Jedro

Če bi skrbno ravnanje tožnika, ki je od toženca zahteval podatke o teži vozila in tovora prav zato, da bi zadostil pravilom o nosilnosti oz. skupni dovoljeni teži, ta pa je posredoval napačne podatke, bilo ovrednoteno tako, da mora kljub temu tožnik sam nositi breme denarne kazni, bi to bilo v nasprotju z vrednotnim izhodiščem o vestnem in poštenem ravnanju; celo več, lahko bi imelo negativne učinke na preventivno ravnanje v prometu, če ne bi dopuščalo, da za kršitev odgovarja oseba, ki je prekršek dejansko zakrivila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške za odgovor na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan toženki plačati 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 2. 2018 do plačila in mu povrniti 378,60 EUR pravdnih stroškov, prav tako s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I. in III. sodbe), zavrnilo pa je zahtevek tožnika po plačilu zakonskih zamudnih obresti od 17. 12. 2017 do 22. 2. 2018 (II. točka sodbe).

2. Takšno sodbo z laično pritožbo v obsodilnem delu (točka I in II ) izpodbija toženec z utemeljitvijo, da vročilnica s katero razpolaga sodišče ne more biti ali pravilna ali avtentična, saj mu tožba ni bila vročena.

3. Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tožba tožencu pravilno vročena. V spisu je vročilnica iz katere izhaja, da je toženec tožbo prejel, vročilnica, ki je javna listina dokazuje resničnost tistega kar se v njej potrjuje (prvi odstavek 224. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Sicer je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena (četrti odstavek 224. člena ZPP) vendar le z navedbo, da obvestila o priporočeni pošiljki toženec ni prejel ter da mu poštna pošiljka ni bila vročena. Pritožnik domneve iz prvega odstavka 224. člena ZPP, da mu je bila tožba vročena ni izpodbil (tako tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 50/2018).

6. Na podlagi določila drugega odstavka 350. člena ZPP preizkusi pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje poleg v mejah pritožbenih razlogov, ki so navedeni v pritožbi po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem druge stopnje ter 12. in 14. točko drugega odstavka 359. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče mora po uradni dolžnosti preveriti ali je sodišče izdalo zamudno sodbo v nasprotju z določili ZPP. Na podlagi določila 318. člena ZPP izda sodišče zamudno sodbo, če tožena stranka ne odgovori pravočasno na tožbo in so izpolnjeni naslednji pogoji: - da je toženi stranki pravilno vročena tožba; - da ne gre za zahtevek s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); - da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; - da dejstva na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženec na tožbo ni odgovoril, čeprav mu je bila pravilno vročena. Pravna posledica, da toženec ni odgovoril na tožbo je domneva, da s tem priznava trditve tožnika na katere ta opira zahtevek, zato izvajanje dokazov ni potrebno, saj se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). Vse trditve tožnika so ne izpodbojna dejanska podlaga za uporabo materialnega prava.

8. Tožnik uveljavlja škodo, ki mu je nastala s plačilom globe, ko je opravljal storitev avto vleke za toženca in ga je avstrijska policija kaznovala zaradi prenaložitve ugotovljene s tehtanjem vozila. Dovoljena skupna masa vozila je bila 6.440 kg, pri tem pa je skupaj z naloženim vozilom toženca dosegla 7.040 kg. Toženec je ob naročilu prevoza tožniku posredoval napačne podatke in zamolčal pravo težo kombija. Na izrecno vprašanje operaterke je namreč odgovoril, da se v kombiju nahaja maksimalno 500 kg tovora. Ob kasnejšem tehtanju kombija (brez tovora) je bilo ugotovljeno, da znaša teža 2.700 kg, v prometnem dovoljenju pa je podatek, da tehta takšno vozilo 2.310 kg. Vozilo je bilo namreč predelano v kombi s hladilnikom. V kolikor bi kombi tehtal toliko, kot je zatrdil toženec in kakor izhaja iz prometnega dovoljenja, teža ne bi bila prekoračena. Tožnik trdi, da je škoda, to je plačilo globe, nastala v posledici ravnanja toženca.

9. Denarne kazni (globe) izrečene kot sankcija v določenem postopku praviloma niso pravno priznana premoženjska škoda in je zato ni dopustno prevaliti na tretjo osebo. V literaturi se kot razlog navaja preprečevanje vsebinskih nasprotij med kazenskim na eni in civilnim postopkom na drugi strani, saj bi se na tak način izničili učinki individualno izrečenih sankcij - te so strogo osebne narave in se zato praviloma ne morejo prevaliti na tretjega. Enako pravno usodo delijo tudi vse druge denarne dajatve, ki so povezane s postopkom s katerim je bila denarna sankcija izrečena. V slovenski literaturi se navaja, da je sicer široko varovanje premoženjskih pravic v sistemu odškodninskega prava lahko omejeno v primeru, ko tako določa nek predpis ali pa obstaja kakšen drug razlog kamor sodi tudi narava in namen izrekanja kazni od oblastvenega akta države. Tudi v zadevah Višjega sodišča v Kopru Cpg 2/2015 in Višjega sodišča v Mariboru I Cp 526/2020 je bilo odločeno, da denarna kazen ni pravno priznana škoda in je zato ni dopustno prevaliti in zahtevati njeno povrnitev od tretjega.

10. A kot je opozorilo že Višje sodišče v Mariboru v zadevi I Cp 526/2020, ima to pravilo izjeme (opombi 4. in 5. v sodbi). V tej zadevi so trditve tožnika, na katere je sodišče druge stopnje vezano takšne, da je toženec posredoval neresnične podatke o teži vozila in tovora. Toženec je s tožnikom sklenil pogodbo o storitvi (prevozu vozila), zaradi posredovanja neresničnih podatkov o teži vozila, pa je nato tožnik bil v prekrškovnem postopku denarno kaznovan, ker je skupna teža vozil bila presežena za 600 kg. Razlogi, zaradi katerih plačilo denarne kazni v prekrškovnem postopku praviloma ni pravno priznana premoženjska škoda, v tem primeru niso podani. Notranja skladnost pravnega reda in vrednotna izhodišča dovoljujejo, glede na okoliščine konkretnega primera, izjemo od pravila. Če bi skrbno ravnanje tožnika, ki je od toženca zahteval podatke o teži vozila in tovora prav zato, da bi zadostil pravilom o nosilnosti oz. skupni dovoljeni teži, ta pa je posredoval napačne podatke, bilo ovrednoteno tako, da mora kljub temu tožnik sam nositi breme denarne kazni, bi to bilo v nasprotju z vrednotnim izhodiščem o vestnem in poštenem ravnanju; celo več, lahko bi imelo negativne učinke na preventivno ravnanje v prometu, če ne bi dopuščalo, da za kršitev odgovarja oseba, ki je prekršek dejansko zakrivila. Iz navedenih razlogov zato sodišče druge stopnje meni, da je, v okoliščinah konkretnega primera, denarna globa pravno priznana premoženjska škoda.

11. Iz navedenih razlogov je pritožba toženca neutemeljena in jo je sodišče druge stopnje zavrnilo ter zamudno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških tožene stranke je odpadel, ker niso bili priglašeni. Tožnikov odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k rešitvi zadeve, zato tudi tožnik krije sam svoje stroške postopka (155. in prvi odstavek 165. člena ZPP).