustavnega sodišča spodkopalo zaupanje v učinkovitost ustavne pritožbe (Kurić in ostali proti Sloveniji, odst. 299). Poleg tega pa je ESČP tudi upoštevalo, da nekateri pritožniki niso imeli nobenih osebnih dokumentov in so bili več let prepuščeni v negotovem, ranljivem stanju, brez pravne varnosti (ibid. odst. 302) z občutki nemoči in frustracijami (ibid. odst. 303). ESČP sicer ni sprejelo v vsebinsko obravnavo pritožb gospoda Dabetića in gospe Ristanović iz razloga, ker nista na noben način izkazala namena prebivati v Sloveniji, kar pomeni, da nista sprožila ustreznega pravnega postopka za pridobitev zakonitega bivanja, s čimer izkazujeta, da nista imela zadostnega interesa (ibid. odst. 292). Vendar pa je ESČP v skladu s pravili in standardi sodne prakse ESČP to vprašanje presojalo v povezavi z ugovorom pravnega zastopnika slovenske države, da omenjeni stranki nista izčrpali »_vseh pravnih sredstev_« v Sloveniji (ibid. odst. 293). ESČP je torej po MKVČP vezano ob tem vprašanju upoštevati zgolj tista ravnanja, ki se povezujejo z določenimi pravnimi postopki za zavarovanje pravic pred domačimi organi in sodišči, med tem ko slovenski zakonodajalec v 4. odstavku 1.č člena ZUSDDD ravnanja zaradi poskusov vrnitve v Slovenijo ni omejil na sprožitev določenih pravnih postopkov.

38. Naslednji razlog, ki je prepričal Upravno sodišče v zadevi I U 917/2104-5 za široko razlago omenjenega pogoja, pa je praksa Ustavnega sodišča RS v primerljivih zadevah v zvezi z zahtevki po ZUSDDD. V odločbi U-II-1/10 z dne 10. 6. 2010 se Ustavno sodišče sklicuje na postopek v zvezi z nekaterimi ustavnimi pritožbami, ko je Ustavno sodišče ugotovilo kršitev 22. člena Ustave, ker redno sodišče ni upoštevalo tožnikove trditve, da razlogi za več kot enoletno odsotnost niso bili na njegovi strani14, ali pa, ker je redno sodišče menilo, da okoliščina, da se tožnica zaradi vojnih razmer oziroma zaradi poteka veljavnosti potne listine ni mogla vrniti v Slovenijo ni bistvena.15 Ti dve odločitvi Ustavno sodišče izpostavlja v zadevi U-II-1/10 z dne 10. 6. 2010 (odst. 35) in kažeta na to, da je treba ocenjevati ravnanja tožnikov, ki merijo na poskuse vračanja v Slovenijo, prek skrbnega upoštevanja objektivnih ovir za vrnitev.16

39. Glede tega pogoja bi tožena stranka v konkretnem primeru vložitev zahtevkov za dodelitev slovenskega državljanstva morala šteti kot ravnanje in jasno izražen interes in poskus, da tožnik z družino ostane v Sloveniji oziroma da se lahko v Slovenijo vrne na podlagi državljanstva, o čemer pa je upravni organ odločal kar šest let. 40. Poleg tega ima tožeča stranka v luči že večkrat omenjenega mednarodno-pravnega konteksta namena ZPŠOIRSP prav, ko uveljavlja, kako naj bi tožniki sploh dokazovali, da se zaradi vojnih razmer niso mogli vrniti v Slovenijo. Ni razloga, da usklajeno pričanje tožnika in prič ne bi moglo pri tem imeti odločilne dokazne teže, saj zakonodajalec ni mogel glede tega žrtvam izbrisa naložiti prevelikega dokaznega bremena.

41. To pomeni, da je tožena stranka tudi pogoj iz četrte alineje tretjega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP napačno razlagala.

42. Poleg tega pa zakonodajalec niti ni predpisal, da bi morala biti pogoja iz prve alineje in četrte alineje tretjega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP kumulativno izpolnjena. Določena sta alternativno. To je poseben element v napačni uporabi materialnega prava.

43. Ker se je Ustavno sodišče v predmetni zadevi v pomembni meri že izreklo o vsebini spora in o pravno relevantnih dejstvih, ki so jih navajali člani družine A. v pravnih in sodnih postopkih, je sodišče tožbi v tem upravnem sporu ugodilo brez, da bi izvedlo glavno obranvavo z zaslišanjem predlaganih prič. Izpodbijani akt je odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, ker je tožena stranka nepravilno razlagala in uporabila materialno-pravno odločilo prve in četrte alineje drugega odstavka 3. člena ZPŠOIRSP in je tudi kršila omenjena določila splošnega upravnega postopka (4. in 3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Sodišče ni zaslišalo tožnice, ker to ni bilo potrebno glede na citirana stališča Ustavnega sodišča (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), pri čemer je sodišče upoštevalo tudi kriterije za sojenje na glavni obravnavi, kot ti izhajajo iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin na podlagi prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (sodba Velikega senata v zadevi Ramos Nunes de Carvalho E Sá v. Portugal, odst. 190-191).

44. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe. Pri tem pa je vezana na pravna stališča sodišča, izražena v tej sodbi, glede vodenja postopka in glede razlage in uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) Obrazložitev k drugi točki izreka:

45. Določilo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 določa, da sodišče, kadar ugodi tožbi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Ur. l. RS št. 24/2007, 107/2013) se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Po določilu zadnjega stavka določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 prisojeni znesek plača toženec. Tožena stranka je dolžna plačati navedeni znesek tožeči stranki, povečan za 22% DDV, kar skupaj znese 347,70 EUR. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožeči stranki v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude tega roka pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

1 Glej sodbi Upravnega sodišča v zadevah I U 722/2022 z dne 9. 11. 2022 in I U 723/2022, z dne 16. 9. 2022. 2 Po tej določbi mora uradna oseba stranki omogočiti, da se seznani z uspehom dokazovanja ter se o tem izreče. 3 Po tem določilu je v ponovnem postopku upravni organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na stališča sodišča, ki se tičejo postopka. 4 Določilo 46. člena Protokola št. 11 h MKVČP določa, da se visoke pogodbenice obvezujejo, da bodo spoštovale končno sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v vsaki zadevi, v kateri nastopajo kot stranke. 5 V primerljivem smislu je Ustavno sodišče ugotovilo, da je izbris iz registra stalnega prebivalstva oseb, ki se zaradi izbrisa niso mogli vrniti v Slovenijo, pomenil „neskladje“ s pravico do varnosti in osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave in s pravico do prepovedi neenakega obravnavanja iz 2. odstavka 14. člena Ustave (odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-II-1710 z dne 10. 6. 2010, odst. 24). 6 I U 917/2014-5 z dne 23. 6. 2015, odst. 23-24. 7 Ibid. odst. 26. 8 Up-430/19-13, Up-432/19-14 z dne 19. 5. 2022, odst. 13. 9 Ibid. odst. 8. 10 Ibid. odst. 13. 11 Ibid. odst. 12. 12 Ibid. odst. 12. 13 Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, skrajšani postopek, EVA 2009-1711-0040, str. 17, odst. 2). 14 Up-199/95 z dne 5. 2. 1998. 15 Up-200/04 z dne 22. 6. 2006. 16 I U 917/2014-5, 23. 6. 2015, odst. 31-34.