Jedro

1) Vprašanje strožje kazenske sankcije v smislu 385. člena ZKP se ne more presojati samo na podlagi abstraktne primerjave posameznih kazenskih sankcij, temveč je treba upoštevati konkretno izrečeno kazensko sankcijo in konkretnega storilca.

2) Prepoved iz 385. člena ZKP ne velja za stroške kazenskega postopka.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega D.W. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo TS v NM, enote v NM z dne... je bil obs. D.W. spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po 1. in 3. odstavku 240. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije (KZ-77). Za to kaznivo dejanje mu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen treh mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta, maloženo pa mu je bilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka in sicer povprečnina v znesku 6.000,00 SIT. S sklepom VSL z dne..., je bila ta sodba razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku je bil obsojenec s sodbo z dne..., oproščen obtožbe, da je (z istim dejanjem) storil kaznivi dejanji ogrožanja varnosti po 2. odstavku 64. člena in lahke telesne poškodbe po 2. odstavku 54. člena KZ-77. Po razveljavitvi te sodbe (sklep VSL z dne...) pa je bil, z uvodoma navedeno sodbo sodišča prve stopnje, spoznan za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. in 1. odstavku 133. člena KZ. Za to kaznivo dejanje mu je bila izrečena denarna kazen v višini 10 dnevnih zneskov - to je 52.500,00 SIT, naloženo pa mu je bilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka v znesku 21.423,00 SIT ter 50.000,00 SIT povprečnine. Sodišče druge stopnje je, z uvodoma navedeno sodbo, zavrnilo pritožbo obsojenčeve zagovornice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa je naložilo tudi plačilo stroškov pritožbenega postopka in sicer povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Zoper ta pravnomočno sodbo je vložila zagovornica obs. D.W. dne... zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavljala bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 10. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in predlagala, da se izpodbijana sodba spremeni oziroma razveljavi. Hkrati je predlgala, da vrhovno sodišče odredi odložitev oziroma prekinitev izvršitve pravnomočne sodbe.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. je v odgovoru, podanim po 2. odstavku 423. člena ZKP, menil, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki jo zagovornica uvljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti ter predlagal, da se njeni zahtevi ugodi.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 10. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je podana, če sodišče s sodbo prekrši določilo 385. člena ZKP. V 385. členu ZKP pa je določeno, da "če je podana pritožba samo v obtoženčevo korist, se sodba ne sme spremeniti v njegovo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije". S to določbo je uzakonjena prepoved "reformatio in peius" (sprememba na slabše) - da obsojeni zaradi svoje pritožbe ne sme priti v slabši položaj glede pravne opredelitve kaznivega dejanja in izrečene kazenske sankcije.

Zagovornica nima prav, ko meni, da je bila obs. D.W. z izpodbijano sodbo izrečena strožja kazenska sankcija, kot pa mu je bila izrečena s prvo sodbo z dne.... Pogojna obsodba in denarna kazen sta kazenski sankciji (1. odstavek 5. člena KZ). Res je sicer, da KZ pogojne obsodbe ne šteje za kazen temveč za opozorilno sankcijo. Toda to še ne pomeni, da je v vsakem primeru denarna kazen strožja kazenska sankcijo, kot pa je pogojna obsodba, v kateri je določena kazen zapora, oziroma da je sprememba takšne pogojne obsodbe v denarno kazen vedno v obsojenčevo škodo. Takšno stališče bi namreč privedlo do povsem nesmiselnega zaključka, da je tudi najmanjša denarna kazen, ki jo je mogoče izreči po 38. členu KZ (to je sedaj cca 7.000,00 SIT) strožja kazenska sankcija, kot pa je pogojna obsodba, v kateri bi bila določena najvišja možna kazen zapora z najdaljšo možno preizkusno dobo (kazen zapora dveh let s preizkusno dobo petih let). Zato se, po mnenju vrhovnega sodišča, vprašanje strožje kazenske sankcije v smislu 385. člena ZKP ne more presojati samo na podlagi abstraktne primerjave posameznih kazenskih sankcij, temveč je treba upoštevati konkretno izrečeno kazensko sankcijo in konkretnega storilca.

Obs. D.W. je bila v pogojni obsodbi z uporabo omilitvenih določil določena najnižja možna kazen treh mesecev zapora. Z izpodbijano sodbo pa mu je bila, prav tako z uporabo omilitvenih določil, namesto predpisane kazni zapora, izrečena denarna kazen, pri čemer je število izrečenih dnevnih zneskov (10) skoraj na spodnji meji možnih dnevnih zneskov (od 5 do 360). Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je obsojenec samostojni obrtnik, s povprečno plačo (po lastni izjavi) 180.000,00 SIT, solastnik stanovanjske hiše in stanovanja ter lastnik osebnega avtomobila in gradbene parcele. Po presoji vrhovnega sodišča obsojencu izrečena denarna kazen 52.500,00 SIT, ki ne pomeni niti ene tretjine njegovega enomesečnega zaslužka, ni zanj strožja kazenska sankcija kot pa je bila pogojna obsodba iz prejšnje sodbe, v kateri mu je bila določena kazen treh mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Torej ne gre za spremembo kazenske sankcije v obsojenčevo škodo, zaradi česar ni podana uveljavljena kršitev določbe 385. člena ZKP.

Prepoved iz 385. člena ZKP ne velja za stroške kazenskega postopka. V vsakem novem postopku nastanejo novi dodatni stroški postopka, o katerih sodišče odloči skladno z določbami 92. do 98. člena ZKP. Ker je bil obs. D.W. s pravnomočno sodbo spoznan za krivega, so mu bili lahko naloženi v plačilo tudi vsi stroški, ki so nastali v novem postopku, vključno s povprečnino na pritožbeni stopnji. Po določbi 2. odstavka 98. člena ZKP namreč sodišče druge stopnje ne določi povprečnine le v primeru, če o pritožbi odloči (v celoti ali deloma) v obdolženčevo korist. V konkretnem primeru pa je bila pritožba zagovornice zavrnjena, zato so neutemeljene njene navedbe, da pritožbeno sodišče ne bi smelo obsojencu naložiti plačila povprečnine.

Kolikor zagovornica s svojo navedbo, da naj vrhovno sodišče tudi upošteva, "da je... iztekel rok za absolutno zastaranje kazenskega postopka", po vsebini uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP, pa vrhovno sodišče pripominja, da je zastaranje kazenskega pregona teklo le do odločitve o pritožbi zagovornice - to je do.... S pravnomočnostjo sodbe - torej po... - je že začelo teči zastaranje izvršitve kazni (1. odstavek 114. člena KZ). Istočasno pa ne moreta teči zastaranje kazenskega pregona in zastaranje izvršitve kazni.

Po povedanem uveljavljane kršitve zakona niso podane, zato je vrhovno sodišče zagovorničino zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP). Glede na takšno odločitev tudi niso bili podani pogoji za predlagano odložitev oziroma prekinitev izvršitve pravnomočne sodbe (4. odstavek 423. člena ZKP).