Jedro

Otrokova korist je objektivno priznana vrednota, kar izvira iz prvega odstavka 56. člena URS in prvega odstavka 3. člena KOP. Otrokove pravice imajo absolutni značaj in učinkujejo erga omnes. Otrok je samostojen nosilec pravic in obveznosti in dokler so te kompatibilne s pravicami in dolžnostmi drugih, ni težav, če se pojavijo, pa je treba otrokove pravice postaviti pred pravice staršev in vseh drugih. Otrokova korist je tudi primarno vodilo za odločanje v vseh dejavnostih in postopkih, ki se tičejo otroka, in ne veže zgolj sodišča, temveč tudi izvedenca kot njegovega pomočnika. Izvedenec ima pravico in dolžnost, da v svojem mnenju izpostavi vse vidike, ki se tičejo otrokove koristi in ki bi sodišču lahko služili pri zapolnjevanju tega pravnega standarda. V tem okviru lahko sodišče tudi opozori, da eden od staršev ali njegov pooblaščenec ne zasleduje/ta otrokove koristi, sodišče pa je/bo tisto, ki bo ob tehtanju vseh segmentov otrokovega interesa preskusilo, ali to drži ali ne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je postavilo izvedenca, ki je izdelal izvedensko mnenje. Tožnik je podal pripombe, izvedenec pa je nanje odgovoril v dopolnitvi prvotnega mnenja.1 Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje izvedencu odmerilo nagrado za dopolnitev izvedenskega dela.

2. Tožnik v pravočasni pritožbi navaja, da izvedenec ni odgovoril na pripombe tožnika in njegove odvetnice, temveč jih je zgolj moralno ovrednotil, pri čemer pa se ni mogel vzdržati osebnih komentarjev ter je zapisal „pri tem svojem dolgotrajnem delu pa moram zapisati, da vedno cenim zgolj odvetnike, ki delujejo v korist mladoletnih otrok, saj so največja žrtev razpada družinske skupnosti, kar pa žal v konkretnem primeru ne morem zapisati.“ Ker izvedenec svojega dela ni opravil, ni upravičen do nagrade, zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni.

3. Pritožba je bila vročena toženki in izvedencu, ki nanjo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodni izvedenec je za opravljene storitve upravičen do odmerjene nagrade na podlagi prvega odstavka 249. člena ZPP. Pravico do nagrade pridobi takrat, ko izdela izvedeniško mnenje2. Iz podatkov v spisu izhaja, da je sodišče prve stopnje izvedencu naložilo dopolnitev mnenja s sklepom z 29. 5. 2017 (red. št. 41), izvedenec pa jo je opravil v roku in sodišču 27. 6. 2017 posredoval dopolnitev svojega mnenja. Iz njene vsebine izhaja, da je izvedenec svoje delo opravil in odgovoril na vse pripombe, ki jih je podal tožnik. Ne drži, da se je, kot navaja pritožnik, zgolj moralno opredelil do podanih pripomb, temveč je odgovoril prav na vsako posebej, pri čemer je nekaterim tudi pritrdil (npr. prvi odstavek na list. št. 123 v spisu). Res pa je, da je na nekatere pripombe odgovoril z osebnega, ne le s strokovnega vidika, a jih je pritožnik tudi tako naperil (red. št. 38). Izvedencu na te vrste pripombe niti ne bi bilo treba odgovarjati, ni pa mu mogoče odrekati pravice, da to stori, če želi.

6. Pritožnika očitno najbolj moti sklepni zapis izvedenca v odgovoru na pripombe, saj je edini del dopolnitve izvedenskega mnenja, ki je v pritožbi dobesedno povzet, zato bo pritožbeno sodišče nanj posebej odgovorilo. Otrokova korist je objektivno priznana vrednota, kar izvira iz prvega odstavka 56. člena Ustave in prvega odstavka 3. člena KOP. Otrokove pravice imajo absolutni značaj in učinkujejo erga omnes. Otrok je samostojen nosilec pravic in obveznosti in dokler so te kompatibilne s pravicami in dolžnostmi drugih, ni težav, če se pojavijo, pa je treba otrokove pravice postaviti pred pravice staršev in vseh drugih.3 Otrokova korist je tudi primarno vodilo za odločanje v vseh dejavnostih in postopkih, ki se tičejo otroka, in ne veže zgolj sodišča, temveč tudi izvedenca kot njegovega pomočnika. Izvedenec ima pravico in dolžnost, da v svojem mnenju izpostavi vse vidike, ki se tičejo otrokove koristi in ki bi sodišču lahko služili pri zapolnjevanju tega pravnega standarda. V tem okviru lahko sodišče tudi opozori, da eden od staršev ali njegov pooblaščenec ne zasleduje/ta otrokove koristi, sodišče pa je/bo tisto, ki bo ob tehtanju vseh segmentov otrokovega interesa preskusilo, ali to drži ali ne.4

7. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

1 Tožnik in toženka, oče in mama, sta, vsak zase, terjala zaupanje skupnih otrok v vzgojo in varstvo ter določitev stikov in preživnine s tistim od staršem, ki mu deklici ne bi bili dodeljeni. Izvedenec je ocenil, da je mama bolj primerna za vzgojo in varstvo. V dopolnitvi mnenja je vztrajal pri svojem stališču. Kasneje, po izdaji izpodbijanega sklepa, je sodišče izvedenca tudi zaslišalo. Tudi tam je izvedenec vztrajal pri svojem stališču, nakar sta pravdni stranki sklenili sodno poravnavo, s katero sta se dogovorili, da bosta deklici zaupani v vzgojo in varstvo mami, z očetom pa bosta imeli obsežne stike – list. št. 156-157. Tožnikova pooblaščenka je nato predlog za postavitev novega izvedenca umaknila – list. št. 158. 2 Izdelava izvedenskega mnenja, njegova dopolnitev zaradi pripomb strank kot tudi zaslišanje izvedenca je enoten dokaz. 3 Odrasli imajo v razmerju do varstva koristi otrok na prvem mestu dolžnosti, šele nato vstopijo v okvir pravnih postopkov njihova lastna upravičenja. To mora veljati za celotno delovanje državnih organov, izvajalcev javnih služb, pa tudi nosilcev političnih funkcij in medijev. Tako Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 161/2016 z 19. 10. 2016. 4 Do tega tehtanja v obravnavani zadevi ni in ne bo prišlo – glej opombo št. 1.