Jedro

Zdrsa delavke ni potrdil noben izveden dokaz. Ker tožeča stranka v tej zvezi ni uspela dokazati zatrjevanega protipravnega ravnanja in vzročne zveze (brez zdrsa sploh ni mogoče govoriti o neprimerni obutvi in posledično o odškodninski odgovornosti tožene stranke za škodo zaradi neprimerne obutve), je sodišče prve stopnje glede tega zatrjevanega vzroka za nastanek nezgode pravilno zaključilo, da tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora v 15-ih dneh povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 842,29 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, poleg tega pa je tudi odločilo, da mora tožeča stranka v 15-ih dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.654,87 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

2. Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je v prvem odstavku 86. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju - ZZVZZ določeno, da ima zavod pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe. ZZVZZ torej ne predpisuje kvalificirane oblike odgovornosti, ki bi jo moral zavod dokazovati v postopku povrnitve škode. Tožena stranka ni zagotavljala primerne delovne obutve poškodovani delavki in ni poskrbela za njeno varnost, ko je delo opravljala na pomožnih stopnicah. To so potrdile zaslišane priče, izvedenec ter inšpektor za delo. Sodišče prve stopnje tudi ni verjelo izpovedi priče L.B.Š., ker njeno pričanje zaradi spreminjanja izpovedi ni resnicoljubno. Priča ni spreminjanja pričanja, pač pa je v izjavi napisala, da je videla, kako je neznana oseba z vozičkom zadela v stopničke. Na naroku za glavno obravnavo pa je omenjena priča izpovedala, da predvideva, da je omenjena neznana oseba s kolesci zadela stopničke. V tej zvezi je treba upoštevati tudi časovno odmaknjenost dogodka ter starost zaslišane priče (71 let). Tudi v primeru, da omenjena priča ni videla nobenega neposrednega trka, je njeno pričanje še vedno logično in povsem razumno. V tej zvezi je treba upoštevati, da je priča tudi izpovedala, da se je neznana oseba poškodovani delavki opravičila. Če do trka ne bi prišlo, tudi opravičila s strani neznane osebe ne bi bilo. Sodišče je verjelo izpovedi priče B.P., ki pa ni vedela povedati, kaj se je konkretno dogajalo, ker je tisti dan ni bilo v službi. Tožeči stranki ni jasno, kdo je opisal potek nezgode pri delu, upoštevaje ob tem, da delovne nesreče nihče ni videl. Trditve tožeče stranke potrjujejo tudi pričanje P.Š.S., ki ni ničesar slišala o tem, da bi komurkoli v službi I.B. povedala, kako je do dogodka prišlo. Delavka je imela obute lastne natikače, kar jasno pove, da to ni predpisana delovna obutev. Tožena stranka bi morala dokazati, da je delavki zagotavljala primerno delovno obutev, v izjavi o varnosti z oceno tveganja pa bi moralo biti opredeljeno, kakšni delovni čevlji gredo delavki glede na delo, ki ga opravlja, upoštevaje ob tem tudi potrdilo, da je predpisano delovno obutev tožena stranka delavki predala. Natikači so neprimerna obutev, kar sta ugotovila inšpektor pri delu in sodni izvedenec. Sodišče tudi ni sledilo mnenju sodnega izvedenca, da ocena tveganja tožene stranke ni bila primerna in bi jo bilo treba popraviti v dveh točkah, to je glede obutve in glede zaprtja prehoda. Vsakemu povprečnemu človeku je razumljivo, da se bo delovna nezgoda zgodila, če se dopusti gibanje nakupovalcev na prostoru, kjer se zalagajo police s pomočjo pomožnih stopničk. Tožena stranka je opustila izvajanje predpisov iz področja varstva in zdravja pri delu, kar je tudi vzrok za delovno nezgodo. Priča I.B. je tudi izpovedala, da so ji sodelavke povedale, da so bile že večkrat na tem, da bi lahko same padle. To jasno kaže, da so se take situacije pogosto dogajale (nehoteni trki). Sodišče je oprlo svojo odločitev na podlagi navedb tožene stranke, da je izdelala izjavo o varnosti z oceno tveganja na podlagi tedanjih podatkov o nesrečah pri delu in upoštevaje dejstvo, da delavke poslovodji niso predočile možnosti nastanka take nezgode. Za te navedbe tožena stranka ni predložila nobenih dokazov, s katerimi bi se ta dejstva potrdila, torej gre za nepreverljiva dejstva. V tej zvezi bi moralo sodišče upoštevati pričanje priče I.B. da so se situacije, kot je bila obravnavana, pogosto dogajale.

3. Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katero mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zavod ima pravico zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je bolezen, poškodba ali smrt zavarovane osebe posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni higiensko-sanitarni ukrepi, ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi (prvi odstavek 87. člena ZZVZZ). V obravnavani zadevi bi morala torej tožeča stranka dokazati (s stopnjo prepričanja), da je bila poškodba delavke tožene stranke I.B. (ki izvira iz škodnega dogodka z dne 11.10.2008, ko je omenjena delavka ob polnjenju vrhnje police v hladilni vetrini v trgovini tožene stranke v I., ob sestopu z 12 kg težkim kartonom v rokah, padla z dvonožne nizke lestve z dvema stopnicama, pri čemer si je zaradi tega zlomila kolk) posledica tega, da je tožena stranka opustila (namenoma ali iz malomarnosti) izvedbo določenih ukrepov varstva pri delu ali drugih ukrepov.

6. Tudi po oceni pritožbenega sodišča tožeča stranka ni uspela dokazati, da je omenjena delavka (zavarovanka tožeče stranke) zaradi neprimerne obutve zdrsnila z nizkega pomožnega stopnišča (glede tega stopnišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bilo brezhibno in pravilno nameščeno, pri čemer sta bili stopnici rebrasti in s povzdignjenim robom, kar je zagotavljalo dober in varen oprijem). Zdrsa delavke namreč ni potrdil noben izveden dokaz, pri čemer tožeča stranka tudi ni predložila nobenega procesnega gradiva v smeri, kakšni sploh so bili natikači delavke, ki jih je imela obute ob nezgodi, manjkale pa so tudi trditve o tem, zakaj naj bi bili natikači neprimerni in kot taki v vzročni zvezi z zatrjevanim zdrsom. Ker tožeča stranka v tej zvezi ni uspela dokazati zatrjevanega protipravnega ravnanja in vzročne zveze (brez zdrsa sploh ni mogoče govoriti o neprimerni obutvi in posledično o odškodninski odgovornosti tožene stranke za škodo zaradi neprimerne obutve), je sodišče prve stopnje glede tega zatrjevanega vzroka za nastanek nezgode pravilno zaključilo, da tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.

7. Prav tako pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je nezgoda nastala zaradi opustitve ukrepov zavarovanja nizkega pomožnega stopnišča na način, ki bi v času, ko je delavka stala na pomožnem stopnišču in zlagala artikle na gornje police, preprečil nehoten trk tretje osebe ali nakupovalnega vozička v pomožno stopnišče oziroma delavko na njem. V tej zvezi je namreč sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da tožeča stranka sploh ni dokazala, da je do konkretnega padca omenjene delavke z nizkega pomožnega stopnišča prišlo zaradi tega, ker je neka stranka z vozičkom (kolesi vozička) zadela v nizko pomožno stopnišče, na katerem je stala delavka. Ključna priča L.B.Š. (drugih dokazov na tem mestu ni bilo) namreč pri neposrednem zaslišanju pred sodiščem prve stopnje te zatrjevane verzije dogodkov ni potrdila, marveč je le izpovedala, da je bila kritičnega dne v bližini kraja neposrednega škodnega dogodka, pri čemer pa zatrjevanega trka vozička v pomožno stopnišče ni videla, temveč le predvideva, da se je to zgodilo. Poleg tega pa pritožbeno sodišče soglaša tudi s prepričljivo argumentacijo sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni podana tudi protipravnost ravnanja tožene stranke v smeri opustitve predvidevanja nastanka tovrstnih delovnih nezgod in z njimi povezanih varnostnih ukrepov (s katerimi bi se nezgode preprečevale) v izjavi o varnosti z oceno tveganja. Izjavo o varnosti z oceno tveganja je namreč tožena stranka izdelala na podlagi tedanjih podatkov o nesrečah pri delu in upoštevaje dejstvo, da delavke tožene stranke poslovodji nikdar niso predočile možnosti nastanka take nezgode pri delu, kot je bila obravnavana. Do takšnih dejanskih zaključkov je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi skrbne ocene zbranega dokaznega gradiva (zlasti izpovedb zaslišanih prič I.B. in B.P., zato ne drži pritožbeni očitek, da gre na tem mestu za nepreverljiva dejstva. Iz teh razlogov je sodišče prve stopnje tudi glede druge zatrjevane verzije škodnega dogodka pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni zmogla dokaznega bremena glede protipravnega ravnanja tožene stranke in vzročne zveze med tem dejanjem in nastalo škodo.

8. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

9. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo stroške pritožbenega postopka v skupnem znesku 842,29 EUR (nagrada za postopek po tarifni številki 3210 Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT v višini 670,40 EUR, pavšalni znesek za materialne stroške po tarifni številki 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR in 22 % DDV).