Jedro

Po 1. točki 1. odstavka 19. člena ZDen morajo biti kumulativno podane vse predpostavke, ki so v njej določene. Dejstvo, da gre za dejavnost vzgoje in izobraževanja v okviru javne službe, je le ena od predpostavk iz te določbe. Ugotoviti je treba tudi, ali bo z vrnitvijo bistveno okrnjena možnost za opravljanje navedene dejavnosti. Okrnjenost se ugotavlja tako, da mora sodišče v vsakem konkretnem primeru ugotoviti, ali dejavnosti, ki se opravlja v sporni nepremičnini, ni mogoče opravljati drugje, in če jo je, ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški.

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da se G... L. vrne v last in posest parc.št.226 - ... šola, ki je vpisana v zemljiški knjigi v vl. št... k.o... ter parc.št.226/2 - hiša... z dvoriščem, ki je vpisana v vl.št... k.o..., v času nacionalizacije pa je bila vpisana v vl.št... iste katastrske občine. Odločilo je še, da se vknjižba lastninske pravice v zemljiški knjigi izvede po uradni dolžnosti po pravnomočnosti tega sklepa. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi nasprotnih udeleženk in prvostopni sklep potrdilo.

Sodišči sta v ponovljenem postopku obravnavali le še vprašanje morebitne nemožnosti vrnitve navedenih nepremičnin zaradi ovir iz 1. in 4. točke 1. odstavka 19. člena ZDen. Ugotovili sta, da ovir nasprotni udeleženki nista uspeli dokazati. Samo dejstvo, da bosta morali za uporabo vrnjenih nepremičnin, ki jih je predlagateljica pripravljena prepustiti nasprotnima udeleženkama v najem (overjena izjava predlagateljice), od vrnitve dalje plačevati najemnino, ne more biti ovira za vrnitev nepremičnin ne po 1. in ne po 4. točki 1. odstavka 19. člena ZDen. Sicer pa prostorska stiska pri opravljanju dejavnosti obstaja že sedaj in jo nasprotni udeleženki rešujeta prav z najemom drugih nepremičnin. Ugovor v zvezi z oteženo adaptacijo po vrnitvi ne more imeti pravne teže že zato, ker je po 1. odstavku 570. člena ZOR lastnik tisti, ki skrbi za vzdrževanje v najem dane stvari.

Proti sklepu sodišča druge stopnje sta vložili revizijo nasprotni udeleženki, obe zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Prva nasprotna udeleženka se v reviziji sklicuje predvsem na Zakon o organizaciji financiranja vzgoje in izobraževanja (Ur.l. RS, št. 12/96) in finančne obremenitve, ki bodo iz tega zakona izhajale za bodoči proračun, predvsem pa za starše, ki bodo morali plačevati višjo šolnino. Trdi, da plačevanje najemnine, ki bi po izračunu Ministrstva za šolstvo in šport znašala 30.000 DEM, pomeni tudi omejevanje vpisa na raven srednjega glasbenega in baletnega izobraževanja, saj Ministrstvo za šolstvo in šport nima proračunske postavke za kritje stroškov najema. Poudarja še, da prva nasprotna udeleženka že sedaj s težavo rešuje prostorsko stisko in da je treba šteti, da bo njeno delovanje v bodoče bistveno okrnjeno, saj ni mogoče nepremičnine, v kateri sedaj opravlja dejavnost, nadomestiti z drugo nepremičnino ali pa bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški. Odločitev sodišča je zato v nasprotju s 1. točko 19. člena ZDen. Končno še opozarja na 4. člen novele ZDen iz leta 1996, ki določa, da se šteje, da bi bili stroški za nadomestitev nepremičnine, ki se vrača v naravi, nesorazmerno veliki, če bi bili stroški za nadomestilo za zavezanca za več kot 50% večji od stroškov, ki bi nastali za upravičenca, če bi ta želel podržavljeno nepremičnino nadomestiti z nadomestno in jo usposobiti za namen, za katerega je služila pred podržavljenjem. Meni, da so v konkretnem primeru podani pogoji iz te določbe. Zato predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevek predlagateljice za vrnitev nepremičnin v last in posest zavrne kot neutemeljen oz. sklep sodišča druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Druga nasprotna udeleženka se prav tako sklicuje na ovire iz 19. člena ZDen in na enak način prikaže vprašanje višine najemnine, ki jo ocenjuje med 25.000 in 30.000 DEM. Ugotavlja, da uporabnik sedaj najemnine ne plačuje, plačuje le stroške rednega vzdrževanja, kar pomeni, da bo mesečni izdatek v navedeni višini več kot očitno nesorazmeren strošek. Trdi, da bo ekonomska najemnina za vrnjene nepremičnine povzročila, da bo letni program izobraževanja in vzgoje morala šola ustrezno zmanjšati. Če bo to zmanjšanje občutno, to pomeni tudi bistveno okrnjeno možnost za opravljanje te dejavnosti. S tem utemeljuje ovire iz že navedenega 19. člena ZDen. Zato predlaga enako kot prva nasprotna udeleženka.

Reviziji sta bili vročeni Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavilo, in predlagateljici, ki je nanjo odgovorila (390. člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP, ki se na podlagi 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99, v tem postopku še vedno uporablja), v povezavi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (Ur.l. SRS, št. 30/86, p. 20/88, v nadaljevanju ZNP), in 56. členom Zakona o denacionalizaciji (Ur.l. RS, št. 27/91 - 65/98, v nadaljevanju ZDen). Predlagateljica predlaga, da revizijsko sodišče reviziji zavrže, podrejeno pa reviziji zavrne kot neutemeljeni.

Reviziji nista utemeljeni.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je bilo v obravnavanem denacionalizacijskem postopku na prvi in drugi stopnji sojeno dvakrat. V ponovljenem postopku je ostalo sporno le še vprašanje, ali obstajajo ovire za vrnitev spornih nepremičnin iz 19. člena ZDen. Zato poseben preizkus pravilnosti presoje temelja zahteve za denacionalizacijo tudi v okviru uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava (386. člen ZPP) ni bil več potreben.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta ugotovili, da ni ovir iz 19. člena ZDen in zato ugodili zahtevi predlagateljice za denacionalizacijo. Pravilna je razlaga, da morajo biti po 1. točki 1. odstavka 19. člena ZDen kumulativno podane vse predpostavke, ki so v njej določene. Res gre za dejavnost vzgoje in izobraževanja v okviru javne službe. Vendar pa je to le ena od predpostavk za morebiten obstoj ovire za vrnitev. Sodišči sta morali ugotavljati še, ali bo z vrnitvijo bistveno okrnjena možnost za opravljanje navedene dejavnosti. Okrnjenost se ugotavlja tako, da mora sodišče v vsakem konkretnem primeru ugotoviti, ali dejavnosti, ki se opravlja v sporni nepremičnini, ni mogoče opravljati drugje, in če jo je, ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški.

Revizijsko sodišče najprej opozarja, da mora predpostavke, ki so bile pravkar navedene, dokazati zavezanec. Čeprav obe nasprotni udeleženki zatrjujeta, da sta to storili, pa revizijsko sodišče soglaša s sodiščema druge in prve stopnje, da tega nista storili. Nasprotni udeleženki sta sami zatrjevali, da je izvedba glasbene in baletne dejavnosti v sedanjih prostorih zvezana s prostorsko stisko, ki jo že sedaj rešujeta tudi tako, da najemata prostore drugje. Če nasprotni udeleženki za prostore, ki so predmet denacionalizacije, ustanoviteljicama ne plačujeta najemnine, to dejstvo ne more biti razlog za zavrnitev zahteve za denacionalizacijo. Vsebina lastninske pravice med drugim vsebuje tudi upravičenje do razpolaganja s stvarjo. Razpolaganje v širšem pomenu besede pa pomeni tudi odplačno oddajanje v najem (najemna pogodba je odplačna pogodba - 567. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). Lastnina je zajamčena z Ustavo Republike Slovenije (33. člen) s tem, da v 67. členu določa tudi omejitve v javnem interesu (socialna, gospodarska in ekološka funkcija lastnine). Dejstvo, da gre za javno službo, ki se izvaja v sedanjih prostorih in se naj bi izvajala tudi v bodoče, bo seveda imela za posledico tudi določene omejitve lastninske pravice, ki jih bo lastnik zaradi narave dejavnosti in namena izobraževanja moral trpeti. Vendar pa to dejstvo samo po sebi ne more biti razlog za zavrnitev zahteve za denacionalizacijo. Lastnik ni dolžan oddajati nepremičnine brezplačno v najem, če mu kaj takega zakon posebej ne nalaga. Razlog za zavrnitev zahteve za denacionalizacijo zaradi morebitnega plačila najemnine tako ne more biti razlog, ki ga ureja 1. točka 1. odstavka 19. člena ZDen.

Nesorazmerni stroški so v pomenu navedene določbe lahko le tisti stroški, ki bi nastali zaradi morebitne nove gradnje nadomestne šole ali morda zaradi tega, ker v L. ne bi bilo mogoče najti nobene druge nepremičnine, ki bi jo bilo mogoče dati v najem. Ne enega ne drugega nasprotni udeleženki nista uspeli dokazati. Prav tako nasprotni udeleženki nista zatrjevali, da sporni nepremičnini s svojo konstrukcijo in vgrajenimi napravami prav za ta namen onemogočajo preselitev drugam. Obratno, nasprotni udeleženki sta zatrjevali, da so nepremičnine potrebne temeljite obnove in adaptacije za namen, kateremu služijo.

Nasprotni udeleženki sicer omenjata tudi 4. točko 1. odstavka 19. člena ZDen, vendar te točke v reviziji posebej ne obrazložita.

Prostorska kompleksnost oz. namen izrabe prostora in nepremičnin v primeru glasbene in baletne dejavnosti nima takšnega pomena, kakršno ima lahko kakšna druga dejavnost. Tako npr. industrijska dejavnost lahko zahteva opravljanje te dejavnosti prav na določenem območju v mestu (npr. industrijska cona). Narava določene dejavnosti lahko zahteva, da se več dejavnosti opravlja skupaj (zdravilišča, bolnišnice). Stavba, v kateri se opravlja neka dejavnost, je lahko grajena izključno za namen in z vsemi posebnostmi (vgrajenimi v samo stavbo), ki so za takšen namen potrebne. Nič od tega v tem postopku ni bilo dokazano, pa tudi ne dovolj specificirano zatrjevano.

Nasprotni udeleženki razen svojih stroškov z najemnino sploh nista predložili nobenih izračunov morebitnih stroškov za nadomestitev nepremičnine z drugo, še manj pa stroškov, ki bi jih imela upravičenka, če bi želela podržavljeno nepremičnino nadomestiti z drugo in jo usposobiti za namen, za katerega je služila pred podržavljenjem. Zaradi tega tudi sklicevanje v reviziji na novelo ZDen iz leta 1998 (4. člen, Ur.l. RS, št. 65/98) s strani prve nasprotne udeleženke ne more imeti nobene teže. Novela je začela veljati po izdaji sklepa prve stopnje (dne 3.10.1998) in je veljala v času izdaje sklepa druge stopnje. Vendar se nasprotni udeleženki v pritožbenem postopku nanjo nista sklicevali. Prva nasprotna udeleženka jo prvič omeni (zgolj pavšalno) v reviziji. Ker uradni preizkus pravilne uporabe materialnega prava po 386. členu ZPP na revizijski stopnji lahko zajema le trditveno in dejansko podlago iz prvostopenjskega in drugostopenjskega postopka, takšen pavšalen ugovor v reviziji, pa čeprav bi šteli novelo le kot predpis razlagalne narave, ne more biti upošteven.

Nekorektno pa je sklicevanje nasprotnih udeleženk na dejstvo, da bo glasbeno vzgojo in izobraževanje zaradi denacionalizacije treba ustrezno zmanjšati ter da bodo starši zaradi tega morali plačevati višjo šolnino in bo zaradi tega prizadet določen krog učencev na ravni zlasti osnovnega glasbenega izobraževanja. Še posebej to velja za prvo udeleženko, ki se sklicuje na Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Ur.l. RS, št. 12/96, v nadaljevanju ZOFVI), ne da bi se pri tem sklicevala na njegov 81. člen. Država je tista, ki je sprejela tako ZDen, kakor ZOFVI, in država je tista, ki mora te dejavnosti, kakor tudi denacionalizacijo zagotoviti in izpeljati. Sodišče lahko tehta interese države na obeh področjih le z uporabo meril, ki jih je zakonodajalec določil. V nasprotju z zakonom je nadalje zahteva nasprotnih udeleženk, da bi za nepremičnine morala država plačati odškodnino. Utemeljen je ugovor Slovenskega odškodninskega sklada, da ZDen primarno ureja vrnitev v naravi in šele, če ta ni možna, plačilo odškodnine (16. in 42. člen ZDen). Že ta naravnanost zakona kaže na to, da je treba ovire za vrnitev v naravi restriktivno tolmačiti.

Iz navedenih razlogov reviziji ne moreta biti utemeljeni in ju je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP v povezavi s 37. členom ZNP in 56. členom ZDen zavrnilo.

Ker nasprotni udeleženki z revizijo nista uspeli, krijeta sami svoje stroške revizijskega postopka. Revizijske stroške je prijavila samo druga udeleženka. Zavrnitev njene zahteve je zajeta v zavrnilnem delu glede glavne stvari, o stroških revizijskega postopka prve nasprotne udeleženke in predlagateljice pa ni bilo treba odločati, ker povrnitve stroškov nista zahtevali.