Jedro

Ker je tožnik že v tožbi navedel koliko časa naj bi trajala projekta, za katera je sklenil pogodbi o svetovanju, je pravilna odločitev, da tožena stranka ni izkazala, da je za to pravno pomembno dejstvo izvedela šele v ponovljenem postopku in da zato predložitve projektne dokumentacije brez svoje krivde ni mogla navesti pred tem.

Tožnik je že v prvem postopku predlagal zaslišanje obeh direktorjev; pravdni stranki nista nasprotovali, da v ponovljenem postopku sodišče obeh direktorjev ne zasliši neposredno ampak le prebere njuni izjavi. Zato je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da izjavi prič ne predstavljata novega dokaza, ki ga sodišče v ponovljenem postopku ne bi smelo upoštevati.

Izrek

Revizija zoper sodbo sodišča druge stopnje I Cp 6343/2006 z dne 25. 4. 2007 se zavrže. Revizija zoper sodbo sodišča druge stopnje II Cp 4661/2007 z dne 14. 11. 2007 se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 1.183,38 EUR.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo z dne 21. 5. 1999 od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala, ker zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke ni bil ponovno izvoljen v naziv docenta in mu je bilo zato tudi onemogočeno predavati predmet „Nevarne snovi“. Sodišče prve stopnje je v zadevi odločalo dvakrat. Prvič je s sodbo III P 246/99 z dne 25. 5. 2006 tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Odločilo je, da je tožena stranka tožniku dolžna plačati iz naslova premoženjske škode 34.251,38 EUR (prej 8.208.000 SIT), ker zaradi neizvolitve v naziv docent nista bili sklenjeni pogodbi z družbama F. in L. za svetovanje na področju nevarnih snovi, iz naslova nepremoženjske škode pa 1.251,88 EUR (prej 300.000 SIT). V presežku je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je s sodbo I Cp 6343/2006 z dne 25. 4. 2007 zavrnilo pritožbo tožene stranke glede odločitve o povrnitvi škode za nepremoženjsko škodo in je v tem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev glede plačila odškodnine iz naslova premoženjske škode pa je sodišče druge stopnje s sklepom razveljavilo, ker je ugotovilo, da je glede višine škode sodišče prve stopnje dejansko stanje nepopolno ugotovilo. V tem delu je zadevo vrnilo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3. Zoper zgoraj navedeno sodbo sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Meni, da sta sodišči prve in druge stopnje napačno odločili, da obstaja vzročna zveza med zatrjevano škodo in neizvolitvijo tožnika v naziv docenta.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in tožeči stranki, ki je na revizijo odgovorila. Opozarja na razloge sodišča prve stopnje v zvezi z ugotovljeno vzročno zvezo in na neutemeljenost pritožbenih navedb.

5. Revizija zoper sodbo I Cp 6343/2006 z dne 25. 4. 2007 ni dovoljena.

6. Drugi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 – UPB, v nadaljevanju ZPP), ki se uporablja po drugem odstavku 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP – Ur. l. RS, št. 45/2008, v nadaljevanju ZPP-D) določa, da je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1.000.000 SIT). Izpodbijani del pravnomočne sodbe znaša 1.251,88 EUR (prej 300.000 SIT), kar pomeni, da ni presežena za dovoljenost revizije predpisana meja. Tožnikova revizija zoper sodbo sodišča druge stopnje I Cp 6343/2006 z dne 25. 4. 2007 torej ni dovoljena, zato jo je revizijsko sodišče zavrglo v skladu s 377. členom ZPP.

7. O zahtevku za plačilo premoženjske škode je sodišče prve stopnje ponovno odločilo s sodbo P 1519/2007-III z dne 9. 7. 2007. Odločilo je, da mora tožena stranka tožniku plačati iz tega naslova odškodnino v znesku 34.251,38 EUR in mu povrniti tudi njegove pravdne stroške v znesku 6.295,95 EUR. Sodišče druge stopnje je s sodbo II Cp 4661/2007 z dne 14. 11. 2007 pritožbi tožene stranke ugodilo le glede obsega zamudnih obresti. Odločitev sodišča prve stopnje je spremenilo tako, da je tožniku prisodilo zakonske zamudne obresti le v višini glavnice, v presežku pa je obrestni zahtevek zavrnilo. V ostalem je pritožbo zavrnilo in je v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

8. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da ni pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do povrnitve vsega zaslužka, ki bi mu šel po pogodbah z družbama F. in L. Opozarja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je zavrnilo njen predlog, naj od podjetij F. in L. zahteva predložitev celotne dokumentacije o projektih, pri katerih bi moral sodelovati tožnik. Sodišče prve stopnje je namreč odločilo, da je predlog prepozen, tožena stranka pa meni, da imajo pravdne stranke po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje do konca prvega naroka še možnost predlagati nova dejstva in nove dokaze. Navaja, da je šele iz izjav obeh direktorjev, ki jih je tožnik predložil v ponovljenem postopku, in pripravljalne vloge z dne 13.6.2007 ugotovila, za koliko časa naj bi bili s tožnikom sklenjeni pogodbi o svetovanju. Zato meni, da je imela upravičene razloge, da je šele na prvem naroku po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje predlagala ta dokaz. Meni, da je zato napačna odločitev sodišča druge stopnje, ki je pritožbo v tem delu zavrnilo. Opozarja, da je sodišče prve stopnje po drugi strani dopustilo, da se prebereta izjavi direktorjev obeh družb glede trajanja pogodb in glede višine zaslužka. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje tudi ta dokaz tožeče stranke kot prepozen zavrniti. Tožena stranka pa tudi meni, da sta sodišči prve in druge stopnje glede višine odškodnine zmotno uporabili materialno pravo. Opozarja, da bi morali sodišči upoštevati, da tožnik s podjetjema ne bi mogel skleniti avtorske pogodbe, saj ni šlo za prenos avtorske pravice temveč za opravljanje dela. Sodišči bi morali upoštevati tudi, da so normirani stroški pri avtorski pogodbi drugačni kot pri pogodbi o delu. Če gre za avtorsko pogodbo, potem normirani stroški znašajo 40%, če pa gre za pogodbo o delu normirani stroški znašajo 10%. Tožena stranka meni, da je v korist tožniku, ker se je sodišče postavilo na stališče, da ni pomembno, katera vrsta pogodbe je bila sklenjena.

9. Sodišče je tudi to revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila. Opozarja, da niso utemeljeni očitki tožene stranke glede kršitev določb pravdnega postopka. Meni tudi, da ni pomembno, ali je bila sklenjena avtorska pogodba ali pogodba o delu, saj bi v vsakem primeru tožnik utrpel škodo.

10. Revizija zoper sodbo sodišča druge stopnje II Cp 4661/2007 z dne 14. 11. 2007 ni utemeljena.

11. Sodišče druge stopnje ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. ZPP v drugem odstavku 362. člena določa, da smejo na prvem naroku nove glavne obravnave stranke navajati tudi nova dejstva in predlagati nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno ugotovili, da je tožena stranka šele v ponovljenem postopku v pripravljalni vlogi z dne 20.6.2007 predlagala, naj sodišče pridobi celotno dokumentacijo o projektih, pri katerih naj bi tožnik sodeloval kot svetovalec, ker bo iz njih razvidno, ali se je projekt sploh začel, v kakšnem obsegu je bil izveden in ter koliko časa je trajal. Tožnik je že v tožbi navedel koliko časa naj bi trajala oba projekta, za katera je z družbo F. in družbo L. sklenil pogodbi o svetovanju, zato je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da tožena stranka ni izkazala, da je za to pravno pomembno dejstvo izvedela šele v ponovljenem postopku in da zato tega dokaza brez svoje krivde ni mogla navesti pred tem.

12. Neutemeljen je tudi očitek revidentke, da sodišče druge stopnje ni obrazložilo, zakaj ocenjuje, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ko je v ponovljenem postopku prebralo izjavi direktorjev. Sodišče druge stopnje je izčrpno obrazložilo, da je tožeča stranka že v prvem postopku predlagala zaslišanje obeh direktorjev, da pravdni stranki nista nasprotovali, da v ponovljenem postopku sodišče obeh direktorjev ne zasliši neposredno ampak le prebere njuni izjavi. Zato je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da izjavi prič ne predstavljata novega dokaza, ki ga sodišče v ponovljenem postopku ne bil smelo upoštevati. Ugotovitve, da tožena stranka ni zahtevala tudi neposrednega zaslišanja obeh direktorjev, pa tožena stranka v reviziji ne izpodbija.

13. Tedaj veljavni Zakon o dohodnini (Ur. l. RS, št. 11/94) je v 76. in 77. členu določal, da je osnova za davek iz premoženjskih pravic dohodek iz avtorskih pravic, izumov, znakov razlikovanja in tehničnih izboljšav, zmanjšan za stroške, ki so bili zanj potrebni. Po 77. členu tega zakona so se za potrebne stroške pri obdavčitvi dohodkov iz premoženjskih pravic šteli normirani stroški v višini 40 %. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi navedlo, da je nepomembno, ali bi družbi F. in L. z tožnikom sklenili avtorsko pogodbo ali le pogodbo o delu, ker bi v obeh primerih tožnik moral plačati 25% stopnjo davka in 3,5% stopnjo provizije Avtorski agenciji Slovenije. Teh 28,5% je sodišče prve stopnje izračunalo od celotnega zneska 30.045,07 EUR (prej 7.200.000 SIT), ki bi ga tožnik glede na pogodbo z družbo F. zaslužil v petletnem obdobju, ne da bi ta znesek zmanjšalo za normirane stroške. Če bi normirane stroške odštelo, bi bil izračun davčne obveznosti za tožnika manjši, odškodnina pa višja. Revizijsko sodišče zato ocenjuje, da tožena stranka ni uspela izkazati, da je bil izračun sodišča njej v škodo. Pri dohodku, ki bi ga tožnik zaslužil po pogodbi z družbo L., pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi sam naročnik v celoti plačal davek ne glede na to, kako visok bi bil. 14. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljena revizijska razloga nista podana, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

15. Po prvem odstavku 165. člena ZPP sodišče v primeru, če zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so z njim nastali. Glede na določbo prvega odstavka 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške. To pomeni, da tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka, obenem po mora toženi stranki povrniti njene stroške obeh odgovorov na reviziji v skupnem znesku 1.183,38 EUR. Stroški prvega odgovora na revizijo obsegajo 300 točk po 0,46 EUR, kar znaša 138 EUR, 2% materialne stroške v znesku 2,76 EUR in 20% DDV v znesku 28,15 EUR ter 252,02 EUR stroškov sodne takse, skupaj 420,93 EUR. Stroški drugega odgovora na revizijo obsegajo 1050 točk po 0,46 EUR kar znaša 483 EUR, 2% materialne stroške v znesku 9,66 EUR, 20% DDV v znesku 98,53 EUR in stroške plačila sodne takse v znesku 171,26 EUR, skupaj 762,45 EUR.