Jedro

Tožnik je zatrjeval, da bo zaradi izgube rednega prihodka nezmožen preživljati družino in šoloobvezne otroke. Ker v predlogu ni podal nobenih trditev in dokazil o premoženjskem stanju njega in družinskih članov, sodišče prve stopnje utemeljeno ni štelo za verjetno izkazano, da je začasna odredba potrebna zaradi preprečitve nastanka težko nadomestljive škode v posledici prenehanja prejemanja plače pri tožencu.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je tožnik v dokaz navedb predlagal svoje zaslišanje, a sodišče tega dokaza ni izvedlo. Iz predloga za izdajo začasne odredbe ne izhaja, da je predlagal ta dokaz. Zgolj splošen zapis na koncu predloga: "dokaz: - kot doslej" (kar pritožba povezuje z dokaznimi predlogi, ki jih je tožnik predlagal v okviru tožbe in med katerimi je tudi njegovo zaslišanje), namreč ne pomeni podaje ustrezno substanciranega dokaznega predloga v postopku s predlogom za izdajo začasne odredbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožnik uveljavljal, da se za čas do pravnomočne sodne odločitve v tem sporu zadrži učinkovanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 19. 9. 2022 in da ga je toženec pod grožnjo denarne kazni dolžan obdržati na delu, mu plačevati plačo oziroma nadomestilo plače ter mu zagotoviti pogoje za učinkovito opravljanje sindikalnih dejavnosti. Odločilo je, da tožnik krije sam svoje stroške postopka zavarovanja.

2. Zoper ta sklep se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Očita, da je sodišče prve stopnje o predlogu za izdajo začasne odredbe odločalo mesec dni in pol, zato je kršilo 43. člen ZDSS-1. Ob pravilni uporabi pravil postopka in materialnega prava bi moralo ugotoviti verjetnost obstoja terjatve in predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Ugotavljati bi moralo tudi verjetnost obstoja predpostavke iz 1. alineje citirane določbe ZIZ. Napačno je ocenilo, da nastanek težko nadomestljive škode ni verjetno izkazan. Ker so podatki o zdravstvenem stanju tožnika in o premoženjskem stanju njega in družine občutljivi osebni podatki, o tem ni predložil listin, ker bi sicer lahko vanje vpogledal tudi toženec. Sodišče ni obrazložilo, zakaj tožniku ne bo nastala težko nadomestljiva škoda v postopku ugotavljanja njegove preostale delovne zmožnosti. Čeprav je kot dokaz predlagal svoje zaslišanje, sodišče tega dokaza ni izvedlo. Upoštevati bi moralo 34. člen ZDSS-1 in izvesti dokaze tudi po uradni dolžnosti. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo nasprotuje njenim navedbam in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Pravilno je ugotovilo odločilna dejstva in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Tožnik je vložil tožbo zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 19. 9. 2022. Na podlagi 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) izda sodišče v individualnem delovnem sporu začasno odredbo za zavarovanje terjatve po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/1998 in nadaljnji). Tožnik je predlagal izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Sodišče prve stopnje je predlog zavrnilo, ker je ugotovilo, da ni verjetno izkazal obstoja predpostavke iz 2. in 3. alineje prvega odstavka 272. člena ZIZ, in tudi ne pogoja reverzibilnosti.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek o kršitvi pravil postopka, ker je sodišče prve stopnje o predlogu odločalo mesec dni in pol. V skladu z drugim odstavkom 43. člena ZDSS-1 mora v primeru, če stranka predlaga izdajo začasne odredbe, sodišče o predlogu odločiti najkasneje v treh dneh. Ta rok je sodišče prve stopnje res prekoračilo,1 vendar pritožba niti ne zatrjuje, da bi to vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločitve v smislu prvega odstavka 339. člena ZPP, prav tako takega vpliva ni ugotovilo pritožbeno sodišče. 8. Pritožba navaja, da so predpostavke za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve v drugem odstavku 272. člena ZIZ naštete alternativno, zaradi česar bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati tudi verjetnost obstoja predpostavke iz 1. alineje citirane določbe, tj. nevarnost, da bo brez izdane začasne odredbe uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, kar je tožnik utemeljeval z zatrjevanjem težke likvidnostne situacije toženca. Pritožbeni očitek ni utemeljen. Tožnik je predlagal izdajo regulacijske oziroma ureditvene začasne odredbe, ki je namenjena začasni ureditvi spornega pravnega razmerja še pred pravnomočno rešitvijo v sodnem postopku. Njen namen je torej varstvo obstoječega stanja in ne zavarovanje izvršitve obveznosti dolžnika v bodočnosti, kot pri zavarovalnih začasnih odredbah. Ker se predpostavka iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ nanaša na zavarovalne začasne odredbe,2 z njo ni mogoče utemeljiti izdaje regulacijske začasne odredbe, zato sodišče prve stopnje te predpostavke pravilno ni presojalo.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi sodišče moralo ugotoviti verjeten obstoj predpostavke iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, tj. da je začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. V postopku zavarovanja z začasno odredbo mora tožnik že v samem predlogu za njeno izdajo izkazati vsa pravno relevantna dejstva, tj. dejstva o nastanku in obsegu škode, predvsem pa, da je taka škoda zanj težko nadomestljiva. Tožnik je zatrjeval, da bo zaradi izgube rednega prihodka nezmožen preživljati družino in šoloobvezne otroke. Ker v predlogu ni podal nobenih trditev in dokazil o premoženjskem stanju njega in družinskih članov, sodišče prve stopnje utemeljeno ni štelo za verjetno izkazano, da je začasna odredba potrebna zaradi preprečitve nastanka težko nadomestljive škode v posledici prenehanja prejemanja plače pri tožencu. Nadalje je zatrjeval nastajanje nenadomestljive škode zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ocenilo, da tudi ta trditev ne utemeljuje zaključka o obstoju verjetno izkazane predpostavke iz citirane določbe ZIZ. Iz predloga namreč izhaja le pavšalno sklicevanje na možnost nenadne smrti (v povezavi z uravnavanjem krvnega tlaka), pri čemer ni predloženo dokazilo o tem, da bi bilo zatrjevano poslabšanje zdravja v vzročni zvezi z obravnavanim prenehanjem delovnega razmerja, iz listin pa celo izhaja, da je bil tožnik zaradi zdravstvenih težav začasno odsoten z dela že pred prenehanjem delovnega razmerja pri tožencu. Pritožba navedenim zaključkom neutemeljeno oporeka s sklicevanjem, da so podatki o zdravstvenem stanju tožnika in o premoženjskem stanju njega in družine občutljivi osebni podatki, zaradi česar o tem ni želel predložiti listin, ker bi lahko vanje vpogledal tudi toženec. Tožnik bi namreč moral posledice, ki zanj pomenijo težko nadomestljivo škodo, ne le konkretizirano zatrjevati, temveč tudi verjetno izkazati in v ta namen predložiti ustrezna dokazila, česar pa ni storil. 10. Tudi zatrjevanih spremenjenih pogojev upokojitve, do katerih naj bi prišlo, ker toženec za tožnika ne bo več plačeval prispevkov za poklicno zavarovanje (beneficirana delovna doba), sodišče prve stopnje pravilno ni štelo za težko nadomestljivo škodo v smislu 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Pravilno je utemeljilo, da bo tožnik v primeru uspeha s tožbo o nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko za nazaj uveljavljal vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s poklicnim zavarovanjem.

11. Zmoten je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj tožniku ne bo nastala težko nadomestljiva škoda v postopku ugotavljanja njegove preostale delovne zmožnosti pred ZPIZ. Izpodbijani sklep vsebuje ustrezne dejanske in pravne razloge tudi o tako zatrjevani škodi. Zlasti je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da tožnik ni dokazal trditve, da je osebna zdravnica zanj podala predlog za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Poleg tega ni trdil, da bi mu bila ta pravica že priznana, zato je neutemeljeno tudi njegovo zatrjevanje o "vplivu na višino oziroma odmerni odstotek pripadajočega nadomestila za invalidnost". Pritožba še navaja, da se z reparacijskim zahtevkom v tem delovnem sporu ne bo dalo odpraviti tega, da bo ZPIZ obstoječi postopek ugotavljanja pravic iz invalidskega zavarovanja zavrgel ali zavrnil, ker tožnik na nekem drugem delovnem mestu izven jame A. ne bo potreboval omejitev, ki bi jih na obstoječem delovnem mestu pri tožencu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja ureja Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 in nadaljnji), ta pa ne vsebuje nobene določbe, ki bi predstavljala oviro za priznanje pravice iz invalidskega zavarovanja v primeru tožnikove reintegracije nazaj k tožencu na delovno mesto, za katero mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana.

12. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je tožnik v dokaz navedb predlagal svoje zaslišanje, a sodišče tega dokaza ni izvedlo. Iz predloga za izdajo začasne odredbe ne izhaja, da je predlagal ta dokaz. Zgolj splošen zapis na koncu predloga: "dokaz: - kot doslej" (kar pritožba povezuje z dokaznimi predlogi, ki jih je tožnik predlagal v okviru tožbe in med katerimi je tudi njegovo zaslišanje), namreč ne pomeni podaje ustrezno substanciranega dokaznega predloga v postopku s predlogom za izdajo začasne odredbe. Tudi iz predhodne vsebine predloga za izdajo začasne odredbe ne izhaja, da naj se tožnik zasliši in o katerem konkretnem dejstvu. Kar se tiče ugotovitev sodišča prve stopnje o izostali ustrezni trditveni podlagi, pa te z izpovedjo stranke tudi sicer ni mogoče nadomestiti.

13. Ni pravilna pritožbena navedba, da bi sodišče moralo upoštevati preiskovalno načelo iz 34. člena ZDSS-1 in izvesti dokaze tudi po uradni dolžnosti. Na podlagi prvega odstavka tega člena lahko sodišče izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. V obravnavani zadevi sodišče prve stopnje predloga za izdajo začasne odredbe ni zavrnilo zato, ker ne bi moglo ugotoviti dejstev, pomembnih za odločitev. Ta dejstva je ustrezno raziskalo in pravilno zaključilo, da ne omogočajo zaključka o verjetno izkazani predpostavki iz drugega odstavka 272. člena ZIZ.

14. Zmotno je pritožbeno pavšalno vztrajanje, da je bila za izdajo začasne odredbe izpolnjena predpostavka iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, tj. da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Čeprav sodna praksa sicer ni povsem enotna, ali je mogoča izdaja regulacijske začasne odredbe v primeru, ko je izpolnjena le ta predpostavka,3 je za obravnavani primer ključno, da sodišče prve stopnje obstoja okoliščin iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ pravilno ni ugotovilo.

15. Glede na obrazloženo in ob ugotovitvi, da tudi t. i. pogoj reverzibilnosti ni izpolnjen (česar pritožba ne prereka), je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pogoji za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni in predlog utemeljeno zavrnilo.

16. Ker pritožba ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

17. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam stroške pritožbe (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Toženec krije sam stroške odgovora na pritožbo, saj v sporih o prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije sam svoje stroške ne glede na uspeh v postopku (peti odstavek 41. člena ZDSS-1).

1 Zaradi vloženega predloga za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča, ki pa ga je Vrhovno sodišče RS s sklepom VIII R 18/2022 z dne 15. 11. 2022 zavrnilo. 2 Prim. VSL II Cp 1183/2012, VSL I Cpg 660/2011, VSL II Cp 205/2011 idr. 3 Prim. VSL II Cp 1565/2019, VSL II Cp 1614/2019, VSL I Cp 2098/2020, Pdp 628/2018, Pdp 415/2019 idr.