Jedro

V času ogleda kraja dejanja, ki ga je opravila policija kot operativno kriminalistično dejanje v predkazenskem postopku, kasnejši obdolženci oziroma obsojenci še niso imeli položaja stranke v postopku, zato še ni bila podana dolžnost preiskovalnega sodnika iz drugega odstavka 178. člena ZKP.

Le če je dokazni predlog ustrezno konkretiziran in s tem sposoben obravnavanja, mora sodišče, če je dokaz podan v obdolženčevo korist, opraviti preizkus, ali je predlagani dokaz pravno relevanten, ali predlagani dokaz sploh obstaja, ali je obramba oboje izkazala z ustrezno stopnjo verjetnosti in ali bo dokaz v korist obdolženca oziroma zanj uspešen.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojena R. P. in L. S. sta dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče na Ptuju je z uvodoma navedeno sodbo obsojena R. P. in L. S. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja izsiljevanja izjave po prvem odstavku 271. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s 25. členom KZ, za katero je vsakemu od obsojencev izreklo pogojno obsodbo, v kateri jima je določilo kazen eno leto zapora in preizkusno dobo tri leta. Z isto sodbo je sodišče obsojena M. K. in A. K. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po 270. členu KZ, za katero je obsojencema izreklo pogojno obsodbo in jima v njej določilo kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo dve leti. Sodišče je vsakemu od obsojencev naložilo plačilo sorazmernega dela stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in nerazdelno povrnitev stroškov oškodovancev in njihovega pooblaščenca, oškodovance pa je z njihovim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenskih sankcijah spremenilo tako, da je obsojenima R. P. in L. S. izreklo kazen eno leto zapora, obsojenima M. K. in A. K. pa je v izrečeni pogojni obsodbi določilo preizkusno dobo tri leta. Pritožbe zagovornikov obsojenih R. P., L. S., M. K. in A. K. je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencem pa je naložilo plačilo sodne takse.

3. Zoper pravnomočno sodbo so zahtevi za varstvo zakonitosti vložili zagovorniki obsojenega R. P. zaradi kršitev iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, zagovorniki obsojenega L. S. pa zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Zagovorniki obsojencev predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Na zahtevi za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da ima izpodbijana sodba razloge o odločilnih dejstvih, o zavrnitvi dokaznega predloga za opravo ogleda ter razloge o sostorilstvu. Zato vrhovna državna tožilka meni, da zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve ustavne pravice obsojencev in kršitev kazenskega zakona niso podane.

5. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencema in njunim zagovornikom. Zagovorniki obsojenega R. P. v izjavi nasprotujejo stališču vrhovne državne tožilke, se sklicujejo na svoje navedbe, podane v zahtevi za varstvo zakonitosti, in „izpostavljajo precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev v smislu 427. člena ZKP“.

B.

6. Zagovorniki obsojenega R. P. v zahtevi za varstvo zakonitosti navajajo, da sodišče dejstev ni enako pazljivo preizkusilo in ugotovilo, saj je verjelo ponujeni obremenilni verziji oškodovancev, ni pa upoštevalo in se opredelilo do obsojenčevega zagovora, danega na Vrhovnem državnem tožilstvu ob prisotnosti njegove zagovornice. Zato vložniki menijo, da kazenski postopek ni bil voden enakopravno za vse udeležence, posledično je bila obsojencu odvzeta možnost soočiti se z obremenilnimi dokazi. S tem vložniki mislijo na določitev kraja kaznivega dejanja in možnost dostopa do njega s službenim vozilom policije, oboje z namenom preveriti verodostojnost izpovedb oškodovancev. Ugotovilo bi se namreč lahko, da oškodovanci ne govorijo resnice ali jo prilagajajo. V tem delu izpodbijani sodbi temeljita na protispisnosti, saj se sklicujeta na nekaj, česar v spisu ni ali pa je bilo povedano drugače, kot je navedeno v obrazložitvi. Nadalje vložniki navajajo, da je bila obsojencu odvzeta pravica do navzočnosti pri ogledu, čeprav je ugotovitev sodišča o kraju kaznivega dejanja zanj obremenilna, ocena njegovega delovanja pa temelji na neverodostojnih izpovedbah oškodovancev. Vložniki tudi menijo, da je ocena o obsojenčevem delovanju v sostorilstvu z obsojenim S. v nasprotju z izrekom in dokazi. V sodbi ni pojasnjeno, kako in kdaj naj bi se obsojenca dogovorila o skupnem delovanju, kdaj je prišlo do njune enotne odločitve. Prav tako v sodbi niso navedeni razlogi, zakaj naj bi se naklep obsojencev prekrival, nepojasnjen pa je tudi zaključek, da so bila vsa ravnanja obsojencev izvršena po pripravljenem načrtu z namenom discipliniranja mladih Romov. Zato vložniki menijo, da je bil kršen kazenski zakon glede vprašanja, ali sploh gre za obliko udeležbe, ne glede na sicer zanikane očitke o dejanju.

7. Tudi po stališču zagovornikov obsojenega L. S. je v obravnavanem primeru ključnega pomena ogled kraja kaznivega dejanja. Ogled ni pomemben le za ugotovitev jurisdikcije Republike Slovenije in krajevne pristojnosti sodišča, temveč tudi za ugotovitev verodostojnosti trditev oškodovancev. Obsojenec je namreč zatrjeval, da pristop na kraj dogajanja z vozilom ni mogoč, zato zatrjevanje oškodovancev, da naj bi obsojenec iz bližnjega vozila vzel orožje, kar naj bi tudi sami videli, ni resnično. Neresničnost izpovedb oškodovancev je potrdila tudi priča J. T. Obramba je pred sodiščem prve stopnje predlagala opravo ogleda kraja kaznivega dejanja, kar je sodišče zavrnilo. Glede ključnih vprašanj se je sodišče oprlo na zapisnik o ogledu, ki ga je 22. 11. 2007 opravilo Vrhovno državno tožilstvo. Pri tem ogledu obsojeni S. ni bil navzoč, čeprav ima pravico do navzočnosti pri tem procesnem dejanju, ki mu jo zagotavlja 22. člen Ustave. Zato bi bilo po mnenju vložnikov treba ponoviti ogled v obsojenčevi navzočnosti. Sodišče bi moralo ogled opraviti tudi glede na načelo neposrednosti, saj bi si sodnica šele z neposredno zaznavo narave in vsebine dokaznega sredstva lahko ustvarila subjektivno mnenje o verodostojnosti posameznega dokaza. S stališčem sodišča druge stopnje, da bi bila izvedba ogleda nepotrebna, se vložniki ne strinjajo. Če bi ogled pokazal, da dostop do kraja kaznivega dejanja z vozilom ni mogoč, bi to lahko bil ključni element pri izpodbijanju verodostojnosti navedb oškodovancev. Obramba je s pridobitvijo mnenja izvedenca grafologa želela ovreči izjave oškodovancev, da je listek, domnevno izročen oškodovancem, napisal obsojenec. Grafolog bi lahko ugotovil, da to ne drži, kar bi omajalo verodostojnost oškodovancev. Sodišče je dokazni predlog zavrnilo, v izpodbijani sodbi pa te zavrnitve ni obrazložilo, zato vložniki s tem v zvezi uveljavljajo kršitev pravice do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave in kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Po mnenju vložnikov sta kršitvi teh ustavnih določb vplivali na zakonitost izpodbijane sodbe, saj bi izvedba dokaza lahko omajala verodostojnost oškodovancev. S tem, ko v sodbi ni obrazloženo, zakaj omenjeni dokaz ni bil izveden, je bila po stališču vložnikov storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. Navedbe zagovornikov obsojencev v zvezi z ogledom kraja kaznivega dejanja niso utemeljene. Ogled kraja dejanja, ki ga je v obravnavanem primeru 21. 11. 2007 na podlagi drugega odstavka 164. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 158.a člena ZKP opravila policija, je bil opravljen kot operativno kriminalistično dejanje v predkazenskem postopku. V tem času kasnejši obdolženci oziroma obsojenci še niso imeli položaja stranke v postopku, zato v tistem trenutku še ni bila podana dolžnost preiskovalnega sodnika, ki je bil o ogledu obveščen in se ga ni udeležil, iz drugega odstavka 178. člena ZKP o tem, da se bo opravil ogled in da imajo obdolženci ter njihovi zagovorniki pravico biti navzoči pri tem dejanju. O opravljanju ogleda je policija dolžna obvestiti preiskovalnega sodnika in državnega tožilca (tretji odstavek 164. člena ZKP), preiskovalni sodnik pa se glede na okoliščine primera odloči, ali bo sam opravil ogled. Zagovornika obsojencev sta imela v preiskavi in na glavni obravnavi možnost opraviti naknadno kontrolo opravljenega policijskega ogleda s postavljanjem vprašanj tako policistom, ki so opravljali ogled, kot tudi oškodovancem.

9. Vrhovno sodišče je (na primer) v sodbi I Ips 272/2009 z dne 6. 5. 2010 obrazložilo, da mora biti predlog strank za izvedbo dokazov določen in substanciran tako, da je iz njega razvidno, katero določeno dejstvo želi stranka s predlaganim dokazom dokazati. Le če je dokazni predlog ustrezno konkretiziran in s tem sposoben obravnavanja, mora sodišče, če je dokaz podan v obdolženčevo korist, opraviti preizkus, ali je predlagani dokaz pravno relevanten, ali predlagani dokaz sploh obstaja, ali je obramba oboje izkazala z ustrezno stopnjo verjetnosti in ali bo dokaz v korist obdolženca oziroma zanj uspešen. V obravnavanem primeru je zagovornik obsojenega S. na glavni obravnavi 7. 1. 2010 predlagal, da sodišče zasliši priče A. Š., D. K., Z. Š., B. K. in T. Ž., ki so se udeležili ogleda, prav tako je predlagal ogled kraja samega. Zagovornik obsojenega P. pa je na tem naroku predlagal opravo ogleda kraja z Opel ... Sodišče je ugodilo dokaznemu predlogu za zaslišanje prič, pridržalo pa si je odločitev o dokaznem predlogu za opravo ogleda. Na glavni obravnavi 1. 3. 2010 je zagovornik obsojenega S. izjavil, da vztraja pri predlogu za ogled kraja kaznivega dejanja. Sodišče je tak predlog obrambe zavrnilo z obrazložitvijo, da ponovni ogled ne bi prispeval k razjasnitvi dogodka, saj je bil kraj dejanja nedvomno identificiran na podlagi na kraju najdenih predmetov, iz izpovedb komandirja PP Ormož in oškodovancev pa tudi izhaja, da so se kritičnega dne obtoženci in oškodovanci srečali. Slednje izhaja tudi iz operativne informacije, ki so jo policisti zabeležili pri svojem delu. Po zavrnitvi predloga je zagovornik obsojenega S. ponovno predlagal ogled kraja z utemeljitvijo, da so priče različno izpovedovale glede možnega dostopa do kraja z avtomobilom. Tudi sodišče druge stopnje je presodilo, da ogled kraja dejanja za razjasnitev dejanskega stanja obravnavane zadeve ni bil potreben, sodišče prve stopnje pa je prepričljivo obrazložilo, zakaj v zvezi s krajem dejanja verjame oškodovancem. Po presoji Vrhovnega sodišča izjav zagovornikov, češ da predlagata ogled, ker priče neenotno in neverodostojno izpovedujejo, ni mogoče šteti za popoln in obrazložen dokazni predlog. Obsojena S. in P. sta bila spoznana za kriva storitve kaznivega dejanja izsiljevanja izjave po prvem odstavku 271. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. Kaznivo dejanje sta obsojenca storila s tem, da je obsojeni P. enega od oškodovancev zgrabil za oblačila, ga držal za vrat, stiskal, ga potiskal ob drevo, ga spraševal, če je še kdo z njim, ga tako kot drugega oškodovanca udaril po zadnjem delu glave, ju spraševal, kdo vozi ilegalce čez mejo; obsojeni S. pa je zagrozil, da bo oškodovance postrelil in zakopal kot cucke, če ne bodo povedali, kdo vozi ljudi čez mejo, vanje je uperil avtomatsko puško, jim grozil, da bodo morali skopati svojo jamo, oškodovanemu D. I. je na čelo nastavil pištolo in sprožil v prazno, najmanj enkrat pa je ustrelil mimo glave oškodovanega F. O. Zaradi takega ravnanja obsojenih policistov sta J. I. in D. I. obsojencema povedala, da ilegalce prevažata M. O. in S. I., in pritrjevala, da jih prevaža tudi B. H. Glede na tak opis kaznivega dejanja okoliščine, ali je dostop do kraja kaznivega dejanja mogoč z eno ali drugo vrsto avtomobila (z osebnim vozilom – karavan oziroma s terenskim vozilom), na kakšni oddaljenosti od kraja dejanja so policisti pustili vozilo in katera vrsta dreves raste na tistem območju, ne predstavljajo odločilnih dejstev, ki bi jih bilo treba ugotavljati z ogledom kraja kaznivega dejanja.

10. Navedbe zagovornikov obsojenega S., češ da bi bilo ogled treba opraviti zaradi ugotovitve jurisdikcije slovenskega sodišča in krajevne pristojnosti sodišča, niso utemeljene. Obsojenčev zagovornik v postopku ni uveljavljal, da za obravnavo zadeve ne bi bilo pristojno sodišče Republike Slovenije, prav tako ni ugovarjal krajevni pristojnosti Okrožnega sodišča na Ptuju. Slednje je kraj storitve kaznivega dejanja podrobno opredelilo na podlagi zapisnika o ogledu kraja dejanja ter izpovedb A. Š., D. K., B. K. in oškodovancev. Vložniki z nestrinjanjem z zaključki sodišča prve stopnje v zvezi z ugotovitvijo kraja kaznivega dejanja uveljavljajo nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

11. Zagovornik obsojenega S. je na glavni obravnavi 31. 5. 2010 predlagal pritegnitev izvedenca grafološke stroke, ki naj preuči tako imenovani listek in se izjasni, ali ga je napisal obdolženec, ki to zanika. Gre za kontrolni dokaz, saj so obdolženci izpovedali popolnoma drugače, pri čemer je J. I. izpovedal, da je listek napisal in izročil obdolženi S., smiselno pa to izhaja tudi iz izpovedbe B. B. Izhajajoč iz opisa kaznivega dejanja, iz katerega je razvidno, da se obsojenemu S. ne očita pisanje listkov, ter standardov v zvezi z oblikovanjem dokaznih predlogov, navedenih že v točki 9 te sodbe, ko obsojenčev zagovornik ni konkretiziral ne materialnopravne relevantnosti dokaznega predloga ne verjetnosti, da bo z njim uspel, je predlagani dokaz za obravnavano zadevo pravno nerelevanten. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi tak predlog obrambe sicer štelo za dokazni predlog in ga zavrnilo z obrazložitvijo, da je gotovo, da je listek napisal eden od policistov, o čemer so policisti tudi poročali v uradnem zaznamku. Okoliščina, kateri od policistov je listek izročil oškodovancem, po oceni sodišča prve stopnje ni ključno kontrolno dejstvo. Glede na povedano Vrhovno sodišče tako stališče sodišča prve stopnje sprejema kot logično, zato ni videti razlogov, da bi se moralo sodišče prve stopnje v sodbi še posebej opredeliti do nerelevantnih dejstev in predlogov.

12. Po določbah prvega in drugega odstavka 148. a člena ZKP sme zaslišanje osumljenca opraviti policija po določbah od 227. do 233. člena ZKP o zaslišanju obdolženca. Zaslišanje sme biti opravljeno le v navzočnosti osumljenčevega zagovornika, pri zaslišanju je lahko prisoten tudi državni tožilec, o čemer ga mora policija na primeren način obvestiti. Zapisnik o zaslišanju se lahko uporabi kot dokaz v kazenskem postopku. V obravnavanem primeru je policist Specializiranega oddelka Skupine državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala 8. 1. 2008 na podlagi 148. a in 158. a člena ZKP zaslišal osumljenega R. P., pri zaslišanju je bila prisotna tudi osumljenčeva zagovornica. Obsojeni P. se na glavni obravnavi ni zagovarjal iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 5. 5. 2010 in 23. 6. 2010 ni določno razvidno, da bi sodišče prebralo zapisnik o zaslišanju osumljenega P. na policiji, vendar pa je mogoče na podlagi zapisa sodišča, da je vpogledalo in prebralo „ostale listine in priloge v spisu“, sklepati, da se je s tem zapisnikom seznanilo. Iz sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da sodišče sodbe na uradni zaznamek o zaslišanju osumljenega P. ni oprlo. Do dokaza, na katerega se izpodbijana sodba ne opira, pa se sodišču ni treba opredeliti. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo uveljavljajo zagovorniki obsojenega P., ni podana.

13. Kaznivo dejanje je storjeno v sostorilstvu, če dvoje ali več oseb skupno stori kaznivo dejanje tako, da sodelujejo pri izvršitvi, ali tako, da s kakšnim drugačnim dejanjem odločilno prispevajo k njegovi izvršitvi (25. člen KZ). Vrhovno sodišče je v zvezi s sostorilstvom v sodbi I Ips 208/2004 z dne 25. 1. 2007 obrazložilo, da v objektivnem pogledu to pomeni, da bodisi vsak od sostorilcev uresničuje del zakonskih (ali naravnih) znakov kaznivega dejanja, bodisi na podlagi in v okviru skupne izpolnitve s kakšnim drugim dejanjem odločilno prispeva k izvršitvi kaznivega dejanja. Slednje velja tudi za primere sukcesivnega sostorilstva in prav tako za pozneje sprejeti dogovor glede razširitve prvotnega kriminalnega načrta. V subjektivnem smislu je skupna volja za izvršitev kaznivega dejanja podlaga za sostorilstvo oziroma se za subjektivno stran sostorilstva zahteva zavest vseh sostorilcev, da sodelujejo pri uresničitvi kaznivega dejanja, ne glede na to, kdo ga neposredno dokonča. Zavest mora obsegati vse zakonske znake kaznivega dejanja, ki ga izvršujejo sostorilci, prav tako mora obstajati volja za dosego skupnega rezultata.

14. V obravnavanem primeru sta obsojena P. in S. kaznivo dejanje izsiljevanja izjave po prvem odstavku 271. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ storila tako, da sta skupno s sodelovanjem pri izvršitvi kot policista zoper oškodovance uporabila silo in grožnje, s čimer sta od njih izsilila izjavo. Že v točki 9 te sodbe je bilo opisano, da je obsojeni P. enega od oškodovancev zgrabil za oblačila, ga držal za vrat, stiskal, ga potiskal ob drevo, ga spraševal, če je še kdo z njim, ga tako kot drugega oškodovanca udaril po zadnjem delu glave, ju spraševal, kdo vozi ilegalce čez mejo; obsojeni S. pa je zagrozil, da bo oškodovance postrelil in zakopal kot cucke, če ne bodo povedali, kdo vozi ljudi čez mejo, vanje je uperil avtomatsko puško, jim grozil, da bodo morali skopati svojo jamo, oškodovanemu D. I. je na čelo nastavil pištolo in sprožil v prazno, najmanj enkrat pa je ustrelil mimo glave oškodovanega F. O. Zaradi takega ravnanja obsojencev sta J. I. in D. I. povedala, da ilegalce prevažajo M. O., S. I. in B. H., kar pa ni bilo res. Iz takega opisa kaznivega dejanja je razvidno, da je vsak od obsojencev izpolnil oziroma uresničil vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja. Vlogo in ravnanje vsakega od obsojencev je sodišče prve stopnje podrobno ugotovilo in opisalo (sodba, strani od 12 do 18), v zvezi s subjektivno stranjo sostorilstva pa je sodišče zaključilo (sodba, stran 18 in 19), da je šlo za enotno odločitev obeh obsojencev ter da se je glede na neposredno sosledje njunih ravnanj njun naklep prekrival. Iz razlogov sodbe sicer ni mogoče ugotoviti, na podlagi česa je sodišče prišlo do zaključka, da sta obsojenca delovala po pripravljenem načrtu z namenom discipliniranja mladih Romov, vendar vnaprejšnji načrt za obliko sostorilstva, kot se očita obsojencema, ni potreben. Gre torej za nebistveno okoliščino, ki je sodišču v obravnavanem primeru ni bilo treba ugotavljati, zato ni mogoče pritrditi vložnikom, da je podana kršitev kazenskega zakona.

15. Zagovorniki obsojenega P. ne morejo uspeti z izpodbijanjem verodostojnosti izpovedb oškodovancev, zagovorniki obsojenega S. pa ne z vzbujanjem dvoma, da je do kaznivega dejanja prišlo, ker policija ni pregledala strelnega orožja, streliva in obsojenca. Na tak način vložniki uveljavljajo razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

16. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev Ustave in kazenskega zakona, zato je zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojencev na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeni.

17. Glede na spisovne podatke o premoženjskih razmerah obsojencev in njunih preživninskih obveznostih je Vrhovno sodišče na podlagi 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP vsakemu od njiju naložilo plačilo stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso.