Jedro

Obnova postopka zoper odločbo, izdano v obnovljenem postopku, ni dopustna. Zoper takšno odločbo sta skladno z določilom 259. člena ZUP kot pravni sredstvi mogoča le pritožba, če je odločbo, izdano v obnovljenem postopku, izdal organ prve stopnje, oz. sodni spor, če jo je izdal drugostopenjski organ. Zato bi morala tožena stranka tožnikov predlog za obnovo postopka zavreči že zaradi nedopustnosti takega predloga samega, ne da bi pri tem preizkušala podanost pogojev po 249., 250. in 252. členu ZUP.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki glasi na razveljavitev dokončne odločbe tožene stranke, opr. št. P .. z dne ...1997, s predlogom, da sodišče predlagano obnovo postopka zoper odločbo takratnega Republiškega zavoda za socialno zavarovanje v Ljubljani, opr. št. .../8 z dne ...1969, dovoli, in prizna tožniku čas udeležbe v zavezniški vojski od 1.6.1943 do 14.3.1994 v pokojninsko dobo v dvojnem trajanju in status borca pred 9.9.1943 ter, da mu v skladu z navedenim tudi na novo odmeri starostno pokojnino. Ugotovilo je, da niso podani razlogi po 2., 3. in 5. točki 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ki izjemoma omogočajo obnovo postopka po izteku 5-letnega objektivnega roka. Obnova, zahtevana zaradi kateregakoli drugega razloga, izrecno navedenega v istem členu, pa je prepozna, saj je navedeni zakonski rok, v katerem se obnova lahko predlaga, že iztekel. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka po pooblaščencu (pooblastilo na l. št. 10) zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in kršitev določb postopka.

Tožena stranka v odgovoru v zvezi s pritožbenimi navedbami pojasnjuje, da je bilo o tožnikovem delu zahtevka, s katerim zahteva priznanje, da se mu čas udeležbe v zavezniških enotah v času od 1.6.1943 do 14.3.1994 všteje v posebno dobo v dvojnem trajanju, že meritorno odločeno z odločbo takratnega Republiškega zavoda za socialno zavarovanje v Ljubljani, opr. št. ... z dne ...1969. Predlog za obnovo postopka pa je vložen po preteku 5-letnega objektivnega roka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno uporabljenih postopkovnih določb Zakona o splošnem upravnem postopku pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo določb postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. V zvezi s pritožbenimi izvajanji pa pritožbeno sodišče obrazlaga sledeče. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje tekom postopka kršilo določilo 20. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ker ni opravilo glavne obravnave, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je prvostopenjsko sodišče dne 17.12.1997 opravilo javno glavno obravnavo v odsotnosti pravilno vabljene tožene stranke ter odločilo na podlagi vpogleda v celotno listinsko dokumentacijo, v sodni in priloženi upravni spis. Tožnik tedaj v potrditev svojim navedbam ni predlagal izvedbe nobenih novih dokazov, podan pa tudi ni bil obstoj kakršnihkoli drugih ovir za izdajo odločbe, zaradi česar ni podana bistvena kršitev določb postopka po določilu člena 354/II., točke 9, Zakona o pravdnem postopku. Sodišče nadalje pojasnjuje, da je možnost udeležbe v postopku pravica strank, ne pa njihova dolžnost. V kolikor stranka smatra, da njena udeležba na glavni obravnavi ni potrebna, jo sodišče v to ne more siliti. Stranki mora biti dana zgolj možnost obravnavanja. Ta pa je podana, čim so vsaki stranki vročene vloge nasprotne stranke in vabila za naroke, zato tudi ni podana bistvena kršitev določb postopka po določilu člena 354/II., točki 7, Zakona o pravdnem postopku. Izbira pooblaščenca tožene stranke za zastopanje v tej zadevi pa je zgolj v pristojnosti tožene stranke in v njo sodišče ne sme posegati.

V pritožbi uveljavljanja kršitev subsidiarne uporabe zakona po določilu 3. člena Zakona o splošnem postopku tudi ni utemeljena.

Pravilna je tožnikova navedba, da se na upravnih področjih, za katera je z zakonom predpisan poseben postopek, postopa po določbah takega zakona, in da Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS, št. 12/92-54/98) ureja postopek za uveljavljanje in varstvo pravic po tem zakonu. Skladno z določilom 302. člena ZPIZ se borcem NOV, ki so pridobili pravico do pokojnine po predpisih, ki so veljali do 31.3.1992, zagotavljajo pravice po predpisih, ki so veljali do navedenega dne. V zvezi s navedenim pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bilo tožniku z odločbo Republiškega zavoda za socialno zavarovanje v Ljubljani dne ...1969 v razlogih odločbe dovolj natančno pojasnjeno določilo 144. člena takratnega Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju (Ur.l. SFRJ, št. 51/64-60/71), ki je določal pogoje za priznanje posebne pokojninske dobe v dvojnem trajanju. Teh tožnik ni izpolnjeval, zaradi česar je navedeni organ v revizijskem postopku razveljavil odločbo Komunalnega zavoda za socialno zavarovanje C. z dne ....1969. Skladno z določilom 163. člena Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju pa revizijski organ tožniku ni priznal v posebno dobo čas, prebit v zavezniški vojski, v dejanskem trajanju.

Glede na pravno tolmačenje o uporabi navedenega določila pa je takratni Odbor zavarovancev druge stopnje z odločbo z dne 10.9.1979, istočasno ko je odločal o predlogu tožnika za obnovo postopka zoper odločbo revizijskega organa tožniku priznal v posebno dobo čas od 24.4.1943 do 14.3.1944 v enojnem trajanju. Upoštevajoč vse navedeno, pritožbeno sodišče zaključuje, da v konkretnem primeru prvostopenjsko sodišče ni kršilo materialnega prava, ker kakšnih določb posebnega zakona, ki bi jo moralo uporabiti, ni uporabilo, ali jih ni uporabilo pravilno. Odločba organa, katere obnovo želi tožnik uveljaviti v tem postopku, je izdana na podlagi takrat veljavnih predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, katero bi tožnik lahko izpodbijal s tožbo v upravnem sporu pri Vrhovnem sodišču SRS, vendar pa te možnosti ni izkoristil. Pritožbeno sodišče nadalje pojasnjuje, da sta bili tako odločba z dne 8.4.1969, katere obnova je predlagana, kot tudi odločba z dne 10.9.1979, izdani v postopku obnove. Z zadnjo je bil zavržen predlog za obnovo postopka glede priznanja časa v zavezniški vojski od 1.6.1943 - 14.3.1944 v posebno dobo dvojno in hkrati priznan čas od 24.3.1943 - 14.3.1944 v enojnem trajanju 10 mesecev in 21 dni. Obnova postopka zoper odločbo, izdano v obnovljenem postopku, ni dopustna. Zoper takšno odločbo sta skladno z določilom 259. člena ZUP kot pravni sredstvi mogoča le pritožba, če je odločbo, izdano v obnovljenem postopku, izdal organ prve stopnje, oz. sodni spor, če jo je izdal drugostopenjski organ. Zato bi morala tožena stranka tožnikov predlog za obnovo postopka zavreči že zaradi nedopustnosti takega predloga samega, ne da bi pri tem preizkušala pogoje po 249., 250. in 252. členu ZUP.

Glede na izvajano, je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da bi moralo sodišče zaradi pravne narave nezastarljivosti pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja oz. za ugotavljanje pokojninske dobe, tožbenemu zahtevku ugoditi. Določila 270. člena sedaj veljavnega ZPIZ omogočajo razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe, če se zve za nova dejstva, ki vplivajo na zavarovančevo pravico, ta dejstva pa so nastala po izdaji odločbe; če je bilo o kakšnem pravnem vprašanju kasneje zavzeto stališče, ki je ugodnejše za zavarovanca; če so s prejšnjo odločbo očitno kršene materialne določbe zakona ali splošnih aktov v zavarovančevo škodo. Glede na povedano sodišče pojasnjuje, da tožnik utemeljeno navaja, da je glede na priznan status žrtve vojnega nasilja - prisilni mobiliziranec - od 23.7.1942 do 31.5.1943 upravičen, da se mu ta čas, skladno z določilom člena 13/II Zakona o žrtvah vojnega nasilja, prizna v pokojninsko dobo v dejanskem stanju, in da se mu starostna pokojnina na novo odmeri. To je tožnik, kot izhaja iz odločbe tožene stranke z dne 18.2.1999, tudi uspešno uveljavil v novem postopku pri toženi stranki, kot pristojnemu organu za priznanje pokojninske dobe kot posebne dobe in pravice do pokojnine. Vendar pa je ta navedba v tem sodnem postopku nebistvena. V času vložitve predloga za obnovo z dne 7.4.1994 pri toženi stranki še ni bilo moč priznati statusa prisilnega mobiliziranca, saj je Zakon o žrtvah vojnega nasilja stopil v veljavo šele s 1.1.1996. Zato tožena stranka časa priznane prisilne mobilizacije od 23.7.1942 do 23.4.1943 pri odločitvi o uveljavitvi tožnikovih pravic ni mogla upoštevati v sedaj obravnavanem predhodnem postopku.

V zvezi s pritožbenim stališčem, da je v predmetni zadevi kršeno ustavno načelo enakosti, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da dopušča možnost, da so pristojni organi v podobnih zadevah s podobnimi dejanskim stanjem različno uporabili materialno pravo, zaradi česar nekateri zavarovanci uživajo večji obseg pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, saj so njihove odločbe postale dokončne.

Pritožnikovo mnenje, da je zaradi tega kršeno načelo enakosti pred zakonom, je zmotno. Sodišče verjame tožniku, da se čuti v primerjavi s tistimi, ki uživajo širši obseg pravic ob podobnem dejanskem stanju, prikrajšanega. Vendar zato še ne gre za kršitev ustavnega načela enakosti. To le zagotavlja, da so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in svoboščine. Le-te se uresničujejo neposredno na podlagi ustave. Z zakonom pa je mogoče predpisati način njihovega uresničevanja, kadar tako določa ustava, ali je je to nujno zaradi sama narave posamezne pravice ali svoboščine. Zagotovljeni pa sta tudi sodno varstvo teh pravic ter pravica do odprave njihove kršite.

Navedeno pomeni, da so tudi pravice do socialne varnosti ob pogojih, ki jih določa zakon, zagotovljene vsakomur v enakem obsegu. Zoper odločitev, izdano v upravnem postopku, je zagotovljeno sodno varstvo.

Pritožbeno sodišče povdarja, da je bila tožniku dana možnost enakega obravnavanja pred zakonom in da je bilo proti odločbi, za katero je podan predlog za obnovo postopka, zagotovljeno sodno varstvo. Zato je v konkretni zadevi sklicevanje na kršitev načela enakosti pred zakonom neupravičeno. Slednje bi bilo namreč kršeno, če bi o tožnikovi pravici odločali nepristojni organi brez zakonite pravne podlage, zoper takšno odločitev pa tudi ne bi bila zagotovljena sodno varstvo pravic in pravica do odprave kršitve.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.