Jedro

Dovoljenje za prebivanje v RS se tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu RS. Pristojni organ te razloge za zavrnitev izdaje dovoljenja ugotavlja tudi na podlagi podatkov iz kazenske evidence, evidence pravnomočnih sodb oziroma sklepov o prekrških, ne pa zgolj in samo na podlagi podatkov iz teh evidenc.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje tožnici, državljanki Republike Makedonije. Iz obrazložitve izhaja, da je delodajalec A. d.o.o. vložil prošnjo za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji iz razloga zaposlitve ali dela za tožnico, v skladu s 37. členom Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Svojo odločitev je oprla na določbo 5. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, ker je presodila, da obstaja domneva, da se tožnica ne bo podrejala pravnemu redu Republike Slovenije. To svojo odločitev je oprla na izjave prosilca, dane na zapisnik na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Makedoniji. Na podlagi izjav, ki jih je tožnica dala, je tožena stranka ugotovila, da tožnica nima nikakršnih vodstvenih izkušenj, čeprav naj bi opravljala delo direktorja v podjetju, njena raven splošne informiranosti glede dela in vodenja podjetja je slaba oziroma na nizki ravni. Prav tako je tudi izjavila, da nima izdanega delovnega dovoljenja, kar je osnovni pogoj izdaje dovoljenja za prvo prebivanje iz razloga zaposlitve. Ne ve natančno kakšne so njene odgovornosti in pristojnosti v podjetju, saj takšnih del še ni opravljala. Ne ve, kdaj je bila družba vpisana v AJPES, niti ni točno znala odgovoriti, kdaj je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Ne ve, kdo je v podjetju še zaposlen, nepravilno je tudi izjavila, da je lastnica le ona, čeprav iz podatkov AJPES izhaja, da sta lastnika dva. Pomanjkljive ima tudi informacije o pogodbi o zaposlitvi, tako o višini plače, ne ve, koliko dni dopusta ji pripada. Na podlagi navedenega je tožena stranka presodila, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo dovoljenja v skladu s 37. členom ZTuj-2. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi bistvenih kršitev določb postopka. Meni, da je na podlagi zaslišanja, opravljenega na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Makedoniji, preuranjeno zaključila, da ne namerava prebivati v Republiki Sloveniji v skladu z namenom, za katerega je bilo zaprošeno dovoljenje za začasno prebivanje. Na zaslišanju so bila tožnici postavljena standardna vprašanja, katerih pa ni dobro razumela, saj tolmačka ni prevajala v makedonski jezik, ampak je makedonski jezik mešala z albanskim, ki pa tožnici ni razumljiv. Niti ni bilo izkazano, da je oseba, ki je tolmačila, za to tudi ustrezno kvalificirana. Tožnica je tolmački pojasnila, da določenih vprašanj ne razume, vendar to dejstvo na zapisnik ni bilo vneseno. Zapisnik, sestavljen v slovenskem jeziku, je podpisala, vendar ni mogla preveriti, ali so bile vse njene izjave pravilno zapisane. S tem pa je prišlo do bistvene kršitve določb postopka. Iz odgovorov tožnice namreč izhaja, da ve, kakšno podjetje je ustanovila, prav tako kakšne so njene obveznosti kot direktorice in vse ostalo. Tožena stranka tudi ni pojasnila, zakaj je bilo zaslišanje izvedeno ter zakaj je dvomila o tožničinem dejanskem namenu prebivanja v Republiki Sloveniji. Tudi sicer je obrazložitev izpodbijane odločbe vsebinsko skopa. Tožnica ima s podjetjem A. d.o.o. sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ena od zadolžitev pa je, da vodi in nadzira delo, česar pa ne more opravljati, če ni prisotna v Republiki Sloveniji. Prav tako lahko nove posle bistveno lažje sklepa, v kolikor se v isti državi tudi nahaja. Ali podjetje A. d.o.o. dejansko obstaja ali ne oziroma ali posluje ali ne, tožena stranka niti ni ugotavljala, pa bi to morala storiti. Preveriti bi tudi morala, ali tožnica dejansko opravlja funkcijo direktorja, ali plačuje prispevke za socialno varnost in zdravstvene zadeve. Odločitev tožene stranke je zato neraziskana in preuranjena. Tožena stranka tudi ni preverjala, ali je tožnica že kršila veljavno zakonodajo v Republiki Sloveniji. Iz nobene od evidenc namreč ne izhaja, da je tožnica storila kakršenkoli prekršek ali kaznivo dejanje, česa takega pa tožena stranka tudi ni ugotovila tekom upravnega postopka. Pri presoji bi morala upoštevati tudi načelo sorazmernosti. Poudarja tudi, da ima izdano delovno dovoljenje, ki velja do 22. 11. 2013. Da bi bilo dovoljenje podaljšano, morajo biti izpolnjeni pogoji iz 1. in 6. točke drugega odstavka 27. člena Zakona o zaposlovanju in delu tujcev. Izpolnjevanje teh pogojev pa je možno le, če je tožnica kot direktorica prisotna na ozemlju Republike Slovenije, kjer ima družba tudi sedež. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, tožnici izda dovoljenje za prvo prebivanje, podrejeno pa, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in povzema razloge za svojo odločitev. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Dovoljenje za začasno prebivanje se tujcu izda, če izpolnjuje vse pogoje po 33. členu ZTuj-2, izpolnjevati pa mora tudi pogoje, ki se zahtevajo za posamezne vrste dovoljenja za prebivanje in ni razlogov za zavrnitev po 55. členu ZTuj-2. Pogoji za izdajo dovoljenja so določeni v 1., 2., 3. in 4. odstavku 33. člena ZTuj-2, ki določa, da se dovoljenje za prebivanje izda na prošnjo tujca, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji. Prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje tujca v Republiki Sloveniji lahko v določenih primerih vloži tudi druga fizična ali pravna oseba. Tujec, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji, mora imeti veljavno potno listino, katere veljavnost je najmanj tri mesece daljša od nameravanega prebivanja v Republiki Sloveniji, ustrezno zdravstveno zavarovanje in zadostna sredstva za preživljanje v času prebivanja v državi. Prvi odstavek 37. člena ZTuj-2 pravi, da tujcu, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela, se lahko izda dovoljenje za začasno prebivanje, če ima delovno dovoljenje ali če izpolnjuje pogoje, ki jih za opravljanje posamezne dejavnosti določajo zakoni in drugi predpisi Republike Slovenije, kadar tujec za opravljanje teh dejavnosti delovnega dovoljenja ne potrebuje. ZTuj-2 v peti alineji prvega odstavka 55. člena med drugim določa, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

Tudi po mnenju sodišča je tožena stranka pravilno presodila, da pri tožnici obstajajo razlogi za zavrnitev, ki so določeni v peti alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. Obrazložitev izpodbijane odločbe po presoji sodišča vsebuje vsa pravno relevantna dejstva, ki jih organ tudi veže na ustrezno pravno podlago. Zato sodišče zavrača tožbeni ugovor, da je obrazložitev nezadostna. Sodišče sledi utemeljitvi tožene stranke in se nanjo na podlagi določbe drugega odstavka 71. člena ZUS-1 v celoti sklicuje. Sodišče le dodaja, da tudi po njegovi presoji na podlagi postavljenih vprašanj in odgovorov tožnice izhaja, da tožnica premalo pozna delo, ki bi ga kot direktorica podjetja opravljala, prav tako tudi pozna premalo podatkov o samem podjetju. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je tožnica kot razlog bivanja v Republiki Sloveniji navedla, da tu živi njen mož in bi z njim želela živeti. Izjavila je, da delovnega dovoljenja nima izdanega, glede pristojnosti in odgovornosti, ki bi jih imela kot direktor v podjetju, pa je izjavila, da bi morala plačevati, kar je potrebno, ne ve pa čisto natančno, ker do sedaj teh del še ni opravljala. Ali je kdo zaposlen v podjetju, zaenkrat še ne ve. Različno je izjavila o tem, kdo je lastnik podjetja. Najprej, da ne ve, kdo je lastnik podjetja, ker je mož „urejal vse“, naslednjič pa, da je lastnik podjetja ona. Nepravilno je tudi odgovorila, da je ustanoviteljica podjetja sama, čeprav, kakor je pravilno ugotovila tožena stranka na podlagi podatkov AJPES, sta ustanovitelja podjetja A. d.o.o. tožnica in B.B. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je tudi po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna.

Sodišče ne more slediti navedbam v tožbi, da so izjave tožnice na zaslišanju nepravilno zapisane in je prišlo do napačnega razumevanja izpraševalca. Tožnica je zapisnik podpisala, kar pomeni, da se je z vsebino zapisanega strinjala. Sodišče tudi ne vidi razumnega razloga, zakaj uradna oseba, v kolikor bi tožnica ugovarjala, da prevajalke ne razume dobro, le tega ne bi zapisala. Zato ni utemeljen ugovor bistvene kršitve določb postopka. Sodišče se tudi ne strinja s tožbenim ugovorom, da tožnica podjetje, ki ga je ustanovila, dobro pozna in da točno ve, kakšne so njene delovne obveznosti. Kot povedano, tožnica ni vedela, da ni edina ustanoviteljica družbe A., prav tako ni dobro vedela, kakšne zaposlitve oziroma zadolžitve kot direktorica podjetja naj bi imela. Tožena stranka v odločbi res ni zapisala, zakaj je dvomila o tožničinem dejanskem namenu prebivanja v Republiki Sloveniji, vendar to na odločitev ne vpliva. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka ugotavljati, ali podjetje A. d.o.o. dejansko obstaja in posluje. Tožena stranka o tem namreč ni izrazila dvoma. Tožnica se v tožbi sklicuje tudi na določbo tretjega odstavka 55. člena, ki določa, da pristojni organ obstoj razlogov za zavrnitev izdaje dovoljenja iz četrte in pete alineje prvega odstavka tega člena ugotavlja tudi na podlagi podatkov iz kazenske evidence, evidence pravnomočnih sodb oziroma sklepov o prekrških. Iz navedene določbe izhaja, da pristojni organ razloge za zavrnitev izdaje dovoljenja ugotavlja tudi na podlagi navedenih podatkov, ne pa le na podlagi podatkov iz prej navedenih evidenc. Organ v obravnavanem primeru ni ugotavljal razlogov za zavrnitev na podlagi navedenih evidenc ali domnev, da je tožnica v katero od evidenc že vpisana. Tožena stranka zato utemeljeno ni presojala, ali je tožnica že kršila veljavno zakonodajo Republike Slovenije. Tožnica tudi navaja, da delovnega dovoljenja, izdanega do 22. 11. 2013, ne bo mogla podaljšati iz razloga neizpolnjevanja pogojev 1. in 6. točke 27. člena Zakona o zaposlovanju in delo tujcev. Pogoj za izpolnjevanje teh pogojev namreč ni prisotnost na ozemlju Republike Slovenije, kjer ima družba tudi sedež. Sodišče pri tem pripominja, da je tožnica na zaslišanju izjavila, da izdanega delovnega dovoljenja nima.

Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K 2. točki izreka: Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, med drugim tudi, če sodišče tožbo zavrne.