Jedro

Ko sodišče odloča o odreditvi pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti, je dolžno vselej pretehtati tudi: a) ali je tak poseg nujen, ker varnosti ljudi ni mogoče zagotoviti z blažjimi sredstvi ter b) ali je v konkretnem primeru varnost ljudi ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode (načelo sorazmernosti v ožjem pomenu).

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kranju je zoper A. A. odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po tretjem z zvezi s prvim odstavkom 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Senat istega sodišča je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep zagovornik obdolženega pravočasno vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitev določb kazenskega postopka iz 199. a, 200. in 201. člena ZKP, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanega sklepa, ter kršitve 20. in 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in osumljenemu odpravi pripor, podrejeno pa, da pripor nadomesti s hišnim priporom ali zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane, zato predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki v izjavi na odgovor vztraja pri navedbah iz zahteve.

B.

5. Sodišči sta pojasnili, na podlagi katerega dokaznega gradiva sta sklepali, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec v vlogi prevoznika, skupaj z M. R., B. R. in D. P., neupravičeno posredoval pri prodaji kokaina. Vlogo obdolženca je potrebno ocenjevati v okviru delovanja hudodelske združbe kot celote, kjer so posamezne naloge in zadolžitve pripadnikov medsebojno razdeljene, tudi na podlagi odnosov nadrejenosti ter podrejenosti v takšni združbi. V tej luči je, glede na do sedaj ugotovljena dejstva, ugotovljena tudi vloga obdolženega A. - prevoz prepovedane droge do R., ki jo je nato prodal tajnima policijskima sodelavcema. Trditve vlagatelja, da delovanje obdolženca kot kurirja samo po sebi pomeni le tehnično opravilo, brez konkretne voljne vpletenosti v hudodelsko združbo ter da iz številnih prisluhov ne izhaja nobena korespondenca obdolženca z ostalimi člani združbe, iz katerih vložnik tako izpeljuje drugačen sklep, ne pomenijo kršitve kazenskega zakona, ampak navajanje okoliščin dejanskega stanja, kar pa po drugem odstavku 420. člena ZKP ni dovoljeno. Ali opisano ravnanje obdolženega ustreza vlogi člana hudodelske združbe, ki jih povezuje izvedba hudodelskega načrta, v smislu tretjega odstavka 186. člena KZ-1, pa bo mogoče odgovoriti šele v nadaljnjem postopku, ko bo po izvedbi dokazov mogoča dokončna pravna kvalifikacija dejanja in opredelitev vlog posameznih udeležencev pri storitvi kaznivega dejanja.

6. Ob takšnih ugotovitvah, ki izhajajo tako iz konkretnega opisa historičnega dogodka v izreku sklepa o odreditvi pripora kot tudi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, očitno nenatančno podvajanje očitka sodelovanja v dveh hudodelskih združbah v abstraktnem delu tega izreka nima vpliva na zakonitost odreditve pripora, kot sicer izpostavlja zahteva. Tudi sicer senat, v nasprotju z navedbami vlagatelja, v izrek ni posegal. 7. Priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP je podan le, če teža, način storitve in okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, storilčeve osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kakšno dejanje, s katerim grozi. Skladno z izoblikovano (ustavno)sodno prakso, na katero se sklicuje tudi vlagatelj zahteve, je sodišče tako vselej, ko odloča o odreditvi pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti dolžno pretehtati tudi: a) ali je tak poseg nujen, ker varnosti ljudi ni mogoče zagotoviti z blažjimi sredstvi ter b) ali je v konkretnem primeru varnost ljudi ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode (načelo sorazmernosti v ožjem pomenu). Vrhovno sodišče iz razlogov, obrazloženih v nadaljevanju, ne more pritrditi vlagatelju zahteve, da v obravnavanem primeru sodišče navedene presoje ni opravilo oziroma ni navedlo konkretnih okoliščin, ki kažejo na to, da varnosti ljudi, ki je zaradi obdolženčeve ponovitvene nevarnosti ogrožena, ni mogoče zagotoviti z milejšim ukrepom. Skladno z izoblikovano (ustavno)sodno prakso je namreč sklep o obstoju nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja oprlo tako na okoliščine, ki se nanašajo na kaznivo dejanje, kot tudi na osebne okoliščine na strani obdolženca (objektivne in subjektivne okoliščine).

8. Sodišče je pri presoji ponovitvene nevarnosti upoštevalo težo kaznivega dejanja oziroma utemeljen sum, da je obdolženec sodeloval pri prodaji večje količine prepovedane droge kot pomemben član hudodelske združbe, saj je njegovo ravnanje bistveno pripomoglo k temu, da je združba sploh lahko delovala. V zvezi s subjektivnimi okoliščinami pa je ustrezno ovrednotilo tako dejstvo, da je tudi sam reden uživalec droge, kot tudi obdolženčevo ekonomsko situacijo ter zaključilo, da mu, čeprav redni, relativno nizki dohodki (glede na to, da je tudi njegova partnerka zaposlena zgolj za sezonsko) za zadoščanje njegovih potreb ne zadostujejo. Zaključek, da mu prodaja prepovedane droge predstavlja dodaten vir zaslužka, pa ima podlago že v ugotovitvi, da je bila droga, pri prodaji katere je posredoval, tajnima policijskima delavcema prodana za 7.900,00 EUR. Nenazadnje pa tudi izredno visoka stopnja organiziranosti, premišljenosti izpeljave načrta ter nenazadnje previdnosti pri samem izvrševanju kaže na posebno vztrajnost izvrševanja kaznivih dejanj pri vseh udeleženih, kar ne gre spregledati niti ob presoji osebnih lastnosti obdolženca in kar dodatno utemeljuje nevarnost ponovitve. Navedbe vlagatelja, da policija obdolženega, kljub izvajanju prikritih preiskovalnih ukrepov tudi po 22. 9. 2011, ni več zaznala, pa ne pomenijo uveljavljane kršitve kazenskega zakona, ampak nedovoljeno navajanje okoliščin dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. Glede na navedene okoliščine, ki so relevantne tudi za presojo neogibnosti pripora, je sodišče razumno presodilo, da varnosti ljudi in njihovega premoženja ni mogoče zagotoviti niti z odreditvijo hišnega pripora (vključno z dodatnimi omejitvami stikov z osebami, ki z obdolženim ne prebivajo), niti s katerim drugim milejšim ukrepom, kljub temu (skladno s stališčem sodne prakse, na katerega se v odgovoru na zahtevo sklicuje tudi vrhovna državna tožilka), da se do tega sicer nista bili dolžni posebej opredeljevati; utemeljitev neogibnosti odreditve pripora namreč že samo po sebi implicira odgovor, zakaj namesto pripora ni utemeljen izrek kakšnega drugega ukrepa. Zagovorniku tudi ni moč pritrditi, da je stališče sodišča, da bi obdolženi v hišnem priporu imel možnost dostopa do telekomunikacijskih in internetnih sredstev, protispisno, saj iz zbranih dokazov izhaja, da je ta hudodelska združba medsebojno komunicirala predvsem z uporabo tovrstnih sredstev. Je pa potrebno pritrditi zagovorniku, da obdolženec še ni predkaznovan, vendar to ni edina subjektivna okoliščina, na podlagi katere je mogoče presojati storilčevo ponovitveno nevarnost, zato se pripor (zaenkrat) izkaže kot edini ukrep, s katerim je mogoče zagotoviti varnost ljudi in njihovega premoženja.

C.

10. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

11. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.