Jedro

Osnovni pogoj za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika je njegova insolventnost takrat, ko je bilo opravljeno izpodbijano pravno dejanje. Če stečajni dolžnik takrat, ko je bilo opravljeno izpodbijano pravno dejanje, ni insolventen, je vsaka razprava o obstoju objektivnega in subjektivnega pogoja izpodbojnosti odveč. Breme zatrjevanja in dokazovanja insolventnosti stečajnega dolžnika je na njem. Sodišče ni vezano na pravno podlago, ki jo tožnik poda v tožbi, temveč le na zatrjevana dejstva. Sodišče samo po uradni dolžnosti poišče materialnopravno normo, ki ustreza zatrjevanim in ugotovljenim dejstvom. Pri tem lahko sodišče upošteva tudi tiste navedbe stranke, ki jih ni bila dolžna navesti in so ji v škodo. Delovanje fizične osebe v funkciji organa gospodarske družbe pomeni delovanje gospodarske družbe kot pravne osebe, saj pravna oseba svojo voljo oblikuje v organih, katerih člani so fizične osebe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se v razmerju med tožečo in toženo stranko razveljavi učinek plačila denarnih sredstev v višini 25.000,00 EUR z računa tožeče stranke v korist tožene stranke, izvedenega dne 1.4.2014 ter da je tožena dolžna tožeči stranki plačati znesek 25.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.4.2014 do plačila in sicer tako, da plača ta znesek na poslovni račun tožeče stranke, pod izvršbo. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati znesek v višini 25.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.4.2014 do plačila, pod izvršbo. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti pravdne stroške v znesku 4,80 EUR, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe

2. Zoper navedeno sodbo se v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku tožeče stranke s predlagano stroškovno posledico. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, pri čemer so pritožbeni stroški tožeče stranke nadaljnji pravdni stroški. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni zahtevek, ker je ugotovilo, da ob sklenitvi spornega pravnega posla tožeča stranka še ni bila insolventna, s tem pa je preseglo trditveno podlago tožene stranke, ki ni prerekala insolventnosti tožeče stranke. Nadalje še navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek na podlagi trditev, ki jih tožena stranka ni podala, saj slednja nikoli ni ugovarjala, da je tožnica sama pristala na plačilo neobstoječega dolga.

3. Pritožba tožnice je bila vročena toženi stranki, ki v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni zadevi tožeča stranka (stečajni dolžnik) primarno izpodbija svoje pravno dejanje plačila denarnih sredstev toženi stranki v višini 25.000,00 EUR dne 1.4.2014 (pododdelek 5.3.4 (členi 269 do 278) Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. l. RS, št. 126/07 s spremembami, ZFPPIPP)). Njen podredni tožbeni zahtevek pa temelji na trditvah o neupravičeni pridobitvi (členi 190 do 198 Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, OZ)).

6. V zvezi z zavrnitvijo primarnega tožbenega zahtevka pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je osnovni pogoj za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika (pododdelek 5.3.4 oziroma členi 269 do 278 ZFPPIPP) je njegova insolventnost takrat, ko je bilo opravljeno izpodbijano pravno dejanje. Če stečajni dolžnik (v predmetni zadevi tožeča stranka) takrat, ko je bilo opravljeno izpodbijano pravno dejanje, ni insolventen, je vsaka razprava o obstoju objektivnega in subjektivnega pogoja izpodbojnosti (271. člen ZFPPIPP) odveč. Breme zatrjevanja in dokazovanja insolventnosti stečajnega dolžnika pa je na njem torej na tožeči stranki.1 Tudi pritožbeno sodišče se pridružuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v tožbi niti ne zatrjuje, da bi bila v času, ko je bilo opravljeno izpodbijano pravno dejanje (1.4.2014), insolventna ter da navedeno ne izhaja niti iz tožbi priloženih listinskih dokazov (listine v prilogah A8, A30 in A35 spisa). Še več, tožeča stranka je v tožbi celo večkrat izrecno navedla, da je šele izpodbijano plačilo 25.000,00 EUR toženi stranki ter plačilo 14.900,00 EUR takratnemu zakonitemu zastopniku tožene stranke povzročilo, da je tožeča stranka postala insolventna, iz česar torej izhaja, da v času izpodbijanega dejanja (plačila) ni bila insolventna. Glede na takšno trditveno podlago je tožena stranka smela tudi le na splošno ugovarjati aktivno legitimacijo tožeče stranke, sodišče prve stopnje pa je njen primarni tožbeni zahtevek pravilno oziroma utemeljeno zavrnilo.

7. Glede zavrnitve podrednega tožbenega zahtevka pa pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da sodišče ni vezano na pravno podlago, ki jo tožnik poda v tožbi, temveč le na zatrjevana dejstva sodišče samo po uradni dolžnosti poišče materialnopravno normo, ki ustreza zatrjevanim in ugotovljenim dejstvom. Pri tem lahko sodišče upošteva tudi tiste navedbe stranke, ki jih ni bila dolžna navesti in so ji v škodo.2 Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da za sporno plačilo tožeče stranke z dne 1.4.2014 na transakcijski račun tožene v višini 25.000,00 EUR ne obstoji pravni temelj ter da sta bili Posojilna pogodba št. 2014/1 z dne 1.4.2014 (priloga B1 spisa) in asignacijska pogodba z dne 4.4.2015 (priloga B6 spisa) izdelani šele za potrebe predmetnega postopka. Vendar pa je tožeča stranka v tožbi navedla, da je bil v času, ko je bilo opravljeno izpodbijano pravno dejanje, edini zakoniti zastopnik tožeče in tožene stranke S. Đ., kar izhaja tudi iz zgodovinskih izpiskov iz sodnega registra za tožečo in toženo stranko (prilogi A21 in A22 spisa) ter nadalje, da je ravno imenovani opravil izpodbijano pravno dejanje. Teh navedb tudi tožena stranka ni prerekala. Tožeča stranka pa je v tožbi tudi večkrat navedla, da se je tedanji zakoniti zastopnik tožeče in tožene stranke S. Đ. dobro zavedal, da plačilo denarnih sredstev na račun tožene stranke v višini 25.000,00 EUR nima nobene pravne podlage. Glede na navedeno in ob ugotovitvi, da v času, ko je bilo opravljeno izpodbijano pravno dejanje, domnevna posojilna pogodba med tožečo in toženo stranko ni obstajala, je sodišča prve stopnje utemeljeno štelo, da je takratni zakoniti zastopnik tožeče stranke in s tem tudi tožeča stranka pri izvedbi spornega plačila vedela, da plačuje nekaj, česar ni dolžna, s tem pa tudi ni v ničemer prekoračilo trditvene podlage strank. Na tem mestu pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da delovanje fizične osebe v funkciji organa gospodarske družbe pomeni delovanje gospodarske družbe kot pravne osebe, saj pravna oseba svojo voljo oblikuje v organih, katerih člani so fizične osebe. Ob takšnem pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje svojo odločitev o podrednem tožbenem zahtevku pravilno oprlo na 191. člen OZ. Ker tožeča stranka navedb o tem, da bi si pridržala pravico sporno plačilo terjati nazaj oziroma, da bi plačala, da bi se izognila sili, ni podala, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi njen podredni tožbeni zahtevek.

8. Glede na pojasnjeno neustrezno trditveno podlago, ki jo je tožeča stranka podala tako glede primarnega kot tudi podrednega tožbenega zahtevka, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo njene dokazne predloge za zaslišanje N. Đ., K. S. in G. N. ter za postavitev izvedenca finančne stroke, saj izvedba dokazov v informativne namene ni dopustna.3

9. Končno pritožbeno sodišče v celoti sledi tudi prvostopenjski odločitvi o stroških.

10. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

11. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s 1. odstavkom 165. člena in 1. odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

1 Sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 122/2015 z dne 22.11.2016. 2 Sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 187/2009 z dne 21.10.2010. 3 Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 12/2004 z dne 15.2.2005 ter sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1435/2011 z dne 26.10.2011 in opr. št. I Cpg 871/2011 z dne 13.3.2012.