Jedro

V predlogu pogodbe o zaposlitvi ne more biti prispevek delavca za določitev plače iz naslova delovne uspešnosti z 0,00 točkami, saj je odvisen od ugotovitve in ocene generalnega direktorja - torej je spremenljiv.

Izrek

1. Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje v delu izreka pod točko 1, ki se nanaša na presojo zakonitosti predlogov pogodb o zaposlitvi tožnikov z dne 24.12.1991 pod točko V/2 in stroških postopka razveljavita in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. V ostalem (točka V/3 predloga pogodbe o zaposlitvi) se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo tožbenim zahtevkom tožečih strank tako, da je ugotovilo, da so predlogi pogodb o zaposlitvi z dne 24.12.1991 v točki V/1-3 nezakoniti. Odločitev je utemeljilo s tem, da določitev osnovnega osebnega dohodka ne ustreza ureditvi iz samoupravnega sporazuma o skupnih osnovah in merilih za delitev sredstev za osebne dohodke tožene stranke, za določitev dodatkov zaradi stalne izpostavljenosti tožnikov nevarnostim infekcij pa bi morala tožena stranka upoštevati določbo 66. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije (Uradni list RS, št. 26/91). Predmet pogodbe o zaposlitvi ne more biti, po stališču sodišča prve stopnje določilo iz točke V/3, ki se nanaša na osebni dohodek iz naslova delovne uspešnosti in je določen z "0,00 točk".

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke, saj je ugotovilo, da je prvostopno sodišče s presojo skladnosti predloga pogodb o zaposlitvi v točki V/1, ki se nanaša na višino osnovne plače tožnikov, prekoračilo njihov tožbeni zahtevek. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je v celoti soglašalo z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka, ki uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji očita sodišču druge stopnje, da je zmotno uporabilo določbo 135. člena Zakona o delovnih razmerjih in 66. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti. Tožnikom se s predloženimi pogodbami o zaposlitvi status v smislu delovnega razmerja ni spremenil, ostali so razporejeni na istem delovnem mestu, višina njihovega osebnega dohodka se ni zmanjšala. V obrazložitvi revizije tožena stranka ponovno poudarja, da presoja skladnosti pogodb o zaposlitvi, predloženih V. B. in D. P. ni dopustna, saj sta oba tožnika kasneje k tem pogodbam podpisala anekse. S svojim podpisom sta izrazila soglasje tudi k osnovnemu besedilu sporne pogodbe.

Tožnice B. B. pa tudi ni mogoče primerjati z ostalimi tožniki, saj je bila do leta 1993 mlada raziskovalka in specializantka, kar pomeni, da je opravljala svoje delo izven klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja. Tožena stranka je zato predlagala, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in spremeni sodbi sodišč prve in druge stopnje tako, da zavrne tožbene zahtevke tožnikov, razen tožb V. B. in D. P., ki naj jih zavrže. Na vročeno revizijo (390. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju: ZPP, ki ga je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99, še uporabiti) tožniki niso odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Delno je utemeljena graja zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi. Po določilu 135. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR), oziroma njegovega 4. odstavka, lahko delavec zahteva presojo zakonitosti predloga pogodbe in njeno skladnost z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom pred sodiščem, pristojnim za delovne spore, v roku 15 dni od predložitve pogodbe o zaposlitvi. V takem primeru ga ne zadenejo pravne posledice nepodpisa predložene pogodbe, vsebovane v 5. odstavku omenjenega zakonskega določila. Določilo 1. odstavka 135. člena ZDR zavezuje delavca, ki je na dan uveljavitve tega zakona v delovnem razmerju, da sklene pogodbo o zaposlitvi v roku iz omenjenega 4. odstavka, najkasneje do 1.7.1991. Na podlagi novosklenjene pogodbe se opravlja delovno razmerje z vsemi značilnostmi takoimenovanih medsebojnih delovnih razmerij delavcev v združenem delu in se preoblikuje v pogodbeno razmerje, tako v formalnem kot v vsebinskem smislu. S sklenitvijo pogodbe se zagotavlja nadaljevanje delovnega razmerja, sklenjenega na podlagi dotedanje delovne zakonodaje, oziroma njenega prehoda na veljavni zakon. Delovnopravni status delavca z vsemi njegovimi pravicami in obveznostmi pa mora ostati ohranjen, na kar napotuje tudi 3. odstavek s svojo prepovedno klavzulo, po kateri se delavcu ne more spremeniti razporeditev na delovno mesto, na katero je bil razporejen ob uveljavitvi tega zakona oziroma spremeniti delovno razmerje, sklenjeno za nedoločen čas v delovno razmerje za določen čas.

Da bi se preprečil oziroma omejil nedopusten poseg delodajalca v pravice delavca, ki jih je užival do uveljavitve 135. člena omenjenega zakona, ima delavec v 4. odstavku zagotovljeno pravno sredstvo presoje zakonitosti predloga pogodbe o zaposlitvi in njene skladnosti z zakonom, drugimi zakonskimi viri, predpisi, kolektivnimi pogodbami in splošnimi akti. S pravico do presoje zakonitosti delavcu predloženega predloga pogodbe o zaposlitvi je poleg prepovedne norme iz 2. in 3. odstavka 135. člena delavcu varovana ohranitev pravic, ki jih je že prej užival na osebni ravni, torej tistih pravic, ki se ponavljajo in trajajo dalj časa.

Preizkus zakonitosti tožnikom predloženih pogodb o zaposlitvi z dne 24.12.1991 obsega torej njihovo upravičenost do dodatka za težje delovne pogoje (točka V/2) in dela plače iz naslova delovne uspešnosti (točka V/3). Ta okvir presoje njihove skladnosti z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom se nanaša tudi na predlog osnovnih pogodb, predloženih v podpis V. B. in D. P. in sicer za čas do podpisa aneksov št. 1. Iz točke III omenjenih aneksov z dne 25.2.1992 - za D. P. (priloga B 28) in z dne 16.12.1992 - za V. B. (priloga B 47) namreč izhaja, da njune določbe začnejo veljati od dneva podpisa dalje. To pomeni, da so neutemeljene trditve tožene stranke, da bi podpis obeh tožnikov pomenil izjavljeno soglasje k osnovnim tekstom izpodbijanih predlogov pogodb o zaposlitvi. Z odklonitvijo podpisa k predlogom z dne 24.12.1991 ni bilo doseženo soglasje tožnikov o bistvenih sestavinah v podpis jim ponujenih pogodb o zaposlitvi. Podpis aneksov s strani D. P. in V. B. pa je šteti za njuno pravno relevantno izraženo voljo za sklenitev spremenjenih pogodb z veljavnostjo od 25.2.1992 oziroma 16.12.1992 dalje, saj nista bila izpodbijana zaradi napak v volji obeh tožnikov.

Preizkus zakonitosti v podpis predložene pogodbe o zaposlitvi obsega v obravnavanem primeru tudi pravico tožečih strank do osebnega dohodka iz naslova delovne uspešnosti (64. člen Kolektivne pogodbe dejavnosti). Po 2. odstavku 49. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR) je delavec upravičen do dela dohodka oziroma dobička, ki je v sorazmerju z njegovim prispevkom k ustvarjanju tega dohodka oziroma dobička. O prispevku delavca pri delu odloča poslovodni organ ali delavec s posebnimi pooblastili in odgovornostmi oziroma delodajalec v skladu s splošnim aktom in kolektivno pogodbo (4. odstavek). Ker tudi norma iz V/3 točke predloga pogodbe o zaposlitvi napotuje na ugotovitev in oceno generalnega direktorja tožene stranke o prispevkih tožnikov za določitev plače na podlagi njihove delovne uspešnosti, ne more biti ta spremenljivi del dohodka izražen z 0,00 točkami. Zato je pravilna presoja obeh sodišč, da ta točka predloga o zaposlitvi ni v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in splošnim aktom.

Tožena stranka ves čas postopka in tudi v reviziji navaja, da se delovnopravni status tožnikov s podpisom predloga pogodbe o zaposlitvi ne bi v ničemer spremenil. Tožniki so ostali razporejeni na istem delovnem mestu, osnovna plača jim je bila določena v skladu s Kolektivno pogodbo za negospodarstvo kot tudi s Kolektivno pogodbo dejavnosti.

Sodišči sta pri svoji presoji, da so tožniki upravičeni do dodatka za težje delovne pogoje po 66. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije izhajali iz napačne materialnopravne predpostavke, da so vsi tožniki pri svojem delu že od nekdaj izpostavljeni nevarnostim infekcije in da gre za njihovo stalno izpostavljenost, kar potrjuje tudi dejstvo, da od avgusta leta 1994 te dodatke prejemajo. Iz sklepov tožene stranke iz leta 1988 namreč izhaja, da tožnikom zaradi težjih delovnih pogojev ni bil priznan noben dodatek (priloge B 26, B 29, B 32, B 46). Prav tako je iz priloge C 1 razvidno, da je direktor klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja še v oktobru leta 1994 interveniral za višje vrednotenje težjih delovnih pogojev delavcev na tej kliniki. Ker je tožena stranka, kot prej povedano, dolžna ob izstavitvi prve pogodbe o zaposlitvi upoštevati zatečeno stanje, je potrebno za pravilno pravno presojo upravičenosti tožnikov do uveljavljenega dodatka, upoštevati prej omenjene sklepe tožene stranke oziroma morebitne njihove kasnejše spremembe.

Ob tem je potrebno poudariti, da sodišči pri svoji odločitvi nista upoštevali poteka časa med uveljavitvijo branžne kolektivne pogodbe in predlogi spornih pogodb o zaposlitvi (24.12.1991). Obe sodišči sta izhajali iz napačnih predpostavk, da je potrebna zaradi uveljavitve dne 8. novembra 1991 podpisane in dne 21.11.1991 v Uradnem listu Republike Slovenije št. 26 objavljene kolektivne pogodbe takojšnja sprememba pogodb o zaposlitvi oziroma njenega predloga. Pri tem nista upoštevali, da vsaka spremenjena okoliščina nima za posledico spremembe (že sklenjene) pogodbe o zaposlitvi, prav tako sta prezrli določbe 1. odstavka 80., 81. in 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, ki dajejo tožnikom pravne možnosti za uveljavljanje njihovih pravic.

V obravnavanem primeru je zato presoja, ali je bila tožena stranka dolžna že ob predložitvi prve pogodbe o zaposlitvi z dne 24.12.1991 v podpis tožnikom, v njeni vsebini upoštevati na novo uveljavljene dodatke za težje delovne pogoje, odvisna od odgovora na vprašanje, ali je tožena stranka z določitvijo 2627 točk osnovnega osebnega dohodka tožnikom pod točko V ohranila tožnikom plačo in druge ugodnosti iz do tedaj veljavnih sklepov iz leta 1988 oziroma morebitnih njihovih sprememb.

Ob preizkusu zakonitosti predloženih pogodb ne gre prezreti namena zakonodajalca, da se s prehodno določbo 135. člena ZDR prevedejo obstoječa delovna razmerja v pogodbena delovna razmerja. Ker tožena stranka ves čas postopka zatrjuje in dokazuje, da predlogi pogodb o zaposlitvi za tožnike ne pomenijo sprememb glede njihovih plač, njene trditve zaradi drugačnega pravnega pristopa obeh sodišč niso bile preverjene in niso bile sprejete ustrezne ugotovitve. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo torej dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Odločitev revizijskega sodišča pod točko 1 izreka temelji na 2. odstavku 395. člena ZPP, pod točko 2 pa na 393. členu ZPP.

Določbe ZPP in ZTPDR je revizijsko sodišče uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).