Jedro

Pravdni stranki sta z dogovorom uredili odprta vprašanja, ki izvirajo iz delovnega razmerja, vendar vtoževne nadure in dnevnice niso bile predmet tega dogovora. Tudi sicer se delavec tem pravicam iz delovnega razmerja ne more odpovedati. Zato tudi če bi bilo med strankama nesporno, da se je tožnik tem terjatvam iz delovnega razmerja odpovedal, bi lahko tožnik kadarkoli uveljavljal plačilo nadur in tudi dnevnic, saj gre za pravice, ki jih določa zakon in ki se jim zato delavec niti ne more odpovedati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen (I. točka izreka) ter odločilo, da se odločitev o višini tožbenega zahtevka in o stroških postopka pridrži za končno odločbo (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče razveljavi vmesno sodbo sodišča prve stopnje in tožbo zavrže, oziroma podrejeno, da izpodbijano vmesno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico. Navaja, da je tožeča stranka s tožbo z dne 16. 2. 2011 zahtevala „ustrezen neto znesek“, davke in prispevke, dnevnice ter znesek 600,00 EUR. Tožeča stranka zahtevkov v tožbi ni specificirala, ni navedla in izkazala, koliko naj bi predstavljal ustrezen neto znesek. Prav tako tudi ni specificirala domnevno premalo izplačanih dnevnic in ni navedla njihovega števila. Zato je tožba in tožbeni zahtevek nerazumljiv, nespecificiran, neutemeljen in nesklepčen. Ni mogoče namreč šteti, da je navedba v tožbenem zahtevku „ustrezen neto znesek v višini X EUR od X EUR bruto...“ (točka I tožbenega zahtevka) specificiran, razumljiv in izvršljiv. Glede na to, da tožba in kasnejše pripravljalne vloge ne obsegajo določenega zahtevka glede terjatev, dejstev in dokazov, s katerimi naj bi se ta dejstva ugotavljala, bi sodišče moralo tožbeni zahtevek zavreči v skladu z 2. odstavkom 108. člena ZPP. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni sporno, da sta stranki dne 1. 9. 2009 sklenili Dogovor o ureditvi medsebojnih razmerij pred in po prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Sporno pa naj bi bilo, ali sta stranki s podpisom citiranega Dogovora uredili vsa medsebojna razmerja, vključno z izplačilom nadur in dnevnic, kar je predmet konkretnega individualnega delovnega spora. Sodišče pravilno ugotavlja, da je na podlagi jezikovne razlage mogoče nedvoumno ugotoviti, da sta stranki s tem sporazumom dogovorili medsebojna razmerja do in po prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ter da je na podlagi razlage določbe IV. točke Dogovora sodišče štelo, da je bil namen dogovora, da se med strankama uredijo vsa medsebojna razmerja. Vendar pa naj bi stranki navedeni določbi domnevno pripisovali različen namen. Zato je sodišče prve stopnje v zvezi s tem izvajalo dokazni postopek in napačno sklepalo, da namen sklenjenega Dogovora ni bil, da se uredijo vsa medsebojna razmerja med strankama. Zato je štelo, da je zahtevek tožnika, ki se nanaša na plačilo nadur in dnevnic, po temelju utemeljen, saj naj plačilo nadur in dnevnic ne bi bilo predmet Dogovora. S tem je v izpodbijani sodbi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo. V Dogovoru je bilo zapisano, da stranki nimata nikakršnih zahtevkov in da sta s tem sporazumom uredili vsa medsebojna razmerja ter se izrecno zavezujeta, da drug zoper drugega ne bosta vlagala nikakršnih pravnih in drugih sredstev. Po 1. odstavku 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ) se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. Ker je besedilo nedvoumno, saj vsebina ni ne jezikovno, ne pravno zapletena, bi ga morala povprečna, sposobna, razgledana stranka s povprečnimi delovnimi življenjskimi izkušnjami razumeti tako, kot je zapisno. Dejstvo je, da je sporazum lahko sporen, če mu pravni stranki pripisujeta različen namen in pomen, kot to določa 2. odstavek 82. člena OZ, pri tem je potrebno upoštevati, da sta pravdni stranki najprej ustno dogovorili vsebino Dogovora in ga nato povsem jasno zapisali. Zato v tem primeru ni mogoče uporabiti določbe 83. člena OZ o nejasnih določilih v posebnih primerih. Dogovor ima naravo pravnega posla, v katerem sta pravdni stranki izjavili voljo, da vsa odprta medsebojna vprašanja rešita sporazumno in zapisala ugotovitev, da sta s sporazumom rešila vsa medsebojna razmerja ter se odpovedala vlaganju pravnih sredstev (točka IV. Dogovora). S sklenitvijo Dogovora sta stranki po predhodnem ustnem sporazumu uskladili in zapisali vse medsebojne pravice in obveznosti, zato bi bil sicer podpis takega Dogovora povsem nepotreben. Dogovor sta sklenili z namenom, da uredita prav vsa odprta vprašanja med njima, ki jih ne vsebuje izrek in obrazložitev odpovedi. Šele leto in pol po sklenitvi Dogovora je tožeča stranka vložila tožbo, saj je sklepala, da si s tem lahko pridobi premoženjsko korist. Obstaja zgolj minimalna verjetnost, da tožnik z 19 leti delovne dobe pri toženi stranki, pri starosti 59 let, ni vedel za svoje pravice kot voznik v mednarodnem cestnem prometu glede dnevnic in nadur. S podpisom Dogovora sta rešili prav vsa medsebojna razmerja, torej tudi vprašanje domnevnega dolga, izhajajočega iz dnevnic in nadur, zato je vsako drugačno sklepanje napačno. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano vmesno sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je točka I tožbenega zahtevka nerazumljiva in nespecificirana. Tožnik je namreč postavil tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval, da sodišče razsodi tako, da toženi stranki naloži obračun bruto zneska plače, odvod davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneska. Glede na sistem obračunavanja in odvajanja davkov in prispevkov v Republiki Sloveniji je sicer nepravilno, ko tožnik zahteva poleg bruto zneska tudi točno določen neto znesek, ker se davki in prispevki obračunajo po stopnjah, ki veljajo v času izplačila, davčna obremenitev pa je odvisna tudi od osebnih razmer zavezanca, ki se spreminjajo. O obračunu in plačevanju davkov in prispevkov govori Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS št. 117/2006, 24/08-ZDDKIS, 125/08; v nadaljevanju: ZDavP-2) v 352. in 353. členu. Po 2. odstavku 353. člena ZDavP-2 mora zavezanec za prispevke za socialno varnost iz drugega in tretjega odstavka 352. člena predložiti obračun davčnih odtegljajev davčnemu organu in plačati prispevke za socialno varnost v roku, kot je določen za akontacijo dohodnine od dohodkov, od katerih se plačujejo prispevki za socialno varnost. V enakem roku mora plačnik davka predložiti tudi davčnemu zavezancu (zavarovancu) podatke iz obračuna davčnih odtegljajev o dohodku, od katerih se plačujejo prispevki za socialno varnost, o odtegnjenih in plačanih prispevkih za socialno varnost ter druge podatke, ki vplivajo na višino prispevkov za socialno varnost. Obračunavanje in plačevanje ter stopnjo prispevkov urejata Zakon o prispevkih za socialno varnost (Uradni list RS, št. 5/96 – 81/2000; ZPSV) in Zakon o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/2006, s spremembami; ZDoh-2). Pri tem se davki in prispevki obračunajo glede na stopnjo davkov in prispevkov v času izplačila, po 6. odstavku 352. člena ZDavP-2, davčna obremenitev pa je odvisna tudi od osebnih razmer zavezanca, ki se spreminjajo. Zaradi tega bi bilo dejansko nepravilno, če bi sodba sodišča prve stopnje navajala konkretne zneske davkov in prispevkov, ki jih mora tožena stranka za tožnika obračunati in vplačati, oziroma da bi navajala poleg bruto zneska plače tudi neto znesek.

Vendar pa zaradi tega tožbeni zahtevek ni nejasen in ni pogojev za zavrženje tožbe, saj tožba obsega določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo, in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga (105. člen ZPP). Zato pritožba neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje postopati v skladu z določbami o nepopolnih vlogah oziroma tožbo zavreči v smislu določbe 108. člena ZPP. Glede na zgoraj navedeno bo lahko sodišče po izvedenih dokazih odločilo tako, da bo določilo višino bruto plače (v znesku), ter toženi stranki naložilo, da po odvodu davkov in prispevkov tožniku izplača neto znesek, glede katerega pa ne bo navedlo konkretnega zneska. Zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

V zvezi z Dogovorom z dne 1. 9. 2009 (A2), s katerim sta stranki uredili odprta vprašanja, ki izvirajo iz delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje po oceni izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da nadure in dnevnice niso bile predmet tega Dogovora. Zato je ob dejstvu, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožniku plačala navedene zneske, pravilno štelo, da se Dogovor ne nanaša na ureditev pravic glede nadur in dnevnic. Tudi sicer pritožbeno sodišče dodaja, da se delavec tem pravicam iz delovnega razmerja ne more odpovedati. Zato tudi če bi bilo med strankama nesporno, da se je tožnik tem terjatvam iz delovnega razmerja odpovedal, bi lahko tožnik kadarkoli uveljavljal plačilo nadur in tudi dnevnic, saj gre za pravice, ki jih določa zakon in ki se jim zato delavec niti ne more odpovedati (prim. odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-63/03-19 dne 2. februarja 2005, Uradni list RS, št. 14/2005, Uradni list RS, št. 11/2006 (popr.) in OdlUS XIV, 32). Le v primeru, ko zakon izrecno določa, da se lahko delavec določenim pravicam odpove, ali pa se namesto ene pravice odloči za plačilo denarnega zneska (npr. skrajšanje odpovednega roka in plačilo odškodnine, odškodnina namesto reintegracije...), je možen dogovor, s katerim bi delavec in delodajalec drugače uredila pravice, kot gredo delavcu po samem zakonu. Sodišče prve stopnje je Dogovor pravilno obravnavalo z razlagalnimi metodami, kot jih določa 82. člen Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami; OZ), zato tudi v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti pa pritožbeno sodišče zaključuje, da je bilo zahtevku po temelju pravilno in zakonito ugodeno.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, niti tisti na katere je pazilo po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).