Jedro

Tožena stranka tega, da naj bi bil razlog iz 6. točke 55. člena ZMZ podan zato, ker je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države, ni v zadostni meri in prepričljivo ugotovila. V zvezi s tem je navedla le, da je tožnik ob podaji prošnje dejal, da je želel v Nemčijo in da v kolikor bi lahko nadaljeval pot v Avstrijo, v Sloveniji ne bi zaprosil za mednarodno zaščito. Po presoji sodišča pa je to premalo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-393/2016/3 (1313-07) z dne 12. 2. 2016 odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da mora tožena stranka do pravnomočne odločitve o tem sklepu zadržati izvrševanje sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-393/2016/3 (1313-07) z dne 12. 2. 2016 in takoj po prejemu te sodbe in sklepa tožnika izpustiti iz prostorov Centra za tujce v Postojni.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi četrtega odstavka 51. člena v povezavi s 1. in 2. alinejo prvega odstavka 51. člena ter v povezavi s 6. točko 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) odločila, da se prosilcu za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., rojen ... 6. 1989 v kraju Peshavar, Pakistan omeji gibanje na prostore Centra za tujce, Veliki Otok 44z, Postojna, do prenehanja razlogov, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec in sicer od dne 11. 2. 2016 od 20.25 ure do 11. 5. 2016 do 20.25 ure. V obrazložitvi navaja, da je prosilec dne 11. 2. 2016 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (RS). V Slovenjo je vstopil dne 2. 2. 2016 ob 15.28 uri z vlakom iz Republike Hrvaške v skupini večjega števila migrantov. Na mejnem prehodu je bil registriran in nato nastanjen v nastanitveni center v Šentilju. Čez dva dni, 4. 2. 2016, je bil na mejnem prehodu Šentilj predan avstrijskim varnostnim organom. Pri obravnavanju s strani avstrijskih organov je prosilec spremenil državljanstvo in dejal, da so državljani Pakistana in ne Afganistana. Avstrija ga je nato istega dne ob 15.00 uri vrnila na ozemlje Slovenije. Ker prosilca ni bilo mogoče takoj vrniti hrvaškim varnostnim organom, je bil 4. 2. 2016 z odločbo o nastanitvi nastanjen v Center za tujce v Postojni. Ves čas postopka, tako v Šentilju kot v Centru za tujce, je trdil, da mu je ime A.B.B. V sami prošnji pa je navedel, da je A.A. Tekom celotnega postopka je tako dvakrat spremenil ime in tudi državo, iz katere prihaja, saj je najprej navajal, da je državljan Afganistana, nato pa, da je državljan Pakistana. Glede na to, da prosilec ni predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, skozi celotni postopek obravnavanja pa je večkrat spremenil tako svoje osebno ime in državo izvora, je upravičeno podan dvom glede prosilčeve identitete. Vrhovno sodišče je v svojih (navedenih) sodbah večkrat izpostavilo, da istovetnosti prosilca ni mogoče z gotovostjo ugotoviti le na podlagi njegove izjave, ampak se mora istovetnost izkazati le z ustreznim dokumentom. Ker prosilec do izdaje tega sklepa ni predložil osebnega dokumenta, je podan dvom o njegovi sedaj zatrjevani istovetnosti.

2. Za zavajanje in zlorabo postopka po 6. točki 55. člena ZMZ se šteje, da je prosilec vložil prošnjo samo za to, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. Tožena stranka meni, da prosilec zlorablja postopek mednarodne zaščite v smislu 6. točke 55. člena ZMZ. Prosilec je bil, kot že navedeno, dne 4. 2. 2016 predan avstrijskim varnostnim organom, ki so ga po zavrnitvi vrnili v Slovenijo. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito je povedal, da je želel v Nemčijo, zato je utemeljeno sklepati, da v kolikor bi prosilec lahko nadaljeval pot v Avstrijo, v Sloveniji niti ne bi zaprosil za mednarodno zaščito. V primeru, če prosilcu gibanje ne bi bilo omejeno na prostore Centra za tujce, bi lahko samovoljno zapustil dom še pred koncem postopka mednarodne zaščite in odšel v Nemčijo.

3. Po ZMZ za omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito zadošča že sum zlorabe ali zavajanja postopka, medtem ko so v konkretnem primeru glede na navedeno podani utemeljeni razlogi za ugotovitev, da gre nesporno za zavajanje oziroma zlorabo postopka pridobitve mednarodne zaščite. V konkretnem primeru te zlorabe ne bi bilo mogoče preprečiti na drug način, kot da se je prosilcu omejilo gibanje na prostore Centra za tujce. Če bi mu bilo gibanje omejeno na območje azilnega doma, bi prosilec lahko zapustil azilni dom in odšel v Nemčijo, kamor je bil njegov prvotni namen. To pa ne bi bilo v skladu z namenom Zakona o mednarodni zaščiti. Zato je bilo treba prosilcu gibanje omejiti na prostore Centra za tujce, saj bo le tako mogoče zagotoviti, da bo prosilec ostal na območju Slovenije, dokler se ne bo odločilo o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Nato tožena stranka navaja razmere, ki veljajo v azilnem domu in po navedenem ugotavlja, da milejši ukrep v konkretnem primeru ne bi bil primeren, saj bi prosilec, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma, lahko odšel v kakšno drugo državo. Pri svoji odločitvi o strožjem ukrepu pridržanja na Center za tujce je tožena stranka upoštevala tudi določbe Direktive 213/33/EU, ki v 10. členu določa pogoje za pridržanje. Ugotavlja, da so ti pogoji izpolnjeni pri namestitvi v Center za tujce. Upoštevala pa je tudi določbe Pravilnika o bivanju v centru za tujce, deponiranju lastnih sredstev ter obliki in vsebini izkaznice o dovolitvi zadrževanja na območju Republike Slovenije (Pravilnik). Iz njega izhaja, da imajo tam nastanjene osebe določene pravice in dolžnosti, ki jih tudi navaja. Glede na navedeno je prosilcu omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni.

4. Tožnik zoper odločitev tožene stranke vlaga tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe. V tožbi najprej pojasnjuje razmere v Centru za tujce in navaja, da te razmere niso v skladu s pogoji iz Direktive 2013/33/EU. Meni, da mu je odvzeta osebna svoboda. Tudi Ustavno sodišče je odločbi Up 1116/09 z dne 3. 3. 2011 odločilo, da gre v primeru nastanitve v Centru za tujce za poseg v pravico do osebne svobode. Poleg tega je tako odločilo tudi Vrhovno sodišče v več (navedenih) zadevah. Tožnik poudarja, da je ukrep, ki se v konkretnem primeru izvaja, po vsebini in načinu izvrševanja enak ukrepu pripora oziroma kazenski sankciji zapora. Če gre za poseg v osebno svobodo, je zakonitost ukrepa potrebno presojati po standardih, ki jih določata 19. člen Ustave Republike Slovenije in 5. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EČKP). Pojasnjuje tudi, kako je treba razlagati 15. člen Ustave RS, ki določa, da so človekove pravice omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava. Pojasnjuje tudi določbo 5. člena EKČP. Nadalje pravi, da veljavni ZMZ govori le o omejitvi gibanja, z nobenim zakonom pa ni predpisana možnost, da se prosilcu odvzame osebna svoboda. Zato za izrečeni ukrep ni zakonskih pogojev. Če pa bi se sodišče postavilo na stališče, da ZMZ dopušča tudi odvzem osebne svobode, pa tožnik poudarja, da se lahko prosilcu za azil omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti, kar pomeni, da ukrep omejitve gibanja ni nujen in potreben v vsakem primeru, ko so izpolnjeni zakonski pogoji iz navedene določbe. Ugotovitev obstoja katerega izmed razlogov iz 51. člena ZMZ je šele prvi pogoj, da pristojni organ sploh lahko začne odločati o tem, ali bo določenemu prosilcu omejil gibanje ali ne. Svojo odločitev mora obrazložiti in utemeljiti glede na namen zakonodajalca, za katerega mu je bilo pooblastilo dano. Omejitev gibanja je dopustna samo, če je to nujno potrebno zaradi varstva človekovih pravic drugih in v primerih, ki jih določa Ustava. V konkretnem primeru iz obrazložitve tožene stranke ni mogoče razbrati, kateri izmed ustavno dopustnih ciljev se zasleduje z izrečenim ukrepom. Tožena stranka sicer navaja, da je podan dvom glede tožnikove identitete, vendar ne pojasni, zakaj je zaradi tega potrebno tako strogo omejevanje osebne svobode. Iz obrazložitve tudi ni mogoče ugotoviti, da bi bil tožnik morda begosumen. Tudi sam dvom v prosilčevo identiteto, tudi če obstoji, sam po sebi ne zadošča za odreditev ukrepa omejitve gibanja, ampak morajo biti ugotovljene okoliščine, ki kažejo, da je poseg potreben oziroma nujen v smislu, da brez njega ni mogoče ugotoviti identitete. Tožena stranka ni obrazložila, kako ji bo tožnik v pomoč z omejitvijo gibanja na Center za tujce. V izpodbijanem sklepu je zapisala, da je namen izrečenega ukrepa preprečevanje zlorabe postopka oziroma zagotavljanje možnosti za dokončanje postopka, vendar je Ustavno sodišče v zvezi s tem razlogom v zadevi Up 1116/9 z dne 3. 3. 2011 zapisalo, da sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolgotrajen poseg v osebno svobodo kot eno izmed najbolj temeljnih pravic posameznika. Ustavno sodišče je v isti odločbi tudi pojasnilo, da bi razlog za omejitev človekove pravice do osebne svobode lahko predstavljal preprečevanje nedovoljenega vstopa v državo in s tem zagotavljanje javnega reda, vendar 2. alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ ne omogoča odvzema prostosti iz tega razloga. Samo dejstvo, da tožnik ni predložil svojega osebnega dokumenta in da je za to podan dvom o njegovi istovetnosti, je materialno pravno napačen. Iz usklajene sodne prakse izhaja, da za omejitev gibanja zaradi prosilčeve istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prosilec prišel v Slovenijo brez dokumentov s sliko, ampak se ukrep na tej podlagi lahko odredi le, če obstaja dvom v verodostojnost zatrjevane identitete. Tožena stranka pa nima razloga za dvom v verodostojnost tožnikove identitete. Tožnik je prepričljivo pojasnil zakaj potuje brez osebnih dokumentov (izgubil jih je na čolnu na poti proti Grčiji). Ne drži, da je tožnik tekom postopka navajal različne osebne podatke. Poleg tega tožena stranka tožniku ni dala možnosti, da bi se do tega opredelil. B. ni ime, ki bi se ga tožnik izmislil, temveč gre za tožnikovega starega očeta, s katerim se po tožnikovih običajih tudi predstavlja. Tožnik je šele naknadno povedal svoj priimek, to je C. Prav tako ne drži, da je tožnik navajal različne podatke glede svojega državljanstva. Tožnik je iz Pakistana (tam je bil rojen in je tam odraščal), njegova družina pa je iz Afganistana in so se kot begunci naselili v Pakistanu. Tega, zakaj je prišlo do različnega zapisa datuma rojstva, tožnik ne zna pojasniti, vendar v zvezi s tem ni podajal različnih podatkov. Tožnik domneva, da je do napake prišlo zato, ker je bil prvič vprašan koliko je star (in ne kdaj je rojen) in je zato povedal le svojo starost, ne pa tudi datum rojstva. Šele v nadaljevanju, ko je bil po tem izrecno vprašan, je navedel tudi datum rojstva. Zgolj neposedovanje ustreznega dokumenta o istovetnosti v smislu ZTuj-2 ne more biti zadosten razlog za pridržanje. V sodbi v zadevi Mahdi je sodišče EU zavzelo stališče, da sme sodišče države članice odsotnost osebnega dokumenta upoštevati samo v povezavi z razlogoma nevarnosti pobega ali izogibanja ali oviranja priprave vrnitve. Tudi če dvom v prosilčevo identiteto obstoji, sam po sebi ne zadostuje za odreditev ukrepa omejitve gibanja. Tožena stranka ni obrazložila, kako ji bo pri tem tožnik v pomoč v zvezi z omejitvijo gibanja na Center za tujce in tudi ni navedla, katere aktivnosti v zvezi z ugotavljanjem tožnikove identitete potekajo oziroma so predvidene, da se bodo izvedle. Glede suma zavajanja in zlorabe postopka tožnik še navaja, da Direktiva 2013/33/EU v tretjem odstavku 8. člena med razlogi, zaradi katerih je dovoljeno pridržanje, ne navaja razloga iz 6. točke 55. člena ZMZ. Ker torej ukrep omejitve gibanja na podlagi 6. točke 55. člena ZMZ ni v skladu z Direktivo, ki bi morala biti prenesena v notranji pravni red do dne 20. 7. 2015, je kot tak nezakonit. Tožena stranka tožniku očita, da je za mednarodno zaščito zaprosil zgolj zato, da ne bi bil vrnjen v izvorno državo. To sicer drži, ni pa to edini razlog, zaradi katerega je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito. Prošnjo za mednarodno zaščito je vložil v dobri veri, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Drži, da je tožnik prvotno potoval proti Avstriji in Nemčiji, vendar zgolj iz razloga, ker je sledil migracijskemu valu in je bil prepričan, da bo tam lahko dobil zaščito. Dejansko pa mu je vseeno, v katero državi bo pridobil zaščito. Ukrep omejitve gibanja na prostore za Center za tujce je tudi nesorazmeren in nepotreben, ker je mogoče zasledovani cilj doseči tudi z milejšimi ukrepi, na primer z omejitvijo gibanja na območje azilnega doma. Tožena stranka tudi ni navedla dejstev in okoliščin, na podlagi katerih zaključuje, da je pri tožniku podana begosumnost. Za zavrnitev manj prisilnega ukrepa bi morala tožena stranka upoštevati tudi konkretne okoliščine na tožnikovi strani, česar pa v konkretnem primeru ni storila. Tudi če bi držalo, da je pri tožniku podana nevarnost, da bo zapustil azilni dom, to še ne pomeni avtomatične omejitve gibanja na prostore Centra za tujce. Dolžnost države je, da zagotovi možnost uporabe milejših ukrepov, kot je na primer javljanje pristojnim organom in predložitev finančnega jamstva. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep tožene stranke z dne 12. 2. 2016 odpravi. Tožnik je k tožbi priložil kopiji dveh osebnih dokumentov s sliko in sicer kopijo pakistanskega potnega lista in kopijo Domicile certificat. 5. Tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Sodišču predlaga izdajo začasne odredbe, s katero naj se do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega akta in tožnika izpusti iz Centra za tujce v Postojni. Tožnik se v Centru za tujce počuti tesnobno in bo izvajanje predmetnega ukrepa na njegovem zdravju pustilo resne posledice. Poleg tega mu dni brez zasebne svobode ne bo mogel nihče nadomestiti.

6. Tožnik v skladu s 4. členom ZUS-1 tudi predlaga, da naj se ugotovi, da je bila tožniku z izvrševanjem izpodbijanega sklepa kršena pravica do osebne svobode in da naj se toženi stranki prepove nadaljevanje izvrševanja izpodbijanega sklepa na način, da se posega v tožnikovo pravico do osebne svobode.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. K I. točki izreka:

9. Tožba je utemeljena.

10. Sodišče je na glavni obravnavi dne 24. 2. 2016 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka in v skladu z določbo petega odstavka 51. člena ZMZ tožnika tudi zaslišalo.

11. Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na določbo 1. in 2. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ v zvezi s 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ. Prva alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ določa, da se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca.

12. V obravnavani zadevi se tožena stranka sklicuje na nekatere (navedene) sodbe Vrhovnega sodišča RS, v katerih je to sodišče izpostavilo, da istovetnosti prosilca ni mogoče z gotovostjo ugotoviti le na podlagi njegove izjave, ampak se mora istovetnost izkazati le z ustreznim dokumentom. Vendar pa takšno stališče Vrhovnega sodišča ne pomeni tudi, da mora tožnik z gotovostjo izkazati svojo identiteto, ker je sicer podan razlog za omejitev gibanja oziroma za odvzem osebne svobode. Z omenjenim stališčem se je Vrhovno sodišče le opredelilo do dokaznih standardov v zvezi z omejitvijo gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca.

13. Sicer se je glede dokaznih standardov v zvezi z omejitvijo gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti upravno sodna praksa že večkrat izrekla in sta tako Upravno sodišče RS (npr. sodba I U 1369/2012), kot tudi Vrhovno sodišče RS za njim (npr. sklep I Up 46/2010) zavzela stališče, da za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja prosilčeve istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prosilec prišel v Slovenijo brez dokumentov, s katerimi bi izkazal svojo istovetnost po Zakonu o tujcih (ZTuj-1,75. člen), temveč da lahko tožena stranka ukrep na tej zakonski podlagi prosilcu odredi le, če obstaja dvom v verodostojnost izkazovane identitete, ki pa ga mora tožena stranka tudi obrazložiti. Vrhovno sodišče RS je v navedeni zadevi navedlo tudi, da je pomemben kriterij za ugotavljanje prosilčeve identitete prosilčeva splošna verodostojnost in njegova utemeljitev zakaj tožnik ni mogel predložiti osebnega dokumenta.

14. V konkretnem primeru sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v izpodbijanem sklepu dvom v zatrjevano istovetnost tožnika sicer utemeljila, vendar po presoji sodišča ne v zadostni meri. Navedla je, da tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta in da je spreminjal izjavo glede osebnih podatkov, tako da je spreminjal izjavo glede osebnega imena in glede državljanstva. S tem v zvezi je tožnik na zaslišanju pojasnil, da je bil prej vprašan po družinskem imenu in je zato rekel, da je B.; v zvezi z državljanstvom pa je povedal, da so člani njegove družine kot begunci prišli iz Afganistana v Pakistan, medtem ko je on sam rojen v Pakistanu, tam je tudi tudi živel in ima od tam tudi osebne dokumente. V zvezi s tem tožnik v tožbi utemeljeno opozarja, da bi mu morala dati tožena stranka možnost, da se v zvezi z navedenimi spremembami opredeli, česar pa tožena stranka ni storila. Sicer pa, tudi če bi bil dvom v tožnikovo istovetnost izkazan, bi bil ta razlog kot podlaga za omejitev gibanja lahko utemeljen samo, če bi tožena stranka ugotavljala, da je tožnik begosumen. Tega pa tožena stranka ni ugotavljala.

15. Razen tega je tožnik v obravnavanem primeru, kot je že zgoraj navedeno, k tožbi priložil fotokopiji dveh osebnih dokumentov s fotografijo in zato ni več dvoma v tožnikovo zatrjevano istovetnost. Zato tudi ni (več) podan razlog za omejitev gibanja po 1. alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ.

16. Tožena stranka je svojo odločitev oprla tudi na razlog za omejitev gibanja iz 6. alineje prvega odstavka 55. člena ZMZ v zvezi z 2. alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ. Navedena določba določa, da se lahko prosilcu začasno omeji gibanje, če je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka tega, da naj bi bil razlog iz 6. točke 55. člena ZMZ podan zato, ker je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države, ni v zadostni meri in prepričljivo ugotovila. Tožena stranka je v zvezi s tem navedla le, da je tožnik ob podaji prošnje dejal, da je želel v Nemčijo in da v kolikor bi lahko nadaljeval pot v Avstrijo, v Sloveniji ne bi zaprosil za mednarodno zaščito. Po presoji sodišča pa je to premalo. Tožnik je ob podaji prošnje sicer res rekel, da si želi v Nemčijo, rekel pa je tudi, da je potem, ko je ugotovil, da ne more naprej, zaprosil za azil v Sloveniji. Na zaslišanju pa je rekel, da je za mednarodno zaščito v Sloveniji zaprosil zato, ker je spoznal, da je Slovenija dobra država. Na zaslišanju je tudi povedal, da je za azil zaprosil že 4. 2. 2016 v Centru za tujce. Njegova izjava o tej nameri je tudi v spisu, vendar iz nje ni razviden datum, kdaj jo je podal. Iz policijskega dopisa z dne 10. 2. 2016 pa smiselno izhaja, da je bilo to 4. 2. 2016. Sodišče tudi ugotavlja, da tožnik ni bil v postopku vrnitve. Po presoji sodišča pa bi morala tožena stranka upoštevati tudi vse okoliščine na tožnikovi strani, ki bi lahko izkazovale ali je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito samo zato, da bi odložil ali onemogočil izvedbo odločbe o vrnitvi. Upoštevati bi torej morala tudi okoliščine, kot jih je tožnik navedel ob podaji prošnje. Tožnik pa je ob podaji prošnji navajal, da je za mednarodno zaščito zaprosil zato, ker ga je bilo strah za njegovo življenje, ker je postal družbenik nekega vplivnega človeka, ki je od krajanov zbiral denar in potem, ko je nabral večjo vsoto pobegnil, krajani pa so zato hoteli denar od njega in zato, ker je bil zaradi pripadnosti študentski organizaciji Pukhtoon Student Federation tudi preganjan s strani Talibanov. To pa ne daje podlage za zaključek, da je tožnik prošnjo vložil samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. Glede na navedeno tožena stranka kot pravne podlage za omejitev gibanja ni pravilno uporabila določbe 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ.

17. Ker torej ni podan noben izmed navedenih (dveh) razlogov za omejitev gibanja kot ju je tožena stranka navedla v izpodbijanem sklepu, je sodišče izpodbijani sklep odpravilo.

18. Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Ker je sodišče ugotovilo, da v konkretnem primeru ni podan noben od navedenih razlogov za omejitev gibanja, se tudi ni posebej opredeljevalo do tožbenih navedb o tem, da gre za poseg v pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave RS.

19. Tožnik je v tožbi podal tudi tožbeni zahtevek, da naj se v skladu s 4. členom ZUS-1 ugotovi, da mu je bila kršena pravica do osebne svobode. Sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da v obravnavani zadevi ni možen subsidiarni upravni spor, to je upravni spor zaradi varstva ustavnih pravic. Skladno s 4. členom ZUS-1 lahko namreč sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi posegajo organi v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V konkretnem primeru pa je tožniku zagotovljeno drugo sodno varstvo, to je sodno varstvo v rednem upravnem sporu po 2. členu ZUS-1, v katerem je mogoče zahtevati odpravo izpodbijanega akta, kar je tožnik v konkretnem primeru tudi storil. Ni pa možno zoper isti akt zahtevati dvojnega sodnega varstva, tako po 2., kot po 4. členu ZUS-1, ker se to dvoje izključuje. Odločitev o tem delu tožbenega zahtevka je torej vsebovana že v sami odločitvi, da se sklep odpravi.

20. Ker je sodišče tožbo odpravilo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, se do vseh ostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo.

K II. točki izreka:

21. Sodišče je predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo iz naslednjih razlogov:

22. V skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank.

23. Tožnik je v zahtevi za izdajo začasne odredbe podal zahtevek, da naj se do pravnomočne odločitve zadrži izvrševanje izpodbijanega sklepa o omejitvi gibanja in da naj se ga izpusti iz prostorov Centra za tujce v Postojni. Sodišče je temu predlogu sledilo. Pri tem je izhajalo iz stališča, da če bi v primeru vložene pritožbe zoper to sodbo in sklep v nadaljevanju sodnega postopka Vrhovno sodišče potrdilo prvostopenjsko sodbo, se ne bi dalo več odpraviti posledic, da je bil tožnik do pravnomočne odločitve neutemeljeno v Centru za tujce.

24. Iz navedenega razloga je torej sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo.