Jedro

Odmera višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku tožeče stranke delno ugodilo in toženi stranki naložilo, da tožnici plača odškodnino 2.465.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer za znesek 15.000,00 SIT od 09.10.1998 dalje do plačila, za znesek 2.450.000,00 SIT pa zakonske zamudne obresti od 24.06.2004 do plačila, v 15-ih dneh pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti 122.768,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.06.2004 dalje do plačila, v 15-ih dneh, pod izvršbo.

Zoper sodbo (zavrnilni del) se je tožeča stranka pritožila. Pritožuje se, kolikor je zavrnjen višji tožbeni zahtevek za znesek 900.000,00 SIT ter zoper odločbo o stroških in predlaga, da se sodba tako spremeni, da se prizna odškodnina za fizične bolečine še za znesek 200.000,00 SIT ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja delovnih in splošnih življenjskih sposobnosti še za 700.000,00 SIT in ustrezno spremeni odločba o stroških ter priglaša pritožbene stroške. Za fizične bolečine je sodišče prve stopnje priznalo tožnici 600.000,00 SIT. Dokaj skopo je pri obrazlagi tega pravnega standarda. Očitno je prezrlo, da je tožnica poleg bolečin trpela tudi neugodnosti (strogo ležanje spočetka, odhajanje na terapije, uporaba zdravil, itd) ter intenzivno fizikalno terapijo, ki jo je imela do danes. To nakazuje drugačno odmero odškodnine, dejstvo je, da ima tožnica bolečine še danes in je sojenje trajalo štiri leta, vsaj 200.000,00 SIT bi ji sodišče moralo zato priznati. Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je že matematična ocena dveh izvedencev (psihiater in ortoped), torej skupno 17% zmanjšanje teh sposobnosti, podlaga za bistveno višjo odškodnino od prisojene, ki jo je sodišče prve stopnje ocenilo na 1.600.000,00 SIT. Dejstvo je, da iz mnenja izvedenke nevropsihiatrinje izhaja, da ima tožnica prisotne stalne bolečine v hrbtenici, kar jo izrazito ovira pri njenem delu maserke, zaradi nezgode rahlo oslabljen kratkoročni spomin, slabše miselne okretnosti, za intelektualno delo potrebuje več truda kot prej in tudi za vzdrževanje fizične kondicije. Tožnica tudi jeclja in je to posledica možganskega deficita zaradi poškodbe glave ob nezgodi ter je izvedenka ugotovila tudi organski psihosindrom.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju o višini pravične denarne odškodnine ugotovilo in upoštevalo vse okoliščine, pomembne za uporabo pravnega standarda pravične odškodnine. Tožnica je trpela telesne bolečine prvih deset dni hude do zelo hude, zatem 45 dni srednje intenzitete, lažje bolečine trpi vse do danes in bodo ostale prisotne vedno. Hospitalizacija je trajala od 16.08.1998 do 21.08.1998, torej pet dni, zatem pa je imela tožnica od 10.09. do 09.10.1998 terapijo v zdravilišču. Še danes so prisotni glavoboli, devet mesecev ni čutila polovice obraza, zato je jemala tablete proti bolečinam, tablete jemlje še danes ob glavobolih, občutljiva je tudi na spremembe vremena. Občasne lažje bolečine trpi predvsem pri dolgotrajnem sedenju, dolgotrajni isti drži hrbtenice, stoji in prisilni drži hrbtenice. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je primerna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 600.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, ki je individualiziralo obseg tožničinega trpljenja, upoštevalo trajanje in obseg bolečin in nevšečnosti in tudi, da bodo tožnico bolečine ob obremenitvah spremljale tudi v bodoče, kar je seveda lahko povezano tudi s potrebo po fizikalni terapiji. Upoštevana so merila iz 200. in 203. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - ta zakon se za razmerja, nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika - OZ, še uporablja - 1060. čl. OZ), načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Bodoče bolečine (in s tem povezane duševne bolečine), ki jih kot dodaten argument za tezo o prenizki odmeri odškodnine izpostavlja pritožba, pa so bile podlaga tudi za odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Neutemeljeno se pritožba zavzema za višjo odškodnino od odmerjene in prisojene, 1.600.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ugotovljene so odločilne okoliščine, trajne posledice in njihov vpliv na tožnico, ki zato trpi duševne bolečine. Pritožbena trditev o oceni izvedenke, da je zmanjšanje življenjskih aktivnosti, izraženo v procentih, 17%, nima podlage v zbranih dokazih. Iz ugotovitev obeh izvedencev je mogoče jasno razbrati, da so tožničine življenjske sposobnosti zmanjšane za skupno 10%. Izvedenka specialistka nevropsihiatrije je namreč pojasnila, da so življenjske aktivnosti tožnice zmanjšane tako zaradi stalnih bolečin v hrbtenici (izvedensko mnenje je podal specialist ortoped in to zmanjšanje v procentih ocenil na 7%), kot tudi zaradi rahlo oslabljenega kratkoročnega spomina in slabše miselne okretnosti, povezovalnih in izvršilnih funkcij, strahov, nočnih mor, govornih motenj, za skupno (v celoti) za 10%. Gre tudi sicer za pomožni kriterij, odmerjena odškodnina pa je primerna težavam in prikrajšanju tožnice v vsakdanjem življenju, in ugotovljene okoliščine tudi ob upoštevanju primerljivih primerov v sodni praksi, ne opravičujejo odmere višje odškodnine ter se pretežni del težav po ugotovitvah sodbe, temelječih na oceni zbranih dokazov, tudi mnenj obeh izvedencev, nanaša na obremenilne bolečine. Tudi celokupna odmerjena odškodnina za negmotno škodo v znesku 2.450.000 SIT (1.600,000 SIT za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, 600.000 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in za strah 250.000 SIT) je primerna, ustrezna ugotovljeni škodi, odmerjena skladno z določbama 200. in 203. čl. ZOR. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj tudi uradoma upoštevanih postopkovnih kršitev ni zasledilo (2.odst. 350. in 353. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).