Jedro

Pri etapnosti gradnje zaradi samega namena razlastitve roka, v katerem je razlastitveni upravičenec dolžan pričeti z gradnjo objekta, ni mogoče vezati le ne eno izmed faz gradnje oziroma na tisto fazo, ki se nanaša na zemljišča revidentov. V takšnem primeru je treba šteti, da so z začetkom predvidene prve faze gradnje začeta dela vseh naslednjih faz.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožbo revidentov zoper odločbo Upravne enote Novo mesto z dne 15. 5. 2009, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 13. 8. 2009, s katero je ta zavrnila pritožbo revidentov zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ zavrnil zahtevo revidentov za vrnitev nepremičnin parc. št. 10 in 11, vl. št. 12 k. o. A., razlaščenih na podlagi odločbe z dne 30. 5. 2007. 2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in tudi razlogom tožene stranke v obrazložitvi njene odločbe. Sklicuje se na določbe 2. člena Zakona o graditvi objektov – ZGO-1, 102., 106., 111. in 112. člena Zakona o urejanju prostora – ZUreP-1. 3. Revidenta utemeljujeta dovoljenost revizije z izpolnjevanjem pogojev, določenih v 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Sodbo sodišča prve stopnje izpodbijata zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Predlagata, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in v skladu z zakonom odloči v korist revidentov. Priglašata stroške revizijskega postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

K 1. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. V obravnavani zadevi je revizija dovoljena, saj se Vrhovno sodišče o pomembnem pravnem vprašanju, od katerega je odvisna odločitev (obravnavano je v nadaljevanju), doslej bodisi ni izreklo, bodisi v njegovi dosedanji praksi njegova stališča niso tako podrobno pojasnjena, da bi nanje dajala neposreden jasen odgovor (2. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1).

7. Revidenta sicer kot pomembna pravna vprašanja izpostavljata sedem vprašanj. Le eno izmed teh vprašanj je pravno pomembno za odločitev o zadevi, in se nanaša na izpolnjevanje pogoja za vrnitev razlaščenih zemljišč, če se z gradnjo na teh zemljiščih ni začelo v roku, določenem v razlastitveni odločbi (do konca leta 2008). Druga izpostavljena vprašanja niso pravno pomembna za odločitev o zadevi in so po vsebini revizijski razlogi iz prvega odstavka 85. člena ZUS-1. 8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

9. Revizijski ugovor zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen.

10. ZUreP-1 v prvem odstavku 102. člena med drugim določa, da se z odločbo o razlastitvi določijo tudi roki, v katerih je dolžan razlastitveni upravičenec pričeti z gradnjo objekta oziroma objektov, zaradi katerih je bila razlastitev predlagana. Po določbi prvega odstavka 111. člena ZUreP-1, če razlastitveni upravičenec v roku iz prvega odstavka 102. člena tega zakona ne zagotovi začetka gradnje objekta ali objektov, zaradi katerih je bila razlastitev predlagana, lahko razlaščenec zahteva vrnitev nepremičnine pri upravnem organu iz 96. člena tega zakona.

11. V obravnavani zadevi gre za fazno gradnjo obvoznice, ki jo ureja Odlok o lokacijskem načrtu obvoznice Šmarjeta (Ur. l. RS, št. 91/99, v nadaljevanju Odlok). Ta občinski Odlok v 26. členu določa etapnost gradnje obvoznice Šmarjete, ki je bila predvidena v treh fazah. Zaradi gradnje te obvoznice so bila razlaščena med drugim tudi zemljišča revidentov, ki jih zajema druga faza gradnje obvoznice Šmarjeta. Kot izhaja iz predloženih spisov, je bilo v odločbi Upravne enote Novo mesto, Oddelka za okolje in prostor z dne 30. 5. 2007 (ki je postala pravnomočna dne 9. 12. 2008) v 2. točki izreka določeno, da je razlastitveni upravičenec dolžan začeti z gradnjo ceste, zaradi katere je bila razlastitev predlagana, do konca leta 2008. Če razlastitveni upravičenec v navedenem roku ne zagotovi začetka gradnje, lahko razlastitveni zavezanec zahteva vrnitev nepremičnine. Ker po mnenju revidentov razlastitveni upravičenec ni začel pravočasno izvajati del na njunih razlaščenih nepremičninah, sta revidenta vložila zahtevo za vračilo teh nepremičnin.

12. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ni bil izpolnjen pogoj za vrnitev nepremičnin iz prvega odstavka 111. člena ZUreP-1. Ker so vse tri faze gradnje obvoznice namreč povezane, ni mogoče roka iz 102. člena ZUreP-1, ki je bil določen v odločbi o razlastitvi z dne 30. 5. 2007, razlagati tako, da se mora ta rok pričetka del, ko gre za fazno gradnjo, izrecno nanašati na rok pričetka del na zemljišču revidentov. Pri etapnosti gradnje zaradi samega namena razlastitve namreč roka, v katerem je razlastitveni upravičenec dolžan pričeti z gradnjo objekta, ni mogoče vezati le ne eno izmed faz gradnje oziroma na tisto fazo, ki se nanaša na zemljišča revidentov. V takšnem primeru je treba šteti, da so z začetkom predvidene prve faze gradnje začeta dela vseh naslednjih faz. Kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, bi v nasprotnem primeru naknadno odpadla javna korist kot predpostavka za dopustnost razlastitve zemljišč revidentov in Odloka ne bi bilo mogoče realizirati v celoti, temveč bi se realizirala le prva faza gradnje te obvoznice. Ker odločba o razlastitvi, v kateri je določen rok pričetka gradnje, ni predmet presoje v tem upravnem sporu, ni mogoče presojati pravilnosti postavitve takega roka. Kot izhaja iz predloženih spisov, je bilo z ogledom dne 1. 7. 2009 ugotovljeno, da je bila prva faza obvoznice v pretežnem delu že izvedena. Zato ni bil izpolnjen pogoj za vrnitev nepremičnin, ki ga v prvem odstavku 111. člena določa ZUreP-1. To pa sta pravilno presodila sodišče prve stopnje in tožena stranka.

13. Opustitev predlagane glavne obravnave je po določbi drugega odstavka 75. člena ZUS-1 bistvena kršitev določb postopka le, če je bila opustitev oprave glavne obravnave v nasprotju z ZUS-1, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Na podlagi določbe 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, med drugim tudi, če predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev. Ker za odločitev relevantno dejstvo (gradnja v fazah) med strankami ni sporno, po presoji revizijskega sodišča v obravnavani zadevi opustitev oprave glavne obravnave ne pomeni bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, saj je sodišče lahko odločilo brez glavne obravnave na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. 14. Ni utemeljen revizijski ugovor, da je Republiko Slovenijo v obravnavani zadevi zastopala tožena stranka brez pravne podlage. ZUS-1 namreč v 2. členu določa, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. Če je v dvostopenjskem upravnem postopku legitimirana oseba vložila zoper odločbo organa prve stopnje pravočasno pritožbo, postane odločba dokončna z vročitvijo odločbe organa druge stopnje. Po petem odstavku 17. člena ZUS-1 je toženec v upravnem sporu država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Toženca v upravnem sporu zastopa organ, ki je izdal akt iz prejšnjega stavka, razen če v primeru tožbe zoper državo oziroma lokalno skupnost Vlada Republike Slovenije oziroma župan po vložitvi tožbe za zastopnika določi drug organ države oziroma lokalne skupnosti. Ker je v obravnavani zadevi o pritožbi revidentov zoper prvostopenjski upravni akt odločalo Ministrstvo za okolje in prostor kot drugostopenjski organ, je v skladu s petim odstavkom 17. člena ZUS-1 kot tožena stranka pravilno navedena Republika Slovenija, ki jo zastopa Ministrstvo za okolje in prostor.

15. Vrhovno sodišče se ni opredelilo do tistih navedb, ki za odločitev o zadevi niso pravno pomembne, ter do tistih, ki so očitno neutemeljene. Pravilnost takega stališča je potrdilo v svojem sklepu Up-409/03 tudi Ustavno sodišče RS.

16. Glede na navedeno revizijski ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča. 17. Ker nista podana razloga, zaradi katerih je bila revizija vložena, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K 2. točki izreka:

18. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo, revidenta na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpita svoje stroške revizijskega postopka.