Jedro

Ker tožeča stranka Pravilnika 06 skupaj s tarifnim delom ni sprejela po postopku, ki ga je predvidel zakon, ta ne more imeti pravne veljave.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 70506/2009 z dne 27. 05. 2009 in tožbeni zahtevek (za plačilo 127,25 EUR s pripadki) zavrnilo ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 125,20 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Kot bistveno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje sodbo opreti na tarifni del Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del, Ur. l. RS, št. 138/2006 (v nadaljevanju: Pravilnik 06) in ne na tarifni del Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del, Ur. l. RS, št. 29/1998 (v nadaljevanju Pravilnik 98). Poudarja, da v Pravilniku 06 ne gre za enostransko spremembo, temveč za valorizacijo tarif iz Pravilnika 98. Pojasnjuje, da če je ZASP-B dal Pravilniku 98 moč skupnega sporazuma, potem je bila valorizacija iz leta 2006 v skladu z določili skupnega sporazuma (Pravilnika 98), saj je ta v 11. členu določal možnost usklajevanja tarif skladno z uradno objavljenimi podatki o indeksu cen na drobno. Tako je bila valorizacija iz leta 2006 pravilna in upravičena ter skladna s Pravilnikom 98, ki je bil objavljen v Uradnem listu dne 10. 04. 1998 in odobren s strani Urada RS za intelektualno lastnino. Odobritev Pravilnika 98 s strani navedenega urada se nanaša tako na tarifno prilogo kot tudi na vse druge določbe normativnega dela, ki določajo tarifo, vključno z 11. členom Pravilnika 98. Pri sporni valorizaciji gre torej za ohranjanje razmerja, ki je že bilo vzpostavljeno, pa se je kasneje zaradi inflacije porušilo, valorizacijo zneskov tarif pa tožeča stranka utemeljuje tudi z institutom spremenjenih okoliščin, saj 58,7% inflacija nedvomno predstavlja spremenjene okoliščine. Pritožnica opozarja še na preobrat v sodni praksi Višjega sodišča v Ljubljani v tovrstnih zadevah ter sodišču prve stopnje očita, da ni sledilo novejšemu stališču tega sodišča, po katerem gre pri 11. členu Pravilnika 98 za v naprej vzpostavljen mehanizem valorizacije tarif, za povsem določno pravilo, ki omogoča enostavno računsko operacijo, ki ne predstavlja bistvenih težav. Odločitev tako krši pravico do poštenega obravnavanja in ni v korist avtorja, katerega položaj je varovan tako z Ustavo RS, kot tudi z mednarodnimi konvencijami.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravilno je ravnanje sodišča prve stopnje, ki se je pri odločanju o višini zahtevka oprlo na tarifo iz Pravilnika 98. V Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP-UPB1, Ur. l. RS, št. 94/2004), ki je veljal v trenutku objave Pravilnika 06, je določeno, da kolektivne organizacije (v tem primeru tožeča stranka) sklepajo z reprezentativnimi združenji uporabnikov skupne sporazume o pogojih in načinih uporabe teh del ter višini nadomestil za njihovo uporabo. V prehodnih določbah ZASP-B (Ur. l. RS, št. 43/2004) pa je določeno, da se tarife organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona, obravnavajo kot veljavni skupni sporazumi o tarifi. Na dan uveljavitve ZASP-B je veljal Pravilnik 98 in njegova tarifa, ki se je štela za veljavni skupni sporazum, sklenjen z reprezentativnimi združenji uporabnikov. Za veljavno sprejetje Pravilnika 06 skupaj s tarifnim delom bi bilo tako potrebno soglasje reprezentativnih združenj, ki pa ga tožeča stranka ni imela, temveč je enostransko sprejela Pravilnik 06, v tarifnem delu pa občutno dvignila višino nadomestil za uporabo glasbe. Ker tožeča stranka Pravilnika 06 skupaj s tarifnim delom ni sprejela po postopku, ki ga je predvidel zakon, ta ne more imeti pravne veljave (1).

6. Držijo trditve tožeče stranke, da je Pravilnik 98 določal, da se vrednost tarife letno usklajuje z uradno objavljenimi podatki o indeksu rasti cen na drobno, vendar gre pri tem za normativni del pravilnika, ki ni bil sestavni del veljavne tarife, zato z uveljavitvijo ZASP-B ni postal sestavni del skupnega sporazuma. ZASP-B, ki je predvidel sporazumno dogovorjeno tarifo, je pričel veljati aprila 2004, torej šest let po uveljavitvi Pravilnika 98. Stopnja inflacije v tem obdobju je znašala 48,3%. Tožeča stranka je imela v vmesnem času torej možnost, da bi spremenila tarifo neodvisno od uporabnikov avtorskih del (z odobritvijo Urada RS za intelektualno lastnino). Če je tožeča stranka po uveljavitvi ZASP-B skušala doseči spremembo veljavne tarife, pa ji to zaradi nepripravljenosti organizacij uporabnikov ni uspelo, je imela možnost sprožiti postopek za presojo ustavnosti zakonske ureditve. Tudi ne gre za odločitev, ki ni v skladu s sodno prakso, saj je bila večinska sodna praksa v času odločanja sodišča prve stopnje v skladu z izpodbijano odločitvijo, potrdilo pa jo je tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v odločbi II Ips 160/2011. 7. Po povedanem tudi ni razvidno, da bi bile kršene avtorske pravice, ne v ustavnem ne v konvencijskem obsegu.

8. Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo bistvenih kršitev postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakon o pravdnem postopku – ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).