Jedro

Za odreditev omejitve gibanja v primeru, ko pristojni organ očitno dvomi v prosilčevo istovetnost ali državljanstvo je omejitev gibanja dopustna le, če pristojni organ preverja ali ugotavlja prosilčevo istovetnost ali državljanstvo. Navedenega ukrepa ni mogoče izreči že v stanju, ko pristojni organ glede na okoliščine zadeve očitno dvomi v prosilčevo istovetnost ali državljanstvo, vendar je ne preverja. Izpodbijani ukrep je na navedeni podlagi mogoče izreči le, kadar pristojni organ glede na okoliščine zadeve očitno dvomi v prosilčevo istovetnost ali državljanstvo in bo zato izvedel določena ravnanja preverjanja prosilčeve identitete ali državljanstva. V nasprotnem primeru ukrep ne bi bil nujen in bi bil nesorazmeren.

Tožnik s tem, ko do izdaje izpodbijanega sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo, ni ravnal v skladu z zakonom in ni nedvomno izkazal svoje identitete, vendar to ne zadostuje za obstoj očitnega dvoma v tožnikovo istovetnost, to je, da tožnik ni oseba, za katero se izdaja. Tožnik s tem, ko toženki ne predloži osebnega dokumenta, otežuje njegovo identifikacijo, zlasti pa morebitno vračanje v izvorno državo, vendar pa to še ne pomeni, da osebni podatki, ki jih navaja, niso resnični. Zgolj očiten dvom v resničnost zatrjevane identitete pa je lahko razlog za omejitev gibanja na podlagi 1. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Izpodbijani sklep je po presoji sodišča nezakonit v delu, ki se nanaša na 1. alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 tudi zato, ker iz njegove obrazložitve ni razvidno toženkino dolžnostno ravnanje (kar tožnik v tožbi uveljavlja s sklicevanjem na potrebno presojo sorazmernosti in v tem okviru nujnosti ukrepa), torej na kakšen način bo toženka preverjala tožnikovo istovetnost. ZMZ-1 je s tem, ko je v besedilo prej navedene tretje alineje prvega odstavka 84. člena vključen tudi pogoj, da je imel prosilec „možnost zaprositi za mednarodno zaščito“, določa prav objektivno merilo v smislu točke določbe (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive. Navedena določba Recepcijske direktive namreč med objektivna merila celo izrecno uvršča („vključno s tem“) okoliščino, da „je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek“.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1416/2020/4 (1312-33) z dne 12. 8. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka tožniku omejila gibanje na podlagi 1. in 3. alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zaradi ugotavljanja istovetnosti tožnika in ker mu je že bilo omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je tožnik prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Sklenila je še, da bo tožnik pridržan na prostore Centra za tujce od 11. 8. 2020 od 11.20 ure do prenehanja razlogov, vendar najdalj do 11. 11. 2020 do 11.20 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik 11. 8. 2020 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite na predpisanem obrazcu, svoje istovetnosti pa pri tem ni izkazal, saj ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo. Iz policijske depeše z dne 23. 7. 2020 izhaja, da je tožnik 18. 7. 2020 ob okoli 1:00 ure ilegalno prečkal slovensko-hrvaško mejo in nadaljeval pot proti Ljubljani, kjer ga je 22. 7. 2020 prijela policija. Tožnik je bil 22. 7. 2020 nastanjen v Centru za tujce in 23. 7. 2020 podal izjavo, da želi v Republiki Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito. Dne 22. 7. 2020 je bila tožniku izdana odločba o vrnitvi, ki mu je bila prebrana v njemu razumljivem jeziku ter mu je bilo omogočeno, da se v zadevi izjasni.

3. Pri podaji prošnje za mednarodno zaščito 11. 8. 2020 je tožnik navedel, da je državljan Maroka, po narodnosti Arabec muslimanske veroizpovedi. Tožnik je 1. 1. 2020 odšel iz izvorne države Maroko. Legalno je odšel najprej v Turčijo, nato preko Grčije, Albanije, Črne gore, Bosne in Hercegovine v Hrvaško ter nato v Slovenijo. Osebnih dokumentov nima, saj je potni list pustil pri prijatelju v Turčiji. V Maroku ima osebno izkaznico, ki jo bo skušal pridobiti. Po podaji prošnje za mednarodno zaščito 11. 8. 2020 je bil tožniku ustno na zapisnik izrečen ukrep omejitve gibanja na podlagi 1. in 3. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 4. V razgovoru v zvezi z ustno naznanitvijo izreka ukrepa omejitve gibanja je tožnik navedel, da je ustno izrazil namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito že na policijski postaji. Navedeno namero je podal še pred prejemom odločbe o vračanju in o nastanitvi, ki sta bili napisani v slovenskem jeziku (22. 7. 2020) in sicer dva dni po tem, ko je bil nastanjen v Centru za tujce. V Slovenijo je vstopil pred prijetjem. Pešačil je do Ljubljane, za mednarodno zaščito pa ni zaprosil, ker se je bal, da ga bodo policisti vrnili na Hrvaško. Njegova ciljna država je bila Slovenija. V razgovoru je tožnik zatrjeval, da je bil prepeljan v Center za tujce 23. 7. 2020 in je cel dan prespal, 24. 7. 2020 je zaprosil za papir in pisalo ter 25. 7. 2020 napisal izjavo, da želi zaprositi za mednarodno zaščito. Za slednjo ni zaprosil na Hrvaškem niti v Grčiji, kjer je bil v času pandemije. Osebnega dokumenta pri sebi nima, potni list pa je pustil v Turčiji, da v primeru, če bi ga prijeli in bi imel potni list pri sebi, bi ga vrnili v Maroko. Pri sebi nima niti slike osebnih dokumentov. Naknadno pa lahko dostavi osebni dokument in z njim izkaže identiteto. V Ljubljano si ni poslal osebnih dokumentov, ker ni vedel, da ta možnost obstaja.

5. Toženka meni, da so v zadevi izpolnjeni pogoji iz 1. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 na podlagi katere se med drugim prosilcu lahko omeji gibanje, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in do izdaje izpodbijanega sklepa tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo, na podlagi katerega bi bilo skladno s 97. členom Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) mogoče ugotoviti tožnikovo istovetnost. V nadaljevanju navaja četrti odstavek 34. člena ZMZ-1, po katerem lahko tujec dokazuje svojo istovetnost s tujo potno listino, osebno izkaznico ali drugo ustrezno listino, ki je v državi tujca predpisana in s katero se lahko dokazuje istovetnost, s potno listino za tujca, z dovoljenjem za prebivanje, izdanem v obliki samostojne listine ali z drugo javno listino, ki jo je izdal državni organ. Istovetnost prosilca za mednarodno zaščito je nesporno ugotovljena, ko prosilec predloži eno od navedenih listin, določenih v ZTuj-2. V nadaljevanju se toženka sklicuje na določbo prvega odstavka 119. člena ZMZ-1. 6. V konkretnem primeru se poraja očiten dvom v tožnikove osebne podatke. Tožnik je v postopku navedel, da je potni list pustil pri prijatelju v Turčiji z namenom, da bi preprečil vračanje v izvorno državo. Resnični osebni podatki tožnika so tako toženki neznani. Tožnik se je ob podaji prošnje za mednarodno zaščito zavezal, da bo skušal predložiti osebno izkaznico. Šele ko bo toženka navedeno prejela, bo lahko preverila resničnost osebnih podatkov tožnika. Tožnikove osebne podatke lahko toženka preveri in ugotovi le, če se zagotovi tožnikova prisotnost na ozemlju Republike Slovenije, kar pa je ob dejstvu, da je tožnik begosumen, mogoče le z omejitvijo gibanja tožnika. Dejstvo je, da se je tožnik namenoma znebil osebnih dokumentov zato toženka utemeljeno sklepa, da ne želi razkriti pravih osebnih podatkov in da želi otežiti postopek svojega vračanja v izvorno državo. Kolikor prosilec svoje identitete ne izkaže z osebnimi dokumenti, je ta postopek teže izvedljiv. Tožnik se je znebil svojih osebnih dokumentov, ker po njegovih navedbah ne želi, da ga vrnejo v Bosno in Hercegovino ali v izvorno državo.

7. Kolikor tožnik ne bo predložil svojih osebnih dokumentov, potrebnih za ugotavljanje njegove istovetnosti, bo toženka preko poglobljenih vprašanj o tožnikovi izvorni državi preverjala ali res prihaja iz Maroka. Ugotovitev izvorne države je namreč v postopku mednarodne zaščite odločilno dejstvo.

8. Glede na navedeno in glede na tožnikova dejanja, ko se po več dneh bivanja v Sloveniji ni obrnil na pomoč in se je namenoma izmikal ljudem in policiji toženka meni, da obstaja utemeljen sum, da bo tožnik, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, ozemlje Republike Slovenije samovoljno zapustil in toženki onemogočil da preveri njegovo istovetnost. Zato je tožniku potrebno omejiti gibanje, saj se je zavezal toženki predložiti osebni dokument, ki ga ima v Maroku in s čimer bo omogočil, da preveri njegovo istovetnost. 9. Toženka meni, da so v zadevi podani tudi pogoji za izrek ukrepa po 3. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Tožnik je 18. 7. 2020 ilegalno vstopil na ozemlje Republike Slovenije in se pet dni izogibal policiji ker se je bal, da ga bodo vrnili na Hrvaško. Potoval je proti Ljubljani, kjer ga je 22. 7. 2020 prijela slovenska policija. Dne 22. 7. 2020 je prejel je odločbo o nastanitvi in o vrnitvi in ter bil 22. 7. 2020 nameščen v Centru za tujce. Namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito je podal 23. 7. 2020, ko je že bival v centru za tujce in po tem, ko je bil že seznanjen z odločbo o vrnitvi. Tožnik je navajal, da je namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito ustno podal že na policiji, pisno izjavo pa dva dni po namestitvi v Centru za tujce. Toženka ne sledi tem navedbam in meni, da bi bila tožnikova namera za podajo prošnje za mednarodno zaščito v takem primeru sigurno navedena v policijski dokumentaciji, kar pojasni. Tožnik pa bi tudi sicer, kolikor bi bila Republika Slovenija resnično tožnikova ciljna država, zaprosil za mednarodno zaščito takoj ob prehodu slovensko-hrvaške meje 18. 7. 2020 ali pa takoj po prijetju policije 21. 7. 2020 ali pa takoj ob prihodu v Center za tujce 22. 7. 2020, kjer je imel za to vse možnosti. Na strani 4 obrazložitve toženka dodatno utemelji svoj dvom v resničnost tožnikovih navedb, da je takoj, ko je bilo mogoče, podal prošnjo za mednarodno zaščito. Tožnik pa je namero za mednarodno zaščito podal šele 23. 7. 2020, kar je že po prejemu odločb o nastanitvi in o vrnitvi in bil tako že seznanjen, da bo odstranjen iz države Slovenije, česar pa si ni želel. Glede na navedeno toženka sklepa, da je tožnik podal namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito zgolj zaradi oviranja oz. zadržanja postopka odstranitve iz države. Toženka tako utemeljeno sklepa, da tožnik v Republiki Sloveniji ni nameraval vložiti prošnje za mednarodno zaščito in da so ga okoliščine, v katerih se je znašal, privedle do tega, da to stori, saj računa, da si bo s tem zagotovil prosto gibanje in nato nadaljeval svojo pot. S tem je izpolnjen objektivni kriterij, na podlagi katerega je mogoče utemeljeno domnevati, da je tožnik prošnjo za mednarodno zaščito podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve iz Slovenije. Sama vložitev prošnje v času postopka odstranitve iz države kaže, da jo tožnik vlaga z namenom, da ta postopek prepreči in si zagotovi svobodno gibanje.

10. Tožena stranka je na straneh 5 in 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa še presodila, da izrečeni ukrep ne more biti učinkovit le s tožnikovo omejitvijo gibanja na območje azilnega doma, saj varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na to območje, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tovrsten ukrep izkazal za neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb samovoljno zapustila azilni dom. Na strani 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa pa navaja tudi objektivne okoliščine na strani tožnika, ki narekujejo izrek ukrepa omejitve gibanja na prostore Centra za tujce. Na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 je tožniku odredila omejitev gibanja na prostore in območje Centra za tujce, saj se lahko le tako ukrep učinkovito izvede.

11. Tožnik v tožbi ugovarja kršitev določb postopka, zmotno ugotovljeno dejansko stanje in nepravilno uporabo materialnega prava. Nepravilni so zaključki toženke o obstoju dvoma v osebne podatke tožnika. Res tožnik ni predložil osebnega dokumenta, vendar ta okoliščina ne opravičuje zaključka, da so osebni podatki, ki jih je navedel, neresnični. Navaja četrti odstavek 34. člena ZMZ-1, ki napotuje na smiselno uporabo zakona, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji in ne vzpostavlja domneve, da je odsotnost predložitve osebnih dokumentov okoliščina, zaradi katere je mogoče šteti, da so zato podatki prosilca dvomljivi ali pa neresnični. Tožnik je navedel, da bo skušal predložiti osebni dokument. Napačno je tudi stališče toženke, da odsotnost osebnih dokumentov prosilca šteje kot nesodelovanje s pristojnim organom in nezainteresiranost za odločitev v postopku odločanja o upravičenosti do mednarodne zaščite in je zato izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. Po ustaljeni sodni praksi velja stališče, da tudi ko prosilec ne potrdi svoje identitete z osebnimi dokumenti, to še ne zadostuje za obstoj dvoma v verodostojnost identitete oz. sum o lažni identiteti prosilca (npr. Upravno sodišče RS v zadevi I U 2765/2005). Odsotnost osebnega dokumenta ne opravičuje izrek ukrepa omejitve gibanja. Verodostojne so tudi tožnikov izjave, da se je bal, da ga bo Hrvaška nezakonito vrnila in mu ne bo omogočila uveljavljanja mednarodne zaščite. Tožnik meni, da toženka očitnosti dvoma ni izkazala oz. utemeljila v skladu s stališči EU, da mora biti ukrep pridržanja strogo omejen in izrečen le v izjemnih okoliščinah, če je to nujo, razumno in sorazmerno in da gre za skrajno sredstvo (sodba SEU v zadevi Mahdi, C-146/14 z dne 5. 6. 2014, odst. 68). Toženka ne zatrjuje, da naj bi tožnik navajal lažne podatke in tako ni podanih razlogov za utemeljitev tožnikovega nesodelovanja v postopku. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pa tudi ne izhaja očitnost dvoma, da tožnik prihaja iz Maroka.

12. Da je tožnikova ciljna država Slovenije, izhaja iz dejstva, da je bil prijet v Ljubljani in ne na meji s sosednjimi državami. Navedeno potrjuje tožnikov namen, da je želel v Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito, kar je tudi storil. Sama odsotnost zapisa tožnikove izjave na policiji pa ne pomeni, da tožnik izjave ni podal. Tudi tožnikova ravnanja ob prijetju ter ob podaji prošnje za mednarodno zaščito niso takšna, da bi opravičevala utemeljen sum, da bo tožnik samovoljno zapustil azilni dom in preprečil nadaljevanje postopka. Podana tudi ni sorazmernost izrečenega ukrepa. Prav tako niso podane okoliščine, ki bi utemeljevale tožnikovo omejitev gibanja na prostore in območje Centra za tujce. Gre za prekomeren in nepotreben poseg v tožnikovo osebno svobodo.

13. Sklicevanje toženke, do 80% prosilcev za mednarodno zaščito samovoljno zapusti azilni dom, ne opravičuje izrečenega ukrepa ter je nezakonit razlog. Gre za arbitrarno odločanje toženke. Toženka pa se tudi ne more sklicevati na splošne okoliščine varovanja v azilnem domu, ki so v celoti v sferi toženke. Za zavrnitev izreka manj invazivnega ukrepa v azilnem domu toženka ne more utemeljevati s sklicevanjem na način varovanja v azilnem domu, ki ga zagotavlja sama in tudi ne na njene izkušnje v azilnih zadevah. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhajajo okoliščine, ki utemeljujejo obstoj utemeljene nevarnosti, da bo tožnik pobegnil. Center za tujce je zavod zaprtega tipa, kjer nadzor opravljajo policisti. Je ograjen in pod video nadzorom. Določen je hišni red, obiski pa so omejeni. Nastanitev v Centru za tujce po svoji naravi pomeni poseg v pravico do osebne svobode posameznika, za kar se sklicuje se na sodbo Ustavnega sodišča RS I U 1116/09 z dne 3. 3. 2011. Tožnik nima dovolj prostora za gibanje in gre za kršitev 3. člena EKČP. Tožnik sklepno sodišču predlaga, da naj tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi.

14. Tožnik hkrati s tožbo na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe tako, da se do pravnomočnosti odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega akta in tožnika izpusti iz Centra za tujce v Postojni. Meni, da v obravnavani zadevi niso podani zakonski pogoji za izrek izpodbijanega ukrepa. Izvršitev izrečenega ukrepa pa bo tožniku tudi povzročila nepopravljivo škodo in sicer resne posledice na tožnikovemu zdravju. Izgubljene osebne svobode ne bo mogel tožniku nihče nadomestiti. V Centru za tujce, kjer biva, se zelo slabo počuti. Z izpodbijanim sklepom pa mu je tudi kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS, 5. člena EKČP in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar že samo po sebi predstavlja težko popravljivo škodo. Tožniku mora biti zagotovljeno učinkovito sodno varstvo (četrti odstavek 15. člena Ustave RS, prvi in drugi odstavek 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah ter 18. člen Procesne direktive št. 2005/85/ES), ki ga brez izdaje predlagane začasne odredbe tožnik ne bi imel. Sodišču predlaga, da naj tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi tako, da mora tožena stranka po prejemu te sodne odločbe takoj prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožnika v Centru za tujce.

15. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ne more sprejeti tožnikovih argumentov in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega akta. Tožnik izpostavlja nepravilnost zaključkov toženke glede obstoja dvoma v osebne podatke tožnika. V obrazložitvi izpodbijanega akta je toženka pojasnila, da tožnikova istovetnost ni nesporno ugotovljena. Pojasnila je tudi razloge za očiten dvom v tožnikove osebne podatke. Tožnik je zatrjeval, da je potni list pustil v Turčiji pri prijatelju in da ga nima pri sebi zato, da ga organ ne bi vrnil v izvorno državo. Navedeno kaže na tožnikov namen, da ne želi biti identificiran. Toženka tudi nasprotuje tožnikovim navedbam glede nesodelovanja tožnika v postopku. Tožnik se je zavezal predložiti organu osebne dokumente, česar pa še vedno ni storil, kar kaže na tožnikovo nesodelovanje v postopku. V Centru za tujce ima vsak dan na voljo telekomunikacijske storitve. Kljub temu tožnik v tej smeri ni storil ničesar. Glede dvoma, da tožnik prihaja iz Maroka pa navaja, da v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ne nasprotuje tožnikovim navedbam o državljanstvu. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča RS I U 1138/2020-14 z dne 14. 8. 2020 iz katere izhaja: „Ugotovitev istovetnosti prosilca je v tem postopku zelo pomembna, ne samo zato, da se ve, kdo je, temveč tudi zato, da se lahko ugotavljajo (subjektivne) okoliščine, na katere se prosilec sklicuje.“. Tožena stranka prereka tudi ostale tožbene navedbe in se sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Sodišču predlaga, da naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

16. Na podlagi sklepa Upravnega sodišča RS št. I U 1183/2020-5 z dne 19. 8. 2020 je zadevo obravnavala sodnica posameznica.

K točki I izreka:

17. Tožba je utemeljena.

18. Med strankama je v obravnavani zadevi sporno ali je ukrep omejitve gibanja na prostore in območje Centra za tujce toženka izdala pravilno in zakonito. Sodišče presoja zakonitost izrečenega ukrepa s poudarkom na tožbenih ugovorih, ali so bili (in ali so še) izpolnjeni zakonski pogoji za izrek izpodbijanega ukrepa (1. in 3. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). Iz točke 1 izreka izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da je toženka obravnavani ukrep tožniku izrekla zaradi ugotavljanja istovetnosti in ker je bilo tožniku že omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je tožnik prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito.

19. Sodišče je na podlagi 70. člena in 71. člena ZMZ-1 dne 21. 8. 2020 izvedlo glavno obravnavo in na njej vpogledalo v upravni spis toženke, v tožbo s prilogami, v odgovor na tožbo ter v kopijo osebne izkaznice, ki jo je na glavni obravnavi sodišču predložil tožnik. V skladu s šestim odstavkom 84. člena ZMZ-1 je zaslišalo tožnika, ki je izpovedal, da je matično državo zapustil iz družinskih in socialnih razlogov. Njegova ciljna država je bila Slovenija, kamor je prišel ilegalno, brez osebnih dokumentov. Potni list je pustil v Turčiji, da ga policija, če bi ga prijela v Grčiji, ne bi vrnila v matično državo. Tožnik pa ni vedel, da mora v Sloveniji organom predložiti osebni dokument, na podlagi katerega bi lahko ugotovil njegovo identiteto. To je izvedel šele na prvem razgovoru z inšpektorji v Sloveniji. Svojo identiteto je tožnik nameraval dokazovati z osebnim dokumentom, ki bi ga kasneje predložil. V zapisniku o podaji prošnje za mednarodno zaščito je popravil datum svojega rojstva, zapisa priimka pa ne, ker je bil zapis v arabščini pravilen. Zavezal se je, da Republike Slovenije ne bo zapuščal pred odločitvijo o njegovi prošnji za mednarodno zaščito.

20. Na podlagi prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki ureja omejitev gibanja, lahko pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito omeji gibanje z izrekom ukrepa obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma, če ni mogoče po določbah ZMZ-1 zagotoviti doseganje ciljev po določbah tega zakona ob podanih zakonsko navedenih razlogov in sicer med drugim tudi, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo (1. alineja prvega odstavka), da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil (2. alineja prvega odstavka), da je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito (3. alineja prvega odstavka). Na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa v primeru, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Sodišče je v predmetni zadevi presojalo ali iz ugotovljenega dejanskega stanja v obravnavani zadevi dejansko izhajajo razlogi iz 1., 2. in 3. alineje prvega odstavka 84. člena in iz drugega odstavka 84 člena ZMZ-1. 21. Prva, v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedena zakonska podlaga za izpodbijano odločitev je bila, da je bil v obravnavani zadevi podan očiten dvom o tožnikovi istovetnosti (1. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). To ugotovitev tožnik izpodbija in navaja, da toženka očitnosti dvoma ni izkazala oz. utemeljila v skladu s stališči EU, da mora biti ukrep pridržanja strogo omejen in izrečen le v izjemnih okoliščinah, če je to nujo, razumno in sorazmerno in da gre za skrajno sredstvo, s čimer pa se sodišče ne strinja. Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito morajo biti glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Direktivo 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (UL L št. 180 z dne 29. 6. 2013, str. 96)1, ki v 8. členu določa, kdaj se sme pridržati prosilca.2 Upoštevati je namreč treba, da ima direktiva pravni učinek na države članice, ki jim je namenjena, zato morajo sodišča od trenutka njene veljavnosti nacionalno pravno normo razlagati, kolikor je to mogoče v skladu z namenom in besedilom direktive, zato da bi lahko direktiva dosegla želeni cilj. To pomeni, da je nacionalne predpise treba razlagati v skladu z namenom, ki ga določa pravo Evropske unije3, pri čemer načelo primarnosti prava EU ureja tudi 3a. člen Ustave RS.4

22. Skladno s točko a) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II se sme prosilca pridržati le, da se določi ali preveri njegova identiteta ali državljanstvo. Iz 1. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa je razvidno, da lahko pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma,5 da se v primeru očitnega dvoma preveri ali ugotovi istovetnost ali državljanstvo prosilca.

23. S predhodno navedeno določbo ZMZ-1 je zakonodajalec, skladno z Recepcijsko direktivo II, uredil pogoje za odreditev omejitve gibanja tudi v primeru, ko pristojni organ očitno dvomi v prosilčevo istovetnost ali državljanstvo. V takih okoliščinah pa je omejitev gibanja dopustna le, če pristojni organ preverja ali ugotavlja prosilčevo istovetnost ali državljanstvo. To po presoji sodišča logično pomeni, da navedenega ukrepa ni mogoče izreči že v stanju, ko pristojni organ glede na okoliščine zadeve očitno dvomi v prosilčevo istovetnost ali državljanstvo, vendar je ne preverja. Povedano drugače, je izpodbijani ukrep na navedeni podlagi mogoče izreči le, kadar pristojni organ glede na okoliščine zadeve očitno dvomi v prosilčevo istovetnost ali državljanstvo in bo zato izvedel določena ravnanja preverjanja prosilčeve identitete ali državljanstva. V nasprotnem primeru ukrep ne bi bil nujen in bi bil nesorazmeren.6

24. Med strankama ni sporno, da tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in do izdaje izpodbijanega sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo, na podlagi katerega bi bilo skladno s 97. členom ZTuj-2 mogoče ugotoviti tožnikovo istovetnost. Res je, da v skladu s četrtim odstavkom 34. člena ZMZ-1 lahko tujec dokazuje svojo istovetnost s tujo potno listino, osebno izkaznico ali drugo ustrezno listino, ki je v državi tujca predpisana in s katero se lahko dokazuje istovetnost, s potno listino za tujca, z dovoljenjem za prebivanje, izdanem v obliki samostojne listine ali z drugo javno listino, ki jo je izdal državni organ. Vendar pa je po presoji sodišča napačno stališče toženke, da je istovetnost prosilca za mednarodno zaščito nesporno ugotovljena le, kadar prosilec predloži originalno listino, določeno v ZTuj-2. Sodišče pripominja, da se skladno s prvim odstavkom 118. člena ZMZ-1 podatki o istovetnosti prosilcev za mednarodno zaščito lahko zbirajo tudi neposredno od posameznikov, od prič, pa tudi iz uradnih in drugih zbirk osebnih podatkov. Tako je po povedanem po presoji sodišča napačno stališče toženke, podano na glavni obravnavi, da je identiteta prosilca za mednarodno zaščito nesporno ugotovljena zgolj s predložitvijo originalnih osebnih dokumentov s fotografijo, kot jih opredeljuje ZTuj-2. Tožnik je na glavni obravnavi sodišču predložil barvno kopijo osebne izkaznice, ki vsebuje enake podatke o datumu in kraju rojstva, kot jih je navajal tožnik v postopku. Ime in priimek, navedena na kopiji osebne izkaznice res nista identična zapisu imena in priimka na zapisniku ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, vendar ustrezata fonetičnemu zapisu imena in priimka na predloženi kopiji osebne izkaznice tožnika, ki ga je na glavni obravnavi prebral tolmač za arabski jezik. Tako je sodišče poklonilo vero tožniku in njegovemu navajanju imena in priimka, rojstnega kraja in rojstnega dneva, ki ga po mnenju sodišča potrjujejo podatki iz predložene kopije osebne izkaznice, ki jo je izdal pristojni organ Kraljevine Maroko.

25. Toženka očiten dvom v tožnikovo identiteto utemeljuje z dejstvom, da ji tožnik do izdaje izpodbijanega sklepa ni predložil osebnega dokumenta s fotografijo, ter, da v postopku kljub temu, da je imel na voljo telekomunikacijska sredstva, ni predložil osebne izkaznice, za katero je zatrjeval, da jo ima v Maroku. Toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa tudi navaja, da tožnik svojih osebni dokumentov ne želi predložiti, ker želi prikriti prave osebne podatke in s tem otežiti možnost, da ga Republika Slovenija ob morebitni negativni odločitvi o njegovi prošnji za mednarodno zaščito vrne v izvorno državo.

26. Sodišče se strinja s toženko, da je tožnik tisti, ki mora toženki izkazati svojo istovetnost in da mora to storiti s predložitvijo osebnih dokumentov ali kako drugače vendar tako, da ga je mogoče identificirati. Zato se strinja s presojo toženke, da tožnik s tem, ko do izdaje izpodbijanega sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo, ni ravnal v skladu z zakonom in ni nedvomno izkazal svoje identitete. Ne strinja pa se s presojo, da to že zadostuje za obstoj očitnega dvoma v tožnikovo istovetnost, to je, da tožnik ni oseba, za katero se izdaja. Res je, da tožnik s tem, ko toženki ne predloži osebnega dokumenta, otežuje njegovo identifikacijo, zlasti pa morebitno vračanje v izvorno državo, vendar pa to še ne pomeni, da osebni podatki, ki jih navaja, niso resnični. Zgolj očiten dvom v resničnost zatrjevane identitete pa je lahko razlog za omejitev gibanja na podlagi 1. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Tožnik je v postopku upravnega spora sodišču priložil fotokopijo svoje osebne izkaznice iz katere po presoji sodišča izhajajo enaki osebni podatki, kot jih je v upravnem postopku zatrjeval tožnik.

27. Izpodbijani sklep je po presoji sodišča nezakonit v delu, ki se nanaša na 1. alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 tudi zato, ker iz njegove obrazložitve ni razvidno toženkino dolžnostno ravnanje (kar tožnik v tožbi uveljavlja s sklicevanjem na potrebno presojo sorazmernosti in v tem okviru nujnosti ukrepa), torej na kakšen način bo toženka preverjala tožnikovo istovetnost, kar je (kot je pojasnjeno v 23. točki te obrazložitve) druga pravno odločilna okoliščina, ki jo mora organ ugotoviti in obrazložiti za to, da lahko izreče ukrep omejitve gibanja na navedeni podlagi. Na to presojo pa ne more vplivati toženkino sklicevanje na 119. člen ZMZ-1, saj se ta ureditev nanaša na varstvo osebnih podatkov prosilcev za mednarodno zaščito pred organi njegove izvorne države, ne pa na način zbiranja teh podatkov, kar ureja prvi odstavek 118. člena ZMZ-1. 28. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na pridržanje tožnika na prostore in območje Centra za tujce zaradi ugotavljanja istovetnosti tožnika (določba 1. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1) in v tem delu zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek. Če bo tožena stranka ob upoštevanju načela zaslišanja stranke in po presoji verodostojnosti kopije tožnikove osebne izkaznice, ponovno ocenila, da je dvom v tožnikovo istovetnost očiten, bo morala v novem postopku ob uporabi 118. člena ZMZ-1 pojasniti tudi s tem povezano zbiranje informacij.

29. Glede na navajanje tožnika v tožbi in na glavni obravnavi tožnik izpodbija obravnavano omejitev gibanje tudi na podlagi 3. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Na citirani pravni podlagi morajo biti pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Direktivo 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (UL L št. 180 z dne 29. 6. 2013, str. 96)7, ki v 8. členu določa, kdaj se sme pridržati prosilca.8 Upoštevati je namreč treba, da ima direktiva pravni učinek na države članice, ki jim je namenjena, zato morajo sodišča od trenutka njene veljavnosti nacionalno pravno normo razlagati, kolikor je to mogoče v skladu z namenom in besedilom direktive, zato da bi lahko direktiva dosegla želeni cilj. To pomeni, da je nacionalne predpise treba razlagati v skladu z namenom, ki ga določa pravo Evropske unije9, pri čemer načelo primarnosti prava EU ureja tudi 3a. člen Ustave RS.10

30. Skladno s točko (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II se sme prosilca pridržati, kadar je pridržan zaradi postopka vračanja v skladu z Direktivo 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav, da bi se pripravila vrnitev in/ali izvedel postopek odstranitve, ter zadevna država članica lahko na podlagi objektivnih meril (poudarek sodišča), vključno s tem, da je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek, sklepa, da je mogoče utemeljeno domnevati, da prošnjo podaja samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi; razlogi za pridržanje se opredelijo v nacionalnem pravu (drugi pododstavek tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II). Iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa je razvidno, da lahko pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma,11 kadar je prosilcu omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito.

31. Po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je zakonodajalec ob sklicevanju na Recepcijsko direktivo (drugi odstavek 1. člena ZMZ-1) uredil pogoje za odreditev omejitve prosilčevega gibanja v primeru, ko je bilo prosilcu pred tem že omejeno gibanje zaradi „izvedbe in izvršitve“ postopka vračanja in odstranjevanja v skladu z ZTuj-212. Na podlagi te določbe ZMZ-1 lahko pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma13, kadar je prosilcu omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito.

32. Po presoji sodišča je ZMZ-1 s tem, ko je v besedilo prej navedene tretje alineje prvega odstavka 84. člena vključen tudi pogoj, da je imel prosilec „možnost zaprositi za mednarodno zaščito“, določa prav objektivno merilo v smislu točke določbe (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive. Navedena določba Recepcijske direktive namreč med objektivna merila celo izrecno uvršča („vključno s tem“) okoliščino, da „je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek“. Besedilo ZMZ-1 sicer ni povsem enako, vendar mu po presoji sodišča v situacijah, kakršne ureja, ni mogoče pripisovati nikakršnega drugačnega pomena, ne da bi izgubilo vsakršen smisel. Sodišče pa je seznanjeno tudi z drugačnim stališčem, ki izhaja npr. iz sodb I U 712/2020-6 z dne 24. 6. 2020, I U 649/2020-7 z dne 16. 6. 2020 in I U 650/2020-3 z dne 16. 6. 2020. 33. Toženka je pri presoji izpolnjenosti navedenega merila, da je imel tožnik vse možnost zaprositi za mednarodno zaščito pa tega ni storil, oprla na ugotovitev, da bi tožnik lahko zaprosil za mednarodno zaščito kadarkoli po prehodu hrvaško-slovenske meje 18. 7. 2020 ali takoj po prijetju s strani policije 21. 7. 2020 ali pa takoj ob prihodu v Center za tujce 22. 7. 2020, kjer je imel za to vse možnosti (sredstva za elektronsko komunikacijo), pa tega ni storil. Tožnik je namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito podal šele 23. 7. 2020, kar pa je po prejemu odločb o nastanitvi in o vrnitvi in je bil tako že seznanjen, da bo odstranjen iz Republike Slovenije, česar pa si ni želel. Prošnjo za mednarodni zaščito je tožnik podal šele 11. 8. 2020. Zato je toženka sklepala, da je tožnik podal prošnjo za mednarodno zaščito zgolj zaradi oviranja oz. zadržanja postopka odstranitve iz Republike Slovenije. Tožnik pa ugovarja, da je podal namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito takoj, ko ga je 21. 7. 2020 prijela policija ter, da sama odsotnost zapisa te tožnikove namere še ne pomeni, da citirane namere ni podal. Ugovarja tudi, da ga je policija prijela v Ljubljani, v bližini Azilnega doma, kjer je želel podati prošnjo za mednarodno zaščito.

34. Sodišče sodi, da toženka z ugotovljenim dejanskim stanjem, ki izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe na straneh 4 in 5 predhodno navedenega objektivnega merila v konkretnem primeru ni ustrezno napolnila. Za izpolnjenost navedenega objektivnega merila namreč ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil potem, ko je bil že v postopku vračanja po ZTuj-2, temveč mora temeljiti na tožnikovih individualnih okoliščinah ter njegovem ravnanju pred vložitvijo prošnje in ob njej. V tem pogledu je pomembno tudi, ali mu je kot tujcu, ki se nahaja v tuji državi, znano kako in kdaj je dolžan izraziti prošnjo za mednarodno zaščito, in sicer, da namero za prošnjo v Republiki Sloveniji lahko izrazi pri kateremkoli državnem organu ali organu samoupravne lokalne skupnosti v Republiki Sloveniji (42. člen ZMZ-1), torej tudi na katerikoli policijski postaji.

35. Poleg tega je pomembno, da je pod določbo člena 8(3)(d) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ki se s tretjo alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 prenaša v slovenski pravni red, spadajo primeri premišljenih zlorab azilnega postopka s strani tujcev oziroma prosilcev za mednarodno zaščito, saj gre za situacije, ko tujec izključno oziroma „samo“ zaradi zadržanja ali preprečitve odločbe o vrnitvi vloži prošnjo za mednarodno zaščito. To pa nujno zahteva, da toženka pri presoji izpolnjenosti objektivnega merila možnosti zaprositi za mednarodno zaščito ugotovi, ali je tožnik ravnal s takim namenom. To pa mora storiti tudi s presojo tožnikovih individualnih okoliščin.

36. Tožnik sam je v postopku izjavil, da se boji, da bo vrnjen na Hrvaško zaradi ravnanja hrvaških policistov ali pa, da bo vrnjen v matično državo. Po presoji sodišča je v obravnavani zadevi relevantna tudi okoliščina, da ga je policija prijela v bližini Azilnega doma v ..., kar prav tako kaže na tožnikovo namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Iz zapisnika o seznanitvi z dne 11. 8. 2020 pa tudi izhaja tožnikova navedba, da ni zaprosil za mednarodno zaščito takoj, ko je prečkal slovensko-hrvaško mejo 18. 7. 2020 zato, ker so mu ostali migranti, ki jih je srečal povedali, da mora prošnjo za mednarodno zaščito podati v Azilnem domu. Če pa bi ga na hrvaško-slovenski meji ali v bližini te meje prijela policija, bi ga vrnili na Hrvaško, hrvaški policisti pa beguncem vzamejo vse in jih vrnejo v Bosno in Hercegovino, česar pa tožnik ne želi. Glede prejema odločb o nastanitvi in o vračanju pa je tožnik navedel, da je res prejel nekaj dokumentov, vendar ne ve točno za kaj gre, saj so bili v slovenskem jeziku. Tolmač pa mu je navedel, da bo v Azilnem domu moral počakati odločitev ali bo ostal v Sloveniji ali pa bo odstranjen iz države. Po mnenju sodišča so predhodno navedene okoliščine relevantne za odločitev, pri čemer pa toženka teh okoliščin ni presodila. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi toženka pri presoji upoštevala tožnikove individualne okoliščine, to pa je zlasti njegovo sposobnost razumevanja in razločevanja postopkov, v katerih se nahaja in s tem pomena, ki ga imajo njegova ravnanja in izjave, to pa je zlasti izrecna izrazitev zahteve za priznanje mednarodne zaščite. Po presoji sodišča ugotovitev oziroma sklepanje toženke, da je tožnik podal prošnjo za mednarodno zaščito samo zato, da bi preprečil ali otežil odstranitev, ni skladna z določbo tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi z določbo člena 8(3)(d) Recepcijske direktive, ker v konkretnem primeru ni pravilno uporabila objektivnega merila. Gre za napačno uporabo materialnega prava, saj v konkretnem primeru ni izkazana utemeljena domneva, da je šlo za zlorabo postopka s strani tožnika v smislu tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi z določbo člena 8(3)(d) Recepcijske direktive.

37. Sodišče še dodaja, da ugotovitev objektivnega kriterija za omenjeno utemeljeno domnevo sama po sebi še ni dovolj za individualno oceno nujnosti ukrepa pridržanja na Center za tujce po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1, ki je po vsebini enak odvzemu svobode. Temu mora slediti še test nujnosti za tak poseg v osebno svobodo. Tudi s tega vidika je toženka zmotno uporabila materialno pravo saj odločitve o izreku tega ukrepa ni obravnavala individualno14 glede na okoliščine v zvezi s tožnikom in skladno z načelom sorazmernosti oziroma testom nujnosti, temveč se zgolj pavšalno, ne da bi to v izpodbijanem sklepu konkretno pojasnila, sklicuje na tožnikovo begosumnost. 38. Po presoji sodišča toženka glede 3. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v obravnavani zadevi ni ugotovila vseh pravno relevantnih okoliščin, pomembnih za odločitev zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Glede na navedeno, je sodišče na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo v delu, ki se nanaša na omejitev gibanja tožnika na na prostore in območje Centra za tujce na podlagi 3. alineje prvega odstavka 84. člena ZUS-1 in izpodbijani sklep v tem delu odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena ZUS-1 v tem delu vrnilo toženki v ponovno odločanje. V ponovnem postopku naj tožena stranka upošteva vse tožnikove individualne okoliščine, zlasti njegovo sposobnost razumevanja pravne situacije v kateri se nahaja in naj ugotovi ali glede na ugotovljene okoliščine konkretnega primera tožnikova opustitev, da ob prvi objektivni priložnosti ni zaprosi za mednarodno zaščito, v konkretnem primeru v zadostni meri utemeljuje domnevo, da je kasneje podal prošnjo za mednarodno zaščito samo za to, da bi otežil ali preprečil odstranitev.

39. Ker je sodišče izpodbijani sklep odpravilo zaradi napačne uporabe materialnega prava in posledično napačno ugotovljenega dejanskega stanja, s čimer je odpadla pravna podlaga za izvrševanje omejitve gibanja na prostore in območje Centra za tujce v obravnavani zadevi, se do preostalih navedb strank v postopku ni opredeljevalo.

K točki II izreka:

40. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev upravnega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Na podlagi razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 lahko tožnik zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (ureditvena začasna odredba). Predlogu za izdajo začasne odredbe se lahko ugodi le ob kumulativno izpolnjenih zakonsko določenih pogojev iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1. 41. Sodišče je tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik glede na sprejeto odločitev o tožbi (glede na izrek te sodbe) za izdajo predlagane začasne odredbe nima pravnega interesa. Skladno z določilom prvega odstavka 73. člena ZUS-1 zoper to sodbo ni dovoljena pritožba. Glede na to, da pritožba ni mogoča, pomeni, da je sodišče z izdajo te sodbe (1. točka izreka sodbe) pravnomočno odločilo v obravnavani zadevi. Zato tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za izdajo predlagane začasne odredbe, ki je časovno vezana na čas do pravnomočne sodne odločbe.

1 V nadaljevanju Recepcijska direktiva II. 2 Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je že večkrat sprejelo stališče, da vsak od teh razlogov ustreza določeni potrebi ter je samostojen (glej sodbo SEU v zadevi C-18/16 z dne 14. 9. 2017, 42. točka obrazložitve). 3 Glej sodbo Sodišča evropskih skupnosti z dne 8. 10. 1987 v zadevi Kopinghuis Nijmegen BV, C-80/86. 4 Iz tretjega odstavka navedenega člena je namreč razvidno, da se pravni akti in odločitve, sprejeti v okviru mednarodnih organizacij, na katere Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih pravic, v Sloveniji uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo teh organizacij. 5 Ob upoštevanju okoliščin iz drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 je navedeni ukrep mogoče odrediti na Center za tujce. 6 Iz 15. uvodne izjave Recepcijske direktive II izhaja, da se sme prosilce pridržati le v zelo jasno opredeljenih izjemnih okoliščinah, ki jih določa ta direktiva, ter ob upoštevanju načela nujnosti in sorazmernosti tako glede načina kot tudi namena takega pridržanja. 7 V nadaljevanju Recepcijska direktiva II. 8 Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je že večkrat sprejelo stališče, da vsak od teh razlogov ustreza določeni potrebi ter je samostojen (glej na primer sodbo SEU v zadevi C-18/16 z dne 14. 9. 2017, 42. točka obrazložitve). 9 Glej sodbo Sodišča evropskih skupnosti z dne 8. 10. 1987 v zadevi Kopinghuis Nijmegen BV, C-80/86. 10 Iz tretjega odstavka navedenega člena je namreč razvidno, da se pravni akti in odločitve, sprejeti v okviru mednarodnih organizacij, na katere Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih pravic, v Sloveniji uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo teh organizacij. 11 Ob upoštevanju okoliščin iz drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 je navedeni ukrep mogoče odrediti na Center za tujce. 12 ZTuj-2 možnost izreka omejitve gibanja določa v tretjem odstavku 67. člena in v 76. členu. 13 Ob upoštevanju okoliščin iz drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 je navedeni ukrep mogoče odrediti na Center za tujce. 14 Glej določbo člena 8(2) Recepcijske direktive; C-534/11, Arslan, 20. 5. 2013, odst. 58; C-601/15 PPU, J.N., odst. 52; sodba Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi O.M. v. Hungary, App. no. 9912/15, odst. 52