Jedro

Glede na določbe 121. člena ZKP in člena 288 ZKP pa lahko zaključimo, da če ima oškodovanec kot tožilec pooblaščenca in ga ni treba zaslišati kot pričo, kar je bila situacija v obravnavani zadevi, saj je bil oškodovanec kot tožilec že zaslišan kot priča, se vabilo za glavno obravnavo pošlje le njegovemu pooblaščencu in je stvar pooblaščenca, da o glavni obravnavi obvesti osebo, ki jo zastopa, kar nadalje pomeni, da navzočnost oškodovanca kot tožilca na glavni obravnavi dne 22.9.2006 ni bila obvezna tako, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

Izrek

Pritožbi pooblaščencev oškodovanca kot tožilca A. S. se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Brežicah je z izpodbijano sodbo obdolženega Z.K. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Skladno z določilom 1. odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika, bremenijo proračun.

Zoper sodbo so se pritožili pooblaščenci oškodovanca kot tožilca zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega storitve očitanega kaznivega dejanja oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom posameznikom.

Pooblaščenci so v pritožbi sicer predlagali, da se jih, kakor tudi oškodovanca kot tožilca, o seji senata obvesti, vendar ne predsednik senata ne senat sodišča druge stopnje ni ocenil, da bi bila njihova navzočnost koristna za razjasnitev stvari, zato pooblaščenci in oškodovanec kot tožilec o seji senata niso bili obveščeni (1. odstavek 445. člena ZKP).

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje sicer ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki jo pooblaščenci vidijo v tem, da je sodišče opravilo glavno obravnavo dne 22.9.2006 brez navzočnosti oškodovanca kot tožilca, ki se zaradi zdravstvenih težav glavne obravnave ni mogel udeležiti, je pa želel sodelovati na glavni obravnavi, s tem pa je sodišče tudi kršilo temeljno načelo kazenskega postopka in sicer načelo kontradiktornosti, ni podana. Glede na določilo 1. odstavka 65. člena ZKP lahko oškodovanec kot tožilec kot procesni subjekt v kazenskem postopku daje izjave in opravlja procesna dejanja, torej izvršuje svoje pravice v postopku sam ali pa po pooblaščencu. Le-ta lahko opravlja vsa procesna dejanja namesto pooblastitelja, v obravnavani zadevi oškodovanca kot tožilca, razen tistih, ki so vezana na osebnost pooblastitelja, kot je na primer zaslišanje oškodovanca kot priče (2. odstavek 234. člena ZKP) ali telesni pregled oškodovanca (1. odstavek 264. člena ZKP). Pooblaščenec pridobi pravico opravljati procesna dejanja za procesnega subjekta na podlagi njegovega pooblastila. Obseg pooblastila določi pooblastitelj. V obravnavani zadevi so imeli pooblaščenci generalno pooblastilo za zastopanje oškodovanca kot tožilca v celotnem postopku in za vsa procesna dejanja. Dejanje, ki ga opravi pooblaščenec v mejah danega pooblastila, ima enak učinek, kot da bi ga opravil pooblastitelj sam. Glede na navedeno ter ob upoštevanju določb 121. člena ZKP in člena 288 ZKP pa lahko zaključimo, da če ima oškodovanec kot tožilec pooblaščenca in ga ni treba zaslišati kot pričo, kar je bila situacija v obravnavani zadevi, saj je bil oškodovanec kot tožilec že zaslišan kot priča, se vabilo za glavno obravnavo pošlje le njegovemu pooblaščencu in je stvar pooblaščenca, da o glavni obravnavi obvesti osebo, ki jo zastopa, kar nadalje pomeni, da navzočnost oškodovanca kot tožilca na glavni obravnavi dne 22.9.2006 ni bila obvezna tako, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

Pritožniki pa utemeljeno izpodbijajo oceno prvostopenjskega sodišča, da v obravnavanem primeru ni šlo za resno grožnjo, ki bi bila objektivno zmožna, da doseže ogroženost oškodovanca. Tako že uvodoma pravilno opozarjajo, da je zmotno stališče izpodbijane sodbe, da bi morala biti izrečena grožnja podkrepljena z dejanji oziroma, da gre za očitano kaznivo dejanje le v primerih, ko bi bile izrečene grožnje vsaj delno tudi izvršene. Dejstvo je namreč, da je predmetno kaznivo dejanje ogroževalni delikt oziroma, da je kaznivo dejanje ogrožanja varnosti subsidiarno. Če storilec svojo grožnjo uresniči, bo podano ustrezno kaznivo dejanje zoper življenje in telo. Za obstoj predmetnega kaznivega dejanja pa ni pomembno, ali je storilec grožnjo tudi nameraval uresničiti. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je neprepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je oškodovanec podal prijavo zoper obdolženca le zaradi tega, ker mu je obdolženec očital tatvino denarja. Izrečene besede je namreč potrebno ocenjevati v kontekstu odnosov med obdolžencem in oškodovancem, kakor tudi v kontekstu razloga, zakaj mu je izrekel te besede. Prav to, da med obdolžencem in oškodovancem do kritičnega trenutka ni bilo nobenih konfliktov, kljub temu da je na strani oškodovanca večkrat prihajalo do manjka denarja ter da je tokrat obdolženec oškodovancu očital, da mu je ukradel denar, pa po oceni pritožbenega sodišča kaže na resnost izrečenih groženj. Okoliščini, da je oškodovanec po izrečenih grožnjah, odšel na morje in šele kasneje podal prijavo, pa sodišče prve stopnje daje preveliko težo. Na podlagi vsega zgoraj navedenega je sodišče druge stopnje pritožbi pooblaščencev oškodovanca kot tožilca ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem glede na dosedanje stanje stvari, ne bo potrebno izvajati novih dokazov, pač pa le ponovno presoditi resnost predmetne grožnje, z upoštevanjem in vrednotenjem vseh dejstev in okoliščin, na katere opozarja ta odločba, nato pa napraviti sklep, ali je obdolžencu očitano dejanje vendarle mogoče šteti za dokazano.

Pritožniki so se sicer zavzemali za novo sojenje pred drugim sodnikom posameznikom, vendar sodišče druge stopnje zato ni našlo utemeljenih razlogov.