Jedro

Glede na navedene določbe ZPNačrt je za odmero komunalnega prispevka pravno pomembna toženkina ugotovitev, da tožnikovo zemljišče leži v obračunskem območju novozgrajenega javnega kanalizacijskega omrežja in da je njegova priključitev na to omrežje zato mogoča.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku kot lastniku objekta na naslovu ..., na zemljišču s parc. št. 612/5, k. o. ..., odmeril komunalni prispevek za izboljšano komunalno opremljenost (javno kanalizacijsko omrežje) v višini 1.074,22 EUR. Odločil je še, da mora tožnik navedeni znesek poravnati po dokončnosti odločbe na ustrezen račun ter da bo po plačilu komunalnega prispevka Občina Šenčur (to je toženka v tem upravnem sporu) obvestila upravljavca javne kanalizacije, ki bo tožniku izdal soglasje za priklop objekta na javno kanalizacijsko omrežje.

2. V obrazložitvi odločbe prvostopenjski organ navaja, da je toženka zgradila kanalizacijsko omrežje na območju naselij Luže, Visoko - del, Hotemaže in Olševek. Na podlagi Odloka o programu opremljanja in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje izgradnje kanalizacije v naseljih Luže, Visoko - del, Hotemaže in Olševek (v nadaljevanju Odlok o programu opremljanja) se tožniku odmeri komunalni prispevek po uradni dolžnosti. Rok priključitve objekta na kanalizacijsko omrežje znaša 6 mesecev od izdaje odločbe o plačilu komunalnega prispevka.

3. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. V obrazložitvi svoje odločbe med drugim navaja, da je bil priključek do zemljišča s parc. št. 612/16 k. o. ... izveden na željo tožnika in v skladu s 15. členom Odloka o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne in padavinske vode na območju Občine Šenčur, ki določa, da imajo uporabniki pravico predlagati mesto priključitve na javno kanalizacijo. V 23. členu navedenega odloka so določeni tudi pogoji za izdajo soglasja za priklop objekta na javno komunalno omrežje, med katerimi je tudi plačilo komunalnega prispevka. Pojasnjuje tudi izračun komunalnega prispevka.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da je toženka odločila o njegovi pritožbi z dne 25. 9. 2015, o kateri je že bilo odločeno, izpodbijano odločbo pa je izdal župan kot prvostopenjski organ, kljub temu da o pritožbi ne more odločati ista oseba. Toženka je v ponovljenem postopku odločila, ne da bi izvedla obravnavo in tožniku dala možnost, da se izjavi o dejstvih, ter ponovno pozitivno ali negativno odločila o komunalnem prispevku. Trdi še, da je tudi prvostopenjsko odločbo z dne 1. 9. 2015 podpisal župan, postopek pa je vodil A.A., za katerega ni izkazano, ali je pooblaščen za odločanje v tej zadevi. Hkrati odločbi z dne 12. 1. 2017 očita, da je nesklepčna, ker v njej ni navedeno, katera odločba ostane v veljavi, s tem pa ni odločeno o obveznostih obeh strank upravnega spora.

5. Navaja tudi, da pravna podlaga, na podlagi katere mu je obračunan komunalni prispevek, ni ustrezna. Tožnica se sklicuje na 10. člen Odloka o programu opremljanja, ne navaja pa podlage, ki bi ji omogočala obračunavanje komunalnega prispevka po uradni dolžnosti. Pred izdajo odločbe ni bilo pridobljeno njegovo soglasje oziroma soglasje lastnikov objekta, niti ni bila sklenjena nobena pogodba ali sporazum o odmeri komunalnega prispevka, zaradi česar odločba pomeni samovoljno poseganje prvostopenjskega organa v pravice posameznikov.

6. Trdi, da priključitev objekta na omrežje toženke ni možna, saj toženka ni izvedla vseh del, ki so za to potrebna. Toženka bi morala predhodno izvesti priključek na parc. št. 612/5 k. o. ..., česar pa ni storila. Izpodbijana odločba je že iz tega razloga nezakonita in preuranjena. Priključek do meje tožnikove parcele je nesporno dolžna plačati toženka, za kar je pridobila tudi sredstva iz evropskega proračuna. Priključek na parc. št. 612/16 k. o. ... zanj ni sprejemljiva rešitev, in sicer s stroškovnega vidika (bistveno dražji stroški priključitve na tožnikovem zemljišču do stavbe) in ker bi se s tem onemogočila gradnja nove stanovanjske hiše na tej parceli. Ne nasprotuje plačilu komunalnega prispevka za priključek na zemljišču s parc. št. 612/5 k. o. ..., ko bo urejen, in trdi, da se v zvezi z urejanjem priključka s toženko ni nikoli dogovarjal. Sklicuje se na fotografije dvorišča pred stanovanjskim objektom, ki naj bi izkazovale, da se dvorišča v tem primeru ne prekoplje in da zahteva le 20 m izkop kanalizacijskega omrežja do meje svoje parcele.

7. Uveljavlja tudi, da je v izreku izpodbijane odločbe navedeno, da bo po plačilu komunalnega prispevka izdano soglasje za priklop objekta na javno komunalno omrežje, organ pa pri tem ne daje zagotovil, da bo soglasje izdano. Pridobitev soglasja se ne more predvidevati, zato je prvostopenjska odločba je preuranjena.

8. Trdi še, da je izračun komunalnega prispevka nerazumljiv in pomanjkljivo obrazložen. Tudi izreka obeh odločb sta nerazumljiva. Sodišču predlaga, naj izpodbijani odločbi odpravi oziroma podredno, naj ju odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje, v obeh primerih pa toženki naloži v plačilo stroške postopka v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9. Toženka v odgovoru na tožbo predlaga njeno zavrnitev. Med drugim navaja, da tožnik ni navedel, zakaj izpodbija prvostopenjsko odločbo, zato je tožba v temu delu neobrazložena, drugostopenjska odločba, ki jo prav tako izpodbija pa ni upravni akt, ki se lahko izpodbija po Zakonu o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Pojasnjuje stanje postopka, v katerem je bila izdana drugostopenjska odločba, in navaja razloge, s katerimi utemeljuje, da je tožba neutemeljena.

10. Tožba ni utemeljena.

11. O obravnavani upravni zadevi je sodišče prvič odločalo s sodbo I U 1804/2015 z dne 6. 12. 2016 in z njo odpravilo drugostopenjsko odločbo z dne 12. 11. 2015 ter zadevo vrnilo istemu (tj. drugostopenjskemu) organu v ponoven postopek. Ker je bila s tem odpravljena prejšnja odločitev o tožnikovi pritožbi z dne 25. 9. 2015, je bila toženka kot drugostopenjski organ dolžna ponovno odločiti o isti pritožbi, saj o njej še ni bilo odločeno. Tako je bilo tudi navodilo sodišča v navedeni sodbi. Zato ni utemeljen tožbeni očitek o kršitvi načela ne bis in idem, ker naj bi bilo ponovno odločeno o isti pritožbi, niti da je župan odločal kot prvostopenjski organ, saj to ne drži. Ker je bilo z drugostopenjsko odločbo z dne 12. 1. 2017 odločeno o tožnikovi pritožbi zoper odločbo z dne 1. 9. 2015, je neutemeljen tudi tožbeni očitek o nejasnosti njenega izreka.

12. Ker drugostopenjska odločba, s katero je zavrnjena pritožba zoper prvostopenjsko odločbo, ni odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta, ta odločba ni upravni akt, ki ga je po določbah 2. člena ZUS-1 mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Sodišče zato drugih tožbenih očitkov, ki se nanašajo na drugostopenjsko odločbo ni presojalo.

13. Tožbeni očitek glede pooblastil uradne osebe, ki je vodila postopek izdaje prvostopenjske odločbe, ni dopusten, saj ga tožnik v pritožbi ni uveljavljal, čeprav je to možnost imel. Po prvem odstavku 6. člena ZUS-1 upravni spor namreč ni dopusten, če je stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo redno pravno sredstvo zoper upravni akt, tega ni vložila ali ga je vložila prepozno (v takem primeru sodišče tožbo zavrže po 7. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Namen take določbe ni zgolj formalno izčrpanje pravnega sredstva, tj. vložitve pravočasne in dovoljene pritožbe po upravičeni osebi. Uveljavljanje razlogov v tožbi, ki jih tožnik ni uveljavljal v pritožbi, bi namreč privedlo do tega, da bi bila zahteva po izčrpanju pritožbe v upravnem postopku brez pravega pomena in bi pomenila le formalno procesno oviro do sodnega varstva. Takega pomena pa pritožbi v upravnem postopku ni mogoče pripisati kljub temu, da se v upravnem sporu presoja zakonitost upravne odločbe, s katero je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, tj. odločba organa prve stopnje in ne odločitev o pritožbi zoper njegovo odločbo. Ker gre za razlog, ki ga drugostopenjski organ glede na določbe 247. člena ZUP ni mogel preizkušati, je treba zato šteti, da pritožba po vsebini v tem delu ni bila vložena.

14. Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da toženka nima pravne podlage za odmero komunalnega prispevka po uradni dolžnosti oziroma da pred odmero ni pridobila njegovega soglasja oziroma z njim sklenila sporazuma.

15. Zakonska podlaga za odmero komunalnega prispevka je Zakon o o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt). Po prvem odstavku 77. člena tega zakona je občina dolžna zagotavljati gradnjo komunalne opreme, po drugem odstavku istega člena pa se ta oprema financira iz komunalnega prispevka, proračuna občine, proračuna države in iz drugih virov. Občina je upravičena do povrnitve dela stroškov opremljanja zemljišč, ki ga zavezanec – v obravnavani zadevi lastnik objekta, ki naj bi se na novo priključil na komunalno opremo – plača občini (prvi odstavek 79. člena in 80. člen ZPNačrt).

16. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bila izdana zaradi izboljšanja opremljenosti tožnikovega stavbnega zemljišča s komunalno opremo, in sicer z zgrajenim javnim kanalizacijskim omrežjem, čemur tožnik v tožbi ne oporeka. V takem primeru na podlagi sedmega odstavka 79. člena ZPNačrt pristojni organ občinske uprave izda odločbo o odmeri komunalnega prispevka po uradni dolžnosti.

17. Občina lahko odmeri komunalni prispevek za posamezno vrsto komunalne opreme, če se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme (tretji odstavek 79. člena ZPNačrt), kar pomeni, da se na tem območju zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme (prvi odstavek 76. člena ZPNačrt).

18. Glede na navedene določbe ZPNačrt je za odmero komunalnega prispevka pravno pomembna toženkina ugotovitev, da tožnikovo zemljišče leži v obračunskem območju novozgrajenega javnega kanalizacijskega omrežja in da je njegova priključitev na to omrežje zato mogoča. Da njegovo zemljišče ne bi bilo v navedenem obračunskem območju, tožnik ne trdi. Kako bo izveden priključek na novo zgrajeno kanalizacijsko omrežje, pa ni stvar postopka za odmero komunalnega prispevka. Zato tožnik ne more uspeti z tožbenimi navedbami, da bi toženka morala pred odmero izvesti priključek na parc. št. 612/5 k. o. ..., na kateri je tožnikov objekt, in da je zanj priključek na zemljišče s parc. št. 612/16 k. o. ... nesprejemljiv s stroškovnega vidika in ker mu onemogoča novogradnjo na tem zemljišču, kakor tudi da se s toženko v zvezi z urejanjem priključka ni nikoli dogovarjal. 19. Ker po povedanem že izveden priklop na komunalno opremo ni pogoj za odmero komunalnega prispevka, temveč za odmero zadostuje možnost, da je priključitev na omrežje mogoča, tožnik tudi neutemeljeno uveljavlja, da mu še ni bilo izdano soglasje pristojnega organa za priključitev objekta na javno kanalizacijsko omrežje oziroma da nima zagotovil, da mu bo izdano. Po petem odstavku 79. člena ZPNačrt se šteje, da so s plačilom komunalnega prispevka poravnani vsi stroški priključevanja objekta na komunalno opremo, razen gradnje tistih delov priključkov, ki so v zasebni lasti. Za dejanski priklop zavezanca pa morajo biti izpolnjeni tudi tehnični in drugi pogoji za priključitev na strani zavezanca, ki so predmet soglasja. Soglasje za priključitev so namreč skladno s 5.5.3. točko prvega odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) pogoji upravljalca gospodarske javne infrastrukture, s katerimi se določi lokacija priključka in tehnični pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da bo mogoča priključitev objekta na to infrastrukturo in da bo zagotovljeno njeno nemoteno obratovanje. Smiselno enako pa izhaja tudi iz drugega in tretjega odstavka 23. člena Odloka o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne in padavinske vode na območju Občine Šenčur, na katera se sklicuje toženka.

20. Tožnik ne more uspeti niti s pavšalnim očitkom, da je izračun komunalnega prispevka nerazumljiv in pomanjkljivo obrazložen. V prvostopenjski odločbi je navedena enačba za izračun komunalnega prispevka in vrednost posameznih parametrov, ki so bili uporabljeni pri izračunu, izračun pa je v drugostopenjski odločbi še dodatno pojasnjen. Ker tožnik ne pojasni, v čem naj bi bil izračun nerazumljiv in neobrazložen, njegovih tožbenih navedb ni mogoče preizkusiti. Enako pavšalen in zato neutemeljen je tudi tožbeni očitek o nerazumljivosti izreka odločb na obeh stopnjah.

21. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker po povedanem v tožbi navedena dejstva in dokazi (ki se nanašajo dogovor o mestu priključka in stroškovno nesmotrnost priključka na parc. št. 612/16 k. o. ...) za odločitev v zadevi niso pomembni, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

22. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.