Jedro

Pri odločanju o višini premoženjske škode je treba upoštevati temeljni načeli odškodninskega prava, da denarna odškodnina ne sme presegati oškodovančevega prikrajšanja, ter da se odškodnina oškodovancu prisodi v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja.

Denarno odškodnino je mogoče prisoditi tudi v primeru, ko oškodovanec popravila stvari še ni zagotovil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je prvotožena stranka dolžna tožeči plačati 105,80 EUR v osmih dneh po pravnomočnosti sodbe, v preostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožeči stranki naložilo, da povrne toženima strankama pravdne stroške v znesku 453,35 EUR.

2. Zoper takšno odločitev se zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka. Navaja, da v odgovoru na tožbo, ki ga je podal F. Č. Dne 20. 01. 2009, ta ni predlagal izvedbe nobenega dokaza in ni podal trditvene podlage glede višine škode, oziroma je trditveno podlago omejil na višino škode, kot je bila ugotovljena s strani policije. Sodišče torej na predložene izpise iz Eurotaxa, ki sta jih toženi stranki v spis predložili šele z vlogo z dne 14. 04. 2009, ki je sicer naslovljena kot odgovor na tožbo, dejansko pa predstavlja pripravljalno vlogo, pri razsoji ne bi smelo upoštevati, niti ne bi smelo na njih opreti svojo odločitev. Glede predlaganja dokazov sta bila toženca z iztekom roka za odgovor na tožbo prekludirana. Nadalje tožeča stranka navaja, da sodba nima razlogov glede same višine škode. Iz obrazložitve sodbe ni mogoče razbrati, na podlagi katerega dokaza ali dokazov je sodišče prišlo do priznane višine škode v znesku 100,00 EUR, zato sodbe ni mogoče preizkusiti (bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP). Izpodbijana sodba je tudi materialnopravno zgrešena, saj mora po določilu 164. člena Obligacijskega zakonika (OZ) odgovorna oseba vzpostaviti stanje, kakršno je bilo, preden je škoda nastala. Višino materialne škode, ki zanaša 439,15 EUR, je tožeča stranka izkazala z listinami in na podlagi ugotovitev pooblaščenih strokovnih institucij, ob uporabi sistema Eurotax ter znamke, tipa in starosti vozila. Tožeča stranka ob tem posebej poudarja, da vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred nastankom škode, ni povezana le z nakupom nadomestnih delov, ampak tudi s potrebnimi storitvami (demontažo poškodovanih delov, namestitev nadomestnih delov, optika, lakiranje), kar je sodišče pri razsojanju v celoti prezrlo. V zvezi z nematerialno škodo tožeča stranka navaja, da je zaključek sodišča o tem, da je bil strah le kratkotrajen in neintenziven, v nasprotju z izvedenimi dokazi. Navsezadnje pa je nepravilna tudi odločitev sodišča o stroških, saj se je sodišče lahko prepričalo, da je bila tožba potrebna, ker sta toženi stranki v celoti odklanjali plačilo kakršnekoli odškodnine. Iz tega razloga bi sodišče, čeprav ni v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, moralo odločiti, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Da bi bila tožnica zaradi vložene tožbe, ki je bila potrebna, celo oškodovana, nasprotuje principu pravičnosti, ki pa bi ga moralo imeti sodišče pred očmi pri vsakem sojenju.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da je bil v obravnavani zadevi glede na vrednost spornega predmeta postopek izpeljan po določilih postopka v sporih majhne vrednosti (442. do 458. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP), o čemer sta bili pravdni stranki tudi pravilno poučeni. Prvostopna sodba se sme zato v skladu s prvim odstavkom 458. člena ZPP izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Prav zaradi navedenega tožeča stranka s pritožbenimi navedbami, da je sodišče kršilo določbo 451. člena ZPP in odločitev oprlo na dokaze, glede katerih je bila tožena stranka prekludirana, ne more uspeti. Zatrjevana kršitev bi namreč lahko kvečjemu predstavljala relativno kršitev pravil postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ta pritožbeni razlog pa je v skladu s citiranimi določbami v sporih majhne vrednosti izključen.

5. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je do zaključka o višini materialne škode prišlo na podlagi presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, kar je tudi zadostno obrazložilo (4. in 5. stran sodbe). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe tako izhaja, da sodišče ni sledilo kalkulaciji A. d.o.o., svojo odločitev pa je oprlo na cenitev po sistemu Eurotax GLASS'S, izpis iz kataloga avto delov (B3 in B4) ter spis Okrajnega sodišča v K. PR 90/2008. 6. Odločitev sodišča prve stopnji o plačilu denarne odškodnine za materialno škodo je tudi materialnopravno pravilna in skladna z določbo 4. odstavka 164. člena OZ, saj tožeča stranka vzpostavitve prejšnjega stanja po odgovorni osebi s tožbo ni zahtevala. Prav tako je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo pri odločanju o višini premoženjske škode. Pravilno je upoštevalo temeljni načeli odškodninskega prava, da denarna odškodnina ne sme presegati oškodovančevega prikrajšanja, ter da se odškodnina oškodovancu prisodi v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je tožeči stranki prisojena takšna denarna odškodnina, ki ji omogoča nakup nadomestne stvari, tj. stvari enakih lastnosti, kot jo je imela uničena stvar, pri čemer je pravilno upoštevana tudi starost poškodovanega vozila ter poštena tržna vrednost stvari.

7. Nobenega dvoma ni, da je denarno odškodnino mogoče prisoditi tudi za potrebne storitve (demontažo, montažo, optiko, lakiranje). Tega ni prezrlo niti sodišče prve stopnje, ki pa poškodbe v tej smeri, da bi bila potrebna oprava optike na vozilu, ni štelo za dokazano. Prav tako je ugotovilo, da ni dokazana škoda iz naslova opravljenega dela oziroma storitev. Denarno odškodnino je sicer mogoče prisoditi tudi v primeru, ko oškodovanec popravila stvari še ni zagotovil, vendar sodišče prve stopnje o tem ni moglo odločati, saj tožeča stranka kljub izrecnim ugovorom tožene stranke (v zvezi s potrebnostjo stroškov klepanja, ličanja in optike, stroškov zamenjave odbijača), za to ni ponudila ustrezne trditvene podlage. Pri tem gre poudariti, da predlagani dokazi navedb o pravno relevantnih dejstvih ne morejo nadomestiti.

8. Uveljavljanje nedovoljenega pritožbenega razloga predstavljajo očitki pritožbe v zvezi z odškodnino za nepremoženjsko škodo, saj navedbe o poslabšanju zdravstvenega stanja (tj. da je bilo ob zdravniškem pregledu ugotovljeno spremenjeno dejansko stanje, da je zaradi posledic stresa tožnica jemala večjo količino zdravil za pritisk) merijo na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar v pritožbenem postopku v sporu majhne vrednosti ni dopustno. Glede na dejansko stanje kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa je na mestu zaključek, da tožeča stranka ni dokazala, da je utrpela takšen strah, da ji iz tega naslova pripada denarna odškodnina.

9. Navsezadnje je materialnopravno pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških pravdnega postopka, saj je sodišče glede na sorazmerno majhen uspeh tožeče stranke (le 11,4 %) pravilno in skladno z 2. odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP odločilo, da je ta dolžna toženima strankama povrniti del stroškov, ki po medsebojnem pobotu znašajo 453,35 EUR.

10. Ker torej uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).