Jedro

Ocena ogroženosti je dokument, ki nastane v postopku vodenja nalog za preprečevanje nasilja v družini na podlagi Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND), saj mnenje o ogroženosti osebe oziroma oceno ogroženosti v skladu z drugim odstavkom 26. člena ZPND poda skladno s pravili stroke (lex artis) pristojni CSD. Storitev prve socialne pomoči in ocena ogroženosti sta medsebojno ločeni nalogi CSD, ki ju izvaja na različnih pravnih podlagah (ZPND, ZSV). Navedeno z drugimi besedami pomeni, da ocena ogroženosti ni upravni akt. V skladu z določili 94. člena ZSV na podlagi ugovora upravičenca pristojni organ izda le obvestilo, s katerim upravičenca obvesti o opravljenem preizkusu ugovora in sprejetih ukrepih, torej se z obvestilom ne odloča o nobeni pravici, obveznosti ali pravni koristi na področju upravnega prava, v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

III. Predlog stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Izpodbijani akt je naslovljen kot obvestilo na ugovor št. 020-71/2018-2 z dne 18. 9. 2018. V tem aktu predsednik sveta Centra za socialno delo Ljubljana Vič – Rudnik (v nadaljevanju: CSD) odgovarja vsem trem tožnikom na ugovor zoper delo strokovnega delavca, ki se nanaša na izvedeno socialnovarstveno storitev prva socialna pomoč, ki jo je vodila strokovna delavka A.A. Ker so v ugovoru zoper delo strokovnega delavca tožniki predlagali tudi odpravo ocene ogroženosti št. 1227-35/2018 z dne 23. 8. 2018 (v nadaljevanju: ocena ogroženosti) ter zamenjavo strokovnega delavca pri obravnavi zadev, ki so vodene pod št. 1223-25/2018, 1223-35/2018, 1223-79/2018 in 1223-80/2018, jih predsednik sveta CSD še obvešča, da ker je bil zadnji razgovor v okviru socialnovarstvene storitve prva socialna pomoč v zadevi 1224(1)-517/2018 opravljen 10. 8. 2018, ugovor pa podan 31. 8. 2018, je to že po izteku pritožbenega roka. Tožnikom je dodatno pojasnil, da obravnava zgoraj navedenih predlogov ni v pristojnosti Sveta zavoda, zato so posredovani v obravnavo direktorici CSD.

2. Tožniki se v tožbi zoper izpodbijani akt CSD sklicujejo na 2. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navajajo, da je izpodbijani akt posamičen akt, ki ga je v okviru izvrševanja upravne funkcije izdala toženka, pri čemer je bil izdan v javnopravni sferi, enostransko in oblastveno, z njim pa je toženka odločila o pravici oz. pravni koristi tožnikov. Prav tako gre za dokončno odločbo1 češ da je bilo z izpodbijanim sklepom odločeno o pravici oziroma pravni koristi tožnikov, saj iz ocene ogroženosti po vsebini izhaja, da povzročitelj nasilja mld. otroka ne ogroža, zaradi česar mld. otrokoma ne bo nudena ustrezna pomoč za zagotovitev njune varnosti, ter jima ne bo omogočen zdrav, celosten in skladen razvoj, saj toženka ni izdelala načrta pomoči. Navajajo, da izpodbijani akt izpolnjuje zakonske pogoje, v skladu s katerimi se šteje za upravni akt. V nadaljevanju tožbe uveljavljajo, da je izpodbijani akt nepravilen in nezakonit zaradi napačne uporabe materialnega prava. Pojasnjujejo, da so zoper oceno ogroženosti 31. 8. 2018 vložili ugovor zoper delo strokovnega delavca na podlagi 94. člena ZSV, o katerem je odločal Svet zavoda toženke, ki je z obvestilom št. 020-71/2018-2 ugovor kot prepozen zavrnil2 oziroma zavrgel3. Toženki očitajo, da se je postavila na napačno stališče, da ocena ogroženosti z dne 23. 8. 2018 ne predstavlja socialnovarstvene storitve v okviru prve socialne pomoči. Tožniki citirajo 14. člen Zakona o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju: ZPND) in 10. do 12. člen ZSV, na podlagi katerih zatrjujejo, da zakon toženki nalaga, da mora naloge po ZNPD izvajati v okviru socialnovarstvenih storitev, kar je v obravnavanem primeru toženka izvedla z nudenjem prve socialne pomoči žrtvam in povzročitelju nasilja. Ocena ogroženosti je bila izdana kot skupna ocena v štirih spisih4 prve socialne pomoči, ki se nudi mld. otrokoma zaradi nasilja v družini. Iz same ocene ogroženosti izhaja, da je šlo za kontinuirano storitev prve socialne pomoči, ki v vseh štirih spisih poteka od odprtja spisov dalje in zajema več opravil. Na podlagi navedenega zatrjujejo, da je materialno nepravilno stališče toženke, da je vsako posamezno opravilo/dejanje/pridobitev informacije, opravljeno v okviru navedenih spisov treba šteti za posamezno in končano storitev prve socialne pomoči. Slednja storitev se namreč zaključi z uradnim zapisom in vodenjem dokumentacije, ki je bila v konkretnem primeru zaključena 24. 8. 2018 z vročitvijo uradnega dokumenta, to je ocene ogroženosti, tožnikom in povzročitelju nasilja. Od vročitve končnega uradnega zapisa teče 8 dnevni rok za ugovor po 94. členu ZSV. Na podlagi navedenega je bil ugovor zoper oceno ogroženosti vložen pravočasno in bi ga morala toženka vsebinsko obravnavati, česar ni storila, zato je kršila 94. člen v povezavi s 95. členom Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju: ZSV). Ugovor bi morala preizkusiti in določiti, kaj naj se ukrene, ter o tem obvestiti tožnike v roku 15 dni od prejema ugovora. Z neobravnavanjem ugovora je toženka posegla v pravico tožnikov do pravnega sredstva zoper upravne akte nosilcev javnih pooblastil. Tožniki podredno zatrjujejo pristojnost naslovnega sodišča za obravnavanje predmetne tožbe po 4. členu ZUS-1, češ da je izpodbijano odločbo mogoče šteti kot posamični akt toženke, s katerim je toženka posegla v človekove pravice mld. otrok, drugo sodno varstvo zoper izpodbijani akt pa ni zagotovljeno. Ker je izpodbijani akt nezakonit, z njim pa je toženka odločila o pravici oziroma pravni koristi otrok, to pomeni, da toženka mld. otrok ni obvarovala pred povzročiteljem nasilja, s čimer je kršila človekove pravice mld. otrok, kot jih določajo Ustava RS in mednarodne konvencije, in sicer 18., 23., 34., 35. in 56. člena Ustave RS, 12., 16. in 19. člen Konvencije o otrokovih pravicah, 3., 8. in 13. člen Evropske konvencije za človekove pravice ter 31. člen tako imenovane Instanbulske konvencije. Predlagajo, da sodišče tožbi v celoti ugodi in obvestilo CSD odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek, oziroma podredno, da tožbi v celoti ugodi in obvestilo CSD z dne 18. 9. 2018 spremeni tako, da ugovoru tožnikov ugodi in odpravi oceno ogroženosti, ter da v vseh primerih toženki naloži plačilo stroškov tožnikov v tem postopku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe dalje do plačila.

3. Toženka v odgovoru na tožbo zatrjuje, da je Svet zavoda CSD deloval pravilno in zakonito, kar obrazloži s sklicevanjem na 94. in 95. člen ZSV. Poudarja, da izpodbijano pisno obvestilo ni upravni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu, saj v skladu s 95. členom ZSV zavod ni dolžan na podlagi ugovora izdati odločbe v upravnem postopku. V zvezi s tem se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča I Up 1479/2003 in prvi odstavek 3. člena ZUS-1 ter pojasnjuje, da z izpodbijanim dopisom ni bilo odločeno ne o pravici, ne o dolžnosti, niti o pravnih interesih nobenega izmed tožnikov. V nadaljevanju odgovora na tožbo navaja, da ocena ogroženosti, ki jo tožniki navajajo v tožbi, prav tako ni samostojni upravni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu. Ocena ogroženosti je namreč dokument, ki nastane v procesu vodenja postopka naloge za preprečevanje nasilja v družini. CSD v nalogah za preprečevanje nasilja v družini nima raziskovalne vloge, ne sprejema odločitev in ne vodi postopkov po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Ocena ogroženosti ni del spisovne dokumentacije storitve prve socialne pomoči in ne pomeni opravljenih korakov v procesu nudenja pomoči v okviru zakonsko določene socialno varstvene pomoči, prav tako pa ni postopek, ki se vodi po ZUP. Toženka prereka navedbe tožnikov, da je bila ocena ogroženosti dne 23. 8. 2018 pomembna zato, da se lahko ugotovi, kdaj je bilo opravljeno zadnje dejanje v postopku storitve prve socialne pomoči, saj gre za dva popolnoma različna postopka z različno pravno podlago. Ocena ogroženosti, ki nastane v postopku nudenja pomoči žrtvi, ni samostojni pravni akt in jo lahko nezadovoljna stranka podvrže presoji Socialne inšpekcije RS. Sodišču predlaga, da tožbo zavrže, oziroma podredno, da jo zavrne kot neutemeljeno.

4. V postopek je sodišče pritegnilo tudi stranko z interesom, ki se je v pripravljalni vlogi pridružila stališču toženke, da izpodbijani akt in ocena ogroženosti nista upravna akta v smislu 2. člena ZUS-1. K I. točki izreka:

5. Tožba ni dovoljena.

6. Tožniki vlagajo tožbo v upravnem sporu zoper obvestilo št. 020-71/2018-2 z dne 18. 9. 2018 (v nadaljevanju: obvestilo CSD) in oceno ogroženosti št. 1227-35/2018 (88) z dne 23. 8. 2018 ter predlagajo odpravo obvestila CSD, oziroma podredno, spremembo obvestila CSD, tako da se ugovoru ugodi in oceno ogroženosti odpravi.

7. Sodišče pritrjuje navedbi toženke, da je ocena ogroženosti dokument, ki nastane v postopku vodenja nalog za preprečevanje nasilja v družini na podlagi ZPND, saj mnenje o ogroženosti osebe oziroma oceno ogroženosti v skladu z drugim odstavkom 26. člena ZPND poda skladno s pravili stroke (lex artis) pristojni CSD. Storitev prve socialne pomoči in ocena ogroženosti sta medsebojno ločeni nalogi CSD, ki ju izvaja na različnih pravnih podlagah (ZPND, ZSV). Navedeno z drugimi besedami pomeni, da ocena ogroženosti ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu po 2. členu ZUS-1. 8. V skladu s drugim odstavkom 2. člena ZUS-1 je upravni akt upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. V skladu z določili 94. člena ZSV na podlagi ugovora upravičenca pristojni organ izda le obvestilo, s katerim upravičenca obvesti o opravljenem preizkusu ugovora in sprejetih ukrepih, torej se z obvestilom ne odloča o nobeni pravici, obveznosti ali pravni koristi na področju upravnega prava, v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1. Ker je v konkretni zadevi šlo zgolj za razmerje med toženo stranko kot izvajalcem javnih služb in tožniki kot uporabniki storitve (vendar pa v tem razmerju izvajalec storitve ni odločal o pravicah ali obveznostih tožnikov kot uporabnikov storitve - enako tudi sodba in sklep Upravnega sodišča RS opr. št. U 1497/2002 z dne 12. 11. 2003) torej tudi obvestilo CSD ni upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS- 1 oziroma ne gre za akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

9. Sodišče je tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ker izpodbijani akt ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

K II. točki izreka:

10. Ker je sodišče tožbo zavrglo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1. K III. točki izreka:

11. Po podatkih sodnega spisa je razvidno, da je sodišče stranko z interesom z dopisom opr. št. I U 2183/2019-16 z dne 4. 2. 2019 seznanilo z vloženo tožbo, ki so jo vložili tožniki zoper toženko zaradi ocene ogroženosti, odgovorom na tožbo, pripravljalnimi vlogami ter odgovori na pripravljalne vloge. Stranka z interesom je 13. 2. 2019 vložila pripravljalno vlogo, iz katere je razvidno, da se stranka z interesom strinja s stališčem toženke, da izpodbijana dokumenta toženke nista upravna akta.

12. Za povračilo stroškov stranki z interesom je treba na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu (enako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013). Pravna podlaga za stroškovno odločitev je prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, ki določa, da stranka, ki v pravdi uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin. Pri presoji, ali je izpolnjen objektivni kriterij potrebnosti, je potrebno izhajati iz vsebine konkretnega odgovora na tožbo. Stranka z interesom s pripravljalno vlogo ni bistveno pripomogla k odločitvi sodišča, zato po presoji sodišča ni upravičena do povrnitve stroškov postopka za pripravljalno vlogo. Pripravljalna vloga stranke z interesom ni bila nujno potrebno procesno dejanje, zato v zvezi s tem dejanjem povezani stroški postopka ne predstavljajo nujno potrebnih stroškov, ki bi jih sodišče moralo naložiti v breme tožnikov.

13. Glede na navedeno je sodišče stroškovni zahtevek stranke z interesom zavrnilo.

1 Tožniki pojasnjujejo, da zoper izpodbijano odločbo ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev, saj niti ZVS niti noben drug zakon ne določa nadaljnjih pravnih sredstev v primeru, da svet zavoda toženke ugovoru po 94. členu Zakona o socialnem varstvu ne ugodi oz. ga celo zavrže kot v obravnavani zadevi. 2 Tožbene navedbe pod točko I tožbe na strani 3. 3 Tožbene navedbe pod točko II, prvi stavek prvega odstavka na strani 3, in pod točko IV, zadnji stavek prvega odstavka na strani 7. 4 Toženka je vodila štiri upravne spise, in sicer št. 1223-25/2018 in 1223-35/2018, ki sta se združila v v en spis št. 1224(1)-517/2018, ter 1223-79/2018 in 1223-80/2018.