Jedro

Temeljno načelo odškodninskega prava je izraženo v določbi 1. odstavka 164. člena OZ, ki določa, da je odgovorna oseba dolžna vzpostaviti stanje, ki je bilo preden je škoda nastala. Šele če restitucija ni mogoča, je treba škodo poravnati v obliki denarne odškodnine.

Restitucija je glede na naravo stvari možna v več oblikah: o individualni restituciji govorimo, če se ta kaže v vrnitvi (npr. popravilu) individualna določene stvari (kadar je seveda taka restitucija mogoča) - o generični restituciji pa govorimo, če je bila škoda povzročena na generični stvari, tako, da jo lahko odgovorna oseba nadomesti z drugo generično stvarjo.

Po 1. odstavku 123. člena ZEN postavitev, prestavitev ali odstranitev mejnika lahko izvede samo geodetsko podjetje, ki ima dovoljenje za izvajanje geodetskih storitev. Zato res ni mogoče toženi stranki naložiti, da mora sama od sebe vkopati mejnike, lahko pa se ji naloži, da je dolžna pooblastiti pooblaščeni geodetski organ, da opravi vkopanje mejnikov na podlagi elaborata in odločbe Ministrstva za okolje, prostor in energijo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom začasne predsednice Vrhovnega sodišča RS št. Su 72/2010-63 z dne 26.7.2010 prenesena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrglo primarno postavljeni tožbeni zahtevek na vzpostavitev prvotnega stanja ter zavrnilo podredno tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine ter sklenilo, da je tožeča stranka prvotoženi stranki dolžna povrniti pravdne stroške v višini 1.006,99 EUR In drugotoženi stranki v višini 1.232,35 EUR spp.

Proti sodbi se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Poudarja, da je s primarno postavljenim tožbenim zahtevkom zahtevala vzpostavitev prvotnega stanja kot obliko povrnitve škode v skladu s 164. členom Obligacijskega zakonika (OZ). Tožnica je od tožene stranke zahtevala, da na podlagi že izdelanega elaborata odgovornega geodeta in na podlagi odločbe upravnega organa o dokončni ureditvi meje postavi plastične mejnike na mejno črto med zemljiškimi parcelami tožnice in prvotožene stranke. Tožnica je torej zahtevala od tožene stranke storitev dejanja, ki ga je mogoče izvršiti po določilih 17. poglavja ZIZ. Postavila je ustrezno trditveno in dokazno podlago. Sodišče dokaznega postopka ni izvajalo, zato je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno oziroma povsem zmotno ugotovljeno. Tožnica je predložila dokaz, da je pred škodnim dogodkom mejo med svojimi parcelami in parcelo tožene stranke dokončno uredila. Predložila je tudi dokaze, da je tožena stranka vozila po navedeni poti v smeri gradbišča čistilne naprave. Šele podrejeno pa je tožnica postavila zahtevek za povrnitev škode v obliki plačila odškodnine v višini vrednosti mejnikom in delom geodeta.

Toženi stranki sta na pritožbo odgovorili in predlagali njuno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Pritrditi je pritožbi, da je tožeča stranka s primarno postavljenim tožbenim zahtevkom zahtevala vzpostavitev prvotnega stanja s tem, da tožena stranka na mejo med parcelo prvotožene stranke in parcelo tožnice na podlagi eleborata odgovornega geodeta in odločbe Ministrstva za okolje, prostor in energijo postavi plastične mejnike na mejno črto med parcelama. Temeljno načelo odškodninskega prava je namreč izraženo v določbi 1. odstavka 164. člena, ki določa, da je odgovorna oseba dolžna vzpostaviti stanje, ki je bilo preden je škoda nastala. Šele če restitucija ni mogoča, je treba škodo poravnati v obliki denarne odškodnine. Restitucija je torej glede na naravo stvari možna v več oblikah: o individualni restituciji govorimo, če se ta kaže v vrnitvi (npr. popravilu) individualna določene stvari (kadar je seveda taka restitucija mogoča) - o generični restituciji pa govorimo, če je bila škoda povzročena na generični stvari, tako, da jo lahko odgovorna oseba nadomesti z drugo generično stvarjo.

Tožnica je navajala, da je pooblaščeni geodet na podlagi izdelanega elaborata mejo med parcelami določil s 13 mejniki. Nadalje je tožnica tudi navedla, da je prvotožena stranka dne 2.12.2003 in dne 4.3.2003 izdalo odločbi o dovolitvi izrednih prevozov drugotoženi stranki po javni poti parc. št. 981/1 za opravljanje izrednih prevozov, gradbenega materiala in mehanizacije na gradbišče čistilne naprave Laško ter da je bila prvotožena stranka tudi investitor gradnje čistilne naprave. Drugotožena stranka je prevoze vršila ter je v času med 16.12.2003, ko so bili plastični mejniki postavljeni in do 16.2.2004, ko je pooblaščeni geodet opravil ogled stanja mejnikov na terenu, te mejnike delno uničila in zasula. Stanje pa se je še poslabšalo, ker je drugotožena stranka izvajala prevoze tudi še vse do poletja 2004 in uničila še večino preostalih mejnikov. Tožena stranka ji je s tem, ko je uničila mejnike, povzročila škodo. Drugotožena stranka pa je bila izvajalec gradnje. Tožeča stranka je tudi še navedla, da je trenutno stanje mejnikov takšno, da obstajajo od 13 mejnikov obstaja zgolj še eden, ostalih mejnikov pa ni. Iz navedene trditvene podlage izhaja, da tožnica uveljavlja sodno varstvo na odškodninski podlagi. Pravno zmotna je zato ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je tožnica s postavljenim primarnim zahtevkom zahtevala urejanje in evidentiranje meje, ki se po določbi 26. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) rešuje v upravnem postopku ureditve meje. V obravnavani zadevi gre torej za spor iz civilno pravnih razmerij iz 1. člena ZPP, zato sodišče prve stopnje tožnici ne bi smelo odreči sodnega varstva. Za ugotovitev pravno pomembnih dejstev je tožnica predlagala tudi ustrezne dokaze, ki pa jih sodišče zaradi napačnega materialnopravnega stališča ni izvedlo.

Zmotno je tudi prvostopenjsko stališče, da tožnici škoda še ni nastala. Škoda je tožnici nastala že z dnem uničenja mejnikov. Seveda pa to še ne pomeni, da je povzročitelj škode s tem dnem že v zamudi z njeno izpolnitvijo.

Po tretjem odstavku 123. člena Zakon a o evidentiranju nepremičnin (Ur. l. RS, št. 47/2024/2006) je zasutje ali kakršnokoli poškodovanje mejnikov prepovedano. Če kdorkoli prekrši navedeno prepoved, torej zasutje ali kakorkoli poškoduje mejnike, je proti njemu mogoča tožba z ustreznim dajatvenim zahtevkom. 9. člen Navodila za ugotavljanje in zamejničenje posestnih meja parcel (Ur. l. SRS, št. 2/76 s spremembami, Ur. l. RS, št. 47-2024/2006) določa, da se posestne meje parcel, ki so v naravi postale nerazpoznavne, ker so bila mejna znamenja uničena, poškodovana ali samovoljno premeščena, na zahtevo lastnikov oziroma uporabnikov ali po odločbi sodišča oziroma drugega pristojnega organa prenesejo v naravi na podlagi podatkov iz elaborata zamejničenja. Ne glede na to, koliko mejnikov je zasutih oziroma manjka, tudi če je to samo en mejnik, je treba mejo ponovno vzpostaviti. Po 1. odstavku 123. člena citiranega zakona postavitev, prestavitev ali odstranitev mejnika lahko izvede samo geodetsko podjetje, ki ima dovoljenje za izvajanje geodetskih storitev. Zato res ni mogoče toženi stranki naložiti, da mora sama od sebe vkopati mejnike, lahko pa se ji naloži, da je dolžna pooblastiti pooblaščeni geodetski organ, da opravi vkopanje mejnikov na podlagi elaborta in odločbe Ministrstva za okolje, prostor in energijo.

Glede na navedeno, je pritožbeno sodišče na podlagi 355. v povezavi s 366. in 3. točko 365. člena ZPP pritožbi tožnice ugodilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje o primarno postavljenem tožbenem zahtevku meritorno odločiti.

Zaradi razveljavitve sodbe je Višje sodišče razveljavilo tudi stroškovni izrek in bo o vseh stroških, vključno s pritožbenimi, sodišče prve stopnje odločalo s svojo končno odločbo.