Jedro

Med tožnico in nadrejenima ter sodelavci pri toženi stranki je prihajalo do nesporazumov in konfliktov, vendar posamezna očitana ravnanja ne predstavljajo očitnega negativnega ali žaljivega ravnanja do tožnice, niti takšnega standarda ne dosegajo kot celota, zlasti pa niso bila ponavljajoča in sistematična. Direktorju tožene stranke tudi ni mogoče očitati, da naj tožnici ne bi zagotovil varstva pred trpinčenjem. Tožena stranka je tožnici zagotovila delovno okolje, v katerem tožnica ni bila izpostavljena nadlegovanju ali trpinčenju. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu ni utemeljen.

Ker ni podan razlog za izredno odpoved iz 7. alineje prvega odstavka 112. člena ZDR (da ji delodajalec ni zagotovil varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem na delovnem mestu), izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožnica, ni bila zakonita. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnica in tožena stranka sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati 23.596,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.230,10 EUR od 16. 4. 2010 dalje do plačila ter od zneska 19.366,60 EUR od vložitve tožbe dalje do plačila, ter ji povrniti vse stroške tega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki stroške tega postopka v višini 1.825,40 EUR v roku 8 dni, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo pravočasno vlaga pritožbo tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve v novo sojenje. Zatrjuje bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) zaradi neizvedbe soočenja med tožnico in pričo A.A. ter zaradi pavšalne obrazložitve zavrnitve tega dokaznega predloga. Dalje navaja, da je sodišče glede opisov dogodkov, ki jih je tožnica podala v prilogi A 10, verjelo priči A.A., ki jih je pavšalno zanikala. Po tožničinem mnenju odločitev na podlagi pavšalnega zanikanja priče ni mogoča, saj je šlo za neposredno komunikacijo med njima, zato dejansko stanje glede teh dogodkov ni bilo popolno razjasnjeno. Dalje uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker ni podala soglasja, da se pred drugo sodnico posameznico štejejo za prebrane zapisniki o izpovedi tožnice, zakonitega zastopnika tožene stranke ter prič B.B. in C.C.. Meni, da določba tretjega odstavka 302. člena ZPP o branju zapisnikov o izvedbi dokazov ne velja za zaslišanje strank in se sklicuje na komentar ZPP. Meni, da je zaradi napačne dokazne ocene - branja zapisnika tožnice in neposrednega zaslišanja A.A. napačno ugotovljeno dejansko stanje in kršena določba 8. člena ZPP. Trdi, da je sodišče pavšalno zavrnilo druge dokazne predloge in jih ni določno navedlo, niti ni pojasnilo razlogov njihove nerelevantnosti in nepotrebnosti, zaradi česar je po njenem mnenju tudi podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi s tem se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 720/2013. Dalje zatrjuje tudi zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj naj bi se sodišče v sodbi osredotočilo zgolj na ugotavljanje t.i. mobbinga oziroma trpinčenja na delovnem mestu iz 6.a člena ZDR, ni pa ugotavljalo, ali je bila spoštovana in varovana osebnost tožnice ter upoštevana in zaščitena njena zasebnost (44. člen ZDR), niti ali je tožena stranka zagotavljala takšno delovno okolje, da do ravnanj in posledic kot jih zatrjuje tožnica ne bi prišlo (45. člen ZDR). Nevzdržnost delovnega okolja pri toženi stranki naj bi izhajala iz izpovedi vseh zaslišanih prič. Po mnenju tožnice sodišče ne bi smelo svoje odločitve opreti na izpovedi prič, ki so še zaposlene pri toženi stranki in s pričanjem v škodo tožene stranke tvegajo izgubo zaposlitve. Nasprotuje tudi dejstvu, da sodišče ni sledilo izpovedi njenega moža, niti ni pojasnilo, zakaj ni sledilo izjavam prič, ki pri toženi stranki niso več zaposlene in zato niso obremenjene z izgubo zaposlitve. V zvezi s tem zatrjuje, da dokazna ocena sodišča ne temelji na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Pisnim izjavam prič nasprotuje kot neverodostojnim, ker so bile pripravljene s strani ene osebe, priče pa so izjave samo podpisale, pred zaslišanjem pa so se seznanile z dejstvi in okoliščinami, ki so bistvene za to pravdo. Zatrjuje še nepopolno ugotovitev dejanskega stanja glede navedb tožene stranke, da je ravno tožnica tista, ki je bila razlog vseh konfliktnih situacij, saj sodišče ni razjasnilo, v katerem obdobju naj bi se to dogajalo, tožnica pa je bila veliko odsotna (od 18. 10. 2008 do 19. 10. 2009 zaradi porodniškega dopusta in od 6. 11. 2009 do 2. 4. 2010 zaradi bolniškega staleža), ob tem pa opozarja, da je bil sestanek strežnic in negovalcev sklican že 5. 11. 2009 ter kolektivna odpoved dana 2. 4. 2010, ko se je tožnica po petih mesecih vrnila v službo. Zatrjuje še napačno uporabo materialnega prava, ker sodišče ni uporabilo 4. člena in tretjega odstavka 302. člena ZPP, 44. in 45. člena ZDR, ter 8. člena ZPP ter je napačno uporabilo drugi odstavek 287. člena ZPP in tretji odstavek 239. člena ZPP. Nasprotuje tudi stroškovni odločitvi. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo pravočasno odgovarja in predlaga, da se pritožba kot neutemeljena v celoti zavrne in potrdi izpodbijana sodba, tožnici pa v plačilo naloži pritožbene stroške tožene stranke, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Stroške odgovora na pritožbo tudi priglaša. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotavlja, da zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka niso podane, sodišče prve stopnje pa je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. V predmetni zadevi je tožnica od tožene stranke zahtevala odškodnino za povzročeno premoženjsko in nepremoženjsko škodo zaradi trpinčenja na delovnem mestu, ki naj bi ga s svojim ravnanjem nad njo izvajala zlasti nadrejena A.A., ter odpravnino zaradi tožničine izredne odpovedi. Trpinčenje na delovnem mestu prepoveduje četrti odstavek 6.a člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. – ZDR), iz katerega izhaja tudi definicija trpinčenja na delovnem mestu, tj. vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Na podlagi prvega odstavka 45. člena ZDR je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. Skladno s 44. členom ZDR mora delodajalec varovati in spoštovati delavčevo osebnost ter upoštevati in ščititi delavčevo zasebnost. Podlago za odškodninsko odgovornost delodajalca pa daje četrti odstavek 45. člena ZDR, ki določa, da je delodajalec delavcu v primeru nezagotavljanja varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem, odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava. Splošna pravila civilnega prava, ki se nanašajo na odškodninsko odgovornost, so urejena v Obligacijskem zakoniku (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. – OZ). V nasprotju s splošnimi pravili odškodninskega prava je v sporu o odškodninski odgovornosti zaradi zatrjevanega trpinčenja na delovnem mestu delodajalec dolžan dokazati tudi, da ni ravnal protipravno (drugi odstavek 45. člena ZDR).

7. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da je med tožnico in nadrejenima ter sodelavci pri toženi stranki prihajalo do nesporazumov in konfliktov, vendar posamezna očitana ravnanja ne predstavljajo očitnega negativnega ali žaljivega ravnanja do tožnice, niti takšnega standarda ne dosegajo kot celota, zlasti pa niso bila ponavljajoča in sistematična. Ugotovilo je tudi, da direktorju tožene stranke ni mogoče očitati, da naj tožnici ne bi zagotovil varstva pred trpinčenjem, ter sklenilo, da je tožena stranka tožnici zagotovila delovno okolje, v katerem tožnica ni bila izpostavljena nadlegovanju ali trpinčenju.

8. Pritožbena navedba, da je podana kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo soočenja med tožnico in pričo A.A., ni utemeljena. Skladno z ustaljeno sodno prakso je soočenje le metoda zaslišanja prič oziroma strank, torej le način izvajanja dokaza in ne dokazno sredstvo. Soočenja tako sodišče ni obvezano izvesti, če presodi, da njegov cilj (izkoriščanje psihološkega pritiska ene priče oziroma stranke na drugo, da bi ta popustila in povedala resnico) ne bo dosežen, prav tako pa same tehnike izvedbe določenega dokaza ni dolžno pojasnjevati v razlogih sodbe (prim. s sodbama Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 62/2013 z dne 17. 4. 2013 in št. II Cp 2146/2011 z dne 14. 12. 2011).

9. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je podana bistvena kršitev pravil postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje pred novo sodnico posameznico ni ponovno izvajalo že izvedenih dokazov, pritožbeno sodišče odgovarja, da sme skladno z izrecno določbo tretjega odstavka 302. člena ZPP v primeru spremembe senata oziroma zamenjave sodnika posameznika ta potem, ko so se stranke o tem izjavile, odločiti, da se priče, izvedenci in stranke ne zaslišijo znova in da se ne opravi nov ogled, temveč da se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov. Zakon strankam omogoča le, da se o tem izjavijo, ne glede na njihovo nasprotovanje pa lahko sodišče vseeno odloči, da dokazov ne bo ponovno izvajalo. Taka določba je tudi skladna z določbo prvega odstavka 11. člena ZPP, po kateri si mora sodišče prizadevati, da se postopek opravi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški. Sodišče prve stopnje tako ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb postopka. Slediti ni mogoče niti sklicevanju na strokovno delo Pravdni postopek - zakon s komentarjem (avtorji Ude in drugi, Uradni list, GV Založba, Ljubljana 2005, 2. knjiga, str. 646), saj gre za komentar zakonske določbe, preden je bila z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Ur. l. RS št. 45/2008), ki je začel veljati 1. 10. 2008, spremenjena tako, da se enako kot priče in izvedenci tudi stranke ne zaslišijo nujno znova, temveč se lahko preberejo zapisniki o izvedbi tega dokaza.

10. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, da ni naštevalo posameznih dokazov, katerih izvedbo je zavrnilo, ter s preskopo obrazložitvijo zavrnitve dokazov. Sodišču prve stopnje ob dejstvu, da je iz sodbe jasno razvidno, katere dokaze je izvedlo, ni bilo treba posebej naštevati, katerih predlaganih dokazov ni izvedlo, zadostuje namreč navedba, da je ostale dokazne predloge zavrnilo. Zavrnitev teh dokaznih predlogov je tudi ustrezno obrazložilo, saj je navedlo, da je bilo dejansko stanje že na podlagi izvedenih dokazov popolno ugotovljeno in izvedba preostalih dokazov ne bi bila niti smiselna niti potrebna, zlasti pa ne bi pripomogla k odločitvi sodišča v tem delovnem sporu. Niti iz judikata Vrhovnega sodišča, na katerega se sklicuje tožnica v pritožbi (II Ips 720/2003), ne izhaja, da bi moralo sodišče bolj podrobno navajati razloge za zavrnitev dokaznih predlogov.

11. Tožnica v pritožbi uveljavlja, da je ostalo dejansko stanje glede zatrjevanih kršitev po 44. in 45. členu ZDR nerazjasnjeno. Iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje raziskovalo dejansko stanje v smeri zatrjevanih dejanj, ki naj bi pomenila trpinčenje na delovnem mestu, in izrecno tudi, ali ji je tožena stranka zagotovila takšno delovno okolje, v katerem tožnica ni bila izpostavljena drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. Sodišče je presodilo vsa dejanja, ki jih je tožnica opredelila kot trpinčenje na delovnem mestu in s tem posledično, ali je tožena stranka kršila 44. in 45. člen ZDR, tako da je bilo dejansko stanje v zvezi s tem popolno ugotovljeno in očitana kršitev ni podana.

12. Pritožnica izpodbija tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in strank. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi detajlno, prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpoved tožničine nadrejene, zakonitega zastopnika tožene stranke ter prič, ki so še zaposlene pri toženi stranki. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

13. Tožnica v pritožbi neutemeljeno izpodbija verodostojnost prič, zaposlenih pri toženi stranki, ki naj bi zaradi obremenjenosti s strahom pred izgubo službe izpovedovale v korist tožene stranke. Res je sicer, da so zaslišane priče pri toženi stranki še vedno zaposlene, vendar zgolj na podlagi navedene okoliščine, ni mogoče odreči verodostojnosti njihovemu pričanju. Njihove izpovedi so, tako kot drugi izvedeni dokazi, v skladu z določbo 8. člena ZPP podvržene dokazni oceni sodišča, pri čemer sodišče ni vezano na dokazna pravila, ki bi vnaprej določila njihovo vrednost. Ker naj bi do zatrjevanih dejanj trpinčenja prihajalo na delovnem mestu, je logično, da so priče večinoma nekdanji sodelavci tožnice, sicer zaposleni pri toženi stranki. Prav tako so priče pred sodiščem dolžne govoriti resnico, njihove izpovedbe pa so v zvezi z zatrjevanimi očitki o (ne)obstoju trpinčenja tožnice skladne.

14. Prav tako ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da naj bi pisne izjave prič pripravila ena oseba, one pa bi jih nato le podpisale. Priča C.C. je namreč izpovedal, da je s pričami opravil razgovor, o povedanem pripravil zapis, nato pa so priče po podanih in zapisanih pripombah izjave podpisale. Pritožbeno ugibanje, da so bile priče tudi na ustno zaslišanje vnaprej pripravljene in poučene glede vsebine pričanja v korist tožene stranke, je povsem pavšalno in neizkazano, zato se pritožbeno sodišče do tega ne opredeljuje.

15. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da sodišče ni navedlo, zakaj ni mogoče slediti izjavam prič D.D., E.E. in F.F., ki pri toženi stranki niso več zaposleni in naj bi izpovedali nasprotno od zaposlenih. Pritožbeno sodišče po vpogledu v zapisnik o zaslišanju prič D.D. in E.E. ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo njuni izpovedi, v katerih nista potrdila s strani tožnice zatrjevanega šikanoznega ravnanja A.A. in ostalih zaposlenih do tožnice, temveč sta oba zatrjevala, da sta bila onadva žrtev takega ravnanja s strani A.A. in tožnice. To torej ne potrjuje tožničine navedbe, da je bila (tudi) ona šikanirana s strani A.A.. Res pa je drugače izpovedoval F.F., vendar pa je sodišče prve stopnje izčrpno obrazložilo, zakaj njegovi izpovedi ni sledilo (poleg tega, da je tožničin mož, tudi zato, ker je bila njegova izpoved v nasprotju z ostalimi dokazi, ker je A.A. pošiljal SMS sporočila z žaljivo vsebino, ter zato, ker v času zatrjevanih dejanj trpinčenja ni bil več zaposlen v domu starejših G.), pritožbeno sodišče pa nima razloga, da dokazni oceni sodišča prve stopnje ne bi verjelo.

16. Tudi pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja glede trditev tožene stranke, da je bila tožnica razlog konfliktnih situacij, ni utemeljena. Ni res, da sodišče prve stopnje ni razjasnilo obdobja, v katerem je bilo vedenje tožnice takšno, da je privedlo do kolektivne odpovedi pogodb o zaposlitvi njenih sodelavcev. Iz razlogov izpodbijane sodbe je jasno razvidno, da so konflikti med tožnico in sodelavci, katerih pretežni vzrok je bil na strani tožnice (denimo glede sestave razporedov dela, njenega odnosa do peric, ...), nastali že pred njeno odsotnostjo zaradi porodniškega dopusta od 21. 8. 2008 do 19. 10. 2009, nakar so se ti nadaljevali vse do konca njene zaposlitve pri toženi stranki. Vendar pa pritožba zmotno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje bolj natančno razjasnjevati dejansko stanje v tej smeri in ugotavljati npr. tudi razlog za kolektivno odpoved pogodb o zaposlitvi s strani sodelavcev, saj to samo zase ni pravno pomembno. Sodišče prve stopnje je pravilno razčiščevalo vprašanje medsebojnih odnosov med tožnico in njenimi sodelavci le toliko, da je izključilo zatrjevano trpinčenje in nezagotavljanje ustreznega delovnega okolja tožnici. Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine je tako pravilno zavrnilo, potem ko je z ustrezno stopnjo gotovosti ugotovilo, da dejanja, ki jih je tožnica kot trpinčenje očitala toženi stranki, niso trpinčenje na delovnem mesto oziroma mobbing kot ga prepoveduje naša zakonodaja. Drži sicer pritožbena navedba, da je bila tožnica po vrnitvi s porodniškega dopusta na delu pri toženi stranki le 14 dni, nakar je bila od 6. 11. 2009 do 1. 4. 2010 odsotna zaradi bolezni, že čez 15 dni pa je podala izredno odpoved, vendar to na pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje ne vpliva. To dejstvo je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, pritožbeno sodišče pa glede pritožbene navedbe dodaja, da kratkotrajnost obdobja, ko je bila tožnica na delu, potrjuje prav ugotovitev sodišča prve stopnje, da niti ni moglo iti za ponavljajoča ali sistematična dejanja, ki bi jih bilo mogoče opredeliti kot trpinčenje na delovnem mestu.

17. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu, saj dejanj, ki jih tožnica očita toženi stranki, ni mogoče opredeliti kot trpinčenja na delovnem mesto glede na določbe ZDR. Pravilna je tudi ugotovitev, da tožnica ni dokazala, da ji tožena stranka ne bi zagotavljala delovnega okolja skladno s 44. in 45. členom ZDR. Ker je ugotovilo, da ni podan razlog za izredno odpoved iz 7. alineje prvega odstavka 112. člena ZDR (da ji delodajalec ni zagotovil varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem na delovnem mestu v skladu s 45. členom ZDR), je pravilno ugotovilo, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 4. 2010 ni bila zakonita, zato je utemeljeno zavrnilo tudi njen zahtevek za plačilo odpravnine.

18. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).