Jedro

V primeru združitve več postopkov sodišče ne odmeri enotne sodne takse, temveč je vsak tožnik posebej dolžan plačati takso v višini, kot če postopki ne bi bili združeni.

Izrek

Pritožbi zoper sodbo se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba zoper sklep o odmeri sodne takse se zavrne. Pritožbeni stroški v zvezi s pritožbo zoper sodbo so nadaljnji stroški postopka, pritožbene stroške v zvezi s pritožbo zoper sklep pa trpijo tožnice same.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnic za plačilo razlik med dejansko izplačanimi plačami in plačami, ki bi jim šle po kolektivni pogodbi. Pri tem je štelo, da ni podana pasivna legitimacija tožene stranke, saj so bile tožnice v spornem obdobju zaposlene pri drugem delodajalcu, odgovornost tožene stranke za njegove obveznosti pa ne izhaja niti iz ustanovitvenega akta delodajalca tožnic niti iz podatkov sodnega registra. Hkrati je zavrnilo zahtevek tožnic za povračilo stroškov postopka. Z izpodbijanim sklepom o odmeri sodne takse je sodišče prve stopnje vsaki izmed tožnic naložilo plačilo sodne takse za sodbo v višini 12.000,00 SIT. Pri tem je štelo, da se mora tudi v primeru združenih sporov plačati taksa za sodbo za vsak spor posebej. Zoper takšno sodbo se iz razlogov bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava po pooblaščencu pritožujejo tožnice. Pritožbenemu sodišču predlagajo razveljavitev izpodbijane sodbe. V pritožbi navajajo, da sodba nima razlogov o vseh tožbenih navedbah, sodišče pa tudi ni uporabilo 6. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Ur.l. RS št. 30/93 - 45/2001) o spregledu pravne osebnosti. Tožnice se pritožujejo tudi zoper sklep o odmeri sodne takse in predlagajo njegovo spremembo. V pritožbi navajajo, da bi moralo sodišče zaradi združitve postopkov odmeriti enotno sodno takso, saj gre za eno samo sporno vrednost. Takšna je tudi sodna praksa, poleg tega pa tudi odvetniki v primeru zastopanja več strank v združeni postopkih ne priglašajo stroškov in izdatkov za vsako stranko posebej, ampak so upravičeni le do povračila stroškov za eno opravilo z dodatkom 10%. Pritožba zoper sodbo je utemeljena, pritožba zoper sklep o odmeri sodne takse pa ni utemeljena. Pritožba utemeljeno opozarja, da bi se moralo sodišče prve stopnje v sodbi opredeliti tudi do navedb tožnic o zatrjevani odgovornosti tožene stranke (takrat drugotožena stranka) za obveznosti delodajalca tožnic (takrat prvotožena stranka) na podlagi določila o spregledu pravne osebnosti. V tožbi je namreč postavljena trditev o odgovornosti tožene stranke za obveznosti delodajalca tožnic, ta trditev pa je konkretizirana v pripravljalni vlogi z dne 2. 4. 1999 (tudi na l. št. 67), z navedbami o tem, da je tožena stranka delodajalca tožnice zlorabila za oškodovanje svojih zaposlenih. Navedeno predstavlja enega izmed primerov, ko družbeniki, ne glede na splošna pravila, odgovarjajo za obveznosti družbe (2. alinea 1. odst. 6. čl. ZGD). To pa pomeni, da bi tožena stranka kot ustanovitelj in s tem družbenik delodajalca tožnic (B1 in C3), v primeru, da bi ji bilo mogoče očitati zlorabo te pravne osebe za oškodovanje tožnic, dejansko lahko odgovarjala za vtoževane obveznosti (1. odst. 408. čl. ZGD v zvezi z 2. alineo 1. odst. 6. čl. ZGD). Za razsojo v tej zadevi torej očitno ni nepomembno, ali je toženi stranki mogoče očitati omenjeno zlorabo, razlogov o tem, zakaj takšna zloraba ni podana, pa sodišče prve stopnje ob zavrnitvi zahtevka v obrazložitvi prvostopenjske sodbe ni navedlo. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 13. tč. 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77, Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90), zaradi česar je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (1. odst. 369. čl. ZPP/77). V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi do omenjene odločilnih navedb tožnic in s tem očitano mu procesno kršitev odpraviti. Odločitev o pritožbenih stroških v zvezi s pritožbo zoper sodbo je pritožbeno sodišče glede na razveljavitev sodbe pridržalo za končno odločbo (3. odst. 166. čl. ZPP/77). Stališče sodišča prve stopnje, da se tudi v primeru združitve postopkov odmeri taksa za sodbo za vsak spor posebej, je pravilno. Podlaga za takšno stališče je, kot je to pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, v Zakonu o sodnih taksah (ZST, Ur. l. SRS, št. 1/90 - Ur. l.RS, št. 70/2000) in sicer v pojasnilu k tarifni številki 2 pod točko d). Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o odmeri sodne takse pravilna, eventuelna drugačna sodna praksa pa neutemeljena. Pri tem tudi ni odločilno, kako se v primeru združenih postopkov prizanavajo stroški odvetnikom, saj sta področji sodnih taks in vrednotenja ter obračunavanja odvetniških storitev urejeni z različnima predpisoma, ZST in Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 7/95 - 57/2000), ki ločeno urejata vsak svoje področje. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zoper sklep o odmeri sodne takse zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (3. odst. 380. čl. ZPP/77). Izrek o pritožbenih stroških v zvezi s pritožbo zoper sklep o odmeri sodne takse temelji na 1. odst. 166. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP/77.