Jedro

Pritrditi je pritožniku, da mora biti podana koneksnost med tožbenim zahtevkom in predlagano začasno odredbo. Tožbeni zahtevek in predlog za izdajo začasne odredbe morata biti v funkcionalnem razmerju. Ne zadostuje, da tožnica (in sodišče prve stopnje) trdi, da bo ob utemeljenem tožbenem zahtevku zoper prvo toženko, lahko tožnica ob nadaljevanju izvršilnega postopka dosegla plačilo od tretjega toženca. Toženec mora biti dolžnik materialnopravnega razmerja po tožbenem zahtevku, ki je podlaga predlagani začasni odredbi in če pasivna stvarna legitimacija po tožbenem zahtevku ne obstaja, mora sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti. Vsebina in učinek začasne odredbe morata ostati v mejah tožbenega zahtevka, česar v danem primeru ni, saj je tožbeni zahtevek uveljavljan zoper drugo osebo (prvo toženko), kot je podan predlog za zavarovanje (tretji toženec).

Izrek

I. Pritožbi tretjega toženca se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka sklepa spremeni tako, da se ugovoru tretjega toženca ugodi in se sklep sodišča prve stopnje VII Pg 1123/2022 z dne 25. 8. 2022 v II., IV. in V. točki razveljavi in se predlog tožnice za zavarovanje z začasno odredbo zavrne tudi v delu, ki se nanaša na tretjega toženca.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovoru druge toženke ugodilo in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 1123/2022 z dne 25. 8. 2022 v I. in III. točki razveljavilo in predlog tožnice za zavarovanje z začasno odredbo v delu, ki se nanaša na drugo toženko, zavrnilo (I. točka izreka). Ugovor tretjega toženca je zavrnilo (II. točka izreka).

2. Zoper II. točko izreka izpodbijanega sklepa se je pritožil tretje toženec iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov ter predlagal, da višje sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, predlog za izdajo začasne odredbe pa zavrže oziroma kot neutemeljen zavrne. Zahteva tudi vrnitev pravdnih stroškov.

3. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, ki je predlagala, da jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica je vložila tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe, ki se nanašata na povrnitev plačila, s katerim je kot porokinja izpolnila terjatvi upnice Banka d. d. do glavne dolžnice (A. d. o. o.) iz naslova dveh neposrednih izvršljivih kreditnih pogodb (pogodbi o dolgoročnem kreditu z dne 4. 12. 2012 in 6. 12. 2012 v obliki notarskega zapisa). Banka d. d. je družbi A. d. o. o. odobrila kredit v višini 250.000,00 EUR in 270.000,00 EUR. Upnici so se za izpolnitev obveznosti kot poroki in plačniki zavezali tožnica (B. d. o. o.), druga toženka in tretji toženec (slednji je zunajzakonski partner druge toženke in je pri poslih kot direktor zastopal tudi družbo A. d. o. o. in tožnico B. d. o. o. Zaradi neizpolnjevanja obveznosti je dne 4. 5. 2022 upnica Banka d. d. odpoklicala kreditni pogodbi in takrat so zapadle še preostale nevrnjene kreditne obveznosti. Zaradi izterjave terjatev po navedenih pogodbah je zoper poroke predlagala izvršbo, ki jo je Okrajno sodišče v Ljubljani dovolilo s sklepoma I 1333/2022 in I 1348/2022 z dne 24. 6. 2022, zoper glavno dolžnico A. d. o. o. pa je predlagala stečaj (St 0000/2022 Okrožno sodišče v Novem mestu). Tožnica B. d. o. o. je kot porok izpolnila obveznosti glavne dolžnice A. d. o. o. dne 13. 7. 2022 oziroma 15. 7. 2022, ko je dolgovana zneska plačala prvotni upnici Banki d. d. Ta je sicer obravnavani terjatvi tedaj že prodala prvi toženki (C. d. o. o.) in slednji tudi prenakazala tožničini plačili. Ker je bila tožnica o tem obveščena šele po lastnem plačilu, je veljavno izpolnila svojo obveznost (419. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Terjatvi pa sta nanjo prešli z vsemi stranskimi pravicami (275. in 1018. člen OZ). Nanjo sta prešli tudi terjatvi do preostalih solidarnih porokov v delu, ki odpade na vsakega od njiju (1033. člen OZ).

S tožbo v tem postopku tožnica le od prve toženke zahteva ugotovitev, da sta ti denarni terjatvi prešli nanjo, saj bo na podlagi pravnomočne sodbe s takšno vsebino lahko vstopila v postopka izvršbe (24. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ) zoper drugo toženko in tretjega toženca, ki jo je predlagala prvotna upnica Banka d. d. oziroma bo lahko sprožila novo izvršbo. Od prve toženke ni uspela pridobiti ustrezne izjave o prehodu terjatev in spremembi upnika v smislu 24. člena ZIZ. Od nje zahteva še izročitev dokumentacije, ki se nanaša na omenjeni terjatvi (prvi odstavek 277. člena OZ).

Tožnica je predlagala zavarovanje omenjenih terjatev z začasno odredbo, s katero naj sodišče drugi toženki in tretjemu tožencu (to sta preostala poroka) prepove odtujitev ali obremenitev njune nepremičnine z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi, pa tudi da razpolagata z zaznamovanimi vrstnimi redi za pridobitev lastninske pravice, notarju pa naj se prepove izvršitev naloga novega upravičenca, na katerega sta ali bosta druga toženka ali tretji toženec prenesla zaznamovani vrstni red, da vloži predlog za vknjižbo ali zaznambo v zaznamovanem vrstnem redu.

Tožnica navaja, da ker sta zavarovani terjatvi nanjo prešli na podlagi 1018. člena OZ, v izvršilnem naslovu (notarski listini o kreditnih pogodbah) ni navedena kot upnica. Terjatvi sta neposredno izvršljivi, zato tožnica nima pravnega interesa za dajatveni zahtevek, temveč za zahtevek na ugotovitev prenosa terjatev od prve toženke, saj ji bo že ta omogočil izvršbo denarnih terjatev zoper solidarna poroka (drugo toženko in tretjega toženca). Za njuno zavarovanje je zato predlagana začasne odredba primerna. Obstaja pa nevarnost, da bo uveljavitev terjatve zoper poroka zaradi njunega razpolaganja s premoženjem onemogočena ali precej otežena. Druga toženka in tretji toženec v Sloveniji namreč nimata transakcijskih računov temveč le nepremičnine, s katerimi sta že razpolagala, saj sta na vseh ustanovila zaznambo vrstnega reda pridobitve lastninske pravice oziroma predlagala takšno zaznambo. Tako sta ravnala kmalu potem, ko ju je upnica Banka d. d. obvestila o odpoklicu kreditnih pogodb in skorajšnji sprožitvi izvršbe zoper njiju. Na ta način sta dosegla boljši vrstni red zaznamb kot zaznamba izvršbe, ki ji tudi sicer grozi izbris, saj je prva toženka takoj po pridobitvi terjatve od prejšnje upnice Banke d. d. že predlagala, da kot nova upnica vstopi v postopek izvršbe in je zoper drugo toženko že umaknila predlog za izvršbo, čeprav terjatvi tedaj še nista bili plačani. Toženci so med seboj povezani, saj sta druga toženka in tretji toženec zunajzakonska partnerja in imata skupno prebivališča, direktor in dejanski lastnik prve toženke pa je brat druge toženke.

6. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 25. 8. 2022 izdalo začasno odredbo, s katero je drugi toženki in tretjemu tožencu prepovedalo odtujiti ali obremeniti njune nepremičnine in razpolagati z zaznamovanim vrstnim redom vse do 60 dni od pravnomočne odločitve sodišče tožbenem zahtevku. Predlog za zavarovanje je v preostalem delu zavrnilo.

7. Kot navedeno, je tožnica vložila ugotovitveno tožbo zoper prvo toženko, da sta zgoraj opisani terjatvi prešli na prvo toženko in nedenarni zahtevek, da prva toženka izroči listine o obstoju terjatev. Zoper drugo toženko in tretjega toženca tožbe ni vložila, je pa zoper njiju zahtevala izdajo začasne odredbe z zavarovanjem na njunih nepremičninah.

8. Glede na zgoraj navedeno gre za nedenarni tožbeni zahtevek. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve (272. člen ZIZ), če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode;da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Tretji in četrti odstavek 270. člena ZIZ se uporabljata tudi glede začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve.

9. Sodišče prve stopnje je kot rečeno že izdalo začasno odredbo zoper drugo in tretje toženko oziroma toženca, vendar je po ugovoru z izpodbijanim sklepom spremenilo izdani sklep in zavrnilo predlagano začasno odredbo zoper drugo toženko, saj se je v ugovornem postopku izkazalo, da opisano plačilo tožnice ne utemeljuje regresne obveznosti druge toženke, saj je trdila, da ji je (nova) upnica (prva toženka, ki je terjatev pridobila s cesijo od Banke d. d.) dne 12. 7. 2022 odpustila dolg, kot je razvidno iz predložene pogodbe o odpustu dolga (priloga spisa B4). Tožnica teh trditev ni prerekala. Z navedenim odpustom dolga je obveznost druge toženke iz naslova poroštva prenehala še pred tožničinim plačilom obveznosti do glavne dolžnice (Banka d. d.), zato tožnica od nje ne more zahtevati povrnitve ustreznega dela tega plačila (drugi odstavek 321. člena OZ).

10. Glede tretjega toženca pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da z ugovorom ne more omajati razlogov izpodbijanega sklepa, ki še vedno utemeljujejo zavarovanje z začasno odredbo na njegove nepremičnine.

11. Pritožnik v pritožbi navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj gre za terjatvi, ki nista samo verjetno izkazani, ampak temeljita na neposrednih izvršljivih notarskih zapisih in da tako že obstoji izvršilni naslov, zato sta terjatvi gotovi, likvidni in izvršljivi ter njunega obstoja v pravdi ni mogoče več ugotavljati. V zvezi s terjatvami se vodita celo dva izvršilna postopka. Zato začasne odredbe v zvezi s spornimi terjatvami ni dopustno izdati v skladu z 267. členom ZIZ, saj so pogoji za izvršbo že podani. Ni pomembno, da tožeča stranka v teh izvršilnih postopkih ne nastopa kot upnik. Navaja še, da iz določb ZIZ in sodne prakse izhaja, da mora biti predlagana začasna odredba v zvezi z vtoževano terjatvijo, torej v zvezi s predmetom tožbenega zahtevka. Sodišče mora, kadar stranka predlog za začasno odredbo poda med obstoječim sodnim postopkom, utemeljenost predloga presojati v zvezi z uveljavljeno terjatvijo v tem postopku. Torej nanašati se mora na predmet odločanja v tem pravdnem postopku. V tem postopku pa je sodišče prve stopnje opisano zahtevo razlagalo bistveno širše, saj je dovolilo začasno odredbo za denarno terjatev, ki je tožeča stranka s tožbo sploh ne vtožuje. Še več, tožeča stranka zoper tretje toženca sploh ni naperila nobenega tožbenega zahtevka in ga v nadaljevanju tudi ne bo, saj za to ni podlage, ampak se tožba nanaša zgolj na razmerje med tožečo stranko in prvo toženko, tretje toženec pa s tem razmerjem nima nič. Izpodbijana začasna odredba tudi ne bo zagotovila, da bo prvo toženka izpolnila svoje obveznosti po izdani sodbi, torej da bo tožeči stranki dejansko dostavila zahtevane listine in dokumentacijo. Namen instituta začasne odredbe je, da varuje možnost kasnejše prisilne izterjave v pravdi vtoževane terjatve, ne pa kar povprek vseh terjatev, ki so z vtoževano terjatvijo oziroma materialnopravnim razmerjem pravdnih strank povezane.

12. Pritrditi je pritožniku, da mora biti podana koneksnost med tožbenim zahtevkom in predlagano začasno odredbo. Tožbeni zahtevek in predlog za izdajo začasne odredbe morata biti v funkcionalnem razmerju.1 Ne zadostuje, da tožnica (in sodišče prve stopnje) trdi, da bo ob utemeljenem tožbenem zahtevku zoper prvo toženko, lahko tožnica ob nadaljevanju izvršilnega postopka dosegla plačilo od tretjega toženca. Toženec mora biti dolžnik materialnopravnega razmerja po tožbenem zahtevku, ki je podlaga predlagani začasni odredbi in če pasivna stvarna legitimacija po tožbenem zahtevku ne obstaja, mora sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti.2 Vsebina in učinek začasne odredbe morata ostati v mejah tožbenega zahtevka,3 česar v danem primeru ni, saj je tožbeni zahtevek uveljavljan zoper drugo osebo (prvo toženko), kot je podan predlog za zavarovanje (tretji toženec). Z začasno odredbo upnik ne more doseči zavarovanja, ki mu ga ne bo dala sodba, s katero bi bilo ugodeno tožbenemu zahtevku, saj bo v primeru ugodilne sodbe v tem primeru ugotovljeno zgolj, da je terjatev prešla na prvo toženko in da mora prva toženka izročiti zahtevane listine. Subjektivne meje pravnomočnosti tožbenega zahtevka torej ne bodo zajemale tretjega toženca.4 S predlagano začasno odredbo torej v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku tožnica ne bo mogla doseči, da ji prva toženka izroči zahtevane listine, saj se glasi na drugo osebo-tretjega toženca, kar je namen začasnega zavarovanja v pravdnem postopku. Glede na to, da ni podana podana stvarna legitimacija za izdajo začasne odredbe na pasivni strani, predlog za njeno izdajo ni utemeljen in ga je treba zavrniti.

13. Glede na vse navedeno je pritožba tretjega toženca utemeljena, saj je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo glede obstoja stvarne legitimacije dolžnika. Zato je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je ugovoru tretjega toženca zoper izdano začasno odredbo ugodilo in predlog za izdajo začasne odredbe zoper tretjega toženca zavrnilo (tretja točka 365. člena ZPP).

14. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

1 Glej VSL I Cp 2760/2010. 2 N. P. Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV založba, 2015, str. 165. 3 Enako, str. 28. 4 Obstaja pa možnost, kot jo implicitno navaja sodišče prve stopnje v 11. in 12. točki obrazložitve, da bi zaradi takšne ugodilne sodbe tožnica lažje prišla do plačila od tretjega toženca, kar pa ne zadošča za izdajo začasne odredbe zoper njega, saj bi v tem primeru šlo za prekomerno širitev dometa začasnega zavarovanja povsem izven okvirov tožbenega zahtevka.