Jedro

Primere, ko je zoper odločbo, na podlagi katere je dovoljena izvršba, vloženo izredno pravno sredstvo, obravnava določilo prve točke 71. člena ZIZ-a. Ker ima torej tožena stranka možnost predlagati odlog izvršbe, je to primarno sredstvo za varstvo njenega potencialnega pravnega položaja, pred predlogom za zavarovanje terjatve. Šele če tožena stranka (dolžnica v izvršilnem postopku) s predlogom za odlog izvršbe ne bi uspela, lahko v nadaljevanju uveljavlja zavarovanje z začasno odredbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo sklepa o začasni odredbi s katerim se tožeči stranki nalaga, da pred vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi pravnomočne sodbe v korist tožene stranke položi varščino 8.602.540,94 EUR. V primeru, da tožeča stranka ne ravna po nalogu sodišča in vodi zoper toženo stranko izvršbo, ne da bi pred tem položila varščino v predlaganem znesku, pa je dolžna plačati denarno kazen, ki jo bo določilo sodišče s sklepom za vsako posamezno kršitev posebej, dokler seštevek denarnih kazni ne bo dosegel zneska 100.000,00 EUR. (I. točka izreka).

2. Prvostopenjsko sodišče je prav tako zavrnilo predlog za izdajo sklepa o začasni odredbi, s katerim se tožeči stranki prepoveduje, da bi sodišču predlagala razdelitev katerih koli denarnih sredstev med upniki, ki jih je prejela od tožene stranke iz naslova plačila po pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani z opr. št. V Pg 3513/2009, do odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije o reviziji zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z opr. št. I Cpg 374/2012 z dne 14. 10. 2013 (II. točka izreka).

3. Toženi stranki je naložilo povrnitev 1.679,94 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke ter 1.679,94 EUR pravdnih stroškov četrtega stranskega intervenienta.

4. Zoper sklep se pritožuje tožena stranka in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče prve stopnje pri odločanju ni upoštevalo, da splošna pravna norma iz 190. člena Obligacijskega zakonika nalaga tistemu, ki je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, da mora vrniti prejeto, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Neutemeljenost plačila se ne nanaša samo na trenutek plačila, temveč traja ves čas do vrnitve. Lahko se zgodi, da je pravni temelj sicer obstajal, a je kasneje odpadel, npr. tedaj, ko se z izrednim pravnim sredstvom spremeni pravnomočna sodba. Ker v življenju prihaja do različnih okoliščin, je treba pri vrnitvi upoštevati vse spremembe, ki so se zgodile v zvezi s predmetom vrnitve v povezavi s poštenostjo ali nepoštenostjo prejemnika. Iz vseh pravil vračanja določenih v OZ izhaja, da kakor hitro prejemnik ne bi bil pošten, bi bil za vrnitev neupravičeno prejetih zneskov odgovoren po načelih odškodninskega prava. Z obvestilom o vloženi reviziji je bila izključena dobra vera tožeče stranke oz. breme, da prejetega iz naslova izvršbe ne porabi na način, ki bi predstavljal dokončen odpad koristi. Pri tem se sklicuje na sodbo VS RS z opr. št. II Ips 731/2007. Izdaja obeh predlaganih začasnih odredb je brez dvoma nujna, saj tožeča stranka za vrnitev neupravičeno prejetih zneskov po načelih odškodninskega prava ne bo imela sredstev. Po najnovejši sodni praksi vložena revizija ni ovira za razdelitev posebne stečajne mase pridobljene iz pravnega naslova, ki je predmet revizijskega preizkusa. Sklicuje se na zadevo ST 1212/2008 z dne 22. 5. 2013. Ker prvostopenjsko sodišče predpisov OZ ni uporabilo, ni ugotovilo, da je tožena stranka izkazala verjeten nastanek svoje bodoče denarne terjatve, ki jo je s predlaganima začasnima odredbama potrebno zavarovati.

5. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da lahko kadarkoli vloži predlog za izvršbo na podlagi pravnomočne sodbe. Predlog za začasno odredbo, s katero bi se tožeči stranki prepovedala razdelitev sredstev med upnike bi bil smiseln, le v primeru, če bi tožena stranka prostovoljno izvršila plačilo skladno s pravnomočno sodbo in bi se sredstva nahajala na tekočem računu tožeče stranke. Sredstev, ki jih tožeča stranka ni prejela, ne more razdeliti med upnike, zato tudi ni mogoče prepovedati razdelitve.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predloga tožene stranke z izdajo začasnih odredb. Ugotovilo je, da tožena stranka niti verjetno ni izkazala nastanka bodoče terjatve, ki bi jo bilo potrebno ob izpolnjevanju drugih pogojev zavarovati s predlaganima začasnima odredbama. Ker je sodišče ugotovilo, da manjka že prva od predpostavk za izdajo začasnih odredb po 170. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (1) se ni ukvarjalo z drugimi pogoji za izdajo začasne odredbe.

8. Tožena stranka svoja predloga za izdajo začasne odredbe utemeljuje z nastankom denarne (odškodninske) terjatve v znesku 8.602.540,94 EUR, ki naj bi ji nastala v kratkem in se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z opr. št. I Cpg 374/2013 z dne 14. 10. 2013 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z opr. št. V Pg 3513/2009 z dne 9. 6. 2010, po kateri mora tožena stranka plačati tožeči stranki 8.602.540,94 EUR s pripadki. S plačilom tega zneska bo prišlo do zmanjšanja premoženja tožene stranke, s čemer je verjetno izkazan nastanek denarne (odškodninske) terjatve tožene stranke v tem postopku. Ker je tožeča stranka v stečaju, bo s popolno razdelitvijo stečajne mase in nato z izbrisom tožeče stranke iz sodnega registra uveljavitev odškodninske terjatve tožene stranke popolnoma onemogočena. S tem je izkazan tudi subjektivni pogoj za izdajo začasnih odredb. Znotraj roka za prostovoljno izvršitev pravnomočno dosojene obveznosti je tožena stranka vložila revizijo na VS RS zoper odločbo Višjega sodišča v Ljubljani.

9. Tožena stranka v svojem predlogu napoveduje terjatev, ta je potencialna in bi lahko nastala v primeru za toženo stranko ugodno rešene revizije, ki jo je tožena stranka že vložila. Primere, ko je zoper odločbo, na podlagi katere je dovoljena izvršba, vloženo izredno pravno sredstvo, obravnava določilo prve točke 71. člena ZIZ-za. Na podlagi citiranega določila lahko dolžnik vloži predlog za odlog izvršbe, če izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težje nadomestljivo škodo in če je ta večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku, če je zoper odločbo, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, vložil izredno pravno sredstvo. Ker ima torej tožena stranka možnost predlagati odlog izvršbe, je to primarno sredstvo za varstvo njenega potencialnega pravnega položaja, pred predlogom za zavarovanje terjatve. Šele če tožena stranka (dolžnica v izvršilnem postopku) s predlogom za odlog izvršbe ne bi uspela, lahko v nadaljevanju uveljavlja zavarovanje z začasno odredbo.

10. V dani situaciji je odločitev prvostopenjskega sodišča materialnopravno pravilna. Višje sodišče je s sodbo dne 14. 10. 2013 potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča, po kateri je dolžna tožena stranka plačati 8.602.540,94 EUR. To je tudi razlog zakaj ni verjetno izkazana napovedana terjatev tožene stranke. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo prvostopenjsko sodišče pri odločanju upoštevati določila 190. člena Obligacijskega zakonika (2) ter pravila vračanja. Izpolnitev brez pravne podlage res predstavlja primer neutemeljenega prehoda premoženja. Vendar bi imelo plačilo v danem primeru vso podlago v odločbi višjega sodišča. Toliko, kolikor je možnosti, da tožena stranka z revizijo na vrhovnem sodišču uspe, je tudi možnosti, da ne uspe. Dokler pa obstaja odločba pritožbenega sodišča taka kot je, terjatev tožene stranke ni izkazana. V primeru, da pride do izvršilnega postopka, bo morala tožena stranka najprej izčrpati možnosti, ki jih omogoča izvršilni postopek. Pritožbeno sodišče še dodaja, da v bodoče in na načelni ravni prav takšne začasne odredbe, kot je predlagana, ni mogoče izključiti. Poudarja pa, da gre za primer začasne odredbe, ki ni vezana na ta pravdni postopek, marveč za samostojno sredstvo zavarovanja pred nenadomestljivo škodo. A izdaja takšne začasne odredbe je pridržana za res izjemne in nujne primere. Dokler pa ima stranka na voljo inštitut odloga izvršbe, pogoj nujnosti ni podan.

11. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako tudi tisti ne, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato potrebno zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (3).

(1) Ur. l. RS št. 51/1998 in naslednji, v nadaljevanju ZIZ.

(2) Ur. l. RS št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ.

(3) Ur. l. RS št. 26/1999 in naslednji, ZPP.