Jedro

Dedič, ki v zapuščinskem postopku ni nasprotoval, da določena nepremičnina sodi v zapuščino, in ki tudi ni nasprotoval odločitvi zapuščinskega sodišča, da je sam pridobil solastninsko pravico na tej nepremičnini kot oporočni dedič, ostala dva udeleženca zapuščinskega postopka pa kot nujna dediča, lahko v pravdi uveljavlja solastninsko pravico na drugi pravni podlagi le, če obstajajo razlogi za obnovo postopka (224. člen ZD).

Izrek

Reviziji prvega toženca se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem delu (drugi odstavek sodbe sodišča prve stopnje in drugi odstavek sodbe sodišča druge stopnje) tako spremenita, da se zavrne tožbeni zahtevek tudi v preostalem delu.

Tožeča stranka mora prvi toženi stranki povrniti še nadaljnje stroške pritožbenega in stroške revizijskega postopka v skupnem znesku 67.000,00 SIT, v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnik izključni lastnik parcele št. 961, vl. št. 264 k.o... in da morata toženca izdati listino, primerno za prenos lastninske pravice na njegovo ime.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi prvega toženca tako, da je prvostopenjsko sodbo spremenilo in ugotovitveni tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločitev obeh sodišč temelji na presoji, da je bila sporna parcela zajeta v pogodbi o dosmrtnem preživljanju z dne 25.5.1983 in zato ni bila del zapuščine pokojnega očeta pravdnih strank.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo prvi toženec zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka tudi v preostalem delu, ustrezno spremembo stroškovnega izreka ter priznanje stroškov revizijskega postopka. V reviziji trdi, da je izrek drugostopenjske sodbe nejasen, nedoločljiv in neizvršljiv; da tožnika veže pravnomočni sklep o dedovanju in sicer njegova materialnopravna in formalnopravna pravnomočnost; da je tožnik sprejel dediščino in postal dedič tudi sporne parcele do 6/8; da se zoper ta sklep o dedovanju ni pritožil. Nadalje trdi, da ne prva ne druga sodba ne navajata predpisa, na podlagi katerega bi moral prvi toženec izstaviti listino, saj med pravdnima strankama ni nobenega obligacijskega ali stvarnopravnega razmerja. Ne soglaša nadalje z ugotovitvijo v sodbi druge stopnje, da toženca nista argumentirano ugovarjala dejstvu, da parcela ni bila del pogodbe o dosmrtnem preživljanju, saj kronologija dogajanja kaže na drugačno dejansko stanje. Sicer pa pritožbeno sodišče ni v celoti izčrpalo pritožbe. Revident končno še dodaja, da je tožnik v nepravdnem postopku celo že predlagal delitev sporne parcele.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka sedaj veljavnega 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99, v tem postopku še nadalje uporablja).

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da revizijski ugovor bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni utemeljen. Odločitev sodišča druge stopnje je jasna in obrazložena. Izvršljivost ni predmet revizijskega preizkusa in se zato revizijsko sodišče z njo ni ukvarjalo. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka drugega odstavka 354. člena ZPP), pa ni ugotovilo.

Pač pa prvi toženec utemeljeno ugovarja zoper materialnopravno pravilnost odločitve na drugi in prvi stopnji. Sodišči sta zmotno tolmačili 220. člen Zakona o dedovanju (Ur.l. SRS, št. 15/76 in 23/78, Ur.l. RS, št. 17/91-I in Ur.l. RS, št. 13/94 do 82/94, v nadaljevanju ZD). V njem je določeno, da pravnomočen sklep o dedovanju veže stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, če jim ni priznana pravica, da lahko uveljavljajo svoj zahtevek v pravdi.

V pravdnem postopku res lahko tudi tisti, ki so sicer sodelovali v zapuščinskem postopku, uveljavljajo svoje zahtevke, ki ne temeljijo na dedni pravici. Zlasti to velja za originarno pridobitev lastninske pravice, in sicer z delom med trajanjem zakonske zveze, s priposestvovanjem in z gradnjo na tujem svetu. Ne more pa to veljati v obravnavanem primeru.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta se v obravnavanem primeru zapuščinskega postopka po očetu udeležili obe stranki tega pravdnega postopka. Tožnik je že v zapuščinskem postopku uveljavljal dva pravna naslova za pridobitev očetovega premoženja: pogodbo o dosmrtnem preživljanju z dne 25.5.1983 in oporoko z dne 15.6.1983. Že v zapuščinskem postopku je bilo ugotovljeno, da so v pogodbi o dosmrtnem preživljanju taksativno naštete nepremičnine, ki jih bo po smrti očeta tožnik pridobil v last. Med njimi sporne parcele ni bilo in tožnik temu ni ugovarjal. Glede nje je nastopal kot oporočni dedič in kot tak tudi sprejel dediščino na podlagi oporoke. Ker sta se v zapuščinskem postopku kot nujna dediča prijavila tudi toženca, je zapuščinsko sodišče o navedeni parceli odločilo tako, da je določilo tožnika kot oporočnega dediča do 6/8 in toženca vsakega do 1/8 kot nujna dediča (za sedanjo odločitev ni pomembno, da eden od bratov nujnega deleža ni uveljavljal).

Tudi če je res, da je bila sporna parcela že zajeta v pogodbo o dosmrtnem preživljanju z dne 25.5.1983, tožnik s tem, ko po smrti očeta ni zahteval izvedbe te pogodbe v zemljiški knjigi, ni postal njen lastnik. Pač pa je s sprejemom dediščine na podlagi oporoke nastal položaj, v katerem je treba šteti, da je tožnik postal solastnik te parcele s smrtjo zapustnika (123. člen ZD - dedovanje se uvede s smrtjo zapustnika). Enako velja tudi za nujna dediča, ki sta v zapuščinskem postopku postala solastnika navedene parcele iz naslova nujnega deleža. Ker v tem postopku ni bilo nikakršnega spora o pravnem naslovu pridobitve lastninske pravice na navedeni parceli, je treba šteti, da je tožnik soglašal, da je tudi sporna parcela del zapuščine. Še več, ko ni ugovarjal zoper pravico nujnih dedičev, je s tem razpolagal tudi s tistim solastninskim deležem parcele, ki sta ga pridobila toženca. Ali povedano drugače, s takšnim ravnanjem se je odpovedal morebitni pridobitvi solastninske pravice na drugi pravni podlagi.

Tudi če je bilo v času zapustnikove smrti negotovo, na koga je prešla zapuščina, je pravnomočni sklep o dedovanju to negotovost odpravil. Z njim je bilo odločeno o pravnem razmerju med oporočnim dedičem (tožnikom) in nujnima dedičema (tožencema). S tem, ko sta toženca uveljavila nujni delež in je zapuščinsko sodišče odločilo tudi o obsegu tega deleža, tožnik pa zoper takšno odločitev ni ugovarjal (se tudi ni pritožil), sta se toženca upravičeno lahko zanesla, da sta navedeno premoženje (tudi solastninski delež na sporni parceli) res pridobila. Ne gre prezreti, da 41. člen ZD določa rok treh let za uveljavitev tožbe za zmanjšanje oporočnih razpolaganj oziroma vrnitev daril, s katero bi lahko nujna dediča uveljavljala svoj delež na drugem premoženju, če te parcele ne bi dobila. Drugačen pristop bi povzročil neenakopraven položaj nujnih dedičev (tožencev).

Revizijsko sodišče zato poudarja, da se morajo tisti, ki se zapuščinskega postopka udeležijo, o svojih pravicah izjaviti.

Udeleženci morajo biti seznanjeni s pravno in dejansko situacijo, ki jim je tedaj znana, saj le tako lahko ustrezno ukrepajo. Toženca nista imela pravnega interesa za pritožbo zoper sklep o dedovanju, saj sta nujni delež na tedaj znanem premoženju, ki je bilo predmet oporočnega dedovanja, tudi dobila. Pritožiti bi se torej moral tožnik. Če bi se, bi toženca lahko poskusila rešiti spor že v zapuščinskem postopku, če jima to ne bil uspelo, pa v poznejši pravdi. Ker tega ni storil, ga odločitev o tej parceli v pravnomočnem sklepu o dedovanju veže in jo je v pravdi mogoče izpodbijati le, če obstajajo razlogi za obnovo postopka (224. člen ZD).

Tožnik v tožbi ni zatrjeval nobenega obnovitvenega razloga. Še več, med postopkom je celo zatrjeval, da je bil ves čas seznanjen z dogajanji v zvezi s sporno parcelo, saj je bil očetov pooblaščenec za urejanje zemljiškoknjižnih zadev v zvezi z njo.

Zaradi vsega navedenega revizijsko sodišče ugotavlja, da pravnomočni sklep o dedovanju z dne 27.9.1993 Temeljnega sodišča v Kopru, Enote v Kopru tožnika veže. Zato ima prvi toženec prav, ko trdi, da je tožbeni zahtevek tudi v dajatvenem delu neutemeljen.

Ker je odločitev revizijskega sodišča posledica drugačne uporabe materialnega prava, je revizijsko sodišče sodbi v izpodbijanem delu na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnika tudi v dajatvenem delu zavrnilo.

Zaradi spremembe obeh sodb, je revizijsko sodišče moralo odločiti o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 166. člena ZPP). Ker je tožeča stranka proti prvemu tožencu s tožbo v celoti propadla, mu mora povrniti njegove stroške pravdnega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker prvi toženec ni zahteval povrnitve stroškov prvostopenjskega postopka, o njih ni bilo treba odločati (164. člen ZPP). Glede pritožbenih stroškov je bilo treba upoštevati, da je sodišče druge stopnje prvemu tožencu že priznalo polovico teh stroškov. Stroški revizijskega postopka pa mu gredo v celoti. Stroški se odmerjeni v skladu z odvetniško in taksno tarifo.