Jedro

Primerjalni pregled sodne prakse pokaže, da odškodnine za celotno nepremoženjsko škodo v primerljivih zadevah znašajo med tri in pet PMNP. Prisojena odškodnina je znotraj razpona povprečno prisojenih odškodnin ter tudi ob upoštevanju individualnih značilnosti oškodovanke zanjo predstavlja ustrezno zadoščenje.

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Toženka je dolžna v 15 dneh tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo plačilo odškodnine v višini 9.179,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 2. 2023 dalje do plačila in 1.895,47 EUR stroškov postopka, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2.Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki in uveljavljata vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

3.Tožnica se v pritožbi zavzema za zvišanje posamičnih, po njeni oceni presenetljivo nizko dosojenih, zneskov odškodnine. Izpostavlja posledice, ki jih je utrpela v nesreči in jih je ugotovil izvedenec medicinske stroke, ter ocenjuje, da je upravičena do 8.000 EUR odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem in 1.000 EUR iz naslova prestanega strahu. Navaja še, da iz odločbe ni razvidna podlaga za priznane stroške toženke, saj je bila po pooblaščenem odvetniku zastopana le na enem naroku.

4.Toženka graja pravilno uporabo materialnega prava zaradi previsoko prisojene odškodnine za nematerialno škodo. Primerna odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem bi lahko znašala največ 3.000 EUR, za strah pa največ 500 EUR, saj tožnica večjega sekundarnega strahu za izid zdravljenja ni doživljala. Prisoja odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti po materialnem pravu glede na ugotovitve izvedenca o posledicah poškodbe ni utemeljena, saj je bilo zmanjšanje le začasno. Sodišče ni pravilno obračunal0 kilometrine za tožničine potne stroške v času zdravljenja, ta je namreč v obdobju izvedenih prevozov znašala le 0,37 EUR/km in ne 0,43 EUR/km, kot je upoštevalo sodišče. Tožnica v dokaznem postopku ni predložila listin, ki bi izkazovale, da je pred škodnim dogodkom dalj časa prejemala zaslužek iz naslova študentskega dela, zato škode iz naslova izgube na zaslužku ni izkazala. Odločitve o stroških postopka zaradi pomanjkanja obrazložitve ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka.

5.Tožnica v odgovoru na pritožbo toženke nasprotuje pritožbenim navedbam. Zanika, da bi utrpela le začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, moč njene leve zgornje okončine je trajno zmanjšana za 20 %. Toženka na prvi stopnji ni prerekala premoženjske škode iz naslova potnih stroškov po postavki za prevoženi kilometer, ampak le skupno število prevoženih kilometrov, zato je s temi navedbami v pritožbi prekludirana. Sodišče stroškovne odločitve res ni podrobno obrazložilo, vendar se tožničin stroškovnik, opremljen z oznakami o priznanih stroških, nahaja v prilogah spisa, kjer se ima toženka z njim možnost natančno seznaniti.

6.Pritožbi nista utemeljeni.

7.Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov in preizkusa po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP.

8.Zakonsko podlago za odmero pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo predstavljajo določila 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče prisodi pravično denarno odškodnino, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje, to opravičujejo, pri čemer mora biti upoštevano tako subjektivno merilo (okoliščine konkretnega primera), kakor tudi objektivno merilo (sodna praksa v podobnih primerih ob primerjavi posameznih škod in prisojenih odškodnin, primerljivih z obsegom obravnavane škode). Sestavni del načela individualizacije je tudi načelo izravnalne pravičnosti, po katerem naj sodišče s pravičnim denarnim zadoščenjem v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno razmerje. Odločilna je torej zlasti primernost skupne odmere denarne odškodnine za negmotno škodo, ne toliko višina prisojenega po posameznih odškodninskih postavkah.

9.Tožnica je bila 4. 12. 2021 kot sovoznica toženkinega zavarovanca na podlagi zavarovanja avtomobilske odgovornosti udeležena v prometni nesreči, do katere je prišlo, ko je slednji s svojim osebnim vozilom začel z manevrom prehitevanja ravno v trenutku, ko je pred njim vozeče vozilo pričelo zavijati v levo in sta obe udeleženi vozili močneje trčili. Ob škodnem dogodku je bila stara 21 let, zdrava, brez predhodnih poškodb in degenerativnih sprememb, vozila se je ustrezno pripeta z varnostnim pasom. Glede na ugotovitve izvedenca je utrpela nihajno poškodbo vratne hrbtenice, ki je pri njej pustila blažje trajne posledice, saj je bila ugotovljena omejena gibljivost vratu v smeri navzdol za približno tretjino (vratna lordoza), zaradi mravljinčenja, ki ga ni izboljšala niti fizioterapevtska oskrba, pa je mišična moč njene prej dominante leve roke zmanjšana za približno 20 %.

10.Sodišče prve stopnje je tožnici v celoti ugodilo glede zahtevkov iz naslova premoženjske škode in nepremoženjske škode iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (za slednjo ji je prisodilo 1.500 EUR), glede ostale nepremoženjske škode pa ji je od zahtevanih 8.000 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo 5.000 EUR in od zahtevanih 1.000 EUR za prestani strah ugodilo do zneska 700 EUR. Tako je tožnici iz naslova nepremoženjske škode skupno dosodilo 7.200 EUR, oziroma 4,47 povprečnih mesečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji v času izdaje izpodbijane odločbe (v nadaljevanju: PMNP), ki je v novembru 2024 znašala 1.610,87 EUR .

11.Ker niti izpodbijana sodba niti pritožbi ne podajo primerljive sodne prakse, čeprav jo v okviru standarda pravične odškodnine vse izpostavijo kot bistveni objektivni kriterij presoje, in ker je umanjkala tudi pretvorba absolutnih zneskov v mnogokratnike PMNP za namen primerjave podobnih škodnih primerov, je to primerjavo opravilo pritožbeno sodišče v okviru materialnopravnega preizkusa. V zadevi VSL I Cp 3929/2011 s 6. 6. 2012 je bila trem oškodovancem, ki so en do dva tedna nosili mehke vratne opornice in v tem času jemali analgetike ter kasneje obiskali od 10 do 20 fizioterapij, dosojena pravična odškodnina med 1,5 in 1,7 PMNP in odškodnina za strah v višini polovice PMNP. Noben izmed oškodovancev v času zdravljenja ni trpel hujših bolečin in tudi sicer ni utrpel trajnih posledic, ki bi ga upravičevale do odškodnine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti. V zadevi VSK I Cp 77/2017 s 30. 8. 2017 je bilo prvemu tožniku, ki je v prometni nezgodi utrpel nateg vratnih mišic, prisojena skupna odškodnina za strah in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 3.700 EUR (3,52 PMNP), drugi tožnici, ki je utrpela zvin vratne hrbtenice, pa v višini 3.850 EUR (3,66 PMNP), pri čemer je bila odškodnina za strah za oba tožnika odmerjena enotno, za primarni in sekundarni strah, v identičnih zneskih po 800 EUR (0,76 PMNP), trajnih posledic pa nista utrpela. V zadevi VSM I Cp 845/2019 z 12. 11. 2019 je oškodovanec v prometni nesreči utrpel hipni pretres možganov, blažji nateg vratne hrbtenice in udarnino leve nadlahti, pri čemer je v času ambulantnega zdravljenja v času petih mesecev trpel različne bolečine, ki so v nekaj mesecih z izjemo bolečin v rami povsem izzvenele. V zvezi s tem so bile ugotovljene tudi zmanjšane življenjske aktivnosti, za katere mu je bila dosojena odškodnina v višini 1.800 EUR (1,45 PMNP). Po škodnem dogodku je namreč pri intenzivnejšem delu trajno trpel mravljince v levi roki, opustiti je moral tudi vožnjo kolesa in motornega kolesa. Za prestani strah je sodišče temu oškodovancu dosodilo enotni znesek 1.200 EUR (1,02 PMNP). Primerjalna analiza sodne prakse tako pokaže, da sodišča za primerljive poškodbe brez trajnih posledic prisojajo za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem odškodnino v višini od dveh do največ štirih PMNP, dosojena odškodnina v višini 5.000 EUR (3,1 PMNP) pa je tako v povprečju tega intervala in ne terja korekcije pritožbenega sodišča.

12.Kot izhaja iz prej navedene sodne prakse, sodišča za intenziteto strahu v podobnih primerih prisojajo zneske od približno polovice do dveh PMNP. Pritožbena graja toženke se tako že na prvi pogled izkaže kot neutemeljena, saj je dosojeni znesek 700 EUR na spodnji meji opisanega razpona (0,43 PMNP). Kljub temu zahtevek tožnice po zvišanju zneska za prestani strah ni utemeljen, saj mora sodišče izhajati iz primernosti odmere skupne odškodnine, to pa je sodišče pravilno odmerilo znotraj razpona odškodnin, prisojenih v podobnih primerih.

13.Glede na trajnost določenih fizičnih omejitev, ki jih bo morala tožnica po oceni izvedenca trpeti tudi v prihodnosti, je odločitev sodišča, da ji prisodi odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti v celotnem vtoževanem znesku 1.500 EUR, pravilna. Za primerjavo je bila v zadevi II Ips 575/2007 iz tega naslova oškodovancu, ki je utrpel zavrto gibljivost vratu, ki ga bo trajno ovirala pri vsakodnevni službeni vožnji in športu, dosojena odškodnina v višini 1,9 PMNP, v zadevi II Ips 661/2006 je bila oškodovanki, pri kateri se je razvil postdistorzijski sindrom vratne hrbtenice, iz tega naslova dosojena odškodnina v višini 1,1 PMNP, v zadevi II Ips 1269/2008, v kateri bo oškodovanec trpel zmerne bolečine v križu pri večjih obremenitvah, daljšem sedenju in sunkovitih gibih, pa znesek v višini 0,9 PMNP.

14.Primerjalni pregled sodne prakse pokaže, da odškodnine za celotno nepremoženjsko škodo v primerljivih zadevah znašajo med tri in pet PMNP1. Prisojena odškodnina je torej znotraj razpona povprečno prisojenih odškodnin ter tudi ob upoštevanju individualnih značilnosti oškodovanke zanjo predstavlja ustrezno zadoščenje.

15.Tožnica je kot študentka opravljala študentsko delo in iz tega naslova v mesecu pred nesrečo zaslužila znesek 514 EUR, kar je izkazala z listinami. Gre za priložnostni zaslužek šolajoče se osebe, ki je tudi po višini običajen in primeren njenim osebnim razmeram in statusu, zato ni videti razloga, da s tovrstnim priložnostnim delom tožnica ne bi nadaljevala, če do škodnega dogodka ne bi prišlo. Pritožbeno sodišče zato toženkine pritožbene očitke o neizkazanosti izgubljenega zaslužka za čas zdravljenja ocenjuje kot neutemeljene.

16.Neutemeljen pa je tudi toženkin pritožbeni očitek glede prisojene višine stroškov za prevoze na zdravljenje. Sodišče je višino tega zneska izračunalo po sistemu kilometrine, to je po ceni 0,43 EUR na kilometer, ki je v času izdaje odločbe veljala skladno s tretjim odstavkom 5. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja in kot jo je kot osnovo za odmero odškodnine zatrjevala tožnica. Pri tem povračilu gre za odsev realnega zmanjšanja tožničinega premoženja, ki se po drugem odstavku 168. člena OZ odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, če zakon ne določa drugače. Tožnici je torej nastala premoženjska škoda v višini 0,43 EUR na prevoženi kilometer, skladno s 169. členom OZ pa ima za to škodo pravico do popolne kompenzacije.2 Toženka pred sodiščem prve stopnje tej obračunski postavki tudi ni ugovarjala, zato je s tovrstno grajo v pritožbi prekludirana. V odgovoru na tožbo in pripravljalnih vlogah je namreč prerekala le število skupno prevoženih kilometrov.

17.Obe pravdni stranki sta v pritožbah izpodbijali odločitev sodišča prve stopnje v stroškovnem delu kot tako neobrazloženo, da materialnopravni preizkus njene pravilnosti ni mogoč. Skladno z ustaljeno sodno prakso za procesni sklep o stroških zadostuje kratka in strnjena obrazložitev in ni treba obširno navajati razlogov za odločitev, če je mogoče na podlagi podatkov v spisu preizkusiti pravilnost sprejete odločitve. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno izračunalo uspeh pravdnih strank v postopku in glede na to ustrezno izvedlo tudi pobot priznanih stroškov, ki sta jih priglasili obe pravdni stranki. Kot izhaja iz 17. točke obrazložitve sodbe, je pravdne stroške odmerilo na podlagi predloženih stroškovnikov, ki se nahajajo v prilogah spisa A8 in B6, na katerih je jasno označeno, katere stroške je strankama priznalo in v kakšni višini. Takšna obrazložitev zadostuje za preizkus odločitve, zato zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. V zvezi s pritožbeno navedbo tožnice glede priznanih stroškov toženke v višini 498,02 EUR, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so v njih zajeti odvetniški stroški za sestavo vloge, kilometrino in odsotnost iz pisarne za čas naroka 10. 6. 2024 ter materialni in potni stroški za prihod in udeležbo na naroku 18. 11. 2024, ko se je pred sodiščem toženka zastopala sama.

18.Po povedanem v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je na podlagi 353. člena ZPP obe pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

19.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih prvega odstavka 154. člena, 155. člena in 165. člena ZPP. Pritožnici, ki s pritožbo nista uspeli, sami krijeta stroške svoje pritožbene vloge. Tožnici, ki se je v odgovoru na pritožbo obrazloženo opredelila do pritožbenih navedb, mora toženka (po tarifni št. 19 OT za vrednost spora med 3000 in 10000 točk)3 povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR (prvi odstavek 155. člena ZPP) v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do prenehanja obveznosti.

-------------------------------

Tako je bila na primer v zadevi II Ips 575/2007, v kateri je šlo za udarnino desne rame in levega kolena ter nihajno poškodbo vratne hrbtenice, prisojena odškodnina v višini 5 PMNP, enako v zadevi II Ips 54/2007, kjer je bil obravnavan zvin vratne hrbtenice in v zadevi II Ips 7730/2005, v kateri je šlo za udarnino prsnega koša in zvin vratne hrbtenice. Nekoliko nižji odškodnini sta bili odmerjeni za nateg vratne muskulature oziroma zvin prsno-ledvene in vratne hrbtenice v zadevah II Ips 661/2006 in II Ips 1269/2008, torej v višini štirih oziroma treh PMNP. Materialno prikrajšanje tožnice namreč ni nastalo le v porabi goriva, ampak tudi v obrabi vozila. Prim. VSL II Cp 876/2018 s 24. 10. 2018. Pritožbeno spornih je bilo namreč le 5.350 EUR in ne celoten tožbeni znesek.