Jedro

Postavitev reklamnega panoja na kmetijskem zemljišču namreč ne predstavlja uporabe zemljišča za kmetijske namene, torej za kmetijsko pridelavo. Že taka ugotovitev daje podlago za zaključek o nenamenski rabi kmetijskega zemljišča, to je rabi kmetijskega zemljišča, ki je v nasprotju z - v prvem odstavku 4. člena ZKZ - zapovedano rabo kmetijskih zemljišč (v skladu z njihovim namenom), in podlago za izrek ukrepa prepovedi uporabe kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo (prva alineja pododstavka B) 107. člena ZKZ).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Inšpekcija za kmetijstvo, Območna enota Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da se pri tožniku kot uporabniku kmetijskega zemljišča s parcelno številko 343/3 k.o. ... ugotovi postavitev reklamnega panoja in betonskih kock na kmetijsko zemljišče, zato se mu nalaga, da odstrani reklamni pano in betonske kocke ter kmetijsko površino začne uporabljati za kmetijske namene (v 1. točki izreka), tožniku kot zavezancu naložila, da mora izpolniti pogoje iz 1. točke do 14. 10. 2016 (v 2. točki izreka), odločila, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (v 3. točki izreka) ter da bo o morebitnih stroških postopka odločeno s posebnim sklepom v nadaljevanju postopka (v 4. točki izreka). Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je kmetijski inšpektor 14. 1. 2016 opravil pregled na kraju samem glede nenamenske rabe na delu kmetijskega zemljišča s parcelno številko 343/3 k.o. ..., in sicer z vidika izpolnjevanja pogojev po 4. členu Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ). Pri pregledu je inšpektor ugotovil, da je na zemljišču postavljen reklamni pano, ki je točkovno fiksiran na treh mestih, dodatno pa je konstrukcija reklamnega panoja napeljana na šest betonskih kock, ki so odložene na kmetijsko zemljišče. Ker lastnik zemljišča pri pregledu ni bil prisoten, mu je inšpektor 18. 1. 2016 poslal dopis, v katerem mu je dal možnost izjave glede posega na zemljišče ter možnost pripomb na zapisnik. V telefonskem razgovoru dne 20. 1. 2016 je lastnik zemljišča povedal, da bo reklamni pano ostal samo do spomladi oziroma do meseca marca, nato pa bo odstranjen. Dne 13. 7. 2016 pa je bil opravljen ponovni inšpekcijski pregled, pri katerem se je ugotovilo, da je stanje nespremenjeno. Dne 19. 7. 2016 je lastnik zemljišča odgovoril na ponovni dopis inšpektorja ter pojasnil, da je reklamni pano postavil tožnik, s katerim ima sklenjeno najemno pogodbo za del parcele, na kateri reklamni pano stoji, pri čemer je degradacija zemlje minimalna, približno 3m2, kjer so postavljene betonske kocke. Dne 1. 8. 2016 je inšpektor poslal dopis tudi tožniku, ta je odgovoril z dopisom z dne 5. 8. 2016, v katerem je navedel, da bodo v roku 14 dni umaknjene betonske kocke ter da do degradacije zemljišča tako ne bo več prihajalo. Organ se v nadaljevanju sklicuje na 4. člen ZKZ ter ugotavlja, da so se na kmetijsko zemljišče odložile betonske kocke ter da se je zemljišče nenamensko uporabljalo. Kmetijska zemljišča v osnovi služijo pridelavi hrane ali krme, torej kmetijski uporabi; postavitev reklamnega panoja pa predstavlja drugo dejavnost. Izrek izpodbijane odločbe temelji na 107. členu ZKZ. Ukrepi v izreku odločbe so izrečeni na podlagi 32. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru ( v nadaljevanju ZIN).

2. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 27. 10. 2016 zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa.

3. Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe zakona, bistvenih kršitev pravil postopka ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Meni, da je upravni organ 4. člen ZKZ nepravilno razlagal, kajti zakon namreč določa, da uporaba kmetijskega zemljišča ne sme predstavljati njegove degradacije, onesnaževanja, zaviranja rasti rastlin in pridelkov ter da mora zemljišče služiti kmetijskim namenom, ne določa pa, da se ne sme hkrati uporabljati tudi v druge namene, kolikor le ti ne predstavljajo kršitev 4. člena ZKZ. Upravni organ je prezrl temeljni namen ZKZ, in sicer varovanje kmetijskih površin. Če kmetijska površina ni v ničemer degradirana, ni podlage za poseganje v lastnikovo pravico, da svojo nepremičnino uporablja še na drug način. Tožnik je na zemljišču s parcelno številko 343/3 k.o. ... res postavil reklamni pano, ki je bil najprej pričvrščen na betonske kocke, katere pa je tožnik že 6. 8. 2016 odstranil. Zato je prvostopenjski organ dejstvo obstoja betonskih kock na zemljišču ugotovil nepravilno ter 1. točka izreka izpodbijane odločbe ni izvršljiva, saj betonskih kock tam ni več. Degradacije zemljišča, na katerem so stale betonske kocke, torej ni več. Sedaj je oglaševalska tabla pritrjena na kolesih, ki dopuščajo premikanje, in le sidrana v tla, kot je razvidno iz fotografije, ki je bila priložena tudi pritožbi, o kateri pa se drugostopenjski organ ni izjavil. Zaradi sidranja vrvi v tla je jasno, da ne gre za škodljive snovi, ki bi vplivale na poslabšanje fizikalne, kemične in botanične sposobnosti zemljišča. Tožnik meni, da taka uporaba kmetijskega zemljišča ni v nasprotju s 4. členom ZKZ. Prvostopenjski organ ne bi smel prezreti, da je bila parcela, na kateri naj bi po njegovih zmotnih trditvah še vedno stale betonske kocke, obdelana, da na njej raste koruza in druge poljščine, v delu, ki predstavlja travnik, pa je zgledno pokošena, pri čemer se seno uporablja za krmo živali. Iz 4. člena ZKZ izhaja, da je bistveno, da se zemljišče uporablja v kmetijske namene, to pa je v obravnavanem primeru izpolnjeno, in tudi posega se ne v zemljišče v nasprotju s 4. členom ZKZ. Ugotovitve v izpodbijani odločbi, da so na kmetijskem zemljišču odložene betonske kocke in da se zemljišče nenamensko uporablja, so nepravilne. Dejansko stanje je napačno ugotovljeno. Parcela se uporablja namensko, v kmetijske namene. Tožnik poudarja, da ZKZ ne določa, da se kmetijsko zemljišče razen v kmetijske namene ne sme hkrati uporabljati še v druge, npr. oglaševalske namene, kolikor istočasno izpolnjuje tudi svojo osnovno funkcijo oz. namen in se uporablja v prvi vrsti v kmetijske namene. Tožnik se v dokazne namene sklicuje na fotografije, ogled na kraju samem, predlaga pa tudi svoje zaslišanje in zaslišanje kmetijskega inšpektorja. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter postopek ustavi oz. podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo, sodišču pa predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožnik v naknadni pripravljalni vlogi vztraja pri tožbenih navedbah ter prereka navedbe toženke v odgovoru na tožbo. Izpostavlja, da kmetijski inšpektorji v Republiki Sloveniji različno tolmačijo določbe ZKZ ter različno rešujejo problematiko reklamnih panojev, v zvezi s čemer prilaga zapisnik sestanka s pravno službo drugostopenjskega organa z dne 6. 11. 2015. 6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporno, ali je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da tožnik kot uporabnik kmetijskega zemljišča s parc. št. 343/3 k.o. ... to zemljišče uporablja nenamensko ter tožniku kot zavezancu naložil, naj v določenem roku prične kmetijsko površino uporabljati za kmetijske namene. Organ je odločitev oprl na prvi odstavek 4. člena ZKZ in prvo alinejo pododstavka B)107. člena tega zakona.

8. Po prvem odstavku 4. člena ZKZ je treba kmetijska zemljišča uporabljati v skladu z njihovim namenim ter preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rasti rastlin. Po prvi alineji pododstavka B)107. člena ZKZ pa ima kmetijski inšpektor pristojnost, da prepove uporabo kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, če to po zakonu ali predpisu, izdanem na podlagi zakona, ni dovoljeno, in odrediti vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje v določenem roku.

9. Iz zapisnikov o inšpektorskem pregledu z dne 14. 1. 2016 in 13. 7. 2016, ki sta v upravnem spisu, je razvidno, da je za del parcele št. 343/3 k.o. ..., ki je kmetijsko zemljišče, kmetijski inšpektor zaključil, da gre za nenamensko rabo, glede na to, da je ugotovil, da se na zemljišču nahaja reklamni pano. Med strankama ni niti sporno, da je parc. št. 343/3 k.o. ... kmetijsko zemljišče, in tudi ne, da se na tem zemljišču (delu) nahaja reklamni pano. Glede na navedeno je po presoji sodišča organ z izpodbijano odločbo mogel ugotoviti, da se del kmetijskega zemljišča s parc. št. 343/3 k.o. ... uporablja nenamensko, in tožniku naložiti, naj kmetijsko površino prične uporabljati za kmetijske namene.

10. Čeprav tožnik kot uporabnik navedenega kmetijskega zemljišča (dela) po povedanem ne nasprotuje ugotovitvi, da se na zemljišču (delu) nahaja reklamni pano, pa sicer meni tudi (v pritožbi, tožbi), da uporaba zemljišča za postavitev reklamnega panoja ne predstavlja nenamenske uporabe kmetijskega zemljišča, glede na to, da je po njegovih navedbah tudi del kmetijske površine, na katerem stoji reklamni pano, obdelan. Vendar se (tudi) sodišče s tožnikom ne strinja. Postavitev reklamnega panoja na kmetijskem zemljišču namreč ne predstavlja uporabe zemljišča za kmetijske namene, torej za kmetijsko pridelavo. Že taka ugotovitev pa daje podlago za zaključek o nenamenski rabi kmetijskega zemljišča, to je rabi kmetijskega zemljišča, ki je v nasprotju z - v prvem odstavku 4. člena ZKZ - zapovedano rabo kmetijskih zemljišč (v skladu z njihovim namenom), in podlago za izrek ukrepa prepovedi uporabe kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo (prva alineja pododstavka B)107. člena ZKZ). Ob povedanem tako sodišče presoja kot neutemeljene tudi tožbene navedbe, da ZKZ ne določa, da se kmetijsko zemljišče ne more uporabljati hkrati za kmetijske in druge namene, npr. za oglaševalsko dejavnost, kot v obravnavanem primeru.

11. Sodišče tožniku tudi ne pritrjuje, da je treba 4. člen ZKZ razlagati tako, da prepoveduje le tako uporabo kmetijskega zemljišča, ki predstavlja njegovo degradacijo, onesnaževanje ter zaviranje rasti rastlin in pridelkov. ZKZ namreč v prvem odstavku 4. člena izrecno zapoveduje (tudi le) uporabo kmetijskih zemljišč v skladu z njihovim namenom. Kar pomeni, da zakon torej ne zapoveduje le preprečevanja onesnaževanja ali drugačnega degradiranja kmetijskih zemljišč ali drugačnega zaviranja rasti rastlin, in da tožnik brez podlage zatrjuje, da se je edino takih ravnanj (onesnaževanja, degradiranja zemljišč) po prvem odstavku 4. člena ZKZ treba vzdrževati (in torej ne tudi nenamenske rabe kmetijskih zemljišč)1. 12. Sodišče pa kot neutemeljene zavrača tudi tožbene navedbe, da temelji odločitev v izpodbijani odločbi na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, glede na to, da obsega ugotovitev o tem, da se na kmetijskem zemljišču s parc. št. 343/3 k.o. ... nahajajo (tudi) betonske kocke. Iz zapisnikov o inšpektorskem pregledu z dne 14. 1. 2016 in 13. 7. 2016 namreč izhaja, da se na zemljišču nahaja (tudi) šest betonskih kock. V dopisu z dne 5. 8. 2016, v katerem se je tožnik izjavil o odločilnih dejstvih v zadevi, in ki ga je organ prejel 8. 8. 2016, torej na dan, ko je izdal izpodbijano odločbo, je tožnik navedel, da bo betonske kocke umaknil v roku 14 dni. Dejansko stanje ob izdaji odločbe (8. 8. 2016) je tako dajalo podlago za ugotovitev nahajanja betonskih kock na zemljišču. Tudi kolikor je tožnik nato v pritožbi, ki jo je po podatkih spisa vložil 23. 8. 2016, zatrjeval, da je betonske kocke odstranil že 6. 8. 2016, torej pred izdajo izpodbijane odločbe, ter v ta namen priložil tudi fotografijo, ki prikazuje stanje po tem, ko so betonske kocke že odstranjene, in na kateri je dodan ročni pripis, da gre za stanje na dan 6. 8. 2016, pa sodišče ne najde opore za oceno, da bi šlo za primeren dokaz. Fotografija brez samodejno izpisanega datuma fotografiranja namreč stanja v času takoj po odstranitvi betonskih kock ne more izkazovati, niti ni tožnik drugače pojasnil, zakaj sploh bi fotografijo bilo mogoče šteti kot primeren dokaz za dokazovanje zatrjevanega dejstva, da je betonske kocke odstranil že 6. 8. 2016. 13. Na drugačno presojo sodišča ne more vplivati tožnik niti z navedbami v pripravljalni vlogi, ki jo je sodišču poslal 10. 1. 2017, kolikor predstavljajo dopolnjevanje (širjenje) toženih navedb. Dopolnjevanje tožbenih navedb po izteku roka za vložitev tožbe (5. 12. 2016) namreč ni dopustno, tako tudi ne vlaganje dodatnih dokaznih predlogov, ki so torej nepravočasni (poizvedbe na inšpekcijah, sestanek s pravno službo MKGP z dne 6. 11. 2015). V zvezi s sklicevanjem tožnika na vsebino (dela) zapisnika z dne 6. 11. 2015, iz katerega naj bi izhajalo, da je praksa v zvezi s presojo dopustnosti postavitev reklamnih panojev na kmetijskih zemljiščih različna, sodišče dodaja zgolj, da z zatrjevanjem morebitne različne prakse namreč (še) ni mogoče izpodbiti odločitve v odločbi prvostopenjskega organa kot nezakonite.

14. Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče predlaganih dokazov ni izvedlo, ker je moglo v zadevi odločiti ob presoji v upravnem postopku izvedenih dokazov. Predlagana dokaza z zaslišanjem tožnika in kmetijskega inšpektorja sta tudi nesubstancirana, saj tožnik v tožbi ne navede, katero sporno in pravno relevantno dejstvo bi z njima dokazoval. Enako velja za predlagani dokaz z ogledom na kraju samem, da tožnik ne navede v tožbi, katero pravno relevantno dejstvo bi se z ogledom ugotavljalo. Kolikor pa je tožnik tožbi priložil fotografijo predmetnega zemljišča, ki naj bi prikazovala stanje zemljišča na dan 6. 8. 2016, je to, kot že navedeno, neprimeren dokaz.

15. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar (med drugim) sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Tako tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča, npr. sklep X Ips 183/2016 z dne 15. 3. 2017 in Upravnega sodišča, npr. sodba I U 397/2017 z dne 12. 7. 2017, sodba I U 318/2017 z dne 3. 10. 2017