Jedro

V postopku po ZVEtL-1 se (lastninska) pravica na pripadajočem zemljišču ne pridobiva na novo, ampak se z namenom ureditve nepremičninskih evidenc (oziroma uskladitve teh z dejanskim stanjem) le za nazaj ugotavlja dejanski položaj nepremičnine in varuje po zakonu pridobljena lastninska pravica predlagateljev. Priznanje lastninske pravice v tem postopku torej po vsebini ni razlastitev zemljiškoknjižno vpisanega lastnika. Zmotno je pritožnikovo mnenje, da ZVEtL-1 vzpostavlja (neizpodbitno) zakonsko domnevo (z retroaktivnim učinkom), zaradi katere je z uveljavitvijo navedenega zakona izgubil lastninsko pravico. Nepravilen vpis v zemljiški knjigi, ki nima dejanske podlage, ne more biti temelj pridobitve lastninske pravice, niti predmet ustavnega varstva zasebne lastnine.

Sporna zemljišča so se dejansko uporabljala kot funkcionalno zemljišče, ki je stavbi pripadalo po zakonu, zato se v korist prvega nasprotnega udeleženca formalno vknjižena pravica uporabe po ZLNDL ni pretvorila v lastninsko pravico (ker dejanske lastninske pravice nikoli ni imel, mu ta ne danes ne v preteklosti ni bila odvzeta oziroma je ni izgubil).

Pravna pravila, ki omogočajo uveljavitev in (dokončno) ureditev pripadajočih zemljišč, so se izoblikovala postopoma, določbe ZVEtL oz. ZVEtL-1 pa predstavljajo sistemsko rešitev. V skladu z njimi ugotavljanje pripadajočega zemljišča pomeni odločanje, katero je tisto zemljišče, ki je v lasti lastnikov stavbe; to izhaja iz izhodišča, da so dobroverni lastniški posestniki na stavbah, zgrajenih pred 1. 1. 2003, skupaj s pridobitvijo pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice na stavbi ali njenem delu, pridobili tudi pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču. Prvemu nasprotnemu udeležencu (na kateremu je trditveno in dokazno breme) ni uspelo izpodbiti domneve iz prvega odstavka 44. člena ZVEtL-1, saj ni uspel dokazati (niti), da bi bil po izgradnji stanovanj na kakršenkoli način povezan z zemljišči. V postopku je bilo ugotovljeno, da je pravni prednik prvega nasprotnega udeleženca sporne nepremičnine dobil le v najem kot investitor gradnje stavbe na naslovu Cesta 1. Ker je pri gradnji v času družbene lastnine veljalo obrnjeno načelo superficies solo cedit (pravica na zemljišču se je prenašala skupaj s pravico na stavbi oz. na njenem posameznem delu po samem zakonu), za prenos lastninske pravice oz. pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču poseben razpolagalni akt in izrecen zapis prenosa v pogodbi niti ni bil potreben, saj je bila souporaba na funkcionalnem zemljišču na podlagi prej veljavnih predpisov ex lege predmet upravičenj na posameznih delih stavbe.

Vprašanje, ali predstavlja posamezna parcela pripadajoče zemljišče, je pravno vprašanje, ki ga lahko sodišče rešuje s pomočjo izvedenca ustrezne stroke. Merila, po katerih se ugotovi obseg pripadajočega zemljišča, določa zakon, za ugotovitev dejstev, potrebnih za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča, pa je običajno potrebno strokovno znanje, s katerim ne razpolaga, zato mora angažirati izvedenca. Prav to je sodišče prve stopnje storilo v tem postopku: vanj je pritegnilo izvedenko z urbanističnimi in geodetskimi znanji, ki je sodišču pomagala pri tolmačenju vsebine upravnih dovoljenj in prostorskih aktov ter normativov, ni pa ji bila prepuščena presoja materialnopravnega vprašanja, v čigavi lasti je nepremičnina ali del nje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Prvi nasprotni udeleženec sam krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da sta parceli z ID znakom 000-258/9 in 000-258/7, pripadajoče zemljišče in splošna skupna dela stavbe na naslovu Cesta 1 z ID znakom 0001 (I. točka izreka) ter sklenilo, da se navedeni zemljiški parceli v vrstnem redu vpisane zaznambe postopka ugotovitve pripadajočega zemljišča vpišeta v zemljiško knjigo kot splošna skupna dela navedene stavbe, v korist vsakokratnih etažnih lastnikov te stavbe (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje prvi nasprotni udeleženec. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi zavrne, podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico.

Pritožnik izpodbija odločitev o pripadajočem zemljišču prvenstveno iz razloga neustavnosti 42. in 43. člena ZVEtL-11, ki posegata v lastninsko pravico, varovano s 33. členom URS2. Če bi na podlagi predpisov iz 42. člena ZVEtL-1 prvi nasprotni udeleženec izgubil lastninsko pravico, bi se predlagatelji lahko sklicevali na te predpise in bi sodišče na njih lahko utemeljijo prenos lastninske pravice, a tega ni storilo. Če bi lastniki stavbe pridobili skladno s predpisi na spornih nepremičninah stvarno pravico, določbe ZVEtL-1 in konkretni postopek ne bi bili potrebni. S sprejemom ZVEtL-1 v letu 2017 je bil razlaščen, saj je šele ta zakon za nazaj vzpostavil zakonsko neizpodbitno domnevo izgube oziroma odvzema v zemljiško knjigo vpisane lastninske pravice na nepremičninah.

Nadalje uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, kar obsežneje utemeljuje. Materialnopravne predpise, ko so po pritožnikovem mnenju (ne)relevantni za odločitev v konkretnem primeru, obsežneje interpretira. Obsežnejše navedbe v tem delu je moč strniti v trditev, da v relevantnem obdobju ni obstajal predpis oziroma pravni naslov, na podlagi katerega so lastniki predmetne stavbe pridobili lastninsko pravico oziroma pravico uporabe na zemljiščih, ki naj bi danes predstavljala pripadajoče zemljišče. Ker etažni lastniki niso pridobili pravice uporabe na spornih nepremičninah v času družbene lastnine, niti lastninske pravice na njih, niso pridobili lastninske pravice na podlagi določb SZ-1 ali ZLNDL. Potrebe, splošni upravni akti in upravna dovoljenja niso nikoli predstavljali pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice. Sodišče bi, glede na določbo 42. člena ZVEtL-1, v vsaki konkretni zadevi moralo ugotoviti, kateri predpis je bil tisti, ki je bil podlaga za prenos lastninske pravice iz (pravnega prednika) nasprotnega udeleženca na kogarkoli tretjega, pa tega ni storilo.

Obsežneje uveljavlja tudi stališče, da se s tem, ko se obseg pripadajočega zemljišča ugotavlja s pomočjo izvedenca urbanista, temu prepušča razlaga materialnopravnih določb, zaradi česar v postopkih določitve pripadajočega zemljišča prihaja do kršitve določbe 23. člena URS. V bistvenem navaja, da 43. člen ZVEtL-1 uporablja nedefinirane pojme, ki so podvrženi vsakokratni prosti interpretaciji izvedenca urbanista. Ti pojmi so izumljeni na novo in se v času gradnje in prodaje stanovanj niso uporabljali.

3. Predlagatelji in druga nasprotna udeleženka na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predlagatelji so vložili predlog za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi na naslovu Cesta 1 (v nadaljevanju stavba) na parcelah št. 258/6, 258/7 (v ZK lasti prvega nasprotnega udeleženca), 257/15, 257/16, 257/17, 257/18 (v ZK lasti A. A.3), 258/2 in 271/1 (v ZK lasti B. d. o. o. - v stečaju4), vse v k. o. X.5 Nasprotna udeleženca sta takšnemu predlogu nasprotovala, prvi nasprotni udeleženec zaradi lastništva nepremične, druga nasprotna udeleženka pa zaradi (delnega) posega predloga v javne površine. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je angažiralo sodno izvedenko geodetske stroke M. M. in opravilo ogled na kraju samem, ter po opravljeni parcelaciji parcele št. 258/6, ugotovilo, da individualno pripadajoče zemljišče k stavbi predlagateljev predstavljata (novonastala) parcela št. 258/9 (kot del nekdanje parcele št. 258/6) in 258/7. 6. Sodišče prve stopnje je pri določitvi parcel št. 258/9 in 258/7 kot pripadajočega zemljišča stavbe pravilno in v celoti ugotovilo vsa odločilna dejstva ter na njihovi podlagi pravilno uporabilo kot pravno podlago določbe 42., 43. in 44. čl. ZVEtL-1. V postopku ni zagrešilo (vsaj smiselno) zatrjevani kršitvi iz 8. iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP6 in tudi ne nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Prvi nasprotni udeleženec je v pritožbi obširno predstavil svoje videnje postopkov določitve pripadajočega zemljišča, tudi v luči svoje (obsežnejše) interpretacije (ne)relevantnih materialnopravnih določb. Pritožbeno sodišče v nadaljevanju (zaradi preglednosti) ne bo izrecno odgovarjalo na vsakega od številnih, mestoma tudi nerazumljivih in nekonsistentnih pomislekov pritožnika, ampak se bo osredotočilo na argumentirano predstavitev razlogov za pravilnost sprejete odločitve in ob (oziroma s) tem odgovorilo na uveljavljane kršitve.

7. Skladno z drugim odstavkom 42. člena ZVEtL-1 je pripadajoče zemljišče tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe in je postalo last lastnika stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. 1. 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ali predpisi, ki so urejali pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine in pravila o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi. Po prvem odstavku 43. členu ZVEtL-1 se pri ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča upoštevajo (zlasti): (1) prostorski akti in upravna dovoljenja, (2) raba zemljišča (katero zemljišče je v razmerju do stavbe predstavljalo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice, zemljišče pod atrijem in podobno), (3) pretekla redna raba zemljišča in (4) merila in pogoji iz prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe do pridobitve lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču. Po prvem odstavku 44. člena ZVEtL-1 velja domneva, da je lastnik stavbe, zgrajene pred 1. 1. 2003, tudi lastnik zemljišča, za katerega sodišče ugotovi, da je bilo po (pred)tranzicijskem pravu njeno funkcionalno zemljišče. Domneva je izpodbojna: kdor meni, da lastnik stavbe ni postal lastnik njenega pripadajočega zemljišča, lahko dokazuje, da je sam pridobil lastninsko pravico na njem na podlagi zakona ali na podlagi odločbe državnega organa (tretji odstavek 44. člena ZVEtL-1).

8. Neutemeljene so obširne pritožbene navedbe prvega nasprotnega udeleženca o neustavnosti določb ZVEtL-1. V postopku po ZVEtL-1 se (lastninska) pravica na pripadajočem zemljišču ne pridobiva na novo, ampak se z namenom ureditve nepremičninskih evidenc (oziroma uskladitve teh z dejanskim stanjem) le za nazaj ugotavlja dejanski položaj nepremičnine in varuje po zakonu pridobljena lastninska pravica predlagateljev.7 Priznanje lastninske pravice v tem postopku torej po vsebini ni razlastitev zemljiškoknjižno vpisanega lastnika. Zmotno je pritožnikovo mnenje, da ZVEtL-1 vzpostavlja (neizpodbitno) zakonsko domnevo (z retroaktivnim učinkom), zaradi katere je z uveljavitvijo navedenega zakona izgubil lastninsko pravico. Nepravilen vpis v zemljiški knjigi, ki nima dejanske podlage, ne more biti temelj pridobitve lastninske pravice, niti predmet ustavnega varstva zasebne lastnine.8 Kot bo podrobneje obravnavano v nadaljevanju, so se sporna zemljišča dejansko uporabljala kot funkcionalno zemljišče, ki je stavbi pripadalo po zakonu, zato se v korist prvega nasprotnega udeleženca formalno vknjižena pravica uporabe po ZLNDL9 ni pretvorila v lastninsko pravico (ker dejanske lastninske pravice nikoli ni imel, mu ta ne danes ne v preteklosti ni bila odvzeta oziroma je ni izgubil). Pritožbeno sodišče ne dvomi, da izpostavljene določbe ZVEtL-1, ki predstavljajo materialnopravno osnovo za odločanje v konkretnem postopku, niso neustavne (v pritožbi izpostavljeni argumenti pritožbenega sodišča ne prepričajo v nasprotno), v samo presojo zatrjevanih razlogov za neustavnost navedenih določb pa se pritožbeno sodišče (zaradi nepristojnosti) podrobneje niti ni spuščalo.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da v izpodbijanem sklepu ni navedeno, na kateri pravni podlagi so predlagatelji pridobili pravico uporabe (lastninsko pravico) na zemljišču, potrebnem za redno rabo stavbe. Katero zemljišče je pripadajoče zemljišče, definira zgoraj povzeti prvi odstavek 42. člena ZVEtL-1. Pravna pravila, ki omogočajo uveljavitev in (dokončno) ureditev pripadajočih zemljišč, so se izoblikovala postopoma, določbe ZVEtL oz. ZVEtL-1 pa predstavljajo sistemsko rešitev10. V skladu z njimi ugotavljanje pripadajočega zemljišča pomeni odločanje, katero je tisto zemljišče, ki je v lasti lastnikov stavbe; to izhaja iz izhodišča, da so dobroverni lastniški posestniki na stavbah, zgrajenih pred 1. 1. 2003, skupaj s pridobitvijo pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice na stavbi ali njenem delu, pridobili tudi pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču. Ob pravilni uporabi določila 42. člena ZVEtL-1 je sodišče prve stopnje v 8. in 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa (na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje) pravilno povzelo in razlagalo predpise o pravni ureditvi nepremičnin, veljavne v času gradnje stanovanj in sklepanja prvih kupoprodajnih pogodb zanj, ko je za stavbna zemljišča veljal režim družbene lastnine. Vezanost pravice na funkcionalnem zemljišču na stavbo izhaja že ZPZS11 iz leta 1954 in iz ZPN12 iz leta 1976 (ne šele iz ZPPLPS13, kot meni pritožnik)14, zato ne drži pritožbeni očitek, da je izpodbijana odločitev vezana na predpise brez povratne veljave. Prvi kupci (prve prodaje so se odvijale po pridobitvi uporabnih dovoljenj od leta 1972 dalje) so skladno z njimi s pridobitvijo posameznega stanovanja pridobili tudi pravico uporabe na stavbišču in na zemljišču, potrebnem za redno rabo posameznega objekta. Za pravico uporabe vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivnega pomena, odločilno je bilo dejansko izvrševanje, zato zemljiškoknjižni podatki (velikokrat) niso razkrivali resničnega nosilca pravice uporabe, nasprotne pritožbene navedbe pa niso utemeljene. Upravičenja na zemljišču so lahko pridobili le dejanski imetniki pravice uporabe na njem.15 To so bili lastniki stanovanj, ki so zemljišča potrebovali za redno rabo stanovanj. Razlaga relevantnih predpisov, ki jo v pritožbi oblikuje prvi nasprotni udeleženec, češ da ti ne morejo biti podlaga za prenos nepremičnin, je zmotna. Sodišče prve stopnje je po predstavitvi pretekle pravne podlage, ki predstavlja zakonsko podlago za pridobitev lastninske pravice lastnikov stavbe na odmerjenem pripadajočem zemljišču, na tem temelju pravilno ugotovilo, da so etažni lastniki stavbe tisti, ki so po samem zakonu oz. navedenih zakonih pridobili (so)lastninsko pravico na (ugotovljenem) funkcionalnem zemljišču, nasprotni pritožbeni ugovori pa niso utemeljeni.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje vsebino pojma „skupno pripadajoče zemljišče“ napolnilo z danes veljavno definicijo (češ, da na podlagi predpisov, veljavnih v času gradnje, ne bi bilo mogoče določiti „zemljišča, potrebnega za redno rabo več stavb“, saj ti tega pojma niso poznali). Ta pojem je sodišče prve stopnje pravilno napolnilo skladno z namenom predpisane akcesornosti pravic na zemljišču pravicam na stavbi, t. j. da naj ima vsakokratni lastnik stavbe pravico uporabe na tistem obsegu družbenega zemljišča, ki zagotavlja njeno normalno rabo in funkcioniranje stavb. Pri pojmih „funkcionalno zemljišče“, „pripadajoče zemljišče“, „zemljišče, potrebno za redno rabo stavbe“,16 gre le za sopomenke - različno poimenovanje iste stvari.17

11. Prvemu nasprotnemu udeležencu (na kateremu je trditveno in dokazno breme) ni uspelo izpodbiti domneve iz prvega odstavka 44. člena ZVEtL-1, saj ni uspel dokazati (niti), da bi bil po izgradnji stanovanj na kakršenkoli način povezan z zemljišči. V postopku je bilo ugotovljeno, da je pravni prednik prvega nasprotnega udeleženca sporne nepremičnine dobil le v najem kot investitor gradnje stavbe na naslovu Cesta 118, pri čemer niti v pritožbi ne utemelji svoje (lastninske) pravice na kakšni drugi podlagi (le pavšalno zatrjuje, da je odplačno pridobil pravico uporabe na zemljiščih, ki so predmet zunanje ureditve, tega pa z ničemer ne izkaže).

12. Ne drži, da bi morala biti pravna podlaga za prenos pravice uporabe navedena glede vsakega posameznega prenosa lastninske pravice na stanovanju (v smislu, da bi predlagatelji mogli pridobitev lastninske pravice (pravice uporabe) izkazati z razpolagalnim pravnim poslom). Ker je pri gradnji v času družbene lastnine veljalo obrnjeno načelo superficies solo cedit (pravica na zemljišču se je prenašala skupaj s pravico na stavbi oz. na njenem posameznem delu po samem zakonu), za prenos lastninske pravice oz. pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču poseben razpolagalni akt in izrecen zapis prenosa v pogodbi niti ni bil potreben, saj je bila souporaba na funkcionalnem zemljišču na podlagi prej veljavnih predpisov ex lege predmet upravičenj na posameznih delih stavbe. Zato je napačno pritožbeno stališče, da so pridobitelji posameznih stanovanj na podlagi sklenjenih pogodb lahko postali le lastniki posameznih delov. Pridobitev pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču v korist pridobiteljev posameznih stanovanj ni bila pogojena z vključitvijo tega zemljišča v prodajno pogodbo, niti z odmero funkcionalnega zemljišča in z vpisom pravice v zemljiško knjigo, ampak je do nje prišlo ex lege z nakupom posameznega dela stavbe. Zaradi načela akcesornosti funkcionalno zemljišče tudi ni moglo biti samostojen predmet razpolaganja – sodilo je k stavbi, pridobilo in prenašalo se je le skupaj z njo.19

13. Sodišče prve stopnje je skladno z merili iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 pravilno in popolno ugotovilo tudi dejansko stanje glede obsega pripadajočega zemljišča in zaključilo, da sta parceli št. 258/7 in 258/9 potrebni za redno rabo stavbe ter predstavljata njeno pripadajoče zemljišče. Pri tej presoji je sodišče prve stopnje, poleg vsebine prostorskih aktov in urbanističnih normativov, veljavnih v času gradnje in kasneje (ki jih je definiralo ob pomoči izvedenke geodetske stroke M. M.), upoštevalo tudi dejansko urejenost zemljišč v naravi (o tem, da se sporna zemljišča še danes uporabljajo na takšen način kot je bilo načrtovano (torej da se namenska raba od izgradnje stavb dalje ni spremenila), se je sodišče prve stopnje prepričalo na podlagi ogleda na kraju samem). Vsebino upravnih aktov/dovoljenj je sodišče prve stopnje torej upoštevalo pri ugotavljanju obsega pripadajočega zemljišča, ne kot pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču, kot v pritožbi zmotno navaja prvi nasprotni udeleženec. Ugotovitev izvedenke geodetske stroke M. M.20 in tistih, do katerih je prišlo sodišče prve stopnje samo pri ogledu na kraju21 (in kot rečeno predstavljajo temelj za odločitev o obsegu pripadajočega zemljišča) pa pritožnik argumentirano niti ne izpodbija.

14. Vloga izvedenca v postopku ugotavljanja pripadajočega zemljišča je jasna: vprašanje, ali prestavlja posamezna parcela pripadajoče zemljišče, je pravno vprašanje, ki ga lahko sodišče rešuje s pomočjo izvedenca ustrezne stroke. Merila, po katerih se ugotovi obseg pripadajočega zemljišča, določa zakon, za ugotovitev dejstev, potrebnih za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča, pa je običajno potrebno strokovno znanje, s katerim ne razpolaga, zato mora angažirati izvedenca. Prav to je sodišče prve stopnje storilo v tem postopku: vanj je pritegnilo izvedenko z urbanističnimi in geodetskimi znanji, ki je sodišču pomagala pri tolmačenju vsebine upravnih dovoljenj in prostorskih aktov ter normativov, ni pa ji bila prepuščena presoja materialnopravnega vprašanja, v čigavi lasti je nepremičnina ali del nje, kot to zmotno navaja pritožnik. Sodišče prve stopnje je po obširnem povzetku ugotovitev izvedenke v obrazložitev izpodbijane odločitve, te tudi jasno in prepričljivo dokazno ocenilo (17. točka obrazložitve), in sicer ločeno in v povezavi z ostalimi dokazi, kot to zahteva 8. člen ZPP. V povezavi z listinsko dokumentacijo in ugotovitvami ob ogledu na kraju samem, je sodišče prve stopnje izvedensko delo ovrednotilo kot jasno, popolno in strokovno prepričljivo (pritožbeno sodišče s takšno oceno soglaša). Iz pojasnjenega izhaja, da je izpodbijano odločitev sprejelo sodišče prve stopnje (ne izvedenka), ki je obravnavalo vse navedbe prvega nasprotnega udeleženca in se je do njegovih ugovorov tudi opredelilo.

15. Pri parcelah št. 258/9 in 258/7 gre glede na navedeno torej za zemljišče, ki je s preteklo redno rabo in funkcionalnostjo (zunanjo ureditvijo) vezano na stavbo predlagateljev. Glede na navedeno pritožbeno sodišče sprejema stališče sodišča prve stopnje, da gre za površino, ki v skladu s kriteriji iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 predstavlja pripadajoče zemljišče k stavbi predlagateljev, nasprotna pritožbena zavzemanja pa so neutemeljena.

16. Stališče prvega nasprotnega udeleženca, da je sodišče prve stopnje v konkretnem postopku (dejansko) odločilo o že odločeni stvari, t. j. vzpostavitvi etažne lastnine, je zmotno, saj gre za dva (ustaljeno) ločena postopka z različno vsebino, ki temeljita na različnih materialnopravnih določbah istega zakona. Tudi dejstvo, ali je pripadajoče zemljišče mogoče vpisati v nepremičninske evidence, ne more predstavljati ovire za sprejeto odločitev.22

17. Ni res, da predstavljajo podlago za odločanje o pripadajočih zemljiščih določbe ZUreP - 223 in da te dajejo pristojnost za odločanje o teh pravnih razmerjih in za vodenje tovrstnih sporov drugim (upravnim) organom, in ne sodiščem (zaradi tega naj bi bil postopek, ki ga je določil ZVEtL-1, po pritožnikovem stališču v nasprotju z URS). Poleg tega v pritožbi izpostavljene določbe ZUreP - 2 (250., 288., 289. člen), nimajo nobenega vpliva na odločitev v konkretnem primeru24, saj gre za zakonske določbe z drugega (upravnega) področja prava, ki urejajo druga pravna razmerja in situacije (povezave s konkretno zadevo ni utemelji niti pritožnik sam). V zvezi s sicer nerelevantnimi ugovori v tem oziru, pritožbeno sodišče dodaja le še, da se je sodišče prve stopnje na podlagi zgoraj povzetih ugotovitev prepričalo, da namenska, funkcionalna vezanost spornih nepremičnin rabi stavbe in specifična prostorska situacija obravnavano zemljišče povezujejo z redno rabo stavbe, ne javno rabo (zato v pritožbi izpostavljena definicija javnih površin na sprejeto odločitev nima vpliva).

18. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče na osnovi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 35. člena ZNP25 v zvezi s 3. členom ZVEtL-1. 1 Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča. 2 Ustava Republike Slovenije. 3 Na teh nepremičninah so predlagatelji predlog po izvedenem dokaznem postopku umaknili. 4 Na teh nepremičninah so predlagatelji predlog po izvedenem dokaznem postopku umaknili. 5 Ker se obe parceli nahajata v k. o. X, pritožbeno sodišče opušča navedbo katastrske občine pri zapisu parcel. 6 Zakon o pravdnem postopku. 7 S končnim namenom ureditve nepremičninskih evidenc se v postopku po ZVEtL-1 ugotavljajo v preteklosti že učinkovito nastale pravne posledice: torej zunajknjižno pridobljena lastninska pravice lastnika stavbe, zgrajene pred 1. 1. 2003, na njenem pripadajočem zemljišču. Glej M. Fajs in J. Debevec, Reševanje nekaterih odprtih vprašanj glede pripadajočih zemljišč po ZVEtL-1, Odvetnik 2017, št. 82. Glej tudi II Ips 63/2019. 8 Glej J. Debevec, Ureditev lastništva pripadajočih zemljišč k stavbam, Odvetnik 2012, št. 55. 9 Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti. 10 Ta je namenjena čimbolj enostavni odpravi neskladij med dejanskim in evidentiranim stanjem, ki so posledica izvajanja predpisov o lastninjenju, ko so se vpisi opravljali v korist vpisanih imen pravice uporabe brez preverjanja dejanskega stanja ob uveljavitvi predpisa. 11 Zakon o prometu z zemljišči in stavbami. 12 Zakon o prometu z nepremičninami. 13 Zakon o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo. 14 Glej tudi povzetek vseh relevantnih pravnih predpisov od leta 1954 dalje v opombi 23 odločbe II Ips 128/2018. Ker so bile obravnavane stavbe v dejanski etažni lastnini, je pomembna tudi pravna ureditev etažne lastnine (ureditev lastninske pravice, pravice uporabe in druge pravice na posameznih delih stavb in zemljiščih, ki pripadajo stavbam), konkretno določbe Zakona o lastnini na delih stavbe (Ur. l. FLRJ, št. 16/59), kasneje pa Zakona o pravicah na delih stavb (Ur. l. SRS, št. 19/1976) in Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/91). 15 Pri načinu preoblikovanja pravice uporabe v lastninsko pravico je treba upoštevati namen, zaradi katerega je imetnik pridobil pravico uporabe in način, na katerega je to pravico uresničeval (posest in dejansko izvajanje sta bila bistveni element pravice uporabe). Glej dr. M. Damjan, Zapleti pri lastninjenju nekdanjih nepremičnin v družbeni lasti in urejanju sedanjega (neurejenega) stanja, Pravosodni bilten, letnik 1/2011; glej tudi sklep VSL I Cp 1072/2019. 16 Pojem „zemljišča, ki je potreben za redno rabo objekta“ je poznal že Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Ur. l. FLRJ, št. 52/58). 17 Glej sklep VSRS II Ips 128/2018 (42. točka obrazložitve in opomba 24), sklep VSL I Cp 1072/2019 (15. točka obrazložitve). 18 Pravni prednik prvega nasprotnega udeleženca je bil s strani Sklada za komunalno urejanje zemljišč občine .... z odločbo št. ... z dne 24. 12. 1962 določen kot prevzemnik stavbnih zemljišč, ker je bil najugodnejši ponudnik na javnem natečaju. S pogodbo št. ... z dne 15. 1. 1969 pa mu je Sklad stavbna zemljišča tudi dejansko predal v uporabo (zgolj) za izgradnjo stanovanjskih in poslovnih objektov v celotni soseski ... 19 Glej tudi II Ips 634/2007 (11. točka obrazložitve). 20 Izvedenka je pri določanju pripadajočega zemljišča k stavbi upoštevala, katero zemljišče glede na vsebino zazidalnega načrta predstavlja s parcelacijskim načrtom določeno gradbeno parcelo (gradbeno dovoljenje št. 5/4-351-101/70 z dne 22. 3. 1972 je bilo izdano za gradnjo stanovanjske stolpnice X na parcelah 257, 258/2 in 258/1). Svoje stališče o obsegu pripadajočega zemljišča k stavbi je temeljila na prostorskih aktih, gradbeni dokumentaciji in tudi stanju v naravi (dejanski rabi zemljišča). 21 Ugotovilo je, da gre za zemljišče, ki je nujno potrebno za neposredno redno rabo stavbe, za emisijsko zamejitev, prostor za nujna vzdrževalna dela, dostop v stavbo ter prostor za smeti. V naravi gre na južni stani za pomožni vhod v stavbo in v kolesarnico, zeleni pas tik ob stavbi (ki ga uporabljajo, kosijo in obrezujejo grmičevje izključno etažni lastniki), prostor za smetnjake in tudi za nujno potreben emisijski pas zemljišča tik ob stavbi, kjer se nahajajo odprti balkoni; na vzhodni strani za približno 1m širok pas vzporedno ob fasadi, ki je nujen za prehod in kot prostor za vzdrževalna dela; na severnovzhodni strani za zeleni pas tik ob stavbi v širini 1m do 3m; na severni strani za glavni vhod, del poti, ki povezuje glavni vhod s pločnikom in ozek pas zelenice tik ob stavbi, kjer so balkoni in okna, je namenjen emisijski zamejitvi in za katerega skrbijo izključno etažni lastniki; na zahodni strani pa za zeleni pas tik ob stavbi, ki ga vzdržujejo izključno etažni lastniki. 22 Navedbe v smeri neobstoja pravne podlage za tehnično sposobnost vpisa pripadajočega zemljišča v nepremičninske evidence (edina relevantna je zemljiška knjiga), pa niti niso utemeljene, saj se kot lastniki pripadajočega zemljišča v zemljiško knjigo vpisujejo (vsakokratni) etažni lastniki stavbe, pri čemer etažna lastnina pomeni solastnino, vpis te pa omogočata 15. in 15a člen Zakona o zemljiški knjigi. 23 Zakon o urejanju prostora. 24 Isto velja za Zakon o upravljanju in razpolaganju s stavbnim zemljiščem in Zakonom o graditvi objektov, na katera se v istem kontekstu sklicuje pritožba. 25 Zakon o nepravdnem postopku.