Jedro

Sklep je ničen le, če vsebinsko ni združljiv z bistvom delniške družbe. Tožeča stranka niti po pozivu prvostopnega sodišča ni pojasnila, v čem je sama vsebina sklepov skupščine tožene stranke nezdružljiva z bistvom družbe. Zato je odločitev o zavrženju tožbe v tem delu pravilna.

2. odstavek 399. člena ZGD-1 delničarjem, ki vložijo izpodbojno tožbo, ne nalaga obveznosti, da hkrati oblikujejo zahtevek na delitev bilančnega dobička v višini 4% osnovnega kapitala. Slednjega ni moč zaslediti v zakonskem tekstu, ki možnost sodišča, da odloči o delitvi dobička v višini 4% osnovnega kapitala, veže le na predlog delničarja. Tako zakonsko besedilo možnost delničarjem, da postavijo tako zahtevo sodišču daje in ne predpisuje kot obveznost. Vinkulacija delnic je izjema od načelne neomejene prenosljivosti delnic in zato pritožbeno sodišče pritrjuje restriktivni razlagi sodišča prve stopnje, ki je ocenilo, da je pojem „konkurenčne dejavnosti“ premalo konkretiziran, da bi kot utemeljen razlog zadostil novim, postroženim pogojem, ki jih je v tistem času uvedla novela ZGD-F. Določba statuta, ki je nična, je brez pravnega učinka že sama po sebi. Sodišče s sodbo ničnost le ugotovi. Delnice tožene stranke so tako postale prosto prenosljive s potekom roka dne 30. 06. 2003, ko je tožena stranka opustila svojo dolžnost uskladitve statuta z novimi zahtevami novele ZGD-F. Tako zapisana omejitev prenosljivosti ne učinkuje, pa čeprav je na delnicah zapisana. Zapis omejitve prenosljivosti delnic je torej dejstvo, ki ne ustvarja pravnih učinkov.

Izrek

1. Pritožba tožeče stranke zoper sklep sodišča prve stopnje se zavrne in se sklep potrdi.

2. Pritožbi tožeče stranke zoper I. in III. točko izreka sodbe se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

2.1. V III. točki izreka ter v delu I. točke izreka, ki se nanaša na podrejeni tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa tožene stranke, sprejetega na skupščini dne 29. 08. 2007, ki je vsebovan v notarskem zapisniku notarja M. B., k 4. točki dnevnega reda z naslovom: „Odločanje o uporabi bilančnega dobička za leto 2006 in podelitev razrešnice upravi in nadzornemu svetu za leto 2006“ (točka I/1) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

2.2. v delu I. točke izreka, ki se nanaša na podrejeni tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa tožene stranke, sprejetega na skupščini dne 29. 08. 2007, ki je vsebovan v notarskem zapisniku notarja M. B., k 5. točki dnevnega reda z naslovom: „Spremembe in dopolnitve statuta družbe“ (točka I/2) pa spremeni tako, da se ta del sodbe odslej glasi: „Razveljavi se sklep tožene stranke, sprejet na skupščini dne 29. 08. 2007, vsebovan v notarskem zapisniku notarja M. B. iz L., k 5. točki dnevnega reda z naslovom: „Spremembe in dopolnitve statuta družbe“.“

3. Pritožba tožene stranke zoper II. točko izreka sodbe se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

4. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na primarni tožbeni zahtevek (k točki 4, 5, 6, 8 in 9 notarskega zapisa). S sodbo pa je sodišče prve stopnje v I. točki izreka zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi: „Razveljavita se sklepa tožene stranke, sprejeta na skupščini dne 29. 08. 2007, ki sta vsebovana v notarskem zapisniku notarja M. B. 1) k 4. točki dnevnega reda z naslovom: „Odločanje o uporabi bilančnega dobička za leto 2006 in podelitev razrešnice upravi in nadzornemu svetu za leto 2006“ in 2) k 5. točki dnevnega reda z naslovom: „Spremembe in dopolnitve statuta družbe.“ V točki II izreka je ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku v tistem delu, s katerim tožeča stranka zahteva razveljavitev sklepov tožene stranke, sprejetih na skupščini dne 29. 08. 2007, ki so vsebovani v notarskem zapisniku notarja M. B. 1) k 6. točki dnevnega reda z naslovom: „Pooblastilo upravi za pridobivanje in odsvajanje lastnih delnic“, 2) k 8. točki dnevnega reda z naslovom: „Pooblastilo upravi družbe za povečanje osnovnega kapitala družbe za izdajo novih delnic (odobreni kapital)“ in 3) k 9. točki dnevnega reda z naslovom: „Sprejem čistopisa statuta“.

V točki III izreka je sodišče prve stopnje odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

Tožnika (v nadaljevanju tožeča stranka) sta vložila pravočasno pritožbo, iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zoper sodbo in sklep v delu, v katerem je bil zavržen primarni tožbeni zahtevek, ki se nanaša na skupščinska sklepa tožene stranke k 4. točki (Odločanje o uporabi bilančnega dobička za leto 2006 in podelitev razrešnice upravi in nadzornemu svetu za leto 2006) in k 5. točki (Spremembe in dopolnitve statuta družbe) z dne 29. 08. 2007 in zoper del sodbe, s katerim je bil glede navedenih sklepov k 4. točki in k 5. točki zavrnjen podrejeni tožbeni zahtevek (tč. I izreka izpodbijane sodbe) ter glede odločitve o pravdnih stroških. Tožeča stranka je pritožbenemu sodišču predlagala, da njeni pritožbi ugodi ter sodbo in sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da primarnemu tožbenemu zahtevku ugodi v delu, v katerem zahteva ugotovitev ničnosti (k 4. in 5. točki dnevnega reda skupščine tožene stranke z dne 29. 08. 2007). Podrejeno je predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da podrejenemu tožbenemu zahtevku ugodi v delu, v katerem zahteva razveljavitev sklepov, sprejetih k 4. in 5. točki dnevnega reda skupščine tožene stranke z dne 29. 08. 2007. Hkrati tožeča stranka predlaga spremembo odločitve o povrnitvi pravdnih stroškov. Priglasila je tudi stroške pritožbe.

Tožena stranka je pravočasno vložila pritožbo zoper obsodilni del sodbe (II. točka) in zoper odločitev o stroških (III. točka) iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tudi podrejeni tožbeni zahtevek tožečih strank, s katerim sta tožeči stranki zahtevali razveljavitev sklepov, sprejetih na skupščini tožene stranke dne 29. 08. 2007, ki so vsebovani v notarskem zapisniku notarja M. B. pri točkah 6., 8. in 9. ter tožeči stranki naloži povračilo priglašenih stroškov, skupaj s pritožbenimi stroški.

Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila, niti ni tožeča stranka odgovorila na pritožbo tožene stranke.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

1. O pritožbi tožeče stranke

1.1. O pritožbi tožeče stranke zoper sklep o zavrženju primarnega tožbenega zahtevka na ničnost skupščinskih sklepov Ničnostni razlog, ki ga je uveljavljala tožeča stranka, je urejen v določbi 3. alineje 1. odstavka 390. člena ZGD-1 in se nanaša na materialno plat, na samo vsebino sklepa. Ta določba predvideva tri alternativne možnosti, ki lahko pripeljejo do ničnosti sklepa: nezdružljivost z bistvom družbe, kršitev zakonskih določb, ki pomenijo zaščito upnikov družbe, ali oškodovanje javnega interesa (1).

Od omenjenih je tožeča stranka že v tožbi, kot sama pravilno opozarja tudi v pritožbi, sicer res izrecno opozorila na prvo od treh možnosti v okviru 3. alineje 1. odstavka 390. člena ZGD-1. Tožeča stranka je tako v tožbi (str. 2 in 3 tožbe) navajala: „Ker je pooblaščenec tožene stranke oz. predsednik skupščine tožečima strankama v nasprotju s statutom in zakonom onemogočil uresničevanje glasovalnih pravic (2. odst. 176. člena oz. 1. odst. 178. člena ZGD-1), so bili sprejeti sklepi k peti, šesti, osmi in deveti točki dnevnega reda skupščine tožene stranke z dne 29. 08. 2007. Navedeni nezakonito izglasovani sklepi skupščine tožene stranke so bili nični zaradi kršitve temeljne pravice delničarja do glasovanja in zaradi kršitve kapitalske večine, ki pomeni temeljno zagotovilo uravnoteženega varstva pravic vseh delničarjev (3. alineja 1. odst. 390. člena ZGD-1), v vsakem primeru pa izpodbojni.“ Pravilno sicer opozarja pritožnik, da je sodišče prve stopnje le delno povzelo tožbene navedbe. Nadalje se pritožbeno sodišče pridružuje stališču pritožnika, ki ga potrjuje tudi pravna teorija (2), da je kršitev zakonskih določil kapitalske večine nezdružljiva z bistvom družbe (3. alineja 1. odstavka 390. člena ZGD-1). Vendar pa je po 3. al. 1. odst. 390. čl. ZGD-1 sklep ničen le, če vsebinsko ni združljiv z bistvom delniške družbe. Tožeča stranka ni pojasnila, v čem je sama vsebina (3) sklepov skupščine tožene stranke nezdružljiva z bistvom družbe niti po pozivu prvostopnega sodišča. Zato je odločitev o zavrženju tožbe v tem delu pravilna.

Trditev o ničnosti sklepa, vsebovanega v 4. točki dnevnega reda skupščine (delitev dobička v letu 2006) pa tožeča stranka v tožbi niti ni podala (glej str. 3 tožbe).

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo tožeče stranke v tem delu zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (353. člen ZPP).

1.2. O pritožbi tožeče stranke zoper delno zavrnitev podrejenega tožbenega zahtevka na izpodbojnost skupščinskih sklepov

1.2.1. O skupščinskem sklepu, vsebovanem v notarskem zapisniku notarja M. B. iz L. k četrti točki dnevnega reda z naslovom: „Odločanje o uporabi bilančnega dobička za leto 2006 in podelitev razrešnice upravi in nadzornemu svetu za leto 2006“ Pritrditi gre pritožbenemu stališču, da 2. odstavek 399. člena ZGD-1 delničarjem, ki vložijo izpodbojno tožbo, ne nalaga obveznosti, da hkrati oblikujejo zahtevek na delitev bilančnega dobička v višini 4% osnovnega kapitala. Slednjega ni moč zaslediti v zakonskem tekstu, ki možnost sodišča, da o delitvi dobička v višini 4% osnovnega kapitala odloči, veže le na predlog delničarja. Tako zakonsko besedilo možnost delničarjem, da postavijo tako zahtevo sodišču daje, ne pa predpisuje kot obveznost. Sodišče s spremembo sklepa ne sme odločiti o delitvi več kot 4% dividende (skupne) (4). Zato gre pritrditi pritožbenemu stališču tožeče stranke, da ima tudi za samo razveljavitev izpodbijanega sklepa pravni interes, saj bo treba v primeru, če bo sklep pravnomočno razveljavljen, na skupščini ponovno odločati o delitvi dobička za leto 2006 in razrešnici upravi ter nadzornemu svetu. Pri tem pa skupščina družbe ne bo vezana na zgornjo mejo delitve dobička v višini 4% osnovnega kapitala, kot bi bilo vezano sodišče. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je v besedilu 399. člena ZGD-1 prepoznalo obveznost delničarjev, da postavijo tudi zahtevek na delitev dobička v višini 4% osnovnega kapitala, napačno uporabilo materialno pravo, vsled česar je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. In ker pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more samo dopolniti postopka, je sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP).

V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti dejanske okoliščine, na podlagi katerih bo lahko presojalo, ali je bila delitev v višini manj kot 4% osnovnega kapitala nujna glede na okoliščine, v katerih družba posluje, upoštevaje standard dobrega gospodarstvenika (1. odstavek 399. člena ZGD-1).

1.2.2. O skupščinskem sklepu, vsebovanem v notarskem zapisniku notarja M. B. k peti točki dnevnega reda z naslovom: Spremembe in dopolnitve statuta družbe Prav ima pritožba tožeče stranke v delu, ko navaja, da sama vsebina sklepa ni pomembna za presojo izpodbojnih razlogov iz 2. točke 1. odstavka 395. člena ZGD-1. Sicer drži stališče, da je Zakon o uvedbi evra v Republiki Sloveniji uvedel kot uradno valuto evro, ki je nadomestil prejšnji slovenski tolar. Vendar pa ne gre spregledati okoliščine, da je naloga skupščine, da statut družbe uskladi s spremenjeno zakonodajo. V omenjenem primeru gre za spremembo statuta, za katero ZGD-1 v 2. odstavku 329. člena ZGD-1 določa najmanj ¾ kapitalsko večino, kot izjemo od pravila navadne večine (307. člen ZGD-1). Pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da je bil zaključek sodišča prve stopnje, da zahtevek na razveljavitev sklepa, vsebovanega v 5. točki dnevnega reda, ki je bil sprejet v nasprotju z zahtevano kapitalsko večino (329. člen ZGD-1), ni utemeljen, napačen. Posledično je pritožbeno sodišče, ob sicer popolno ugotovljenem dejanskem stanju, sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku tožeče stranke na razveljavitev sklepa o „Spremembah in dopolnitvah statuta“, v skladu z 2. točko 1. odstavka 395. člena ZGD-1, ugodilo (5. alineja 1. odstavka 358. člena ZPP).

2. O pritožbi tožene stranke

2.1. Ustreznost statutarnih določil tožene stranke o vinkulaciji delnic glede na zahteve 2. odstavka 233.a člena ZGD-F Neutemeljen je pritožbeni očitek prvostopnemu sodišču, da je zmotno uporabilo materialno pravo pri interpretaciji 233.a člena ZGD-F. Tudi po presoji pritožbenega sodišča in po večinskem stališču pravne teorije (5), mora biti opredelitev „utemeljenega razloga“ za zavrnitev soglasja k prodaji delnic s strani organa družbe, konkretizirana. Zgolj povzemanje zakonskega besedila v statutarne določbe ne zadostuje. Nadalje mora družba pri opredelitvi utemeljenega razloga konkretizirano opisati okoliščine iz 2. odstavka 233.a člena ZGD-F, po katerem so utemeljeni razlogi po 1. odstavku tega člena razlogi, ki ob upoštevanju strukture delničarjev družbe, upravičujejo zavrnitev dovoljenja za prenos delnic v primerih, ko bi bilo zaradi prenosa delnic lahko ogroženo doseganje ciljev družbe oziroma njena gospodarska samostojnost. Opredelitev utemeljenega razloga v 2. odstavku 18. člena statuta tožene stranke (priloga A16), ki glasi „ … Nadzorni svet soglasja ne izda, če je pridobitelj oseba, ki bi utegnila izvajati konkurenčno dejavnost in bi kakorkoli lahko škodovala razvoju družbe ali urejenim partnerskim odnosom v družbi.“, ne zadostuje konkretizaciji zakonskih opredelitev iz 233.a člena ZGD-F (sedaj enako 237. člen ZGD-1).

Čeprav se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do vseh navedb tožene stranke, ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh odločilnih navedb tožene stranke glede dejanskih in pravnih vprašanj. Pritožbeni očitek tožene stranke, da naj bi se sodišče prve stopnje oprlo zgolj na mnenje enega pravnega teoretika, je glede na to, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev obrazložilo s prepričljivimi lastnimi argumenti (glej obrazložitev sodbe na str. 8 – 9, odst. 5.2. - 5.6.), neutemeljen.

Tožena stranka svoje razlage sporne zakonske določbe ne more uspešno podkrepiti niti s sklicevanjem na metodo sistemske razlage, niti ne na delovno pravo in standard konkurenčne prepovedi. Nobena od metod razlage (jezikovna, teleološka…) sama po sebi nima prednosti in vse skupaj sodišče uporabi, da pride do prave vsebine zakonske določbe, seveda le, kadar zgolj jezikovna razlaga ne bo podala jasne in izrecne vsebine.

Vinkulacija delnic je izjema od načelne neomejene prenosljivosti delnic in zato pritožbeno sodišče pritrjuje restriktivni razlagi sodišča prve stopnje, ki je ocenilo, da je pojem „konkurenčne dejavnosti“ premalo konkretiziran, da bi kot utemeljen razlog zadostil novim, postroženim pogojem, ki jih je v tistem času uvedla novela ZGD-F. Do pavšalnih očitkov in navedb tožene stranke o nerelevantnosti določil o prednosti pravici, iz 18. člena Statuta iz leta 2000, se pritožbenemu sodišču ni treba izjaviti, ob ugotovitvi, da so slednje nekonkretizirane in da je sodba sodišča prve stopnje tudi v tem delu v celoti prepričljiva (glej obrazložitev sodbe na str. 9, odst. 5.6).

2.2. Učinki zapisa omejitve prenosljivosti imenskih delnic na nematerializiranih vrednostnih papirjih Pritožbeno sodišče ocenjuje, da so materialno pravna izhodišča tožene stranke o prenosljivosti vrednostnih papirjev v konkretnem primeru napačna. Komentar Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih (v nadaljevanju ZNVP) ne podpira stališča tožene stranke, da je vpis in hkrati izbris omejitve prenosljivosti na vrednostne papirje konstitutiven. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je vpis zgolj deklaratoren. Drži sicer, da mora biti za veljavnost napram družbi, po sprejetju veljavnih določil statuta na skupščini, omejitev prenosljivosti delnic zapisana na „samem vrednostnem papirju“. Vendar pa slednje ne spremeni zahteve, ob siceršnji ugotovitvi, da so statutarna določila o vinkulaciji s 01. 07. 2003 (rok za uskladitev z ZGD-F se je iztekel 30. 06. 2003) postala nična, da bi morala družba (tožena stranka) za veljavno vinkulacijo izvesti postopek v skladu z določilom 31. člena ZNVP (6). Naknadna omejitev prenosljivosti delnic, določena s spremembami statuta z dne 01. 07. 2003, bi bila torej možna le ob soglasju imetnikov prizadetega razreda, v skladu z določilom 1. odstavka 31. člena ZNVP. Ker slednjega nikoli ni izvedla, so tudi napačne pritožbene navedbe v zvezi s pridobitvijo delnic s strani drugega tožnika po sprejemu novega statuta družbe, v letu 2006. Pritožbeno sodišče je že pritrdilo pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje, da je bilo določilo 18. člena Statuta, o vinkulaciji delnic razreda A, nično. Določba statuta, ki je nična, je brez pravnega učinka že sama po sebi. Sodišče s sodbo ničnost le ugotovi. Delnice tožene stranke so tako postale prosto prenosljive s potekom roka dne 30. 06. 2003, ko je tožena stranka opustila svojo dolžnost uskladitve statuta z novimi zahtevami novele ZGD-F. Tako zapisana omejitev prenosljivosti ne učinkuje, pa čeprav je na delnicah zapisana. Zapis omejitve prenosljivosti delnic je torej dejstvo, ki ne ustvarja pravnih učinkov.

Tožena stranka prav tako ne more uspeti z argumentom, da že obstoj pravde pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, kaže na konstitutivnost zapisa omejitve prenosljivosti na imenskih delnicah. Posledica ničnosti (v omenjenem primeru določil Statuta tožene stranke) je restitucija, vzpostavitev v prejšnje stanje, torej v stanje, ki je oziroma bi bilo, v kolikor ničnih statutarnih določb ne bi bilo (87. člen Obligacijskega zakonika; OZ). V postopku vzpostavitve prejšnjega stanja pa se odstranijo dejstva, ki so posledica ničnih določil statuta. Tožbeni zahtevek na izbris vpisa omejitve prenosljivosti na delnicah tožene stranke z oznako EIPA pa meri prav na to, torej na restitucijo. Temu je torej namenjena pravda. Pritožnikovo stališče, da bi tožeči stranki morali zahtevati prosto prenosljive delnice, ob povedanem ne vzdrži. Ob povedanem se izkaže, da je odločitev prvostopnega sodišča materialnopravno pravilna. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo pravno odločilno dejansko stanje in ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti nobene od tistih, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo v izpodbijani II. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

3. O stroških Pritožbeno sodišče je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka pod točko III. izreka sodbe, ob smiselni uporabi določbe 4. odstavka 165. člena ZPP. Na tej določbi temelji tudi odločitev o pritožbenih stroških.

(1) Prof. dr. Kocbek: Veliki komentar ZGD, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana (2004) (v nadaljevanju Komentar ZGD-1); str. 714. (2) Komentar ZGD-1, 2. knjiga, str. 715: „Zaradi nezdružljivosti z bistvom delniške družbe so nični sklepi skupščine, pri katerih ni upoštevana formalno organizacijska sestava delniške družbe, pristojnosti organov delniške družbe, če torej skupščina posega v pristojnosti nadzornega sveta ali poslovodstva. Enako velja za kršitev zakonskih določb, ki predpisujejo kvalificirano ali pa kapitalsko večino pri odločanju na skupščini.“

(3) Komentar ZGD-1, 2. knjiga, str. 715 – 716: „Čeprav pri tem razlogu kršitve ni govora o tem, da je vsebina skupščinskega sklepa v nasprotju z zakonom (zakon namreč določa, da sklep ni združljiv z bistvom delniške družbe, in nikjer ne govori o njegovi vsebini, kot je določeno v nadaljevanju pri varstvu upnikov družbe in javnem interesu), pa vendarle tudi pri tem razlogu ničnosti pridejo v poštev le tisti sklepi skupščine, ki vsebinsko niso združljivi z bistvom delniške družbe.“

(4) Komentar ZGD-1, 2. knjiga, str. 738. (5) Poleg dr. Plavšak (ki jo citira tudi sodišče prve stopnje), enako Samec: Nova ureditev vinkulacije in uvedba pravice do delegiranja z novelo ZGD-F; PID 5/200; enako tudi Belič: Vinkulacija delnic; Pravna Praksa, 31/2005. (6) dr. Plavšak: ZNVP s komentarjem, GV Založba, Ljubljana (1999), str. 150 – 152.