Jedro

Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno izhajalo iz materialnopravnega izhodišča, da pri športih, ki jih udeleženci izvajajo drug proti drugemu, redno prihaja do telesnih stikov med udeleženci, nevarnost poškodb pa je večja. Tako se tudi pri nogometu praktično ni mogoče izogniti poškodbam, saj ta šport tudi ob upoštevanju pravil spremlja stopnja nevarnosti vzajemnega poškodovanja. Povzročitelj tako odgovarja le za poškodbe, ki nastanejo z grobo kršitvijo športnih pravil, medtem ko tveganje "običajnih" kršitev nosijo oškodovanci sami.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je ta zahtevala, da ji tožena stranka plača odškodnino v znesku 17.475,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.4.2014 dalje do plačila (točka I. izreka). Odločilo je tudi, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka (točka II izreka), tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.668,59 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2. Zoper to sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje v sodbi ugotovilo, da je bila na tekmi dopuščena „bolj groba igra“. Sodišče to ugotovi zato, da bi kasneje v obrazložitvi ravnanje tožene stranke opredelilo kot del igre. To vprašanje ni ključno vprašanje v tem postopku. Dokazni postopek je jasno pokazal, da udarec tožene stranke ni bil del igre. Tudi sicer so ugotovitve o tem, da je bil na tekmi sprejet konsenz o grobi igri v celoti napačne. Pritožnik nato obrazloži, zakaj meni, da takšna dokazna ocena sodišča prve stopnje ni pravilna. Prav vse priče so izpovedale, da gre pri veteranski ligi za rekreacijo ter da imajo naslednji dan vsi službe ter posledično grobe igre ne tolerirajo. Do škodnega dogodka je prišlo po tem, ko je bil prosti strel že izveden in ne med izvajanjem prostega strela, kot ugotavlja sodišče. Do škodnega dogodka je prišlo na način, da je tožena stranka pristopila do tožeče stranke in ga s pestjo udarila v predel čeljusti. Tožena stranka je v vlogah v postopku sama navajala, da je tožeči stranki „vrnila“ udarec, enako je povedala tudi na zdravniškem pregledu ter v zaslišanju pred policijo. Takšne navedbe so bile s strani soigralcev tožene stranke vnesene tudi v zapisnik o tekmi. Tožena stranka je nato na zaslišanju dne 22.6.2017 izgubila spomin in izpovedala, da se ne spomni več, da bi tožečo stranko sploh udarila ter da se ne spomni, da bi kadarkoli podala takšno izjavo. Priče Z. L., G. M. in L. K. so vse potrdile navedbe, da je tožena stranka po izvedbi prostega strela pristopila do tožeče stranke in jo s pestjo udarila v obraz. To so tudi edine priče, ki so v postopku navedle, da so sam dogodek jasno videle in ga opisale. Vse ostale priče so o dogodku izpovedale na podlagi tega, kar so slišale, ali pa so izpovedale, da dogodka niso jasno videle. Tožena stranka je v prepričanju, da jo je tožeča stranka zadela s komolcem, pristopila do tožeče stranke in jo s pestjo udarila v predel čeljusti. Na takšen način je tožena stranka želela tožeči stranki vrniti za udarec s komolcem, ki naj bi ga prejela med skokom za žogo po izvedbi kazenskega strela. Sodišče napačno sprejme tudi dokazno oceno izvedenca, da je do obeh dogodkov prišlo sočasno. Dokazna ocena je naloga sodišča in ne izvedenca medicinske stroke. Sodišče bi izvedencu moralo podati morebitne napotke glede upoštevanja dejanskega stanja pri pripravi mnenja, ne pa mnenja izvedenca vzeti kot podlago za ugotavljanje sosledja dogodkov. Razčiščevanje spornih dejstev tudi ni v domeni izvedenca. Sodišče ni presojalo dokazov celovito in skladno z 8. členom ZPP, saj ni upoštevalo celotne izpovedi zaslišanih prič in pisnih dokazil v spisu v delu, v katerem so priče in listine potrdile navedbe o dejstvu, da je tožena stranka ravnala namerno in maščevalno, ko je tožečo stranko udarila s pestjo v predel čeljusti. Sodba nima razlogov o ključnih dejstvih oziroma so razlogi sodbe v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Dejstvo je, da sta si oba dogodka (udarec tožeče stranke in udarec tožene stranke) sledila v kratkem časovnem razmiku, nikakor pa nista bila „praktično sočasna“, kot to navede sodišče prve stopnje. Tožnik udarca direktno ni videl in je povedal, da se dogodkov ne spomni podrobno. To je pri moči udarca v glavo, ki ga je prejel, tudi razumljivo. Je pa tožnik jasno povedal, da je po informacijah, ki jih je prejel, po skoku stekel za žogo, tožena stranka pa je prišla za njim in ga udarila v predel čeljusti. Tožnik je pojasnil, da je od skoka pa do udarca pretekel kratek čas oziroma nekaj sekund. Jasno je potrdil, da se je po skoku gibal proti odbiti žogi in stran od tožene stranke, ko je prejel udarec v čeljust. Sodišče spregleda, da je priča A. V. v zaslišanju jasno povedal, da samega škodnega dogodka ni videl. Priča L. L. pa je bil med tekmo na klopi, povedal je tudi, da brez očal ne vidi pisat. Dogodek se je godil v kazenskem prostoru, ki je vsaj nekaj 10 metrov oddaljen od roba igrišča, kjer se nahajajo klopi za rezervne igralce. Ta priča je drugače kot ostale priče povedala, da sta tožnik in toženec slonela drug na drugem, on sam pa naj bi skočil na njih in jih dal narazen. Sodišče je z neupoštevanjem zaslišanja vseh ostalih prič kršilo pravico do izjave in zagrešilo kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je navedbe tožene stranke predrugačilo do te mere, da je na koncu ugotovilo, da se je tožeča stranka praktično sama „nasadila“ na pest tožene stranke. V tem delu gre tudi za sodbo presenečenja. Sodišče prve stopnje zmotno zaključi, da je šlo za spontano dejanje tožene stranke, ki kot tako predstavlja del nogometne igre. Sodišče ne pojasni, katerim pričam (razen L. L. in A. V., ki škodnega dogodka nista videla in opisala) je pri ugotavljanju dejanskega stanja sploh sledilo. Sodišče izven konteksta povzame izjavi prič Z. L. in J. B., ne navede prepričljivih razlogov, zakaj ni verjelo priči G. M. Glede priče L. K. sodišče navede, da ji ne verjame, ker naj bi priča izpovedala, da sta bila tožnik in toženec obrnjena drug proti drugemu, spregleda pa, da sta podobno izpovedali tudi priči G. M. in Z. L. Nelogične so ugotovitve sodišča v 33. točki obrazložitve sodbe, kjer sodišče navede, da „vse zgornje ugotovitve tako po oceni sodišča ustrezajo opisu dogodka, kot ga je na naroku podal toženec“. Toženec se na naroku samega škodnega dogodka ni spominjal in tako ni potrdil nobene od navedb, ki jih je sam zapisal. Toženec se je na naroku zelo jasno spominjal udarca s komolcem, ki naj bi ga prejel od tožnika, ni pa se več spominjal, da bi tudi sam udaril tožnika oziroma je v celoti izgubil spomin do svojega odhoda iz igrišča. Toženec bi udarec v vsakem primeru čutil in bi zanj moral vedeti. V tem delu je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj ni vestno presodilo vseh dokazov v spisu. Sodišče navede, da je izjavo toženca, da ne razume pomena besede „afekt“, štelo kot dokaz, da ni namerno zadal udarca tožniku. Takšno stališče ni pravilno. Toženec ni direktno izpovedal, da ne razume pomena besede „afekt“, temveč je odgovoril, „ Kaj to pomeni, ne ne.“ Toženec se je odgovoru izmikal, tako kot se je izmikal vsem vprašanjem, povezanih z udarcem, ki ga je zadal tožniku. Pričanje toženca se izkaže za povsem neprepričljivo in neverodostojno.

3. Na pritožbo tožnika je odgovoril toženec in predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih zatrjuje pritožba, saj sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, sodišče pa tudi ni kršilo pravice do izjave tožnika. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno izhajalo iz materialnopravnega izhodišča, da pri športih, ki jih udeleženci izvajajo drug proti drugemu, redno prihaja do telesnih stikov med udeleženci, nevarnost poškodb pa je večja. Tako se tudi pri nogometu praktično ni mogoče izogniti poškodbam, saj ta šport tudi ob upoštevanju pravil spremlja stopnja nevarnosti vzajemnega poškodovanja. Povzročitelj tako odgovarja le za poškodbe, ki nastanejo z grobo kršitvijo športnih pravil, medtem ko tveganje „običajnih“ kršitev nosijo oškodovanci sami. Sodišče prve stopnje se je pri tem pravilno oprlo na v sodbi prve stopnje citirano teorijo in večinsko sodno prakso.

6. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe ugotovilo, da je bila na obravnavani tekmi dopuščena bolj groba igra oziroma je bil sprejet konsenz o dopuščeni višji stopnji „borbenega delovanja“. Pritožba pravilno navaja, da navedena ugotovitev sodišča prve stopnje ni pravno odločilna, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče, zato se ne bo podrobneje opredeljevalo do navedb pritožbe, ki izpodbijajo dokazno oceno sodišča prve stopnje glede tega dejstva. Odločilna je namreč le ocena konkretnega ravnanja toženca, zaradi katerega je prišlo do poškodbe tožnika. Sodišče prve stopnje je moralo ugotoviti, kako je prišlo do poškodbe tožnika in ali je mogoče ravnanje toženca opredeliti kot grobo kršitev pravil športne igre. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je do škodnega dogodka prišlo med nogometno igro oziroma med izvajanjem prostega strela. Pritožba neutemeljeno napada ugotovitev sodišča prve stopnje z navedbo, da je prišlo do udarca že po izvedbi prostega strela in ne med izvedbo prostega strela, saj je tudi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je do poškodbe tožnika prišlo neposredno po tem, ko je bil strel že izveden, saj je sledilo izpovedbi tožnika, da je žoga takrat letela proti njemu oziroma nanj, tožnik pa je skupaj z ostalimi igralci skočil proti žogi, takrat pa začutil udarec. Sprva je tožnik mislil, da je z nekom trčil v glavo. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da sta poškodbi tožnika in toženca nastali praktično sočasno in da ni šlo za nameren udarec toženca. Pri tem se je oprlo na izpovedbo tožnika, ki je v izpovedbi dopustil možnost stika v času borbe za žogo, saj je sprva mislil, da je v skoku za žogo z nekom trčil v glavo. Pri ugotovitvi dejstva, da sta tožnik in toženec hkrati skočila za žogo in pri tem trčila skupaj, se je sodišče utemeljeno oprlo na izpovedbi prič L. L. in A. V. Pri tem se pritožbeno sodišče ne strinja z navedbo pritožbe, da je sodišče prve stopnje nepravilno sledilo izpovedbama navedenih prič. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skrbna in natančna ter skladna napotilom iz 8. člena ZPP. Sodišče je za vsako od prič pojasnilo, zakaj sledi njeni izpovedbi (v točki 20 sodbe), v točkah 26, 27, 28 in 29 sodbe pa je prepričljivo pojasnilo tudi razloge, zakaj ne verjame izpovedbam prič Z. L., G. M., L. K. in J. B. Pritožbene navedbe pravilne dokazne ocene sodišča prve stopnje ne omajejo. Neutemeljen je očitek pritožbe, da priča L. L. ni dobro videla dogodka. Čeprav je sedela na klopi za rezervne igralce, je ta priča dogodek videla, izrecno pa pojasnila, da ne vidi brez očal, vendar na blizu, ko mora zapisati priimek. Neutemeljeni so očitki pritožbe, da je sodišče prve stopnje izven konteksta povzelo izjavi prič Z. L. in J. B. in da ni navedlo prepričljivih razlogov, zakaj ni verjelo priči G. M. Prepričljivo je tudi pojasnilo, da ni verjelo priči L. K., saj je povedala, da sta bili pravdni stranki obrnjeni ena proti drugi ter da če bi bilo dejansko tako, bi ga tožnik videl, pa ga ni, kot je izpovedal sam tožnik. Sodišče se je pri dokazni oceni utemeljeno oprlo tudi na mnenje izvedenca dr. M. V., kateremu je bilo s sklepom naloženo, da pojasni tudi mehanizem nastanka poškodb pri obeh strankah. Izvedencu ni bilo naloženo, da namesto sodišča naredi dokazno oceno, temveč da s strokovnega vidika pojasni nastanek poškodb pravdnih strank. Tako se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na mnenje izvedenca, ki je pojasnil, da je glede na silo udarca, ki ga je zadobil tožnik, praktično nemogoče, da bi ta s komolcem še lahko sunil navzad, v kolikor roka oziroma komolec že ni bil na poti navzad in tik pred usti toženca. Prav tako je glede na predel in silo udarca, ki ga je zadobil toženec, praktično nemogoče, da bi še lahko s pestjo natančno meril v spodnjo čeljustnico tožnika, razen če je roka že bila tik pred čeljustnico. Na podlagi mnenja izvedenca je tako pravilno zaključilo, da je do poškodb pravdnih strank prišlo skoraj sočasno, zanesljivo v časovnem razponu le nekaj desetink in da je verjetnejše, da je do poškodb prišlo zaradi nezgode v žaru igre in bitke za žogo. Pritožbene navedbe pravilnosti takšnega zaključka ne omajejo. Sodišče prve stopnje ni predrugačilo navedb tožene stranke, kot neutemeljeno očita pritožba, temveč je v okviru trditev strank ugotovilo, na kakšen način je do škodnega dogodka prišlo. Pri tem pa ni kršilo določbe 7. člena ZPP o vezanosti na trditve strank (razpravno načelo). Prav tako tudi ne gre za sodbo presenečenja, kot to meni pritožba.

7. Glede ravnanja toženca je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je ravnanje toženca predstavljalo spontano dejanje in je bilo kot tako normalen in običajen del športne igre. Tožniku ni uspelo dokazati, da mu je toženec poškodbe povzročil z grobo kršitvijo pravil oziroma v napadu, usmerjenem neposredno nanj. Kot je pritožbeno sodišče že navedlo, je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, zakaj ni verjelo pričam, ki so izpovedale, da naj bi šlo za nameren napad na tožnika. Med drugim je pravilno pojasnilo, da ni logično, da bi priče videle zgolj udarec toženca, ne pa tudi udarca tožnika, ki se je zgodil praktično istočasno. Iz njihovih izpovedb tudi ni bilo razvidno, na podlagi česa bi se lahko sklepalo, da je bilo ravnanje toženca usmerjeno proti tožniku in ne proti žogi oziroma v čem naj bi šlo za grobo kršitev pravil igre. Pravilno tudi ni sledilo izpovedbi priče J. B., ki naj bi edini slišal izjavo toženca po dogodku o tem, kar je naredil tožniku, „da kar je iskal, to je dobil“. Utemeljeno je verjelo pričam, ki so izpovedale nasprotno, to je, da je bil toženec po dogodku videti prizadet oziroma da mu je bilo žal in da se je v bifeju nato tudi opravičil. Priča J. B. tudi ni opazila, da je bil poškodovan tudi toženec, kar so opazili drugi igralci in bi lahko opazila tudi ta priča, če bi dejansko po škodnem dogodku govorila z njim. Pritožbeno sodišče se tako strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik v postopku ni ponudil nikakršne prepričljive razlage (in dokazov) za domnevni napad toženca nanj. Glede na mehanizem nastanka poškodb obeh pravdnih strank pri škodnem dogodku ni moglo iti za načrtovan napad na tožnika. Prepričljiva je tudi dokazna ocena listin v spisu in izpovedbe toženca o tem, da besede „afekt“, ki so zapisane v vlogah, sploh ne razume, da se spomni le, da je sam od tožnika prejel udarec s komolcem, ter da je mislil, da je tudi on udaril tožnika, a se dejansko ne spomni, da bi bil to storil. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni šlo za izmikanje toženca, njegova izpovedba pa ni bila neprepričljiva, kot to zatrjuje pritožba.

8. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Zaradi pritožbenega neuspeha tožnik sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek, tudi toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena istega zakona).