Jedro

Pritožničino zavzemanje za presojo po kazenskopravnih merilih tudi v primeru tako imenovanega redovnega kaznovanja je neutemeljeno, saj objektivna žaljivost spričo določbe prvega odstavka 109. člena ZPP zanj povsem zadošča. Možnost popolne uresničitve pravice ščititi interese zastopane stranke ni v ničemer okrnjena s kratenjem tolerance do pooblaščenkinih trditev, ki so v razmerju do sodišča (ali stranke in drugega udeleženca v postopku) žaljive; ne le da so slednje vselej nedopustne, temveč po svoji naravi ne morejo nič prispevati k moči argumentacije in h kvalitetnejši artikulaciji stranke v uresničevanju njenih procesnih pravic – torej so vselej odvečne in neprimerne za obravnavanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep (2. točka njegovega izreka) potrdi.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedenim sklepom, s katerim je sicer odločilo o pritožbi nasprotne udeleženke zoper sklep Okrožnega sodišča v Kopru Np 124/2008 z dne 20. 8. 2009 (1. točka izreka sklepa), odvetnico nasprotne udeleženke M. M. še kaznovalo za žalitev sodišča v pritožbi z denarno kaznijo 450 EUR, ki jo mora plačati v 30 dneh (2. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep o kaznovanju je pooblaščenka nasprotne udeleženke, zastopana po odvetnici, vložila pritožbo, s katero ga po njenih navedbah izpodbija „zaradi razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)“. Meni, da z navedbami, ki jih je sodišče druge stopnje iztrgalo iz konteksta pisanja njenih pritožbenih očitkov, ne izhaja nikakršna žalitev sodišča. V nadaljevanju analizira jezikovni pomen in vsebinsko sporočilnost posamičnih besed in stavčnih zvez, ki jih je uporabila v pritožbi zoper izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje in ki jih je sodišče druge stopnje neutemeljeno štelo za žaljive – torej kot take, ki naj bi upravičevale kaznovanje avtorice pritožbe. Sicer pa je „razžalitev“ oziroma „žalitev“ (kot navaja sodišče) kazenskopravni institut in je kot kaznivo dejanje opredeljeno z določbo 158. člena KZ-1, s katero je v tretjem odstavku izključena odgovornost in kazen med drugim tudi v primeru, ko se nekdo o kom izrazi žaljivo pri obrambi kakšne pravice ali varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja. Prav za to gre po mnenju pritožnice v obravnavanem primeru, ko se je v obrambi koristi svoje stranke morda res mestoma izražala nekolikanj bolj energično, vendar iz celotnega konteksta pritožbenih navedb zanesljivo ne izhaja nič, kar bi izkazovalo njen namen zaničevanja sodišča ali povzročilo zmanjšanje ugleda kar celotnega sodstva, kot je to navedeno v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Po mnenju pritožnice je sodišče druge stopnje s tem, ko ji je v razlogih izpodbijanega sklepa sprva sicer priznalo pravico ščitenja interesov svoje stranke, nato pa v nadaljevanju odreklo upravičenje „izjavljati karkoli“ (česar pritožnica ni storila, temveč je napisala pritožbo z uporabo določenih besed, glede katerih sodišče ni pojasnilo, zakaj so žaljive), ter s tem, ko je zanemarilo razčiščevanje vprašanja pritožničinega namena razžaliti sodišče, zagrešilo po eni strani bistveno kršitev določb postopka (smiselno) iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, po drugi strani pa tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožnica končno graja tudi višino izrečene ji denarne kazni, kršitev določb postopka pa vidi tudi v tem, da je v enem sklepu združena odločitev o pritožbi zoper prvostopenjsko odločitev o glavni stvari (torej kot odločitev inštančnega sodišča) in odločitev o kaznovanju odvetnice stranke (kot odločitev sodišča prve stopnje v drugem postopku z odvetnico ene od strank, z drugačno pravno podlago in vsebino). Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa o njenem kaznovanju.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na slednje povzeti očitek iz pritožbe o domnevni kršitvi pravil postopka, do katere naj bi prišlo z združitvijo odločitve o kaznovanju z odločitvijo o pritožbi zoper prvostopenjsko odločitev o glavni stvari v enem sklepu sodišča druge stopnje, vsebinski odgovor ni potreben iz razloga, ker opisano postopanje preprosto ni v nasprotju z nobenim od procesnopravnih pravil o kaznovanju zaradi žalitve sodišča iz 109. člena v zvezi z 11. členom ZPP.

5. Tudi smiselno zatrjevanega pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožnica ne more uspešno uveljaviti že z (nenatančnim) prepisom dela zakonskega besedila iz navedene določbe, enako pa velja tudi za očitek o zatrjevanem nasprotju med priznano ji pravico do ščitenja interesov svoje stranke v razlogih izpodbijanega sklepa po eni strani in hkratnim odrekanjem upravičenja „izjavljati karkoli“ po drugi strani. V tem ni nobenega nasprotja, medtem ko so v razlogih izpodbijanega sklepa za sodišče žaljivi deli pisanj iz pritožbe zoper prvostopenjsko odločitev dovolj natančno in konkretizirano elaborirani ter pomensko in vrednotno tudi ustrezno ocenjeni kot žalitev. Slednje velja zlasti za pisanje v pritožbi zoper prvostopenjsko odločitev o glavni stvari, da „so navedbe sodišča izprijeno navajanje izven konteksta resničnih navedb nasprotne udeleženke“. O žalitvi sodišča s takim pisanjem ne more biti razumnega dvoma (izraz „izpriditi“ pomeni po Slovarju slovenskega knjižnega jezika, da „kdo nima več pozitivnih lastnosti, zlasti v moralnem pogledu – pokvarjen“), neodvisno od konteksta celotnega pisanja in tudi neodvisno od prisotnosti ali odsotnosti piščevega „namena zaničevanja“ kot elementa, pomembnega za presojo storitve kaznivega dejanja razžalitve. Pritožničino zavzemanje za presojo po kazenskopravnih merilih tudi v primeru tako imenovanega redovnega kaznovanja je neutemeljeno, saj objektivna žaljivost spričo določbe prvega odstavka 109. člena ZPP zanj povsem zadošča – s čimer je posledično odgovorjeno tudi na neutemeljen pritožbeni očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v dosedanjem postopku s tem v zvezi. V razlogih izpodbijanega sklepa je bilo pritožnici že pravilno pojasnjeno, da je nedvomno upravičena v polni meri ščititi interese svoje stranke in da je lahko v pritožbi kritična do izpodbijane sodne odločbe. Vendar možnost popolne uresničitve te njene pravice ni v ničemer okrnjena s kratenjem tolerance do njenih trditev, ki so v razmerju do sodišča (ali stranke in drugega udeleženca v postopku) žaljive; ne le da so slednje vselej nedopustne (109. člen v zvezi z 11. členom ZPP), temveč so tudi takšne, ki že po svoji naravi ne morejo nič prispevati k moči argumentacije in h kvalitetnejši artikulaciji stranke v uresničevanju njenih procesnih pravic (9. člen ZPP) – torej vselej odvečne in neprimerne za obravnavanje.

6. Pritožnica podredno graja tudi višino izrečene ji denarne kazni, vendar neargumentirano, pritožbeno sodišče pa nima nobenih razlogov za dvom v njeno ustreznost oziroma materialnopravno neoporečnost. Ker obrazloženo uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani in ker velja enako tudi za po uradni dolžnosti upoštevne pritožbene razloge, je bilo treba pritožbo na podlagi določbe 2. točke 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijani sklep.