Jedro

Institut zamudne sodbe je glede na pogoje, ki jih mora izpolnjevati, uporabljiv le v rednem pravdnem postopku, ki se začne s tožbo in ne v pravdnem postopku, ki se nadaljuje po razveljavitvi sklepa o izvršbi v dovolilnem delu (pod predpostavko, da je sodišče razveljavilo izdani sklep o izvršbi, čeprav dolžnika nista vložila ugovora).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je poravnati drugotoženi stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 28,74 EUR v 8 dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani Ig 99/00496 z dne 16. 2. 1999 tudi v 1. in 3. točki izreka v delu, kjer se nalaga plačilo obveznosti prvotoženi in drugotoženi stranki in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna prvotoženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 280,91 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni oziroma podredno razveljavi, priglaša pa tudi pritožbene stroške. Drugotožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala višjemu sodišču, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je stroške sodne takse za pritožbo.

3. Pritožba ni utemeljena. V zadevi je na podlagi 5. odst. 458. čl. ZPP odločila višja sodnica posameznica.

4. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi nesklepčnosti. Zaključilo je, da tožeča stranka ni zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu (212. člen ZPP), saj ni predložila niti vtoževanih računov.

5. Pritožba navedeni zaključek napada in se sklicuje predvsem na okoliščino, da prvo in drugotožena stranka nista ugovarjali izdanemu sklepu o izvršbi v tej zadevi, je bila tako odločitev sodišča, da se sklep o izvršbi zoper njiju razveljavi, nepravilna, to nepravilnost pa bi moralo popraviti pravdno sodišče tako, da bi izdalo zamudno sodbo (318. člen ZPP).

6. Sodišče izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana (318. člen ZPP). Institut zamudne sodbe je glede na pogoje, ki jih mora izpolnjevati, uporabljiv le v rednem pravdnem postopku, ki se začne s tožbo in ne v pravdnem postopku, ki se nadaljuje po razveljavitvi sklepa o izvršbi v dovolilnem delu (pod predpostavko, da je sodišče razveljavilo izdani sklep o izvršbi, čeprav dolžnika nista vložila ugovora). Zamudna sodba temelji na domnevi, da toženec v celoti priznava tožbene trditve, ki pa morajo biti med seboj sklepčne in skladne s priloženimi dokazi. Navedene pogoje je mogoče preizkusiti le v rednem pravdnem postopku, v katerem mora biti obrazložena tudi tožba, ki mora vsebovati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga (180. člen ZPP). Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine nima sestavin, ki bi omogočale preizkus za izdajo zamudne sodbe zahtevanih pogojev.

7. Zmotno je nadalje pritožbeno stališče, da bi moralo pravdno sodišče popraviti domnevno napako izvršilnega sodišča. Nepravilne odločitve sodišč se odpravljajo zgolj z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, t.j. na podlagi iniciative strank. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zoper sklep, s katerim je okrajno sodišče sklep o izvršbi razveljavilo v delu, v katerem je dovoljena izvršba glede vseh dolžnikov, nobena stranka ni vložila pritožbe in je zato postal pravnomočen.

8. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 12. 4. 2007 tožečo stranko pozvalo, da določno opredeli tožbeni zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev do vsake izmed toženih strank, da opredeli, na kakšen način uveljavlja izpolnitev svoje terjatve do toženih, sicer bo sodišče tožbo zavrglo. Tožeča stranka se je odzvala s sporočilom, da zahteva od prve in drugotožene stranke znesek 130.731,68 SIT iz naslova glavnice, znesek 130.731,68 SIT iz naslova zamudnih obresti in znesek 2.678,9 SIT izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa o izvršbi do plačila, pri čemer je prepustila sodišču, da iz dejanskih okoliščin primera samo razbere, ali zahteva navedene zneske od vsake stranke posebej ali od obeh skupaj nerazdelno. Gre torej za bistveno spremembo zahtevka, ki ga je uveljavljala v predlogu za izvršbo (1.448.236,50 SIT s pp od enajstih dolžnikov). Predložila ni nobenih dokazov in tudi ni odgovorila na konkretizirane trditve toženih strank, ki sta v postopku na prvi stopnji sodelovali.

9. Odločitev prvostopnega sodišča je bila tako pravilna in je pritožbeni razlogi ne morejo omajati. Ker tudi ni zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo je tožeča stranka dolžna nositi sama svoje pritožbene stroške, dolžna pa je prvotoženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je le-ta priglasila v višini takse za pritožbo (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).