Jedro

Toženca sta ustrezno opravila raziskovalno dolžnost, potem ko sta ugotovila, da sta bili nepremičnini, ki sta ju kupovala, razparcelirani in ločeni z ograjo ter da je bil del nepremičnine asfaltiran, kar je bilo nenavadno in kar je od njiju terjalo, da se pozanimata o razlogih za to stanje in posumita na uporabo s strani tretjih. Toženca sta to storila in od prodajalca prejela informacijo, da je bila parcelacija narejena zaradi nameravane prodaje.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Pravdni strani sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da za potrebe gospodujočega zemljišča – nepremičnine s parc.št. 1866/9 k.o. X, ki je v lasti in posesti tožnika, obstaja v korist vsakokratnih lastnikov nepremičnine služnostna pravica vožnje z osebnimi vozili in parkiranja z osebnimi vozili po asfaltiranem zemljišču s parc. št. 1866/75 k.o. X po celotni njeni površini, v breme vsakokratnega lastnika te nepremičnine, ki je v solasti tožencev, in da se pri zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani odredi vpis navedene služnostne pravice pri služeči nepremičnini (točka I izreka); razsodilo, da je tožnik dolžan opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožencev na njuni nepremičnini, še posebej pa je dolžan opustiti vožnjo in parkiranje osebnih vozil na tej nepremičnini, pa tudi v bodoče se je dolžan vzdržati ravnanj, kot so parkiranje, vožnja z osebnimi vozili in drugih podobnih dejanj, ki posegajo v lastninsko pravico tožencev (točka II izreka); odločilo, da je tožnik dolžan tožencema povrniti stroške postopka v znesku 78,60 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2. Zoper sodbo je tožnik po tožbi, toženec po nasprotni tožbi, v nadaljevanju tožnik, vložil pravočasno pritožbo iz „vseh pritožbenih razlogov“ in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbojno sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi pa zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da toženca po tožbi, tožnika po nasprotni tožbi, v nadaljevanju toženca, nista vedela in tudi nista mogla vedeti, da se nepremičnina, ki je predmet te pravde, uporablja za potrebe dovoza do nepremičnine tožnika. Sodišče namreč samo ugotavlja, da so tožnik in njegovi pravni predniki več desetletij uporabljali sporno nepremičnino za dovoz do svoje nepremičnine, pri čemer so nemoteno sporno nepremičnino uporabljali tudi za parkiranje (parkirali so v glavnem obiski). Sodišče je torej tožbeni zahtevek zavrnilo zgolj iz razloga, ker toženca glede tožnika in članov njegove družine nista bila v slabi veri in naj torej ob nakupu ne bi vedela, da naj bi bila njuna nepremičnina obremenjena s stvarno služnostjo v korist tožnikove nepremičnine. Takšen zaključek je zmoten. Življenjsko logično je, da bosta toženca na obravnavi izpovedovala tako, kot je za njiju dobro. Sodišče je dvakrat opravilo ogled in je lahko ugotovilo, da sporna nepremičnina v naravi ne predstavlja prav nič drugega, kot del dovozne poti in je logično, da vsakdo, ki se pripelje po cesti in nadaljuje vožnjo proti tožnikovi hiši, pelje naravnost in s tem brez sence dvoma prevozi sporno parcelo v lasti tožencev. Življenjsko nesprejemljivo in neverjetno je, da bi se vozilo kako drugače. Nepremičnino pri odvozu smeti tudi redno uporablja vozilo S., saj drugje dejansko ne more voziti. Nevzdržen je zaključek sodišča, da „ni nujno, da se tudi avtomobil S. pripelje do zabojev“. Nobene logike ni v tem, da bi se avtomobil S. ustavil 20 – 30 m pred zaboji in da bi delavci S. te zaboje prenašali. Tudi priča B. (povsem neobremenjena priča) je jasno povedal, da so vozila po sporni parceli vedno vozila. Napačen je zaključek sodišča, da bi cesta tudi v primeru, ko bi bila sporna nepremičnina zagrajena, zadoščala za vožnjo vozil do tožnikove hiše. V idealnih razmerah bi cesta v takšnem obsegu zadoščala za prevoz z majhnimi vozili, dostop s tovornimi vozili pa ne bi bil mogoč. Povsem neverjetno je, da bi bila toženca lahko v dobri veri. Tako sta videla tudi avtomobile, parkirane pred hišo tožnika in ni mogoče, da bi mislila, da so avtomobili do hiše pripeljali kako drugače, kot preko sporne parcele. Dejstvo je, da se toženca nista želela neposredno pozanimati o tem, čemu dejansko služi sporna nepremičnina.

3. Toženca sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in dovolj popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo tudi materialno pravo, zagrešilo pa tudi ni tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP), drugih tovrstnih kršitev pa pritožba ne izpostavlja. Pritožbeno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka in za ugoditev tožbenemu zahtevku po nasprotnih tožbi in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

6. Glede na to, da se je tožnik v tožbi skliceval na dvajsetletno dejansko izvrševanje stvarne služnosti, čemur se (do obravnavanega spora) ni uprl noben lastnik služeče nepremičnine, temelj zahtevka predstavljata 54. člena Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (ZTLR) oziroma drugi in tretji odstavek 217. člena Stvarno pravnega zakonika (SPZ), ki urejata nepravo priposestvovanje (1). Po določbi drugega odstavka 44. člena SPZ pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti v škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo (2). Tožnik je zatrjeval, da sta toženca, upoštevajoč specifične okoliščine na kraju samem, nedvomno vedela oziroma bi morala vedeti, da je nepremičnina obremenjena s stvarno služnostjo. Sodišče prve stopnje je po izpeljanem dokaznem postopku pravilno zaključilo, da temu ni bilo tako. Pri tem je utemeljeno upoštevalo, da je bilo trditveno in dokazno breme, da sta bila toženca ob sklepanju pogodbe in vpisu v zemljiško knjigo seznanjena, da je sporna nepremičnina obremenjena oziroma bi s tem morala biti seznanjena, na strani tožnika, glede na to, da se v skladu z določbo 9. člena SPZ dobra vera domneva. Pravilno je tudi štelo, da bi moral tožnik z dovolj veliko verjetnostjo izpodbiti domnevo dobre vere in dokazati visoko stopnjo malomarnosti kupcev-tožencev.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v letu 2008 (v času nakupa spornega zemljišča s strani tožencev) cesto, ki vodi mimo parc. št. 1866/75 (v lasti tožencev) in del te nepremičnine, tožnikova družina uporabljala za vsakodnevni dovoz do svoje stanovanjske hiše. Ugotoviti pa je moralo tudi, ali sta toženca vedela ali bi morala vedeti, da njuno nepremičnino uporabljajo tožnik in člani njegove družine na način, da po njej vozijo in na njej parkirajo. Povsem utemeljeno je zaključilo (glej razloge sodišča prve stopnje v razdelku „posebej glede služnostne pravice parkiranja“), da toženca ob nakupu nepremičnine nista vedela in tudi nista bila dolžna vedeti, da tožnik in člani njegove družine uporabljajo sporno nepremičnino za parkiranje. Glede služnostne pravice voženj se pritožbeno sodišče sicer strinja z razlogovanjem pritožbe, da bi glede na lego spornega („služečega“) zemljišča toženca lahko domnevala, da tožnik za dostop do svoje nepremičnine uporablja tudi njuno nepremičnino, vendar pa je dokazni postopek nedvomno pokazal, da tak način vožnje ni bil reden, ampak se je nedvomno vozilo tudi mimo njunega zemljišča – čez tlakovani del pred hišo Š. P. naravnost proti hiši tožnikov (prvi odstavek stran 16 sodbe). Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da četudi bi bila toženca seznanjena, da se občasno za dostop uporabi njuna nepremičnina, to ne pomeni, da sta vedela ali morala vedeti, da je to redni način dovoza, ki utemeljuje stvarno pravico na nepremičnini. Enako velja tudi za vozila S. – tudi če bi toženca morala sklepati, da vozilo S. pripelje neposredno do zabojnikov (delno tudi po spornem zemljišču), to še ne pomeni, da bi morala vedeti tudi, da to utemeljuje stvarno pravico služnosti tožnika na spornem zemljišču. Kot pravilno izpostavljata toženca v odgovoru na tožbo, bi lahko šlo za uporabo tuje stvari na podlagi obligacijske pravice, za protipravno vznemirjanje lastninske pravice....

8. Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno zaključilo, da sta toženca ustrezno opravila raziskovalno dolžnost, potem ko sta ugotovila, da sta bili nepremičnini, ki sta ju kupovala, razparcelirani in ločeni z ograjo ter da je bil del nepremičnine asfaltiran, kar je bilo nenavadno in kar je od njiju terjalo, da se pozanimata o razlogih za to stanje in posumita na uporabo s strani tretjih. Toženca sta namreč to storila in od prodajalca prejela informacijo, da je bila parcelacija narejena zaradi nameravane prodaje Š.P., do katere ni prišlo, ker ta ni plačal kupnine, prodajalec jima je zagotovil, da ni nobene ovire, da ograjo prestavita na zunanjo mejo, pri čemer je to dejstvo potrdil tudi odvetnik, s strani prodajalca in odvetnika dobljene informacije pa je potrjevalo tudi izdano gradbeno dovoljenje, ki je dovoljevalo izgradnjo ograje na zunanjo mejo (in glede katerega sta toženca upravičeno smatrala, da je bila ob njegovi izdaji zagotovljena udeležba zainteresiranih oseb in da je bilo preverjeno, ali je z njegovo izdajo nedopustno poseženo v pravice tretjih). Na podlagi povedanega, in tudi če bi za občasno uporabo spornega dela zemljišča s strani tožnika in njegove družine, morala vedeti, sta bila utemeljeno prepričana, da ovir za prestavitev ograje ni in da na strani tretjih ni razlogov, ki bi utemeljevali kakšno njihovo stvarno pravico na nepremičnini. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da kljub ustrezno opravljeni raziskovalni dolžnosti ob nakupu, torej nista vedela, da je njuna nepremičnina obremenjena s stvarno služnostjo v korist tožnikove nepremičnine. Pri tem je kot rečeno sodišče pravilno upoštevalo, da bi morala biti njuna dobra vera izpodbita z zadostno verjetnostjo in da bi morala biti dokazana njuna visoka stopnja malomarnosti.

9. Toženca sta bila torej ob nakupu nepremičnine glede vtoževane služnosti v dobri veri in sta utemeljeno zaupala v podatke zemljiške knjige (44. člen SPZ). Tudi, če so tožnik ali njegovi pravni predniki v času do leta 2008 dejansko zunajknjižno priposestvovali stvarno služnost na spornem zemljišču, je ta, upoštevajoč dejstvo, da sta toženca pridobila lastninsko pravico v dobri veri in v zaupanju v zemljiško knjigo, da njuna nepremičnina s to pravico ni obremenjena, prenehala. Tožnik zato ne more več zahtevati ugotovitve obstoja služnostne pravice in je v posledici sodišče prve stopnje pravilno in zakonito tožbeni zahtevek zavrnilo. Za odločitev o zahtevku (na priposestvovanje stvarne služnosti) ni bistveno ali bo tožniku z morebitno postavitvijo ograje s strani tožnikov onemogočen oziroma otežen dovoz do njegove nepremičnine, saj gre za vprašanja, ki so pomembna za odločanje o dovolitvi nujne poti, kot je to pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje.

10. Zahtevek po nasprotni tožbi temelji na določbi 99. člena SPZ, po kateri, če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, lahko lastnik oziroma domnevni lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje. Ni sporno, da sta toženca lastnika parc. št. 1866/75 k.o. X, pa tudi ne, da tožnik to nepremičnino uporablja na način, da pri dostopu do svoje stanovanjske hiše (občasno) delno pelje preko nje, njegovi obiski pa na tej nepremičnini občasno parkirajo, kar predstavlja nedopusten poseg v lastninsko pravico tožencev, zato je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe ugodilo.

11. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Ker s pritožbo ni uspel, tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člen ZPP). Ker odgovor na pritožbo k odločitvi pritožbenega sodišča ni pripomogel, ne gre za pravdo potrebne stroške, zato tudi toženca svoje pritožbene stroške nosita sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Stvarna služnost se pridobi s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval, pri čemer stvarne služnosti ni mogoče priposestvovati, če je lastnik gospodujoče stvari zlorabljal, zaupanje lastnika ali posestnika služeče stvari, če je služnost izvrševal s silo ali zvijačo ali če je bila služnost dovoljena do preklica.

(2) Kar predstavlja izpeljavo načela zaupanja v zemljiško knjigo, na podlagi katerega tisti, ki v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisane v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic (8. člen Zakona o zemljiški knjigi).