Jedro

Utemeljen je očitek, da sodišče druge stopnje ne bi smelo potrditi odločbe o preklicu pogojne obsodbe, saj mora sodba, s katero je preklicana pogojna obsodba, v roku za preklic iz prvega odstavka 62. člena KZ-1 postati tudi pravnomočna.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se razveljavi odločbo o preklicu pogojne obsodbe, izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici I K 50378/2013 z dne 26. 9. 2014, pravnomočno istega dne, in odločbo o izreku enotne kazni, ter se obsojencu na podlagi prvega odstavka 324. člena KZ-1 izreče kazen 1 (eno) leto in 5 (pet) mesecev zapora, ki mu je bila določena s sodbo Okrajnega sodišča v Kopru I K 20415/2016 z dne 30. 5. 2017, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru II Kp 20415/2016 z dne 29. 3. 2018. II. V preostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 30. 5. 2017 obsojenega R. C. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 2. in 3. točki prvega odstavka 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu na podlagi prvega odstavka 324. člena KZ-1 določilo kazen eno leto in pet mesecev zapora. Obsojencu je preklicalo pogojno obsodbo z določeno kaznijo osem mesecev zapora ter preizkusno dobo dveh let, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici I K 50378/2013 z dne 26. 9. 2014, pravnomočno istega dne. Na podlagi tretjega odstavka 59. člena KZ-1 mu je, upoštevaje določeno kazen osem mesecev zapora iz preklicane pogojne obsodbe, in kazen, določeno z izpodbijano sodbo, po 4. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen dve leti zapora. Na podlagi 72. člena KZ-1 mu je izreklo varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja B kategorije, s tem, da se mu novo dovoljenje ne sme izdati pet let od pravnomočnosti sobe. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, in sodno takso v višini 360,00 EUR. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 29. 3. 2018 pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse v višini 540,00 EUR.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenec dne 27. 6. 2018 in nato, po izteku trimesečnega roka iz tretjega odstavka 421. člena ZKP, z enako vsebino še dne 26. 9. 2018 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot uvodoma navaja, iz razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje pred drugim stvarno pristojnim sodiščem. Po izteku roka iz tretjega odstavka 421. člena ZKP, in sicer dne 28. 1. 2019, je obsojenec na Vrhovno sodišče vložil še eno vlogo, poimenovano kot „dopolnitev pritožbe“.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je 21. 11. 2018 odgovoril vrhovni državni tožilec dr. Zvonko Fišer, ki meni, da zahteva ni utemeljena, zato predlaga njeno zavrnitev. Kršitev kazenskega zakona po njegovi oceni ni podana. Obsojenec prav tako ne more uspeti z očitki, s katerimi izpodbija odločbo o kazenski sankciji, saj pri izpodbijanju le-te ne zatrjuje kršitve zakona. V delu, v katerem problematizira nevštevanje hišnega pripora v izrečeno zaporno kazen, pa je po mnenju vrhovnega državnega tožilca treba zahtevo kot nedopustno zavreči, saj hišni pripor obsojencu ni bil odrejen zaradi kaznivega dejanja, obravnavanega v tej zadevi.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo v izjavo obsojencu, ki se o njem ni izjavil. B.-1

5. Glede na vsebino vložene zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso pravilno ali v celoti ugotovljena; ter da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in ki jih mora konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti. Vrhovno sodišče tako ne more ugotavljati kršitev zakona po uradni dolžnosti in mimo navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti. Pri tem pa se sme na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP vložnik v zahtevi sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

B.- II.

6. Obsojenec v zahtevi posplošeno navaja, da gre v obravnavani kazenski zadevi zgolj za prekršek, vsekakor pa ne za naklepno kaznivo dejanje. Čeprav pri tem ne pojasni, katero kršitev zakona ima v mislih, je mogoče sklepati, da nakazuje na kršitev kazenskega zakona, ki pa je ni mogoče preizkusiti, saj obsojenec svojih navedb ni obrazložil tako, da bi navedel konkretne razloge in pojasnil, v čem in zakaj naj bi bile kršitve zakona podane (prvi odstavek 424. člena ZKP). Ker so torej te navedbe povsem pavšalne oziroma nekonkretizirane, Vrhovno sodišče njihove (ne)utemeljenosti ni moglo preizkusiti. Navedbe, da ni niti storil niti hotel storiti kaznivega dejanja, ne presegajo posplošenega izražanja nestrinjanja z dejanskim stanjem, ugotovljenim v pravnomočni sodbi, s tem pa uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Tudi z navedbami, da ni res, da ne obžaluje storitve kaznivega dejanja, obsojenec uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Obsojenec pa prav tako ne more uspeti z izražanjem dvomov v dejanske ugotovitve pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Novi Gorici I K 50378/2013 z dne 26. 9. 2014, saj navedena sodba oziroma njena krivdorek in odločba o kazenski sankciji ne moreta biti predmet izpodbijanja v tem postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.

7. Obsojenec v zahtevi trdi, da je podana kršitev določb drugega odstavka 56. člena KZ-1, ker mu sodišče v izrečeno enotno kazen dve leti zapora ni vštelo časa pridržanja in hišnega pripora, in da je izrečen ukrep prepovedi izdaje vozniškega dovoljenja pretiran, ob čemer navrže, da je podana tudi kršitev šestega odstavka 137. člena ZKP. Zatrjevanih kršitev ne obsojenec ne njegov zagovornik v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo nista uveljavljala, v zahtevi pa obsojenec tudi ni pojasnil, zakaj jih ni bilo mogoče uveljavljati že v postopku s pritožbo. Ker torej te navedbe ne izpolnjujejo procesne predpostavke oziroma pogoja t. i. vsebinske (materialne) izčrpanosti pravnega sredstva iz petega odstavka 420. člena ZKP, jih Vrhovno sodišče ni presojalo.

8. V zvezi z navedbami, s katerimi obsojenec Vrhovno sodišče naproša, da preuči vse navedbe, ki jih je njegov zagovornik uveljavljal v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je zahteva za varstvo zakonitosti ne le izredno, pač pa tudi samostojno pravno sredstvo.1 To pomeni, da kršitev zakona obsojenec ne more uveljavljati na način, da se, namesto da bi kršitve v zahtevi izrecno navedel in določno (substancirano) pojasnil, zgolj posplošeno sklicuje na pritožbo, ki jo je zoper prvostopenjsko sodbo vložil zagovornik. Vrhovno sodišče zato ni presojalo očitkov, ki jih je obdolženčev zagovornik uveljavljal v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo. Prav tako se ni opredeljevalo do navedb v vlogi, poimenovani kot "dopolnitev pritožbe" na list št. 235 spisa, saj je bila navedena vloga, kot rečeno, vložena po izteku trimesečnega roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti iz tretjega odstavka 421. člena ZKP, torej prepozno.

9. Utemeljeno pa vložnik v zahtevi navaja, da sodišče druge stopnje zaradi preteka roka treh let od pravnomočnosti sodbe ne bi smelo potrditi odločbe o preklicu pogojne obsodbe, ki je bila obsojencu izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici I K 50378/2013 z dne 26. 9. 2014, s čimer po vsebini uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP. Navedena sodba je postala pravnomočna 26. 9. 2014. V njej določena preizkusna doba dveh let je torej potekla 26. 9. 2016. Po določbi prvega odstavka 62. člena KZ-1 se sme pogojna obsodba preklicati v preizkusni dobi oziroma, če stori obsojenec v tem času kaznivo dejanje, ki ima za posledico preklic pogojne obsodbe, pa se to s sodbo ugotovi šele po preteku preizkusne dobe, najpozneje v enem letu po poteku preizkusne dobe. Obsojenec je dejanje, ki je imelo za posledico preklic pogojne obsodbe, storil v preizkusni dobi po prej pravnomočni sodbi. V času odločanja na prvi stopnji rok za preklic pogojne obsodbe, izrečene s sodbo novogoriškega sodišča, resda še ni potekel. Je pa potekel v času odločanja pritožbenega sodišča. Višje sodišče v Kopru je kot pritožbeno sodišče v tej zadevi namreč odločalo 29. 3. 2018, kar je po preteku časa, v katerem bi se pogojna obsodba, izrečena s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici I K 50378/2013 z dne 26. 9. 2014, smela preklicati. Navedena pogojna obsodba bi se smela preklicati najkasneje do 26. 9. 2017, ko je potekel dodaten enoletni rok po preteku preizkusne dobe. Zato je utemeljen očitek, da sodišče druge stopnje ne bi smelo potrditi odločbe o preklicu pogojne obsodbe, saj mora sodba, s katero je preklicana pogojna obsodba, v roku za preklic iz prvega odstavka 62. člena KZ-1 postati tudi pravnomočna.2 Z odločbo o preklicu pogojne obsodbe je bila tako kršena določba prvega odstavka 62. člena KZ-1 v zvezi s 5. točko 372. člena ZKP.

C.

10. Vrhovno sodišče je glede na navedeno na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP zahtevi za varstvo zakonitosti delno ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo v odločbi o kazenski sankciji tako, da je razveljavilo odločbo o preklicu pogojne obsodbe, izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici I K 50378/2013 z dne 26. 9. 2014, pravnomočno istega dne, ter odločbo o izreku enotne kazni, obsojencu pa na podlagi prvega odstavka 324. člena KZ-1 izreklo kazen enega leta in pet mesecev zapora, ki mu je bila določena s sodbo Okrajnega sodišča v Kopru I K 20415/2016 z dne 30. 5. 2017, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru II Kp 20415/2016 z dne 29. 3. 2018. V preostalem je zahtevo za varstvo zakonitosti, ker ostale zatrjevane kršitve zakona niso podane, zahteva pa je bila delno vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

1 Tako na primer sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 234/2005 z dne 27. 10. 2005, I Ips 167/2009 z dne 2. 7. 2009, I Ips 33925/2010 z dne 14. 11. 2013 in številne druge. 2 Gl. na primer sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 180/2004 z dne 17. 6. 2004, I Ips 94362/2010 z dne 10. 7. 2014 in I Ips 15802/2016 z dne 29. 11. 2018. Prim. tudi sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 7/2008 z dne 14. 2. 2008 in I Ips 52329/2010 z dne 4. 9. 2014.