Jedro

Izjava o odpovedi pravice do nujnega deleža, podana na zapuščinski obravnavi na zapisnik, je nepreklicna, zato so pritožbene navedbe, s katerimi skuša pritožnica preklicati svojo izjavo, pravno neutemeljene.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep o dedovanju sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o dedovanju ugotovilo obseg zapuščine, da so dedinje I. dednega reda po pokojnem vdova J. J. in hčerki J. J. in D. J. A., ter da je zapustnik z oporoko z dne 10.12.2008 določil za dedinjo vsega svojega premoženja hčerko J. J. in tudi, naj se v primeru, da hčerka D. J. A. zahteva nujni delež, pri izračunu upošteva denarna sredstva, ki jih je prejela ob nakupu stanovanja v I. in L. in pri prekrivanju strehe na njeni stanovanjski hiši. V tč. a) izreka izpodbijanega sklepa je sodišče nato ugotovilo, da so vse zakonite dedinje oporoko priznale, oporočna dedinja pa se je k dedovanju po oporoki priglasila, ter da je vdova J. J. zahtevala nujni delež iz zapustnikovega premičnega premoženja, hčerka D. J. A. pa nujnega deleža ni zahtevala. V tč. b) je nato razglasilo za oporočno dedinjo J. J., ki deduje zapustnikovo nepremično premoženje in 5/6 zapustnikovega premičnega premoženja, za nujno dedinjo pa vdovo J. J., ki deduje 1/6 zapustnikovega premičnega premoženja. V sklep o dedovanju je sodišče povzelo tudi dedni dogovor, sklenjen med oporočno dedinjo in nujno dedinjo, da ½ osebnega avtomobila Renault Clio 1.2, letnik 1999, reg. št. ... v celoti deduje vdova J. J., vso ostalo zapustnikovo nepremično in premično premoženje pa deduje oporočna dedinja J. J. Sodišče prve stopnje je v tč. c) izreka sklepa odredilo pri zapustnikovih nepremičninah – ½ parc. št. ... vl. št. ... k.o. ... vknjižbo lastninske pravice na oporočno dedinjo.

Dopis dedinje D. J. A., naslovljen kot prošnja za ponovitev zapuščinske obravnave, je sodišče prve stopnje štelo kot pritožbo zoper sklep o dedovanju. Pritožba je pravočasna. V njej pa dedinja navaja, da vsebine oporoke, ki jo je sicer sodnica prebrala, ni poznala natančno. Takrat tudi ni bila pozorna na to, da sodnica ni omenila imen oporočnih prič. Sama je sprva, ko je sodnica vprašala, ali imata z materjo zahtevo po nujnem deležu, želela dobiti nujni delež in pričakovala, da bo ta njena želja sprejeta in da se je ne bo poskušalo prepričevati v nasprotno. Navaja, da je sodnici razložila, da ne zahteva denarja, da pa želi, da je vsaj omenjena v oporoki in da to dela tudi v imenu svojih otrok. Pritožnica navaja, da ne razume, zakaj je sodnica trdila, da mora najeti cenilca svojega stanovanja, kar bo visok strošek, in sploh ne ve, kakšno vlogo ima pri tem njeno stanovanje. V oporoki je napačno navedena njena lastnina, saj je stanovanje v L. last pritožničine hčerke, hiša, v kateri pritožnica živi, pa je last staršev njenega moža. Pritožnico čudi, da ni omenjeno nič, kar je dobila njena sestra. Pritisk sodnice, naj se odpove nujnemu deležu, jo je zelo šokiral in ni znala niti racionalno razmišljati. Poudarja še, da nima izkušenj s pravnimi zadevami in da je včasih težko presoditi, kaj in kdaj smeš nekaj zahtevati ali prositi za podrobnejšo razlago. Navaja še, da ni bila pripravljena reagirati s konkretnimi številkami, saj ni niti razmišljala, da bi jo morala sestra izplačati. Nenazadnje navaja, da ne želi odpirati pravde in iskati sovražnikov ter razglašati krivičnost; vse kar želi, je, da bi imela možnost odločiti se sama, brez pritiskov močnejšega, nekoga, ki ima znanje in lahko manipulira. Želi le vpisati nujni delež v prisotnosti nepristranskega sodnika in biti del družine, če je to sploh še njena pravica. Predvsem pa želi videti oporoko.

Oporočna dedinja J. J. je v odgovoru na pritožbo navedla, da je zapuščinski postopek tekel strokovno in v skladu z določili Zakona o dedovanju, zato je očitek nekorektnosti vodenja postopka več kot neutemeljen. Podan ni nobeden iz dopustnih pritožbenih razlogov. Sodnica je predlagala svojo izločitev šele potem, ko je prejela vlogo D. J. A. z dne 26.5.2009 in osebno pismo, naslovljeno na domači naslov, in bila s sklepom z dne 11.6.2009 izločena iz obravnavanja te zadeve. Pred izdajo sklepa pa ni imela nobenega razloga za svojo izločitev. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Tudi nujna dedinja J. J. je na pritožbo odgovorila. V odgovoru navaja, da je bil postopek zapuščine izveden korektno in da ni čutila kakšnega posebnega pritiska na dedinjo D. J. A. V oporoki je naveden znesek denarja, ki ga je prejela ob nakupu stanovanj v I. in L. ter kot prispevek pri obnovi strehe hiše, v kateri biva, nikakor pa v njej ni navedeno, da je to njena last. Nihče ni zahteval od pritožnice, da se odpove nujnemu deležu. Vse, kar je bilo povedano med zapuščinsko obravnavo, je nujna dedinja razumela kot razlago in pojasnjevanje postopkov v zvezi z izračunom nujnega deleža. Pritožba ni utemeljena.

Sklep o dedovanju se sme izpodbijati zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (I. odst. 338. čl. v zv. s I. odst. 366. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP in v zvezi s 163. čl. Zakona o dedovanju – ZD). Ker v pritožbi ni navedeno, iz katerih dopustnih pritožbenih razlogov se sklep o dedovanju izpodbija, je sodišče druge stopnje sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (II. odst. 350. čl. ZPP v zv. s I. odst. 366. čl. ZPP in 163. čl. ZD). Glede na določbo I. odst. 360. čl. ZPP v zv. s 163. čl. ZD je pritožbeno sodišče v obrazložitvi tega sklepa presodilo le navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena.

Sodišče prve stopnje mora v zapuščinskem postopku v skladu s 162. čl. ZD ugotoviti, kdo so pokojnikovi dediči, katero premoženje sestavlja zapuščino in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam. Pravica do nujnega deleža je dedna pravica (27. čl. ZD), saj gre pri dedovanju nujnih dedičev za zakonito dedovanje posebne vrste. Zato se v prvi vrsti ta pravica lahko uveljavlja v zapuščinskem postopku. Ko sodišče v zapuščinskem postopku odloča o pravicah, upošteva tudi dedne izjave (132. do 138. čl. ZD). Odpoved dediščini ureja 133. čl. ZD. Odpoved dediščini je izjava volje, ki jo poda dedič po zapustnikovi smrti o tem, da noče biti dedič. S to izjavo dedič ovrže domnevo, da dediščino sprejema. Pravna posledica odpovedi dediščini je v tem, da se šteje, kakor da odpovedujoči sploh ni postal dedič. Izjave o odpovedi dediščini ali o sprejemu dediščine ni mogoče preklicati (I. odst. 138. čl. ZD). Če se nujni dedič odpove nujnemu deležu (zase in za svoje potomce; 133. čl. ZD v zv. s čl. 208/III ZD), gre v bistvu za izjavo, da ne bo uveljavljal pravice do nujnega deleža. Nujni dedič dobi nujni delež samo, če ga zahteva (40. čl. ZD). Gornje zakonske določbe pritožbenemu sodišču narekujejo zavrnitev pritožbe, s katero skuša pritožnica preklicati svojo izjavo, da iz zapustnikovega premoženja (zapuščine) nujnega deleža ne zahteva. Pritožnica je izjavo podala na zapisnik o zapuščinski obravnavi dne 25.5.2009, zoper vsebino zapisnika pa ni ugovarjala (kar je sicer smela po II. odst. 124. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zv. s 170. in 163. čl. ZD). Po določbi I. in II. odst. 224. čl. ZPP je zapisnik javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v zapisniku potrjuje ali določa, po IV. odst. istega člena ZPP pa je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena. Pritožnica v pritožbi ne zatrjuje, da ni podala izjave o odpovedi pravici do nujnega deleža, niti ne zatrjuje, da je vsebina zapisnika napačna. Zato sodišče druge stopnje šteje, da je pritožnica na zapisnik o zapuščinski obravnavi dne 25.5.2009 podala izjavo o odpovedi dediščini oziroma pravici do nujnega deleža. Glede na nepreklicnost izjave o odpovedi dediščini pa se v pritožbi zoper sklep o dedovanju ni mogoče sklicevati na to, da je bila izjava dana v zmoti in so pritožbene navedbe, s katerimi skuša sedaj pritožnica preklicati svojo izjavo o odpovedi pravici do nujnega deleža, pravno neutemeljene. ZD v II. odst. 138. čl. določa, da lahko dedič, ki je dal izjavo (o odpovedi dediščini ali o sprejemu dediščine), zahteva razveljavitev izjave, če je bila povzročena s silo, grožnjo ali zvijačo, ali če je bila dana v zmoti. Če pritožnica meni, da so podani razlogi iz II. odst. 138. čl. ZD, sme torej kljub pravnomočnosti sklepa o dedovanju zahtevati razveljavitev izjave s tožbo v pravdnem postopku.

Sodišče druge stopnje je glede na obrazloženo in ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep o dedovanju sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. v zv. s 353. čl. in I. odst. 366. čl. ZPP ter v zv. s 163. čl. ZD).