Jedro

Stranka ni dolžna navesti prav vseh podrobnosti, o katerih kasneje izpove priča, če ta izpoveduje v okviru strankinih trditev. Zadostuje, da iz strankine trditvene podlage jasno izhajajo nosilna pravno odločilna dejstva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 9.924,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 7. 2016 dalje (I. tč.) in tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženke v višini 35,20 EUR (II. tč.).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov (338. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP) pritožuje tožnik, predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago pravdnih strank s tem, ko je ugotovilo, da vzrok tožnikovega padca ni bil v lesenih vratih, ker je ocenilo, da so bila lesena vrata v času ogleda detektiva S. N. v povsem enakem stanju kot v času škodnega dogodka, in da jih zavarovanec toženke E. L. ni saniral na način, da bi jih požagal. Navaja, da taka ocena sodišča prve stopnje nima podlage v izpovedi zavarovanca toženke E. L., trditvena podlaga toženke glede stanja lesenih vrat pa je bila le splošna, da so navedbe iz tožbe zavajajoče in neresnične. Sodišče tudi ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem glede izmer prečk vrat. Posledično tožnik meni, da mu je bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem in s tem pravica do izjave, zato uveljavlja kršitev po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Poleg tega uveljavlja tudi kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, češ da odločilno dejstvo ne more biti ovrženo na podlagi ugotovitve sodišča, za katero ni bilo trditvene podlage.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, da jo zavrne, in priglasila strošek v zvezi s podanim odgovorom.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Očitek absolutno bistvene kršitve določb postopka, ki naj bi bila storjena s prekoračitvijo trditvene podlage strank, ni utemeljen. Trditvena podlaga je okvir spora, brez katerega nasprotna stranka nima možnosti kvalitetne obrambe, sodišče pa podlage za izpeljavo dokaznega postopka. Pri uveljavljanju odškodninskega (zavarovalnega) zahtevka nosi breme dokazovanja nastale škode, nedopustnega ravnanja zavarovanca toženke in vzročne zveze med njima tožnik. Pritožba ima prav, da je sodišče vezano na trditve strank, ki je izvedeni dokazi ne morejo nadomestiti, saj služijo le njihovemu dokazovanju. Sodišče tudi ne sme ugotavljati nečesa, česar nobena stranka ni zatrjevala. Stranka mora navesti vsa dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (1. odst. 7. čl. ZPP in 212. čl. ZPP). Vendar pa stranka ni dolžna navesti prav vseh podrobnosti, o katerih kasneje izpove priča, če ta izpoveduje v okviru strankinih trditev. Zadostuje, da iz strankine trditvene podlage jasno izhajajo nosilna pravno odločilna dejstva.

6. Tožnik je navedel, da je utrpel poškodbe pri padcu po zunanjih stopnicah stanovanjske hiše toženkinega zavarovanca, in sicer zato, ker naj bi bila lesena vrata (nad stopnicami) dotrajana in slabo nameščena, na kar ga zavarovanec toženke ni opozoril. Vrata naj ne bi bila brezhibna, ob poskusu zapiranja vrat naj bi se zataknila ob tla, zaradi česar naj bi tožnik izgubil ravnotežje in padel. Toženka je s tem, ko se je branila, da do poškodbe ni prišlo na opisan način, da vrata niso bila vzrok poškodbe, da so standardna in da nimajo nikakršnih pomanjkljivost, v zadostni meri, zadosti konkretno ugovarjala neobstoj škodnega dogodka zavarovalnega primera.

7. Odločilno dejstvo, ali so bila vrata v neustreznem stanju, je sodišče prve stopnje ugotavljalo z zaslišanjem prič S. N. in E. L. ter vpogledom v listinsko dokumentacijo, zlasti fotografije. Sodišče prve stopnje je izpovedi prič korektno povzelo, in sicer je priča S. N. povedal, da so se vrata zapirala normalno, priča E. L. pa, da je vrata po škodnem dogodku požagal. Da izpovedbi priče L. o tem, da je lesena vrata po zatrjevanem dogodku vendar prej, kot je bila posneta predložena fotografija in preden si je zadevna vrata ogledal detektiv S. N., saniral tako, da je deloma požagala pokončne lesene, ne verjame, je sodišče prve stopnje utemeljilo s tem, da na fotografijah ni videti nobenih posegov v smislu zatrjevanega žaganja. Da lesena vrata niso bila požagana, je sodišče prve stopnje torej ugotovilo znotraj zatrjevanega dejstva, da so bila vrata hibna (pa kasneje popravljena) oz. obrambe, da so vrata že ves čas brezhibna. Z oceno, da priči L. ne verjame, sodišče prve stopnje torej ni preseglo trditev toženkine obrambe; kršitev postopka po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP zato ni podana. Tožniku v ničemer ni bila odvzeta možnost navajati dejstva v prid utemeljenosti svojega zahtevka in zanje predlagati ustrezne dokaze. Prepričljiva in jasno obrazložena je ocena sodišča prve stopnje, da tožnik ni zmogel svojega dokaznega bremena že glede vzroka nastanka zatrjevane škode. Dokaz z izvedencem, ki bi izmeril dolžino letev na vrati, je bil zato, ker sodišče utemeljeno ni verjelo, da bi bilo z vrati kaj narobe in da bi tožnik zaradi tega padel po stopnicah, nepotreben in pravilno zavrnjen.

8. Tudi kršitev 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana, saj je pravilnost in zakonitost sodbe mogoče preizkusiti, v njej so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo.

9. Vsi pritožbeni očitki so torej neutemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

10. Tožnik s pritožbo ni uspel, toženka pa v odgovoru na pritožbo ne navaja nič bistvenega oz. vsebinskega, zaradi česar je ta vloga nepotrebna, zato naj vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. (1. odst. 154. čl. ZPP in 155. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP).