Jedro

Podaja kazenske ovadbe po devetem odstavku 148. člena ZKP ali poročila po desetem odstavku istega člena je odvisna od ocene zbranih podatkov s strani policije, to oceno pa nato ponovno opravi državni tožilec, ko odloča o morebitnem kazenskem pregonu osumljenca. Državnemu tožilstvu podana kazenska ovadba zato praviloma nima drugačnih (hujših) posledic za osumljenca od tistih, ki jih ima podano poročilo.

Izrek

I. Pritožba oškodovancev kot tožilcev se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanci kot tožilci morajo plačati sodno takso za pritožbo v višini 100,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 1. točke prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 437. členom ZKP zavrglo obtožni predlog oškodovancev kot tožilcev prof. dr. D. M., Univerze na P. in V. C., vložen zoper M. A. zaradi pomoči h kaznivemu dejanju nevestnega dela v službi po 258. v zvezi z 38. členim KZ‑1 in pomoči h kaznivemu dejanju krive ovadbe po prvem v zvezi s petim odstavkom 283. člena in 38. členom KZ‑1 ter zoper D. J. zaradi kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu KZ‑1 in kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem v zvezi s petim odstavkom 283. člena KZ‑1. Oškodovancem kot tožilcem je na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP naložilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka in potrebnih izdatkov obdolžencev.

2. Zoper odločitev se pritožujejo oškodovanci kot tožilci, prof. dr. D. M. in Univerza na P. preko pooblaščenca, odvetnika V. C., ki se pritožuje tudi sam, kot navajajo, iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter napoti sodišče prve stopnje, da obdolžencema vroči obtožni predlog, ju pouči o možnosti priznanja krivde in njegovih posledicah ter takoj razpiše glavno obravnavo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Oškodovanci kot tožilci sodišču prve stopnje očitajo kršitev 1. točke prvega odstavka 277. člena v zvezi s prvim odstavkom 437. člena ZKP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, s čimer smiselno uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 403. člena ZKP. Navajajo, da je zaključek sodišča prve stopnje, da kaznivi dejanji nista dovolj konkretizirani, napačen, saj iz njunih opisov izhajajo vsi zakonski znaki. Ti so prav tako opredeljeni v obrazložitvi obtožnega predloga, ki pa jo je sodišče popolnoma zanemarilo, in s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Obrazložitev obtožnega predloga je namreč ravno tako bistvena. Sodišče lahko še v obrazložitvi sodbe konkretizira zakonske znake kaznivega dejanja, ki niso v izreku (v zvezi s tem se sklicujejo na stališče Ustavnega sodišča RS iz sklepa Up‑879/14 z dne 11. 12. 2014, da je ustavnopravno nepomembno, ali so zakonski znaki kaznivega dejanja konkretizirani v obrazložitvi ali izreku sodbe), kar toliko bolj velja za obtožni predlog, na podlagi katerega se izvede šele dokazni postopek in ga je mogoče modificirati do konca glavne obravnave.

5. Prvi odstavek 434. člena ZKP določa, da mora obtožni predlog obsegati tudi opis kaznivega dejanja, ki mora v skladu z 2. točko prvega odstavka 369. člena ZKP v zvezi s 429. členom ZKP vsebovati tudi zakonske znake kaznivega dejanja. Opis mora po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS1 obsegati vse zakonske znake kaznivega dejanja in biti konkretiziran do te mere, da sodišču omogoči ugotavljanje dejanskega stanja in na tej podlagi sklepanje o obstoju kaznivega dejanja, obdolžencu pa učinkovito obrambo. V zadevi, na katero se sklicujejo oškodovanci kot tožilci, je Ustavno sodišče RS obrazložilo, da opis odločilnih dejstev v izreku ali obrazložitvi sodbe ni ustavnopravno vprašanje, saj struktura obsodilne sodbe ni določena v Ustavi RS, temveč vprašanje pravilne razlage kazenskega procesnega prava, ki je stvar pristojnega sodišča.2 Zato oškodovanci kot tožilci, upoštevaje ustaljeno sodno prakso, zakonsko določeno vsebino opisa kaznivega dejanja in njegov namen, zlasti z vidika učinkovite obrambe, nimajo prav, da je vseeno, ali so odločilna dejstva, ki pomenijo znake kaznivega dejanja, opisana v opisu dejanja ali v obrazložitvi obtožnega predloga.

6. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijanega sklepa v smeri pritožbenih navedb in ugotovilo, da te niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je pri predhodnem preizkusu obtožnega predloga, opravljenem na podlagi 435. in 437. člena ZKP, pravilno zaključilo, da iz opisov ravnanj obeh obdolžencev ne izhajajo vsi zakonski znaki očitanih jima kaznivih dejanj, zato opisana ravnanja že po zakonu niso kazniva (1. točka prvega odstavka 277. člena ZKP). Pri kaznivem dejanju po 258. členu KZ‑1 je bistveno, da zaradi zavestnega nezakonitega ravnanja (ta izvršitvena oblika se je očitala obdolženemu D. J.) storilca pride do hujše kršitve pravic drugega ali do večje škode na javni dobrini, ki ju je ta tudi predvideval ali vsaj moral in mogel predvidevati. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je podaja kazenske ovadbe po devetem odstavku 148. člena ZKP ali poročila po desetem odstavku istega člena odvisna od ocene zbranih podatkov s strani policije, to oceno pa nato ponovno opravi državni tožilec, ko odloča o morebitnem kazenskem pregonu osumljenca. Državnemu tožilstvu podana kazenska ovadba zato praviloma nima drugačnih (hujših) posledic za osumljenca od tistih, ki jih ima podano poročilo. Ob upoštevanju navedenega je še posebej pomembno, da je prepovedana posledica, nastala zaradi nezakonitega ravnanja uradne osebe v zvezi s podano kazensko ovadbo ali poročilom, v obtožnem aktu določno opredeljena, ker se nanjo zgolj zaradi podane ovadbe ali poročila ne bo dalo sklepati. Takšne opredelitve (konkretizacije zakonskih znakov) v obtožnem predlogu, o katerem je bil izdan izpodbijani sklep, ni. Sodišče prve stopnje ima tudi prav, da opisoma obeh kaznivih dejanj manjkajo dejstva in okoliščine, ki konkretizirajo zavest osumljenih o njuni storitvi, kot tudi, da ni opisana zloraba uradnega položaja v zvezi s kaznivim dejanjem po petem v zvezi s prvim odstavkom 283. člena KZ‑1. Po naravi stvari je posledično izključena tudi pomoč M. A. k opisanima (nekaznivima) ravnanjema kot oblika udeležbe pri kaznivem dejanju, prav tako pa so brezpredmetne pritožbene navedbe, s katerimi oškodovanci kot tožilci dokazujejo utemeljen sum, da sta bili kaznivi dejanji storjeni.

7. Pritožbeno sodišče ni zasledilo niti zatrjevanega nasprotja med zaključki sodišča prve stopnje o tem, ali je zakon kršen, če policija na državno tožilstvo namesto kazenske ovadbe vloži poročilo ali obratno. Navedbe v 8. in 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa se namreč nanašajo na že zgoraj obrazloženo dejstvo, da je odločitev policije o tem odvisna od ocene zbranih podatkov, ne vpliva pa na možnost državnega tožilca, da začne ali ne začne kazenskega pregona, in zato vsaj formalno nima vpliva na kazenski postopek. Zaradi pomanjkljive obrazložitve navedb, da jim je bilo kršeno načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS in načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, pritožbe v tem delu ni bilo mogoče preizkusiti, saj ni jasno niti, ali se trditve nanašajo na izpodbijani sklep ali na kazenski postopek, ki se je predhodno vodil zoper oškodovance kot tožilce. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

8. Ker oškodovanci kot tožilci s pritožbo niso uspeli, morajo na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka v znesku 100,00 EUR, odmerjeno v skladu s tarifno številko 7409 taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

1 Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 204/2008 s 26. 6. 2008, I Ips 22697/2011-77 z 29. 5. 2014, I Ips 93283/2010 z 21. 9. 2017 in druge. 2 Glej 22. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS Up-879/14-35 z dne 20. 4. 2015.