Jedro

Prva tožena stranka kot prenosna družba in druga tožena stranka kot prevzemna družba sta sklenili pogodbo o izčlenitvi in prevzemu. V tej pogodbi je določeno, da prevzemna družba (torej druga tožena stranka) kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s premoženjem, ki je prešlo na prevzemno družbo in katerih subjekt je bila prenosna družba. Na drugo toženo stranko je prešla celotna dejavnost posredništva pri prometu z nepremičninami. Tožnica je ves čas trajanja delovnega razmerja pri prvi toženi stranki opravljala delo v zvezi s preneseno dejavnostjo. Vse vtoževane obveznosti (plača, potni stroški in regres za letni dopust) so nastale v zvezi s tožničinim opravljanjem dela pri prvi toženi stranki v zvezi z dejavnostjo posredništva pri prometu z nepremičninami. Zato je druga tožena stranka na podlagi pogodbe o izčlenitvi in prevzemu kot univerzalni pravni naslednik prve tožene stranke stopila tudi v razmerje med prvo toženo stranko in tožnico v zvezi z vtoževanimi terjatvami. Prva in druga tožena stranka sta materialna sospornika v smislu določbe 1. točke prvega odstavka 191. člena ZPP. Glede spornega predmeta sta obe stranki v pravni skupnosti na podlagi določb pogodbe o izčlenitvi in prevzemu in na podlagi določbe 636. člena ZGD-1 v zvezi s 638. členom ZGD-1. Njuni obveznosti se opirata na isto dejansko in pravno podlago, njuna obveznost pa je solidarna. Zato sta obe toženi stranki dolžni tožnici solidarno plačati vtoževane terjatve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sta toženi stranki nerazdelno dolžni tožnici povrniti stroške prevoza na delo v skupnem znesku 271,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2013 do plačila (točka I izreka). Toženima strankama je naložilo, da sta nerazdelno dolžni tožnici od bruto plače za januar 2012 v višini 928,82 EUR obračunati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek v višini 65,09 EUR pa skupaj s povračilom stroškov prevoza na delo v višini 34,00 EUR plačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2012 dalje do plačila (točka II izreka). Odločilo je, da sta toženi stranki nerazdelno dolžni tožnici od bruto plače za februar 2012 v višini 928,82 EUR obračunati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek v višini 65,08 EUR pa skupaj s povračilom stroškov prevoza na delo v višini 34,00 EUR plačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2012 dalje do plačila (točka III izreka). Toženi stranki sta nerazdelno dolžni tožnici od bruto plače za marec 2012 v višini 149,81 EUR obračunati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek v višini 16,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2012 pa plačati tožnici (točka IV izreka). Toženima strankama je naložilo, da tožnici od bruto zneska regresa za letni dopust za leto 2011 v višini 748,10 EUR obračunata akontacijo dohodnine, neto znesek pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 7. 2011 plačata tožnici, višji zahtevek pa je zavrnilo (točka V izreka). Toženima strankama je naložilo, da tožnici od bruto zneska regresa za letni dopust za leto 2012 v višini 127,17 EUR obračunata akontacijo dohodnine, neto znesek pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 7. 2012, plačata tožnici; višji zahtevek pa je zavrnilo (točka VI izreka).

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na znanje vzelo umik tožbe v delu, ki se nanaša na plačilo zneskov 542,69 EUR, 542,70 EUR in 81,11 EUR in v tem delu postopek ustavilo (1. točka izreka sklepa). Toženima strankama je naložilo, da tožnici povrneta njene stroške postopka v višini 402,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka (2. točka izreka sklepa).

Zoper izpodbijano sodbo in zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje druga tožena stranka. Navaja, da je tožnica povsem neutemeljeno uveljavljala solidarno odgovornost druge tožene stranke. Res je bila izvedena izčlenitev, vendar so se delovna razmerja delavcev prenašala šele z veljavnostjo vpisa izčlenitve dalje. Tožnica je bila v delovnem razmerju samo pri enem delodajalcu in od njega lahko terja plačo, ne pa od obeh. Sodišče prve stopnje ni stvarno pristojno za odločanje o tožbi zoper pravno osebo, ki ni delodajalec, saj gre za civilno pravno razmerje. V skladu z 263. členom Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 s spremembami) je pravno nasledstvo predvideno samo glede premoženja, ki je z delitvenim načrtom preneseno na prevzemno družbo. Sodišče prve stopnje bi zato moralo najprej ugotoviti, katero premoženje je bilo preneseno in samo, v kolikor je vtoževana terjatev povezana s tem premoženjem, bi lahko ugotovilo pravno nasledstvo. Druga tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da zavrne zahtevek zoper drugo toženo stranko, odločitev o stroških postopka pa spremeni tako, da njihovo plačilo naloži tožnici.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijana dela prvostopenjske sodba in sklepa preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Odločitev sodišča prve stopnje, da drugi toženi stranki solidarno naloži plačilo obveznosti, ki izvirajo iz delovnega razmerja med tožnico in prvo toženo stranko ima podlago v obveznostih, ki jih je drugo tožena stranka sprejela v pogodbi o izčlenitvi in prevzemu, ki sta jo sklenili prva tožena stranka kot prenosna družba in druga tožena stranka kot prevzemna družba. V točki 2.2. te pogodbe je določeno, da prevzemna družba (torej druga tožena stranka) kot univerzalni pravni naslednik stopi v vsa pravna razmerja v zvezi s premoženjem, ki je prešlo na prevzemno družbo in katerih subjekt je bila prenosna družba. Na drugo toženo stranko je v skladu s točko 9.1. navedene pogodbe o izčlenitvi in prevzemu prešla celotna dejavnost posredništva pri prometu z nepremičninami. Toženi stranki nista zanikali tožničinih navedb o tem, da je tožnica ves čas trajanja delovnega razmerja pri prvi toženi stranki opravljala delo v zvezi s preneseno dejavnostjo posredništva pri prometu z nepremičninami. Navedeno pomeni, da je to dejstvo v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP potrebno šteti za priznano.

Vse vtoževane obveznosti so nastale v zvezi s tožničinim opravljanjem dela pri prvi toženi stranki v zvezi z dejavnostjo posredništva pri prometu z nepremičninami. Navedeno pomeni, da je druga tožena stranka na podlagi točke 2.2. pogodbe o izčlenitvi in prevzemu kot univerzalni pravni naslednik prve tožene stranke stopila tudi v razmerje med prvo toženo stranko in tožnico v zvezi z vtoževanimi terjatvami. Pri tem ni bistveno, da je delovno razmerje tožnice pri prvi toženi stranki prenehalo še preden sta prva in druga tožena stranka sklenili pogodbo o izčlenitvi in prevzemu. Bistveno je, da je ob sklenitvi te pogodbe obstajalo dolžniško upniško razmerje med tožnico in prvo toženo stranko iz naslova neizplačanih plač, potnih stroškov in regresa za letni dopust in da je to upniško dolžniško razmerje izviralo iz opravljanja dejavnosti, ki je bila prenesena na drugo toženo stranko.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo obstoj in višino terjatev tožnice iz naslova neizplačanih stroškov prevoza na delo, saj sta obstoj te terjatve tožnica in prva tožena stranka potrdili v Sporazumu o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (priloga A3). Prav tako sta v navedenem sporazumu po temelju potrdili obstoj terjate iz naslova regresa za letni dopust za leto 2011 in sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2012 ter plače za januar 2012. Po višini je sodišče prve stopnje terjatve iz naslova regresa za letni dopust pravilno ugotovilo z uporabo določbe prvega odstavka 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Ta določa, da je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Višino terjatve iz naslova neizplačanih plač je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi potrdila prve tožene stranke z dne 5. 3. 2012 (priloga A2). Prav tako toženi stranki nista prerekali tožničine navedbe, da prva tožena stranka tožnici sploh ni izplačala plače za februar in marec 2012 (za januar 2012 je bilo neizplačilo potrjeno v sporazumu o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi).

Solidarna obveznost obeh toženih strank izhaja iz določbe točke 12.2. pogodbe o izčlenitvi in prevzemu in je dejansko povzeta po določbi 636. člena ZGD-1, ki se na podlagi 638. člena ZGD-1 smiselno uporablja tudi v primeru delitve s prevzemom, kakršna je bila izvedena z navedeno pogodbo o izčlenitvi in prevzemu. V skladu s točko 12.2. pogodbe o izčlenitvi in prevzemu je za vse obveznosti družbe, ki so nastale do vpisa izčlenitve v register (to je tudi za obveznosti prve tožene stranke do tožnice, ki so predmet tega spora), poleg družbe, ki ji je v tej pogodbi dodeljena obveznost (v konkretnem primeru je to druga tožena stranka, glede na to, da je v celoti prevzela dejavnost posredništva pri prometu z nepremičninami), kot solidarni dolžnik odgovorna tudi druga družba, udeležena pri izčlenitvi (torej prva tožena stranka) in sicer vsaka do višine vrednosti premoženja, ki je bilo dodeljeno v tej pogodbi, zmanjšano za dodeljene obveznosti. Glede na to, da je bila na drugo toženo stranko prenesena celotna dejavnost posredništva pri prometu z nepremičninami, ni nobenega dvoma, da sta obe toženi stranki dolžni tožnici solidarno plačati celotne vtoževane terjatve.

Prva in druga tožena stranka sta materialna sospornika v smislu določbe 1. točke prvega odstavka 191. člena ZPP. Glede spornega predmeta sta obe stranki v pravni skupnosti na podlagi določb pogodbe o izčlenitvi in prevzemu in na podlagi določbe 636. člena ZGD-1 v zvezi s 638. členom ZGD-1. Njuni obveznosti se opirata na isto dejansko in pravno podlago, njuna obveznost pa je solidarna.

Vtoževana terjatev je terjatev iz delovnega razmerja, za te terjatve je pristojno delovno sodišče in ker sta prva in druga tožena stranka solidarno odgovorni za to terjatev, je za odločanje v tem sporu tudi glede druge tožene stranke, lahko stvarno pristojno le delovno sodišče, saj gre predvsem za spor iz delovnega razmerja. Gre za enoten življenjski primer, ki ga ni možno ločiti tako, da bi o delu solidarne terjatve odločalo delovno sodišče, o delu iste solidarne terjatve pa sodišče splošne pristojnosti. Navedeno pomeni, da je neutemeljen pritožbeni ugovor o stvarni nepristojnosti sodišča prve stopnje za odločanje o tožbenem zahtevku zoper drugo toženo stranko.

Sicer pa je očitno, da se druga tožena stranka zaveda obveznosti, ki jih ima do tožnice na podlagi pogodbe o izčlenitvi in prevzemu, saj je po vložitvi tožbe tožnici dne 3. 4. 2013 plačala zneske 542,69 EUR, 542,70 EUR in 81,11 EUR, zaradi česar je tožnica za navedene zneske umaknila tožbo. Sodišče prve stopnje je delno plačilo upoštevalo pri vtoževanih neto zneskih plač za januar 2012, februar 2012 in marec 2012. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP in 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.