Jedro

Vloga tožeče stranke se opira na isto dejansko stanje in pravno podlago, na podlagi katere je že bila izdana pravnomočna zavrnilna odločba. Ker se torej dejansko stanje in pravna podlaga v zadevi nista spremenili, je tožena stranka odločila pravilno, ko je tožnikovo novo vlogo zavrgla.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Ptuj je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevo delničarjev premoženja kmetijske zadruge z.o.o. X. vloženo po zastopniku A.A., da se se izda dokončna odločba v denacionalizacijskem postopku začetem na zahtevo X. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik v imenu delničarjev X. dne 21. 12. 2011 vložil zahtevo, da se začet a nedokončan denacionalizacijski postopek vračanja zadružnega premoženja X. dokonča v skladu z Zakonom o zadrugah. V zvezi z navedenim je upravni organ ugotovil, da je X. dne 21. 1. 1993 vložila zahtevo za vrnitev zadružnega premoženja nekdanje Y., ki pa je bila s sklepom Upravne enote Ptuj z dne 7. 4. 1997 zavrnjena. Navedeni sklep je postal pravnomočen dne 14. 7. 2004 na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča opr. št. I Up 816/2005 z dne 14. 7. 2004. V skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) mora organ najprej preizkusiti zahtevo ter jo v skladu s četrtim odstavkom 129. člena zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so bile naložen kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se zahteva opira, ni spremenilo. Ker je bilo o zahtevi tožnika že pravnomočno odločeno, dejansko stanje in pravna podlaga pa se nista spremenila, je upravni organ vlogo na podlagi 129. člena ZUP zavrgel. Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila tožnikovo pritožbo. Strinja se z ugotovitvijo prvostopnega organa, da je bilo o zahtevi za vračilo zadružnega premoženja že pravnomočno odločeno dne 14. 7. 2004. Zahteva za denacionalizacijo zadružnega premoženja je bila zavrnjena, ker je bilo ugotovljeno, da X. ni pravna naslednica Y., ki ji je bilo premoženje podržavljeno. Glede na to, da se po pravnomočnosti odločitve v zvezi z zahtevkom za denacionalizacijo ni spremenilo dejansko stanje niti pravna podlaga, upravni organ ni imel podlage za ponovno odločanje o vlogi tožnika. Ker je bila vloga zavržena v predhodnem preizkusu zadeve, se prvostopni organ tudi ni bil dolžan spuščati v vsebino tožnikovih navedb.

Tožnik v obširni in laični tožbi navaja, da najostreje ugovarja zoper odločbo tožene stranke, ker ne temelji na ustavi in zakonskih pravicah in ne obravnava bistva denacionalizacije zadružnega premoženja že od začetka postopka. V letu 1993 je bil začet denacionalizacijski postopek zaradi vračila zadružnega premoženja v skladu z Zakonom o zadrugah. Y. so ustanovili delničarji v skladu s Temeljnim zakonom o zadrugah iz leta 1946. Z lastnim premoženjem so kupili nepremično premoženje. Leta 1973 si je Z. uzurpirala vso nepremično in premično zadružno premoženje brez soglasja članov delničarjev Obrata za kooperacijo Hajdina. Leta 1990 je bil sprejet akt o oživitvi kmetijske zadruge, sprejeta so bila tudi zadružna pravila. Po določbi 65. člena Zakona o zadrugah se premoženje zadružnih organizacij, organizacij kooperantov in zadružnih zvez, ki je bilo po letu 1945 brez nadomestila podržavljeno ali preneseno na druge uporabnike, vrne zadružnim organizacijam, organizacijam kooperantov oz. zadružnim zvezam. Prav tako določa, da premoženje zadružne organizacije, ki se je po letu 1945 na podlagi pogodbe ali samoupravnega sporazuma združilo, vložilo ali preneslo na podjetja ali druge pravne osebe, postane premoženje zadružnih organizacij. Tožnik v imenu delničarjev zahteva le, da se denacionalizacija zadružnega premoženja izvede v skladu z določili zakona. Odločba iz leta 1997 je samo določila, da X. ni pravna naslednica, ne odloča pa o zadružnem premoženju. Premoženje je bilo leta 1955 njihova osebna lastnina, saj je nastalo iz njihovih plačanih deležev in kapitala pri gospodarjenju z delom v zadrugi. Postopek denacionalizacije premoženja X. ni dokončno odločen, saj ni z odločbo odločeno, komu premoženje pripada, zato zahtevajo nadaljevanje začetega, a nedokončanega postopka vračila zadružnega premoženja, Sodišče je štelo, da tožnik smiselno predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in odločbe tožene stranke.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah v obrazložitvi svoje odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev upravnega organa o zavrženju tožnikove vloge za izdajo dokončne odločbe v denacionalizacijskem postopku začetem na zahtevo X. na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

V skladu s 129. členom ZUP mora organ po prejemu zahteve najprej preizkusiti, ali so izpolnjeni pogoji za izvedbo postopka. V primeru, če se ugotovi, da se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti, vlogo zavrže. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

Iz predloženega upravnega spisa je razvidno in med strankama tudi ni sporno, da je X. zahtevo za denacionalizacijo zadružnega premoženja vložila dne 21. 1. 1993. Njena zahteva je bila zavrnjena s sklepom Upravne enote Ptuj z dne 7. 4. 1997 v zvezi z odločbo drugostopnega organa z dne 8. 6. 1997. Navedeno odločitev je potrdilo tudi Upravno sodišče s sodbo opr. št. U 2215/1997 z dne 23. 5. 2000, ki je postala pravnomočna na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča opr. št. I Up 816/2000 z dne 14. 7. 2004. To pomeni, da je bila zahteva X. za vračilo zadružnega premoženja pravnomočno zavrnjena dne 14. 7. 2004. Sodišče ugotavlja, da je bil zahtevek tožeče stranke za vračilo zadružnega premoženja zavrnjen iz razloga, ker vlagatelji zahteve, to je X., niso izkazali pravnega nasledstva po Y. z.o.j., kateri je bilo premoženje podržavljeno. Bistveno za odločitev v navedeni zadevi je torej bilo vprašanje izkazanosti pravnega nasledstva vlagatelja zahteve po kmetijski zadrugi, kateri je bilo premoženje podržavljeno. Tožeča stranka pa v svojih nadaljnjih vlogah, ki jih je vložil po pravnomočni zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo, vztraja pri svojem stališču, da je sedanja X. pravna naslednica kmetijske zadruge, kateri je bilo premoženje podržavljeno, torej pri okoliščini, na podlagi katere je že bilo razsojeno s pravnomočno odločbo. Vloga tožeče stranke se tako opira na isto dejansko stanje in pravno podlago, na podlagi katere je že bila izdana pravnomočna zavrnilna odločba. Glede na to, da se torej dejansko stanje in pravna podlaga v zadevi nista spremenila, je tudi po presoji sodišča tožena stranka odločila pravilno, ko je tožnikovo novo vlogo zavrgla. Ker v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za vodenje postopka, so tudi vsi ostali tožnikovi tožbeni ugovori brezpredmetni.

Sodišče je tožbo tožnika zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožba pa neutemeljena.